“Takšna je narava katolištva, da ne dopušča več ali manj, ampak ga je treba ohraniti kot celoto ali pa ga kot celoto zavrniti: “To je katoliška vera, če je ne veruje zvesto in trdno, človek ne more biti odrešen.””
–
“Dobro so poznali zlonamerno umetnost, lastno inovatorjem, ki v strahu, da bi užalili ušesa katoličanov, skušajo pod goljufivimi besednimi zvezami zakriti niti svojih zvijač, tako da se napaka, skrita med razlikami v pomenih, lažje vtihotapi v misli in zgodi se, da – potem ko se je z zelo kratkim dodatkom ali spremembo spremenila resnica v stavku – pričevanje, ki naj bi prineslo življenje, po neki prefinjeni spremembi privede do smrti. Če je takšen nepristen in napačen način razpravljanja slab v kateri koli govorniški manifestaciji, ga nikakor ne smemo prakticirati v sinodi, katere prva naloga mora biti, da pri poučevanju sprejme tako jasen in jasen izraz, da ne pušča prostora za nevarnost nesoglasij… Proti takšnim pastem, ki se žal obnavljajo v vsaki dobi, ni bilo boljšega načina, kot izpostaviti stavke, ki pod tančico dvoumnosti zakrivajo nevarno razhajanje čutov, in opozoriti na sprevržen pomen, pod katerim se skriva zmota, ki jo katoliški nauk obsoja.”
–
“Vendar se je v našem srcu povečala še veliko hujša in resnično zelo grenka žalost – žalost, zaradi katere priznavamo, da smo bili zdrobljeni, obupani in razcepljeni – zaradi dvaindvajsetega člena ustave, v katerem smo videli, da je ne le »verska svoboda in svoboda vesti« (če uporabimo iste besede iz člena) dovoljena z ustavo, ampak tudi, da sta bila obljubljena pomoč in zaščita tako tej svobodi kot tudi duhovnikom teh različnih »verskih izpovedi«. Vsekakor ni potrebno veliko besed, da bi popolnoma razumeli, kako smrtno je ta člen ranil katoliško vero v Franciji.”
–
“Ta Petrov nauk se nadaljuje v njegovih naslednikih in se bo nespremenljivo nadaljeval v vseh časih, saj je takšno poslanstvo, ki ga je glavi Cerkve podelil sam Kristus.”
–
“V teh krajih se je dolgo časa krepila in na široko širila napačna ideja. To idejo širi brezbožni in absurdni sistem brezbrižnosti do verskih zadev, ki trdi, da lahko krščanska vera sčasoma postane popolna. … Še več, da bi v svojo zmoto vzbudili vero, si neupravičeno in prevarantsko prisvajajo avtoriteto katoliških teologov. Ti teologi tu in tam razglašajo razliko med naukom in disciplino Cerkve, ki utemeljuje to spremembo, da bo vedno trdna in ji nobena sprememba ne bo nikoli škodovala. Ko je to vzpostavljeno, kategorično izjavijo, da je v disciplini Cerkve v sedanjem času, v njeni vladi in v obliki njenega zunanjega bogoslužja veliko stvari, ki ne ustrezajo značaju našega časa. Te stvari, pravijo, je treba spremeniti, saj so škodljive za rast in razcvet katoliške vere, še preden bi zaradi njih utrpel škodo nauk o veri in morali. Zato z gorečnostjo za vero in prikazovanjem sebe kot zgled pobožnosti vsiljujejo reforme, si zamišljajo spremembe in se pretvarjajo, da bodo prenovili Cerkev.”
–
“Bog sam je postavil živo avtoriteto, da bi določila in učila pravi in zakoniti pomen njegovega nebeškega razodetja. Ta avtoriteta nezmotljivo presoja vse spore, ki zadevajo vprašanja vere in morale, da vernikov ne bi zavel vsak veter nauka, ki izvira iz človeške zlobe v obkrožajoči zmoti. In ta živa nezmotljiva oblast je dejavna samo v tisti Cerkvi, ki jo je Kristus Gospod zgradil na Petru, glavi celotne Cerkve, voditelju in pastirju, za katerega je obljubil, da njegova vera ne bo nikoli omagala. Ta Cerkev ima neprekinjeno linijo nasledstva od samega Petra; ti zakoniti pontifi so dediči in zagovorniki istega nauka, ranga, službe in oblasti. In Cerkev je tam, kjer je Peter in Peter govori v rimskem papežu, živi ves čas v svojih naslednikih in razsodi, zagotavlja resnico vere tistim, ki jo iščejo. Božje besede torej pomenijo to, kar trdi in je trdil ta rimski sedež blaženega Petra.
Ta mati in učiteljica vseh Cerkva je namreč vedno v celoti in nepoškodovano ohranila vero, ki ji jo je zaupal Kristus Gospod. Poleg tega je učila vernike in vsem ljudem kazala resnico in pot odrešenja. Ker v tej Cerkvi izvira vse duhovništvo, je v njej tudi vsa vsebina krščanske vere. Vodstvo apostolskega sedeža je bilo vedno dejavno, zato se mora zaradi njegove prvenstvene avtoritete z njim strinjati vsa Cerkev. Verniki, ki živijo v vsakem kraju, sestavljajo celotno Cerkev. Kdor se ne zbere s to Cerkvijo, se razprši.”
–
“Toda nikoli jim ni uspelo z nobeno zvijačo ali naporom doseči, da bi ta prestol dopuščal vsaj eno njihovo zmoto.”
–
“Ta sekta pod blagim videzom pobožnosti in liberalnosti izpoveduje nekaj, čemur pravijo strpnost ali indiferentnost. Učijo, da ne le na civilnem področju, ki nas tu ne zanima, ampak tudi na področju vere naj bi Bog dal vsakemu posamezniku široko svobodo, da brez nevarnosti za svojo odrešitev prevzame in sprejme katero koli sekto ali mnenje, ki ga nagovarja na podlagi njegove zasebne presoje. Apostol Pavel nas svari pred brezbožnostjo teh norcev. “Prosim vas, bratje, da bi gledali na tiste, ki ustvarjajo razprtije in škandale zunaj nauka, ki ste se ga naučili. Držite se stran od takih ljudi. Ne služijo Kristusu, našemu Gospodu, ampak svojemu trebuhu, in s sladkimi govori in blagoslovi zapeljujejo srca nedolžnih…
Sedanji indiferentizem se je razvil do te mere, da trdi, da so vsi na pravi poti. To ne vključuje le vseh tistih sekt, ki sicer zunaj Katoliške cerkve verbalno sprejemajo razodetje kot temelj, ampak tudi tiste skupine, ki zavračajo idejo božjega razodetja in izpovedujejo čisti deizem ali celo čisti naturalizem…
Nemogoče je, da bi najbolj resnični Bog, ki je Resnica sama, najboljši, najmodrejši Oskrbovalec in Nagrajevalec dobrih ljudi, odobraval vse sekte, ki izpovedujejo lažne nauke, ki so pogosto med seboj neskladni in protislovni, in njihovim članom podeljeval večne nagrade…
Zato izpovedujemo, da zunaj Cerkve ni odrešitve.”
–
“V našem času se je pojavila zavržna in v prejšnjih stoletjih nezaslišana zloraba, namreč da si mnogi ljudje, prežeti z duhom upora, drznejo pritožiti na bodoči koncil rimskega papeža, vikarja Jezusa Kristusa, ki mu je bilo v osebi blaženega Petra rečeno: “Pasi moje ovce” in “Karkoli boš zvezal na zemlji, bo zvezano tudi v nebesih”. Tega ne počnejo zato, ker bi si želeli dobiti razumnejšo sodbo, temveč zato, da bi se izognili posledicam svojih grehov, in vsakdo, ki ni nepoznavalec zakonov, lahko ugotovi, kako zelo je to v nasprotju s svetimi kanoni in kako škodljivo za krščansko skupnost. Kajti – če odmislimo druge stvari, ki najbolj očitno nasprotujejo tej pokvarjenosti – komu se ne bi zdelo smešno, ko se sklicujejo na to, česar ni in za čas katerega prihodnjega obstoja nihče ne ve?”
