Quartus Supra

O Cerkvi v Armeniji

Papež Pij IX – 1873

Našim častitljivim bratom Antoniju Petru IX, patriarhu Kilikije, ter nadškofom, škofom, duhovščini in laikom, našim ljubljenim otrokom armenskega obreda, ki so v ljubečem občestvu z Apostolskim sedežem.
Častitljivi bratje in ljubljeni otroci, izrekamo vam pozdrave in naš apostolski blagoslov.
Štiri in dvajset let je minilo, odkar smo v tem najsvetejšem času, ko je na Vzhodu zasijala nova zvezda, da bi razsvetlila narode, naslovili Naše apostolsko pismo ljudem Vzhoda (ad Orientales)[1]. To pismo smo napisali, da bi katoličane okrepili v veri in poklicali nazaj v eno Kristusovo ovčjo vrsto tiste, ki so bili nesrečno zunaj katoliške Cerkve. V sebi smo gojili veselo in živo upanje, da se bo s pomočjo Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa čistost krščanske vere razširila po vsem svetu in da bo na Vzhodu ponovno zacvetela gorečnost za cerkveno disciplino. Obljubili smo, da bomo s svojo avtoriteto podprli vzpostavitev te discipline v skladu s svetimi kanoni. Bogu je znana naša velika skrb za ljudi na Vzhodu ter prijaznost in dobrodelnost, ki smo jim ju izkazovali od tistega časa. Toda tudi vsi ljudje vedo, kaj smo prevzeli nase, da bi dosegli ta namen – če bi le vsi ljudje to tudi pravilno razumeli! Vendar so se po skrivnostni Božji presoji te zadeve razvile precej drugače od Naših upov in želja in daleč od tega, da bi se veselili, moramo prej žalovati in obžalovati novo nesrečo, ki je prizadela nekatere vzhodne Cerkve.
Razkol v Konstantinoplu

2. Kristus je že zdavnaj opozoril, da bodo mnogi prišli v njegovem imenu, češ da so Kristus, in posledično zapeljali mnoge;[2] to se je izkazalo za resnično. Kajti z novim razkolom, ki je pred tremi leti nastal med Armenci v Konstantinoplu, se skupni sovražnik človeškega rodu v celoti ukvarja s spodkopavanjem vere, uničevanjem resnice in rušenjem edinosti s svetniško modrostjo, heretičnimi razpravami, prefinjeno in spretno prevaro ter, kjer je mogoče, celo z uporabo sile. Sveti Ciprijan je ob razkrivanju pretvarjanj in spletk tega sovražnika obžaloval, da “iztrga ljudi iz same Cerkve, in medtem ko mislijo, da so se že približali svetlobi in pobegnili iz noči sveta, nad njih znova spravi temo na načine, ki se jih ne zavedajo. Tako se, čeprav ne spoštujejo Kristusovega evangelija in njegovega zakona, imenujejo kristjani in sodijo, da imajo luč, medtem ko hodijo v temi, ki jih privlači in zavaja nasprotnik. Ta se namreč preoblikuje v angela luči, kot pravi apostol (2 Kor 11,14), in preoblači svoje služabnike v služabnike pravice, ki noč predstavljajo kot dan, pogubo kot odrešitev, brezup pod krinko upanja, nevero pod pretvezo vere, antikrista z naslovom “Kristus”. Medtem ko govorijo laži, ki so podobne resnici, s svojo premetenostjo delajo resnico prazno.”[3]
3. Začetke tega novega razkola so, kot je to običajno, zapletli številni dejavniki, ki so k temu prispevali. Vendar pa smo njeno hudobijo in nevarnost opazili že prej in se ji takoj uprli v dveh apostolskih pismih, in sicer 24. februarja 1870 Non sine gravissimo in 20. maja istega leta Quo impensiore. 