–
“Kristusova Cerkev je luč sveta, je sol zemlje, je steber resnice in milosti, je stolnica miru in pravičnosti.”
“Papež ima božje obljube; tudi v svojih človeških slabostih je nepremagljiv in neomajen; je glasnik resnice in pravičnosti, načelo edinosti Cerkve; njegov glas obsoja zmote, malikovanja, vraževerja; obsoja krivice; usmiljenost in krepost dela ljubljena.”
–
“Papež je varuh dogem in morale; je varuh načel, ki delajo družino pošteno, narode velike, duše svete; je svetovalec knezov in ljudstev; je glava, pod katero se nihče ne počuti tiraniziranega, saj predstavlja samega Boga; je oče par excellence, ki v sebi združuje vse, kar je lahko ljubeče, nežno in božansko.
…
Zato se, ko ljubimo papeža, ne prepiramo o tem, s čim razpolaga ali kaj zahteva, ali kako daleč naj gre poslušnost in v katerih stvareh je treba ubogati; ko ljubimo papeža, ne govorimo, da ni dovolj jasno govoril, kakor da bi bil dolžan vsem na uho ponavljati tisto voljo, ki jo je tolikokrat jasno izrazil ne le ustno, ampak tudi v pismih in drugih javnih listinah; Njegovih ukazov se ne postavlja pod vprašaj z lahkim izgovorom tistih, ki nočejo ubogati, da ne ukaže papež, ampak tisti, ki ga obkrožajo; področje, na katerem lahko in mora izvajati svojo oblast, ni omejeno; avtoriteta drugih ljudi, četudi učenih, ki se ne strinjajo s papežem, se ne postavlja pred papeževo avtoriteto, in če so učenjaki, niso sveti, kajti kdor je svet, se ne more ne strinjati s papežem.”
–
“Koga ne bi bilo strah sedanjega stanja krščanskega ljudstva? Božanska ljubezen, po kateri ostajamo v Bogu in Bog v nas, postaja zelo hladna, saj grehi in hudobija vsak dan naraščajo. Kdo ne bi bil pretresen, ko pomisli, da smo se lotili naloge varovanja in zaščite Cerkve v času, ko se proti ortodoksni veri pripravljajo številne spletke, ko se nepremišljeno prezira varno vodstvo svetih kanonov in ko zmedo na široko širijo ljudje, pobesneli zaradi pošastne želje po inovacijah, ki napadajo same temelje razumne narave in jih poskušajo zrušiti?
…
Vi sami, ki ste se uveljavili kot izvidniki v Izraelovi hiši, jasno vidite številne zmage, ki si jih prisvaja filozofija, polna prevare. Vidite, s kakšno lahkoto pritegne k sebi veliko množico ljudstev, saj svojo brezbožnost prikriva s častnim imenom filozofije. Kdo bi lahko z besedami izrazil ali priklical v spomin hudobijo nazorov in hudobnih norosti, ki jih širi?”
–
“Ti najbolj zviti sovražniki so Cerkev, soprogo brezmadežnega Jagnjeta, napolnili in opili z žolčem in grenkobo ter položili brezbožne roke na njeno najsvetejšo lastnino. V samem svetišču, kjer sta bila postavljena Sedež svetega Petra in Sedež resnice kot luč sveta, so postavili prestol svoje gnusne brezbožnosti s krivičnim namenom, da bi se, ko bo pastir udarjen, ovce razkropile.”
–
“Naj vsi povsod sprejmejo in upoštevajo, kar je posredovala Sveta rimska Cerkev, mati in učiteljica drugih Cerkva, in naj se maše ne pojejo ali berejo po nobeni drugi formuli kot po formuli tega misala, ki smo ga izdali mi. Ta odredba velja odslej, zdaj in za vedno v vseh pokrajinah krščanskega sveta, za vse patriarhe, katedralne cerkve, kolegijske in župnijske cerkve, bodisi posvetne bodisi redovne, tako moške kot ženske – celo vojaške redove – ter za cerkve ali kapele brez posebnega zbora, v katerih se konventne maše pojejo na glas v zboru ali berejo zasebno v skladu z obredi in navadami rimske Cerkve.
…
Prav tako izjavljamo in zapovedujemo, da nihče nikogar ne more prisiliti ali izsiliti k spremembi tega misala in da tega sedanjega dokumenta ni mogoče preklicati ali spremeniti, temveč ostane vedno veljaven in ohrani svojo polno moč…”
–
“Kamor koli se ozremo, vidimo ljudi, ki so popolnoma nevedni katoliške vere, celo osnove same religije. Vidimo tiste, ki v zločinih in prestopkih ne vidijo ničesar slabega, tiste, ki ne upoštevajo niti najbolj osnovnih norm morale in pravičnosti. Obstajajo tisti, ki se zgražajo nad svetimi stvarmi, in tisti, ki jih zanemarjajo iz lenobe. V celotnih regijah in narodih je družbeni red izkrivljen. To so zlobni časi zaradi zlobnih ljudi. Ljudje morajo postati dobri, da bi časi postali dobri.
…
Veliko je bilo povedanega, vendar po temeljitem premisleku premalo, o “Nouvelle Théologie” [“novi teologiji”], ki bo zaradi svoje značilnosti, da se giblje skupaj z vsem v stanju nenehnega gibanja, vedno na poti nekam, vendar ne bo nikoli prispela nikamor. Če bi mislili, da se moramo strinjati s takšno idejo, kaj bi se zgodilo s katoliškimi dogmami, ki se ne smejo nikoli spremeniti? Kaj bi se zgodilo z enotnostjo in stabilnostjo vere?”
–
“Poleg tega s to Našo konstitucijo, ki naj ostane veljavna za vselej, uzakonjamo, določamo, odrejamo in opredeljujemo da, če se kdajkoli kadarkoli izkaže, da se je katerikoli škof, tudi če deluje kot nadškof, patriarh ali primas; ali katerikoli kardinal zgoraj omenjene rimske Cerkve ali, kot je bilo že omenjeno, kateri koli legat ali celo rimski papež pred svojim napredovanjem ali povišanjem za kardinala ali rimskega papeža oddaljil od katoliške vere ali padel v kakšno herezijo: napredovanje ali povišanje, tudi če je bilo nesporno in s soglasnim sprejetjem vseh kardinalov, je nično, neveljavno in brez vrednosti.”
–
“Zagotovo je ena najnevarnejših zmot našega časa trditev, da se moralnost loči od religije, s čimer se odstrani vsakršna trdna podlaga za kakršno koli zakonodajo. Ta intelektualna napaka bi morda lahko ostala neopažena in se zdela manj nevarna, ko je bila omejena na peščico ljudi in je bila vera v Boga še vedno skupna dediščina človeštva ter se je tiho domnevala celo pri tistih, ki je niso več odkrito izpovedovali. Toda danes, ko se ateizem širi med množicami ljudi, postanejo praktične posledice takšne zmote strašno oprijemljive in v svetu se pojavijo resničnosti najbolj žalostne vrste. Namesto moralnih zakonov, ki izginejo skupaj z izgubo vere v Boga, se uveljavlja groba sila, ki tepe vsako pravico. Nekdanja zvestoba in poštenost ravnanja ter medsebojnega občevanja, ki so ju tako hvalili celo govorniki in pesniki poganstva, se zdaj umakneta špekulacijam tako o lastnih zadevah kot o zadevah drugih brez ozira na vest. Kako je mogoče ohraniti kakršno koli pogodbo in kakšno vrednost ima pogodba, v kateri manjka vsako jamstvo vesti? In kako je mogoče govoriti o jamstvih vesti, če sta izginila vsa vera v Boga in vsak strah pred njim? Če vzamemo to podlago, z njo pade tudi vse moralno pravo in ni več nobenega sredstva, ki bi ustavilo postopno, a neizogibno uničevanje narodov, družin, države in same civilizacije.”