4] Zadeva pa je šla tako daleč, da so si kljub pozivom, opozorilom in obsodbam tega apostolskega sedeža začetniki tega razkola in njihovi privrženci brez strahu izbrali lažnega patriarha. V našem pismu z dne 11. marca 1871, Ubi prima,[5] smo izjavili, da je ta izvolitev popolnoma neveljavna in shizmatična ter da so si izvoljenec in tisti, ki so ga izvolili, prislužili kanonične kazni. Poleg tega so se z nasilnimi sredstvi polastili katoliških cerkva: zakonitega patriarha, našega častitljivega brata Antona Petra IX, so prisilili, da je odšel z ozemlja Otomanskega cesarstva; z vojaško pomočjo so zavzeli celo patriarhalni sedež v Kilikiji, ki je v Libanonu; in potem ko so si pridobili civilno poveljstvo v tej pokrajini, so napadli katoličane v Armeniji ter jih na vsak način skušajo ločiti od občestva z apostolskim sedežem in pokorščine njemu. John Kupelian, eden od neosečiških duhovnikov, si odločno prizadeva, da bi se zadeva odvijala po njihovem načrtu. Z Našo avtoriteto je tega človeka že prej javno in izrecno izobčil in razglasil za odrezanega od Katoliške cerkve apostolski delegat za Mezopotamijo in druga okrožja, naš častitljivi brat Nikolaj, nadškof v Mardinu; posebna obtožba je bila spodbujanje nereda in razpihovanje razkola v državi Diarbekr ali Amida. Potem ko ga je psevdopatriarh svetoskrunsko posvetil v škofa in je pridobil oblast, zdaj poskuša z argumenti in odkritimi grožnjami spraviti katoličane armenskega obreda pod svojo oblast. Če bi se to kdaj zgodilo, bi se katoličani vrnili v svoje bedno stanje izpred dvainštiridesetih let, ko so bili pod oblastjo starih razkolnikov svojega obreda.
   Pritožba osmanskemu cesarju
4. Resnično nismo pustili nobenega sredstva neizkušenega, da bi vas osvobodili tega velikega zla. Pri tem sledimo običaju naših predhodnikov, katerih avtoriteto, zaščito in pomoč so v takšnih kritičnih trenutkih običajno zahtevali vsi spoštovani škofje in očetje vzhodnih Cerkva. V ta namen smo v to regijo poslali tudi izrednega legata. Nedavno smo v posebnem pismu prosili samega vrhovnega osmanskega cesarja, naj po sodni poti poravna izgube, ki so jih utrpeli armenski katoličani, in vrne njihovega izgnanega pastirja k njegovi čredi. Toda izpolnitev naših želja so ovirali ljudje, ki se imenujejo katoličani, a so sovražniki Kristusovega križa.
   Opozorilo Svetega sedeža
5. Zdaj se moramo močno bati, da bi pobudnikom novega razkola in njihovim privržencem uspelo uresničiti načrt, da zapeljejo tako šibke v veri kot manj preudarne katoličane armenskega in drugih obredov ter jih popeljejo na pot pogube. Zato smo prisiljeni, da vas ponovno nagovorimo in z razpršitvijo te teme in goste megle, ki zakriva resnico, opozorimo vse ljudi. Naša dolžnost je, da okrepimo tiste, ki stojijo trdno, podpremo omahljive, in da k dobroti spomnimo tudi tiste, ki so nesrečno zapustili resnico in katoliško edinost, če so le pripravljeni poslušati.
6. Glavna prevara, ki se uporablja za prikrivanje novega razkola, je ime “katoliški”. Povzročitelji in privrženci razkola si arogantno prisvajajo to ime kljub temu, da jih je naša avtoriteta in sodba obsodila. Že od nekdaj je bila navada heretikov in razkolnikov, da so se imenovali katoličani in razglašali svoje številne odlike, da bi ljudstva in kneze spravili v zmoto. Sveti Hieronim, prezbiter, se je med drugim skliceval na te ljudi, ko je dejal: “Heretiki imajo navado reči svojemu kralju ali faraonu: ‘Mi smo sinovi modrecev, ki so nam od začetka posredovali apostolski nauk; mi smo sinovi starodavnih kraljev, ki se imenujejo kralji filozofov; in poleg modrosti sveta imamo tudi znanje svetih spisov'”[6].
7. Da bi dokazali, da so katoličani, pa se neosmisleki sklicujejo na tako imenovano Izjavo vere, ki so jo objavili 6. februarja 1870 in za katero vztrajajo, da se v ničemer ne razlikuje od katoliške vere. Vendar se nikoli ni bilo mogoče dokazati kot katoličana tako, da bi potrdili tiste izjave vere, ki jih sprejemamo, in molčali o tistih naukih, za katere se odločimo, da jih ne bomo izpovedovali. Brez izjeme pa je treba sprejeti vse nauke, ki jih predlaga Cerkev, o čemer priča zgodovina Cerkve v vseh časih.