–
“Izobraževalni filmi, radijske oddaje in televizijske oddaje pomagajo pri izobraževanju odraslih in mladih. Vendar je treba z vso previdnostjo poskrbeti, da ta navodila niso v nasprotju z naukom Cerkve in da ne ovirajo dolžnosti vzgoje otrok v družinskem krogu niti ji ne nasprotujejo.
Tako je tudi upati, da ti novi komunikacijski kanali, ki jih sponzorirajo zasebniki ali podpira država, ne bodo poskušali poučevati brez omembe Božjega imena ali sklicevanja na njegov božji zakon.
Toda žal se zavedamo, da v državah, ki jih nadzoruje ateistični komunizem, vzgojitelji uporabljajo radio in televizijo za izkoreninjenje vseh verskih idej iz uma. Vsakdo, ki mirno in brez predsodkov razmišlja o tem problemu, si ne more kaj, da ne bi videl, da so vesti otrok in mladih, prikrajšane za božjo resnico, zasužnjene z novo in prefinjeno tehniko (saj se ne morejo naučiti tiste božansko razodete resnice, ki nas, kot je rekel naš Odrešenik, dela svobodne) in da se s to domiselno napravo izvaja nov napad na vero.”–
“Pogosta pritožba, žal preveč utemeljena, je, da je v našem času veliko število kristjanov, ki popolnoma ne poznajo tistih resnic, ki so potrebne za odrešenje. Ko omenjamo kristjane, ne mislimo le na množice ali tiste, ki živijo na nižjih položajih – ti namreč najdejo opravičilo za svojo nevednost v dejstvu, da jim zahteve njihovih strogih delodajalcev komaj puščajo čas, da bi poskrbeli zase ali za svoje drage – ampak mislimo predvsem na tiste, ki jim ne manjka kulture ali talentov in imajo celo veliko znanja o stvareh tega sveta, vendar živijo nepremišljeno in neprevidno v zvezi z vero. Težko je najti besede, s katerimi bi opisali, kako globoka je tema, v katero so ujeti, in, kar je najbolj žalostno, kako mirno počivajo v njej.
–
Tako je naš predhodnik Benedikt XIV. upravičeno zapisal: “Izjavljamo, da veliko število tistih, ki so obsojeni na večno kazen, trpi to večno nesrečo zaradi nepoznavanja tistih skrivnosti vere, ki jih je treba poznati in verjeti, da bi bili prišteti med izvoljene.””
–
“Iz tega sledi, da je tako imenovana “nevtralna” ali “laična” šola, iz katere je izključena religija, v nasprotju s temeljnimi načeli vzgoje. Poleg tega takšna šola ne more obstajati v praksi; zagotovo bo postala nereligiozna.
–
Kajti samo dejstvo, da šola izvaja nekaj verskega pouka (pogosto zelo skopo), je še ne uskladi s pravicami Cerkve in krščanske družine ter je ne naredi za primeren kraj za katoliške učence. Da bi to bilo, je potrebno, da ves pouk in celotno organizacijo šole ter njene učitelje, učni načrt in učbenike na vseh področjih ureja krščanski duh pod vodstvom in materinskim nadzorom Cerkve; da bi bila religija v resnici temelj in krona celotnega izobraževanja mladih; in to v vseh razredih šole, ne le v osnovnih, ampak tudi v srednjih in višjih učnih ustanovah.”
–
“Prav tako ne smemo misliti, da to, kar je razloženo v encikličnih pismih, samo po sebi ne zahteva soglasja, saj papeži pri pisanju takih pisem ne izvajajo najvišje moči svoje učiteljske oblasti. Te zadeve namreč poučujejo z običajno učiteljsko oblastjo, o kateri je res, da lahko rečemo: “Kdor posluša vas, posluša mene”; in na splošno to, kar je razloženo in vcepljeno v encikličnih pismih, že iz drugih razlogov spada h katoliškemu nauku. Če pa papeži v svojih uradnih dokumentih namenoma izrečejo sodbo o zadevi, ki je bila do tedaj sporna, je očitno, da te zadeve po mišljenju in volji istih papežev ni več mogoče šteti za vprašanje, o katerem bi lahko razpravljali teologi.”
“Če kdo pravi, da enega, resničnega Boga, našega stvarnika in gospodarja, ni mogoče z gotovostjo spoznati iz stvari, ki so bile ustvarjene, z naravno svetlobo človeškega razuma:
naj bo anatema.”
“Tako torej, če kdo pravi, da ima rimski škof zgolj službo nadzora in vodenja, ne pa polne in najvišje pristojnosti jurisdikcije nad celotno Cerkvijo, in to ne le v zadevah vere in morale, ampak tudi v tistih, ki zadevajo disciplino in upravljanje cerkve, razpršene po vsem svetu; ali da ima le pomembnejše dele, ne pa tudi absolutne polnosti te najvišje oblasti; ali da ta njegova oblast ni redna in neposredna tako nad vsemi in vsako od cerkva kot nad vsemi in vsakim od pastirjev in vernikov:
naj bo anatema.”
“Zato, se zvesto držimo izročila, ki smo ga prejeli od začetka krščanske vere, v slavo Boga, našega odrešenika, za poveličanje katoliške vere in za odrešenje krščanskega ljudstva, z odobritvijo svetega koncila, učimo in opredeljujemo kot božansko razodeto dogmo, da ko rimski papež govori EX CATHEDRA, to je, ko, pri opravljanju svoje službe pastirja in učitelja vseh kristjanov, na podlagi svoje najvišje apostolske oblasti, opredeli nauk o veri ali morali, ki ga mora upoštevati celotna Cerkev, ima, z božjo pomočjo, ki mu je bila obljubljena v blaženem Petru, tisto nezmotljivost, ki jo je božanski Odrešenik želel, da jo uživa njegova Cerkev pri opredeljevanju nauka o veri ali morali. Zato so take opredelitve rimskega papeža same po sebi in ne s soglasjem Cerkve nepreklicne.
Če bi si torej kdo, kar Bog ne daj, drznil zavrniti to našo opredelitev: naj bo anatema.”
“Zato, ker se v tej zadevi strogo držimo odlokov papežev, naših predhodnikov, in jih v celoti potrjujemo ter tako rekoč obnavljamo s svojo avtoriteto, na lastno pobudo in z gotovim znanjem, izrekamo in razglašamo, da so bili in so zakramenti, opravljeni po anglikanskem obredu, popolnoma nični in popolnoma neveljavni.”
“Praksa Cerkve je bila vedno enaka, kar dokazuje soglasno učenje očetov, ki so imeli za zunaj katoliškega občestva in tujega Cerkvi vsakogar, ki bi se vsaj malo oddaljil od katere koli točke nauka, ki jo je predlagal njen avtoritativni magisterij.”
“Prišlo je namreč na dan, da med voditelji heretičnih sekt ni manjkalo takih, ki so odkrito izjavljali, da bi se, če bi jim le odvzeli nauk Tomaža Akvinskega, zlahka spopadli z vsemi katoliškimi učitelji, dosegli zmago in odpravili Cerkev.”
“Tisti, ki so se nesrečno okužili s temi zmotami, menijo, da dogmatična resnica ni absolutna, ampak relativna, se pravi, da se ujema z različnimi potrebami časa in kraja ter z različnimi nagnjenji uma, saj je ne vsebuje nespremenljivo razodetje, ampak jo je mogoče prilagoditi človeškemu življenju. Poleg tega v zvezi s stvarmi, ki jih je treba verjeti, zdaj ni dovoljeno uporabljati razlikovanja, ki so ga nekateri videli primerno uvesti med tistimi členi vere, ki so temeljni, in tistimi, ki niso temeljni, kot pravijo, kot da bi morali prve sprejeti vsi, druge pa bi lahko prepustili svobodnemu soglasju vernikov…
–
Poleg tega v tej edini Kristusovi Cerkvi ne more biti ali ostati nihče, kdor ne sprejema, priznava in uboga avtoritete in nadrejenosti Petra in njegovih zakonitih naslednikov.”
–
“Iz tega sledi, da Kristusova Cerkev ne le obstaja danes in vedno, ampak je tudi popolnoma enaka, kot je bila v času apostolov, razen če bi rekli, česar Bog ne daj, da Kristus, naš Gospod, ni mogel uresničiti svojega namena ali da se je motil, ko je trdil, da je peklenska vrata ne bodo premagala.”
“Tako cesarstvo našega Odrešenika zajema vse ljudi. Če uporabimo besede našega nesmrtnega predhodnika, papeža Leona XIII: “V njegovem cesarstvu niso samo katoliški narodi, ne samo krščeni, ki sicer po pravici pripadajo Cerkvi, a jih je zmota zapeljala na kriva pota ali jih je od nje odtrgala shizma, ampak tudi vsi tisti, ki so zunaj krščanske vere; tako da je resnično vse človeštvo podvrženo oblasti Jezusa Kristusa.” Pri tem ni nobene razlike med posameznikom in družino ali državo; vsi ljudje so namreč pod Kristusovo oblastjo, tako kolektivno kot individualno.
–
Ko bodo ljudje tako v zasebnem kot v javnem življenju enkrat spoznali, da je Kristus kralj, bo družba končno prejela velike blagoslove resnične svobode, dobro urejene discipline, miru in harmonije.”
–
“Socializem, če ostane pravi socializem, tudi potem, ko se je v točkah, ki smo jih omenili, podredil resnici in pravičnosti, ne more biti usklajen z naukom Katoliške cerkve, ne glede na to, ali ga obravnavamo kot doktrino, zgodovinsko dejstvo ali gibanje, saj je njegovo pojmovanje družbe popolnoma tuje krščanski resnici.
–
Če socializem, tako kot vse zmote, vsebuje nekaj resnice (ki je poleg tega papeži niso nikoli zanikali), pa vendarle temelji na sebi lastni teoriji človeške družbe, ki je nezdružljiva z resničnim krščanstvom. Verski socializem, krščanski socializem sta si nasprotujoča si pojma; nihče ne more biti hkrati dober katoličan in pravi socialist.”
–
“Kajti čeprav so socialisti, ki so ukradli sam evangelij z namenom, da bi lažje prevarali neprevidne, vajeni izkrivljati ga tako, da ustreza njihovim ciljem, je razlika med njihovimi pokvarjenimi nauki in najčistejšim Kristusovim naukom vendarle tako velika, da večje ne more obstajati.”
“Poleg tega, da bi zajezili vsak dan večjo drznost mnogih modernistov, ki skušajo z najrazličnejšimi sofistikami in prijemi zmanjšati moč in učinkovitost ne le odloka “Lamentabili sane exitu” (t. i. Syllabus), ki ga je po našem ukazu izdala Sveta rimska in univerzalna inkvizicija 3. julija tega leta, ampak tudi naših encikličnih pisem “Pascendi dominici gregis“, danih 8. septembra istega leta, s svojo apostolsko avtoriteto ponavljamo in potrjujemo tako ta odlok vrhovne svete kongregacije kot tudi ta naša enciklična pisma, in dodajamo kazen izobčenja proti njihovim nasprotnikom, pri čemer izjavljamo in odrejamo, da v primeru, če bi se kdo, kar Bog ne daj, tako prenaglil, da bi zagovarjal katero od trditev, mnenj ali naukov, obsojenih v teh dokumentih, ipso facto pade pod cenzuro, ki jo vsebuje poglavje “Docentes” konstitucije “Apostolicae Sedis”, ki je prva med izobčenji latae sententiae, preprosto pridržana rimskemu papežu. To izobčenje je treba razumeti kot salvis poenis, ki lahko doleti tiste, ki so na kakršen koli način kršili omenjena dokumenta kot razširjevalci in zagovorniki herezij, kadar so njihovi predlogi, mnenja in nauki heretični, kar se je večkrat zgodilo v primeru nasprotnikov obeh dokumentov, zlasti kadar so zagovarjali zmote modernistov, ki so sinteza vseh herezij.”
“Kristus sam je namreč Cerkev postavil za učiteljico resnice tudi v tistih stvareh, ki zadevajo pravilno urejanje moralnega ravnanja, čeprav nekaj znanja o tem ne presega človeškega razuma. Kakor je namreč Bog v primeru naravnih resnic vere in morale luči razuma dodal razodetje, da bi bilo to, kar je prav in resnično, “tudi v sedanjem stanju človeškega rodu mogoče zlahka spoznati s pravo gotovostjo, brez kakršne koli primesi napake”, tako je z istim namenom postavil Cerkev za varuhinjo in učiteljico vse resnice o veri in moralnem ravnanju; njej naj torej verniki izkažejo poslušnost in podredijo svoje misli in srca, da bi jih ohranili neokrnjene in proste zmot in moralne pokvarjenosti ter da se ne bi prikrajšali za pomoč, ki jim jo je Bog dal s tako velikodušno radodarnostjo; to dolžno poslušnost naj izkažejo ne le takrat, ko Cerkev nekaj opredeli s slovesno sodbo, ampak v ustreznem sorazmerju tudi takrat, ko so z ustavami in odloki Svetega sedeža določena in obsojena mnenja kot nevarna ali izkrivljena.
Zato naj se tudi verniki varujejo precenjene neodvisnosti zasebne presoje in te lažne avtonomije človeškega razuma. Kajti vsakomur, ki nosi ime kristjana, je povsem tuje, da bi s takšnim ponosom zaupal svojim umskim močem, da bi se strinjal samo s tistimi stvarmi, ki jih lahko preveri iz njihove notranje narave, in si domišljal, da Cerkev, ki jo je Bog poslal, da uči in vodi vse narode, ne pozna sedanjih zadev in okoliščin; ali celo, da morajo poslušati samo v tistih zadevah, ki jih je odredila s slovesno opredelitvijo, kakor da bi se za njene druge odločitve lahko domnevalo, da so napačne ali da postavljajo premalo motiva resnice in poštenosti. Prav nasprotno, značilnost vseh resničnih Kristusovih sledilcev, pismenih ali nepismenih, je, da se pustijo voditi in usmerjati v vseh stvareh, ki se dotikajo vere ali morale, od svete Božje Cerkve po njenem vrhovnem pastirju rimskem papežu, ki ga sam vodi Jezus Kristus, naš Gospod.”
“Če pa so državni zakoni v očitnem nasprotju z božjim zakonom, če vsebujejo predpise, ki škodujejo Cerkvi, ali posredujejo zapovedi, ki so v nasprotju z dolžnostmi, ki jih nalaga vera, ali če v osebi vrhovnega papeža kršijo avtoriteto Jezusa Kristusa, potem resnično postane upiranje pozitivna dolžnost, uboganje pa zločin; zločin, še več, združen s prekrškom zoper samo državo, saj je vsak prekršek, uperjen proti veri, tudi greh zoper državo.”
“Zato je treba predstaviti in razložiti in katoliški nauk: nikakor ni dovoljeno zamolčati ali z dvoumnimi izrazi zakrivati katoliške resnice glede narave in načina opravičenja, ustroja Cerkve, prvenstva jurisdikcije rimskega papeža in edine prave zveze z vrnitvijo odcepljenih v edino pravo Kristusovo Cerkev. Pojasniti jim je treba, da z vrnitvijo v Cerkev ne bodo izgubili ničesar od tistega dobrega, kar se je po Božji milosti do zdaj vcepilo vanje, ampak se bo z njihovo vrnitvijo prej dopolnilo in dovršilo. Vendar o tem ne smemo govoriti tako, da bi si predstavljali, da z vrnitvijo v Cerkev prinašajo nekaj bistvenega, česar ji je doslej primanjkovalo. Te stvari bo treba povedati jasno in odkrito, najprej zato, ker gre za resnico, ki jo sami iščejo, in še več, ker zunaj resnice nikoli ni mogoče doseči prave zveze.”