8. Da je bila izjava vere, ki so jo objavili, zavajajoča in sofistična, dokazuje tudi dejstvo, da so zavrnili izjavo ali izpoved vere, ki jim je bila v skladu z običajem predlagana po Našem pooblastilu. Sprejeti jim jo je ukazal Naš častitljivi brat Antonij Jožef nadškof iz Tijane, apostolski delegat v Konstantinoplu, v svarilnem pismu, ki jim ga je poslal 29. septembra istega leta. Da bi kdo lahko dokazal svojo katoliško vero in potrdil, da je resnično katoličan, mora biti sposoben o tem prepričati Apostolski sedež. Ta sedež je namreč prevladujoč in z njim se morajo strinjati verniki celotne Cerkve.[7] In človek, ki zapusti Petrov sedež, je lahko le lažno prepričan, da je v Cerkvi.[8] Zaradi tega je ta človek že shizmatik in grešnik, ki ustanavlja sedež v nasprotju z edinstvenim sedežem blaženega Petra,[9] iz katerega izhajajo pravice svetega občestva za vse ljudi[10].
   Avtoriteta papeštva
9. Tega dejstva so se dobro zavedali ugledni škofje vzhodnih Cerkva. Zato je na koncilu v Konstantinoplu, ki je potekal leta 536, škof tega mesta Mennas z odobritvijo očetov odkrito zatrdil: “Mi sledimo apostolskemu sedežu in ga ubogamo, kakor se tega zaveda vaša milost, in tiste, ki so v občestvu z njim, imamo za občestvo z nami, in tudi mi obsojamo ljudi, ki jih je ta obsodil. “[11] Še jasneje in odločneje je sveti Maksim, opat v Krizopolisu in izpovedovalec vere, v naslovnem obredu na Pirha Monotelita izjavil “Če ne želi niti biti niti biti imenovan heretik, mu ni treba zadovoljiti naključnih posameznikov o svoji ortodoksnosti, saj je to pretirano in nerazumno. Toda tako kot so bili vsi ljudje ogorčeni nad njim, odkar je bil ogorčen poglavar, tako bodo tudi, ko bo ta zadovoljen, nedvomno zadovoljni vsi ljudje. Pohiteti bi moral, da bi pred vsemi drugimi zadovoljil rimski stolni sedež. Kajti ko bo ta stolnica zadovoljena, se bodo vsi ljudje povsod pridružili temu, da ga razglasijo za pobožnega in ortodoksnega. Kajti tisti človek zapravlja besede, ki misli, da je treba ljudi, kot sem jaz, prepričati in zapeljati, ko še ni zadovoljil in prosil blaženega papeža svete rimske Cerkve. Iz utelešene besede samega Boga ter iz sklepov in svetih kanonov vseh svetih koncilov je apostolski prestol dobil ukaz, oblast in moč zavezovanja in razvezovanja za vse svete božje Cerkve po vsem svetu. “[12] Zato je konstantinopelski škof Janez slovesno izjavil – in to je pozneje storil tudi celoten osmi ekumenski koncil -, “da se med svetimi skrivnostmi ne smejo brati imena tistih, ki so bili ločeni od občestva s katoliško Cerkvijo, to je tistih, ki se v vseh zadevah niso strinjali z apostolskim sedežem.”[13] To je jasno pomenilo, da teh ljudi niso priznavali za prave katoličane. Vsa ta izročila narekujejo, da se mora vsakdo, za katerega rimski papež presodi, da je shizmatik, ker izrecno ne priznava in ne spoštuje njegove oblasti, nehati imenovati katoličan.