“Sveta rimska Cerkev, ustanovljena na besedah našega Gospoda in Odrešenika, trdno verjame, izpoveduje in oznanja, da vsi, ki so zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani, ampak tudi Judje ali heretiki in shizmatiki, ne morejo biti deležni večnega življenja in bodo šli v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom, če se pred koncem svojega življenja ne pridružijo katoliški Cerkvi”
–
Florentinski koncil (Bula o združitvi s Kopti, 4. februar 1442)
OBSOJENE ZMOTE:
–
“5. Božje razodetje je nepopolno in zato podvrženo nenehnemu in nedoločenemu napredku, ki ustreza napredku človeškega razuma.
–
15. Vsak človek lahko svobodno sprejme in izpoveduje tisto vero, ki jo bo pod vodstvom luči razuma imel za resnično.
–
16. S pripadnostjo katerikoli religiji lahko človek najde pot večne odrešitve in doseže zveličanje.
–
17. Vsaj dobro upanje glede večne odrešitve je treba imeti pri vseh tistih, ki sploh niso v pravi Kristusovi Cerkvi.
–
18. Protestantizem ni nič drugega kot druga oblika iste prave krščanske vere, v kateri je dano enako ugajati Bogu kot v katoliški Cerkvi.
–
21. Cerkev nima pristojnosti, da bi dogmatično opredelila, da je vera Katoliške cerkve edina prava vera.
–
24. Cerkev nima moči uporabe sile, prav tako nima nobene posvetne oblasti, neposredne ali posredne.
–
55. Cerkev bi morala biti ločena od države, država pa od Cerkve.
–
77. V današnjem času ni več smotrno, da bi katoliška vera veljala za edino državno vero, ki bi izključevala vse druge oblike bogoslužja.
–
80. Rimski papež se lahko in bi se moral spraviti ter se sprijazniti z napredkom, liberalizmom in sodobno civilizacijo.”
–
“Podobno je dokaz pokorščine, ki je daleč od iskrene, postavljanje nekakšnega nasprotovanja med enim in drugim papežem. Tisti, ki spričo dveh različnih smernic zavračajo sedanjo, da bi se držali pretekle, ne dokazujejo poslušnosti avtoriteti, ki ima pravico in dolžnost, da jih vodi; na neki način so podobni tistim, ki bi se ob prejemu obsodbe radi pritožili na prihodnji koncil ali na papeža, ki je bolje obveščen.”
“Ko bo ta pokvarjenost odpravljena, potem izkoreninite tiste skrivne združbe prevarantov, ki so popolnoma nasprotne Bogu in knezom ter se popolnoma posvečajo temu, da bi povzročile propad Cerkve, uničenje kraljestev in nered po vsem svetu. Ker so se znebili omejitev prave vere, pripravljajo pot za sramotne zločine.”
“Iz teh dogodkov bi morali ljudje spoznati, da so vsi poskusi strmoglavljenja “Božje hiše” zaman. Kajti to je Cerkev, ustanovljena na Petru, “skali”, ne le po imenu, ampak tudi v resnici. Proti njej “peklenska vrata ne bodo mogla premagati”, “kajti utemeljena je na skali.” Nikoli ni bilo sovražnika krščanske vere, ki ne bi bil hkrati v zlobni vojni s Petrovim sedežem, kajti dokler je ta sedež ostal močan, je bilo preživetje krščanske vere zagotovljeno.
–
Zato ne izpustite nobene budnosti, prizadevnosti, skrbi in napora, da bi “varovali depozit” Kristusovega nauka, katerega uničenje je, kot veste, načrtovala velika zarota.”
–
“Razkrivajte vernikom volkove, ki rušijo Gospodov vinograd. Opozorite jih, naj se ne pustijo ujeti v zanko sijajnega pisanja nekaterih avtorjev, da bi zaustavili širjenje zmote, ki jo širijo zviti in zlobni ljudje.”
–
“Da je Kristus na trdnem kamnu ustanovil Cerkev in da je bil Peter po posebnem Kristusovem daru prednostno pred vsemi drugimi izvoljen za kneza apostolskega zbora s pristojnostjo, da deluje namesto njega, ter da je posledično prevzel najvišjo skrb in oblast za pastirstvo celotne črede, da potrjuje brate ter jih po vsem svetu razpušča in povezuje, je katoliška dogma, ki jo je vesoljna Cerkev, prejeta iz Kristusovih ust, učena in branjena z nenehnim oznanjevanjem očetov, v vseh časih sveto ohranjala in jo je z odloki vrhovnih papežev in koncilov pogosto potrjevala proti zmotam izumiteljev.
–
Zato ni čudno, da so se tisti, ki so v vseh preteklih stoletjih, ko je starodavni sovražnik človeštva izlil svoje sovraštvo proti Cerkvi, najprej vrgli proti temu Sedežu, v kateri je vsebovana trdnost edinosti, da bi, potem ko bi razbili – če bi bilo mogoče – temelj in uničili povezavo Cerkva z Glavo, na kateri se podpira, krepi in cveti, bi isto Cerkev, nesrečno trpečo in raztrgano od zlomljenih sil, oropali svobode, ki ji jo je dal Kristus, in jo podvrgli nedostojnemu suženjstvu.”
–
“Častitljivi bratje in ljubljeni otroci, v sedanji krizi smo se odločili, da vam vse to napišemo, da bi vaš čisti um prebudili k dolžnosti, ki smo vam jo naložili. Vidite namreč, da se v vaših dneh še vedno uresničuje to, kar so že davno napovedali sveti apostoli, namreč da bodo v zadnjih dneh prišli prevaranti, da bi prevarali, in bodo hodili po svojih strasteh. Bodite torej gorečni, da vas ne bi od tistega, ki vas je v Kristusovi milosti poklical, pridobili za drugačen evangelij. Resnično želijo spremeniti Kristusov evangelij, tako da poskušajo odstraniti temelje, ki jih je Kristus postavil svoji Cerkvi. Prav tako zanikajo ali zmanjšujejo univerzalno nalogo hranjenja ovac in jagnjet, ki je bila v evangeliju zaupana blaženemu Petru. Nedvomno “te stvari dovoljuje in prenaša Gospod, saj je zagotovljena svobodna odločitev vsake posamezne volje, da bi, medtem ko preizkušanje resnice usposablja vaša srca in misli, neomajna vera potrjene poti zasijala z jasno lučjo.” Še vedno pa se morate izogibati tistih, ki postajajo vsak dan slabši, kot je zapovedal apostol. In še naprej ne bi smeli pod nobenim izgovorom sprejemati v svoje zbiranje nikogar, ki ima občestvo s takimi ljudmi, da bi v svojih srcih ohranili neokrnjeno katoliško vero.”
–
“Dobro so poznali zlonamerno umetnost, lastno inovatorjem, ki v strahu, da bi užalili ušesa katoličanov, skušajo pod goljufivimi besednimi zvezami zakriti niti svojih zvijač, tako da se napaka, skrita med razlikami v pomenih, lažje vtihotapi v misli in zgodi se, da – potem ko se je z zelo kratkim dodatkom ali spremembo spremenila resnica v stavku – pričevanje, ki naj bi prineslo življenje, po neki prefinjeni spremembi privede do smrti. Če je takšen nepristen in napačen način razpravljanja slab v kateri koli govorniški manifestaciji, ga nikakor ne smemo prakticirati v sinodi, katere prva naloga mora biti, da pri poučevanju sprejme tako jasen in jasen izraz, da ne pušča prostora za nevarnost nesoglasij. Če pa se kdo v govoru zmoti, ne moremo priznati tiste podtaknjene obrambe, ki jo radi postavljajo in s katero, ko je bil kakšen izraz izrečen prestrogo, najdemo drugje jasnejšo razlago ali celo popravek, kot da se to neomejeno dovoljenje za poljubno potrjevanje in zanikanje, ki je bilo vedno goljufiva zvijača inovatorjev za prikrivanje zmote, ne bi smelo raje uporabljati za obsodbo zmote kot za njeno upravičevanje: kot da bi ljudem, ki so bili posebej nepripravljeni, da bi se bežno ukvarjali s tem ali onim delom sinode, ki je bil vsem izpostavljen v domačem jeziku, vedno predložili druge odlomke, ki naj bi jih primerjali, in da bi se pri njihovem primerjanju vsak pripravil tako, da bi jih lahko sam pripeljal do take točke, da bi se izognil vsaki nevarnosti prevare, ki bi jo napačno širili. Najbolj škodljiva je ta zmožnost insinuiranja zmote, ki jo je naš predhodnik Celestin odkril v pismih konstantinopelskega škofa Nestorija in jo obsodil z najstrožjim opozorilom. Prevarant, ki so ga odkrili, spomnili in ujeli v takšna pisma, je s svojo neskladno večpomenskostjo pravilnost zakril z nejasnostjo in, spet zamenjujoč eno in drugo, priznal, kar je zanikal, ali skušal zanikati, kar je priznal. Proti takšnim pastem, ki se žal obnavljajo v vsaki dobi, ni bilo boljšega načina, kot izpostaviti stavke, ki pod tančico dvoumnosti zakrivajo nevarno razhajanje čutov, in opozoriti na sprevržen pomen, pod katerim se skriva zmota, ki jo katoliški nauk obsoja.”
–
“Obstaja namreč ena sama vesoljna Cerkev vernikov, zunaj katere ni rešen prav nihče.”
“Cerkev je steber in temelj resnice – vso to resnico uči Sveti Duh. Ali naj bi Cerkev lahko ukazovala, popuščala ali dovoljevala stvari, ki težijo k uničenju duš ter sramotijo in škodujejo zakramentu, ki ga je ustanovil Kristus?”
“Če bi hoteli opredeliti in opisati to resnično Cerkev Jezusa Kristusa – ki je ena, sveta, katoliška in apostolska rimska Cerkev, ne bomo našli ničesar bolj plemenitega, bolj vzvišenega ali bolj božanskega kot izraz “mistično telo Jezusa Kristusa”…
–
Zato se v zadevi božje resnice motijo tisti, ki si Cerkev predstavljajo kot nevidno, neoprijemljivo, kot nekaj zgolj “pnevmatološkega”, kot pravijo, po čemer mnoge krščanske skupnosti, čeprav se med seboj razlikujejo v izpovedovanju vere, povezuje nevidna vez.
–
Pravzaprav so kot člani Cerkve vključeni le tisti, ki so bili krščeni in izpovedujejo pravo vero ter niso bili tako nesrečni, da bi se ločili od edinosti telesa, ali pa jih je zakonita oblast izključila zaradi storjenih hudih napak.
–
Prav tako si ne smemo predstavljati, da je Telo Cerkve samo zato, ker nosi Kristusovo ime, v dneh svojega zemeljskega romanja sestavljeno samo iz članov, ki izstopajo po svoji svetosti, ali da ga sestavljajo samo tisti, ki jih je Bog vnaprej določil za večno srečo. Zaradi Odrešenikovega neskončnega usmiljenja je v njegovem mističnem telesu tukaj spodaj omogočeno mesto tistim, ki jih nekoč ni izključil iz pogostitve. Kajti ni vsak greh, naj bo še tako hud, takšen, da bi po svoji naravi odtrgal človeka od telesa Cerkve, kot je to shizma, herezija ali apostazija.”
–
Papež Pij XII., Mystici Corporis
Bog sam je postavil živo avtoriteto, da bi določila in učila pravi in zakoniti pomen njegovega nebeškega razodetja. Ta avtoriteta nezmotljivo presoja vse spore, ki zadevajo vprašanja vere in morale, da vernikov ne bi zavel vsak veter nauka, ki izvira iz človeške zlobe v obkrožajoči zmoti. In ta živa nezmotljiva oblast je dejavna samo v tisti Cerkvi, ki jo je Kristus Gospod zgradil na Petru, glavi celotne Cerkve, voditelju in pastirju, za katerega je obljubil, da njegova vera ne bo nikoli omagala. Ta Cerkev ima neprekinjeno linijo nasledstva od samega Petra; ti zakoniti pontifi so dediči in zagovorniki istega nauka, ranga, službe in oblasti. In Cerkev je tam, kjer je Peter, in Peter govori v rimskem papežu, živi ves čas v svojih naslednikih in razsodi, zagotavlja resnico vere tistim, ki jo iščejo.”Božje besede torej pomenijo to, kar ima in je imel ta rimski sedež blaženega Petra.
–
Ta mati in učiteljica vseh Cerkva je namreč vedno v celoti in nepoškodovano ohranila vero, ki ji jo je zaupal Kristus Gospod. Poleg tega jo je učila vernike in vsem ljudem kazala resnico in pot odrešenja. Ker v tej Cerkvi izvira vse duhovništvo, je v njej tudi vsa vsebina krščanske vere. Vodstvo apostolskega sedeža je bilo vedno dejavno, zato se mora zaradi njegove prvenstvene avtoritete z njim strinjati vsa Cerkev. Verniki, ki živijo v vsakem kraju, sestavljajo celotno Cerkev. Kdor se ne zbere s to Cerkvijo, se razprši.
–
Eden od preprostih načinov, kako naj ljudje obdržijo izpovedovanje katoliške resnice, je namreč ohranjanje občestva z rimskim papežem in njegove poslušnosti. Kajti nemogoče je, da bi človek kdaj zavrnil kateri koli del katoliške vere, ne da bi opustil avtoriteto rimske Cerkve. V tej avtoriteti živi nespremenljivi učiteljski urad te vere. Vzpostavil jo je božanski Odrešenik, zato se je izročilo od apostolov vedno ohranjalo. Zato je bila skupna značilnost tako starih heretikov kot novejših protestantov – katerih neenotnost v vseh drugih načelih je tako velika -, da so napadali avtoriteto apostolskega sedeža. Toda nikoli jim ni uspelo z nobeno zvijačo ali naporom doseči, da bi ta prestol dopuščal vsaj eno njihovo zmoto.
–
“Ta dar resnice in neomajne vere je bil torej božansko podeljen Petru in njegovim naslednikom na tem sedežu, da bi lahko opravljali svojo vzvišeno službo za odrešenje vseh in da bi celotno Kristusovo čredo obvarovali pred strupeno hrano zmote ter jo hranili s hrano nebeškega nauka. S tem se odpravi težnja po razkolu in celotna Cerkev se ohrani v edinosti ter se, oprta na svoj temelj, lahko trdno zoperstavi vratom pekla.”
“Da moramo v tej zadevi ukrepati brez odlašanja, je nujno zlasti zaradi dejstva, da je treba stranko zablode iskati ne le med odkritimi sovražniki Cerkve, ampak, kar je najbolj strašljivo in obžalovanja vredno, v samem njenem naročju, in so toliko bolj zlonamerni, kolikor manj se držijo na prostosti. S tem mislimo, častitljivi bratje, na mnoge, ki pripadajo katoliškim laikom, in kar je še bolj žalostno, na duhovnike, ki se, spodbujeni z lažno gorečnostjo za Cerkev, brez trdnih varoval filozofije in teologije, še več, popolnoma prepojeni s strupenimi nauki, ki jih učijo sovražniki Cerkve, in izgubili vsak občutek skromnosti, predstavljajo kot reformatorji Cerkve…
–
Prav tako se ne bi motil, če bi jih imel za najbolj pogubne od vseh nasprotnikov Cerkve. Kajti, kot smo rekli, svojih načrtov za njeno uničenje ne uresničujejo od zunaj, temveč od znotraj. Zato je nevarnost prisotna skoraj v samih žilah in srcu Cerkve, katere škoda je toliko bolj gotova, ker jo poznajo bolj od blizu. Poleg tega sekire ne polagajo na veje in poganjke, temveč na same korenine, to je na vero in njena najgloblja vlakna. In ko enkrat zadenejo to korenino nesmrtnosti, razširijo strup po vsem drevesu, tako da ni dela katoliške resnice, ki bi ga pustili nedotaknjenega, in ni ga, ki ga ne bi skušali pokvariti.”
–
“Sovražne sile, ki jih navdihuje zlobni duh, vedno vodijo vojno proti krščanskemu imenu. V tem prizadevanju združujejo moči z nekaterimi skupinami ljudi, katerih namen je spodkopati božansko razodete resnice in s pogubnim razkolom razdreti samo tkivo krščanske družbe. Koliko škode so te kohorte tako rekoč že povzročile Cerkvi, je dobro znano. In vendar je duh vseh prejšnjih skupin, sovražnih katoliškim ustanovam, ponovno zaživel v skupini, imenovani masonska sekta, ki je, močna po delovni sili in sredstvih, vodilna v vojni proti vsemu svetemu.”
“Iz te popolnoma napačne ideje o družbeni vladi se ne bojijo spodbujati tistega zmotnega mnenja, ki je po svojih učinkih najbolj usodno za Katoliško cerkev in odrešenje duš in ga je naš predhodnik Gregor XVI. imenoval “norost”, namreč, da je “svoboda vesti in bogoslužja osebna pravica vsakega človeka, ki bi jo bilo treba zakonito razglasiti in uveljaviti v vsaki pravilno ustanovljeni družbi; in da imajo državljani pravico do popolne svobode, ki je ne sme omejevati nobena cerkvena ali civilna oblast, s katero lahko odkrito in javno izražajo in razglašajo vse svoje ideje, bodisi ustno, s tiskom ali na kakršen koli drug način.””
“Zato te osebe pogosto prirejajo konvencije, srečanja in nagovore, na katerih je prisotno veliko število poslušalcev in na katerih so k razpravi povabljeni vsi brez razlike, tako neverniki vseh vrst kot kristjani, tudi tisti, ki so na nesrečo odpadli od Kristusa ali ki trmasto in vztrajno zanikajo njegovo božansko naravo in poslanstvo. Vsekakor katoličani takšnih poskusov ne morejo odobravati, saj temeljijo na napačnem mnenju, po katerem so vse religije bolj ali manj dobre in hvalevredne, saj vse na različne načine izražajo in pomenijo tisti čut, ki je prirojen vsem nam in nas vodi k Bogu in k poslušnemu priznavanju njegove vladavine. Tisti, ki se tega mnenja držijo, niso le v zmoti in prevarani, ampak s tem, ko izkrivljajo idejo prave religije, jo tudi zavračajo in se po malem. obračajo k naturalizmu in ateizmu, kot ga imenujejo; iz česar jasno sledi, da tisti, ki podpira tiste, ki imajo te teorije in jih skušajo uresničiti, v celoti opušča božansko razodeto religijo.
–
In tu se zdi primerno razložiti in ovreči neko napačno mnenje, od katerega je odvisno celotno to vprašanje, pa tudi tisto zapleteno gibanje, s katerim si nekatoličani prizadevajo doseči združitev krščanskih cerkva. Kajti avtorji, ki podpirajo to mnenje, imajo navado, včasih skoraj brez števila, navajati te Kristusove besede: “Da bi bili vsi eno…. in bo ena čreda in en pastir,” vendar s tem pomenom: da je Jezus Kristus zgolj izrazil željo in molitev, ki še vedno nima svoje izpolnitve. Menijo namreč, da enotnosti vere in oblasti, ki je nota edine prave Kristusove Cerkve, do danes skorajda ni bilo in je še danes ni. Menijo, da si je to enotnost res mogoče želeti in da jo bo morda nekoč mogoče celo doseči s pomočjo volje, usmerjene k skupnemu cilju, vendar jo je medtem mogoče imeti le za čisti ideal.
–
Tako je, častitljivi bratje, jasno, zakaj ta apostolski sedež svojim podanikom nikoli ni dovolil, da bi se udeleževali zborovanj nekatoličanov: kajti združitev kristjanov je mogoče spodbujati le tako, da se spodbuja vrnitev v edino pravo Kristusovo Cerkev tistih, ki so od nje ločeni, saj so jo v preteklosti nesrečno zapustili.”
–
“Cerkev, utemeljena na teh načelih in zavedajoč se svoje službe, ni storila ničesar z večjo gorečnostjo in prizadevanji, kot jih je pokazala pri varovanju celovitosti vere. Zato je štela za upornike in izrinila iz vrst svojih otrok vse, ki so imeli prepričanja o kateri koli točki nauka, ki se je razlikovala od njenega. Arijanci, montanisti, novatijanci, kvartodemitanci, evtihiani zagotovo niso zavračali vsega katoliškega nauka: opustili so le njegov določen del. Vendar kdo ne ve, da so bili razglašeni za heretike in izgnani iz naročja Cerkve? Na podoben način so bili obsojeni vsi avtorji heretičnih naukov, ki so jim sledili v naslednjih stoletjih. “Nič ne more biti bolj nevarnega od tistih heretikov, ki priznavajo skoraj celoten krog nauka, a z eno samo besedo kot s kapljico strupa okužijo pravo in preprosto vero, ki jo je učil naš Gospod in jo je posredovalo apostolsko izročilo”
–
Praksa Cerkve je bila vedno enaka, kar dokazuje soglasno učenje očetov, ki so imeli za zunaj katoliškega občestva in tujega Cerkvi vsakogar, ki bi se le malo oddaljil od katere koli točke nauka, ki jo je predlagal njen avtoritativni magisterij.
–
Zato je, kot je razvidno iz povedanega, Kristus v Cerkvi vzpostavil živ, avtoritativen in trajen Magisterij, ki ga je z lastno močjo okrepil, z Duhom resnice poučeval in s čudeži potrjeval. Pod najhujšimi kaznimi je hotel in ukazal, da se njegovi nauki sprejemajo, kot da bi bili njegovi lastni. Ko se torej na podlagi tega nauka izjavi, da je to ali ono vsebovano v depozitu božjega razodetja, mora vsakdo verjeti, da je to resnično. Če bi bilo kakor koli napačno, bi iz tega izhajalo očitno protislovje, kajti potem bi bil sam Bog avtor napake v človeku.
–
Kdor pa se vsaj v eni točki razlikuje od božansko razodete resnice, absolutno zavrača vso vero, saj s tem zavrača spoštovanje Boga kot najvišje resnice in formalnega motiva vere.
–
In ker morajo biti vsi kristjani tesno združeni v občestvu ene same nespremenljive vere, je Kristus Gospod s svojimi molitvami dosegel, da Peter pri opravljanju svoje službe ne bo nikdar odpadel od vere.
–
Če torej kdo noče biti ali biti imenovan heretik, naj si ne prizadeva ugajati temu ali onemu človeku … ampak naj pred vsem hiti biti v občestvu z rimskim sedežem. Če je v občestvu z njim, naj ga vsi in povsod priznavajo kot zvestega in ortodoksnega. Zaman govori tisti, ki me skuša prepričati o pravovernosti onih, ki tako kot on sam odklanjajo poslušnost njegovi svetosti papežu presvete rimske Cerkve: to je apostolskemu sedežu.”
–
Predvsem pa izpovedujem, da je Boga, izvor in cilj vseh stvari, mogoče z gotovostjo spoznati z naravno lučjo razuma iz ustvarjenega sveta (prim. Rim 1,19), to je iz vidnih del stvarstva, kot vzrok iz njegovih učinkov, in da je zato mogoče dokazati tudi njegov obstoj.
–
Iskreno sprejemam, da nam je bil nauk o veri posredovan od apostolov prek ortodoksnih očetov v popolnoma enakem pomenu in vedno v enakem namenu. Zato v celoti zavračam heretično’ napačno trditev, da se dogme razvijajo in spreminjajo iz enega pomena v drugega, drugačnega od tistega, ki ga je Cerkev imela prej.
–
Z gotovostjo trdim in iskreno izpovedujem, da vera ni slepo religiozno čustvo, ki izvira iz globin podzavesti pod spodbudo srca in gibanjem volje, vzgojene za moralo; ampak je vera pristno strinjanje razuma z resnico, prejeto s poslušanjem iz zunanjega vira. S to privolitvijo zaradi avtoritete nadvse resnicoljubnega Boga verjamemo, da je resnično tisto, kar je razodel in potrdil osebni Bog, naš stvarnik in gospodar.
–
ZMOTE MODERNISTOV:
–
“Razodetje, ki predstavlja predmet katoliške vere, ni bilo dokončano z apostoli.
–
Dogme, ki jih ima Cerkev za razodete, niso resnice, ki so padle z neba. So razlaga verskih dejstev, ki jih je človeški um pridobil z napornim prizadevanjem.
–
Kristus se ni vedno zavedal svojega mesijanskega dostojanstva.
–
Odrešenikovo vstajenje ni ustrezno zgodovinsko dejstvo. Je dejstvo zgolj nadnaravnega reda (niti dokazano niti dokazljivo), ki ga je krščanska zavest postopoma izpeljala iz drugih dejstev.
–
Kristus ni učil določenega sklopa nauka, ki bi veljal za vse čase in vse ljudi, ampak je začel versko gibanje, ki je bilo ali naj bi bilo prilagojeno različnim časom in krajem.
–
Znanstveni napredek zahteva, da se pojmovanja krščanskega nauka o Bogu, stvarjenju, razodetju, osebi učlovečene Besede in odrešenju ponovno prilagodijo. …”
–
“Sedaj obravnavamo še en obilen vir zla, s katerim je trenutno prizadeta Cerkev: indiferentizem. To sprevrženo mnenje se na vseh straneh širi z goljufijo brezbožnikov, ki trdijo, da je mogoče doseči večno odrešenje duše z izpovedovanjem katere koli vrste vere, če se le ohranja moralnost. Zagotovo boste v tako jasni zadevi to smrtonosno zmoto pregnali daleč od ljudi, ki so vam zaupani v oskrbo. Ob apostolovem opominu, da “je en Bog, ena vera, en krst”, naj se ustrašijo tisti, ki si izmislijo predstavo, da je varen pristan odrešenja odprt osebam katere koli vere. Naj upoštevajo pričevanje samega Kristusa, da so “tisti, ki niso s Kristusom, proti njemu” in da se nesrečno razpršijo tisti, ki se ne zbirajo z njim. Zato “bodo brez dvoma za vedno propadli, če se ne bodo držali katoliške vere v celoti in nedotaknjene.
–
Iz te sramotne skovanke indiferentizma izhaja tista absurdna in napačna trditev, ki trdi, da je treba ohraniti svobodo vesti za vse. Širi pogubo v svetih in civilnih zadevah, čeprav nekateri z največjo predrznostjo vedno znova ponavljajo, da iz tega izhaja neka prednost za religijo. “
–
“Sveta rimska Cerkev, ustanovljena na besedah našega Gospoda in Odrešenika, trdno verjame, izpoveduje in oznanja, da vsi, ki so zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani, ampak tudi Judje ali heretiki in shizmatiki, ne morejo biti deležni večnega življenja in bodo šli v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom, če se pred koncem svojega življenja ne pridružijo katoliški Cerkvi; da je edinost cerkvenega telesa tako pomembna, da samo za tiste, ki v njej vztrajajo, cerkveni zakramenti prispevajo k odrešenju, post, miloščina in druga dela pobožnosti ter prakse krščanske vojske pa prinašajo večne nagrade; in da nihče ne more biti odrešen, ne glede na to, koliko je razdelil v miloščini in tudi če je prelil svojo kri v Kristusovem imenu, razen če vztraja v naročju in edinosti katoliške Cerkve.”
–
Florentinski koncil (Bula o združitvi s Kopti, 4. februar 1442)
“Iz te popolnoma napačne ideje o družbeni vladi se ne bojijo spodbujati tistega zmotnega mnenja, ki je po svojih učinkih najbolj usodno za Katoliško cerkev in odrešenje duš in ga je naš predhodnik Gregor XVI. imenoval “norost”, namreč, da je “svoboda vesti in bogoslužja osebna pravica vsakega človeka, ki bi jo bilo treba zakonito razglasiti in uveljaviti v vsaki pravilno ustanovljeni družbi; in da imajo državljani pravico do popolne svobode, ki je ne sme omejevati nobena cerkvena ali civilna oblast, s katero lahko odkrito in javno izražajo in razglašajo vse svoje ideje, bodisi ustno, s tiskom ali na kakršen koli drug način.””
“Ti sodobniki, ki večno blebetajo o kulturi in civilizaciji, spodkopavajo cerkveni nauk, zakone in prakse. Kultura in civilizacija jih ne zanimata preveč. Mislijo, da lahko s tako vzvišenimi besedami prikrijejo hudobijo svojih načrtov.
Vsi poznate njihov namen, zvijače in metode. Z naše strani smo zavrgli in obsodili njihove spletke. Predlagajo vsesplošno odpadništvo, še hujše od tistega, ki je grozilo Karlovi dobi.”
–
“Še bolj nenavadna, zaskrbljujoča in žalostna hkrati pa sta drznost in lahkomiselnost ljudi, ki se imenujejo katoličani in sanjajo o preoblikovanju družbe v takšnih razmerah ter o tem, da bi na zemlji, nad in onkraj Katoliške cerkve, vzpostavili “vladavino ljubezni in pravičnosti” z delavci, ki prihajajo od vsepovsod, vseh veroizpovedi in brez veroizpovedi, s prepričanji ali brez njih, dokler se odrečejo tistemu, kar bi jih lahko razdvajalo – svojim verskim in filozofskim prepričanjem, in dokler si delijo tisto, kar jih združuje – “velikodušni idealizem in moralne sile, ki jih črpajo, od koder lahko” Ko pomislimo na sile, znanje in nadnaravne kreposti, ki so potrebne za vzpostavitev krščanskega mesta, in trpljenje milijonov mučencev, in luč, ki so jo dali cerkveni očetje in doktorji, in samožrtvovanje vseh junakov ljubezni, in mogočno hierarhijo, posvečeno v nebesih, in tokovi Božje milosti – vse to je bilo zgrajeno, povezano in prepojeno z življenjem in duhom Jezusa Kristusa, Božje Modrosti, Besede, ki je postala človek – ko pomislimo, pravim, na vse to, je strašljivo gledati nove apostole, ki si vneto prizadevajo narediti nekaj boljšega s skupno izmenjavo nejasnega idealizma in državljanskih vrlin. Kaj bodo ustvarili? Kaj bo iz tega sodelovanja? Zgolj verbalna in himerična konstrukcija, v kateri bomo videli, kako se v zmešnjavi in zapeljivi zmedi svetijo besede Svoboda, Pravičnost, Bratstvo, Ljubezen, Enakost in človeški vzpon, vse to pa se opira na slabo razumljeno človeško dostojanstvo. To bo burna agitacija, neplodna za predlagani cilj, ki pa bo koristila manj utopičnim izkoriščevalcem ljudi.”
–
Prav tako ne moremo z molkom mimo drznosti tistih, ki, ne da bi držali zdravega nauka, trdijo, da je “brez greha in brez žrtvovanja katoliške izpovedi mogoče zavrniti privolitev in poslušnost tistim sodbam in odlokom apostolskega sedeža, katerih cilj je razglašen za splošno dobro Cerkve ter njene pravice in disciplino, le da se ne dotika dogmatike vere in morale.” Vendar ni nikogar, ki ne bi jasno in razločno videl in razumel, kako hudo je to v nasprotju s katoliško dogmo o polni moči, ki jo je od Boga dal sam Kristus, naš Gospod, rimskemu papežu za hranjenje, vodenje in upravljanje vesoljne Cerkve.
–
Zdaj dobro veste, da so najbolj smrtonosni sovražniki katoliške vere vedno vodili srdito vojno, vendar brez uspeha, proti temu [Petrovemu] Sedežu; vsekakor niso nevedni, da se vera sama ne more nikoli zatresti in propasti, dokler ta Sedež ostaja nedotaknjen, Sedež ki počiva na skali, ki je ne morejo podreti ponosna vrata pekla in v katerem je celotna in popolna trdnost krščanske vere.
–