10. Ker to neoshizmatikom ni všeč, sledijo zgledu heretikov iz novejših časov. Trdijo, da je bila sodba o razkolu in izobčenju, ki jo je proti njim izrekel nadškof iz Tijane, apostolski delegat v Konstantinoplu, krivična in posledično brez moči in vpliva. Trdili so tudi, da ne morejo sprejeti obsodbe, ker bi verniki lahko dezertirali k heretikom, če bi jim bila odvzeta služba. Teh novih argumentov starodavni cerkveni očetje sploh niso poznali in slišali. Kajti “vsa Cerkev po vsem svetu ve, da ima prestol blaženega apostola Petra pravico ponovno razvezati, kar je kateri koli pontifik zvezal, saj ima ta prestol pravico soditi celotni Cerkvi in nihče ne sme soditi njegove sodbe.”[14] Jansenistični heretiki so si drznili učiti takšne nauke, kot je ta, da je mogoče izobčenje, ki ga je izrekel zakoniti prelat, prezreti z izgovorom nepravičnosti. Vsak človek bi moral, kot so rekli, kljub izobčenju opravljati svojo posebno dolžnost. Naš predhodnik lepega spomina Klemen XI. je v konstituciji Unigenitus proti Quesnellovim zmotam prepovedal in obsodil tovrstne izjave.[15] Te izjave so se komaj kaj razlikovale od nekaterih izjav Johna Wyclifa, ki sta jih pred tem obsodila koncil v Konstanci in Martin V. Zaradi človeške slabosti je lahko oseba po krivici kaznovana z obsodbo svojega prelata. Toda še vedno je treba, kot je opozoril naš predhodnik sveti Gregor Veliki, “da se škofovi podrejeni bojijo tudi krivične obsodbe in ne obtožujejo nepremišljeno škofove sodbe, če se krivda, ki je ni bilo, saj je bila obsodba krivična, razvije iz napuha vročega očitka. “[16] Toda če se je treba bati celo krivične obsodbe svojega škofa, kaj je treba reči o tistih ljudeh, ki so bili obsojeni, ker so se uprli svojemu škofu in temu apostolskemu sedežu ter raztrgali na koščke, kot to zdaj počnejo z novo shizmo, brezšivno Kristusovo oblačilo, ki je Cerkev?
11. Dobrodelnost, ki zlasti duhovnike zavezuje k skrbi za vernike, mora izhajati “iz čistega srca in dobre vesti ter neomadeževane vere”[17], kot je opozoril apostol. Pri pregledu lastnosti, ki bi jih morali izkazovati kot Božji služabniki, je vključil tudi “v neomajno ljubezen, v besedo resnice.”[18] Toda Kristus sam, Bog, ki “je ljubezen”,[19] je odkrito izjavil, da je treba tiste, ki ne poslušajo Cerkve, imeti za pogane in cestninarje[20]. In naš predhodnik sv. Gelasij je odgovoril Evfemiju, konstantinopelskemu škofu, ko je ta izjavil, da “mora čreda slediti pastirju, ki jo kliče nazaj na varne pašnike, ne pa da pastir sledi čredi, ko ta zahaja s poti.”[21] Kajti “ljudstvo je treba učiti, ne mu slediti; in če ne ve, mu moramo vcepiti, kaj je dovoljeno in kaj ne, ne pa mu dati svoje potrditve”[22].
    Opredelitev razkolnika
12. Toda neoshematiki pravijo, da ni šlo za doktrino, temveč za disciplino, zato imena in pravic katoličanov ni mogoče odreči tistim, ki temu nasprotujejo. Naša Ustava Reversurus, objavljena 12. julija 1867,[23] odgovarja na ta ugovor. Ne dvomimo, da dobro veste, kako zaman in ničvredno je to izmikanje. Katoliška Cerkev je namreč vedno imela za shizmatike tiste, ki trmasto nasprotujejo zakonitim prelatom Cerkve in zlasti glavnemu pastirju vseh. Razkolniki se izogibajo izvajanju njihovih ukazov in celo zanikajo sam svoj čin. Ker je frakcija iz Armenije takšna, so shizmatiki, čeprav jih apostolska oblast še ni obsodila kot takšne. Cerkev je namreč sestavljena iz ljudstva v povezavi z duhovnikom in črede, ki sledi svojemu pastirju.[24] Zato je škof v Cerkvi in Cerkev v škofu, in kdor ni s škofom, ni v Cerkvi. Še več, kot je opozoril naš predhodnik Pij VI. v apostolskem pismu, v katerem je obsodil civilno konstitucijo duhovščine v Franciji,[25] je disciplina pogosto tesno povezana z naukom in ima velik vpliv na ohranjanje njegove čistosti. Dejansko so sveti koncili v mnogih primerih z anatemo brez zadržkov izločili iz Cerkve tiste, ki so kršili njeno disciplino.
    Pristojnost Svetega sedeža
13. Toda neoskristjani so šli še dlje, saj “vsaka shizma sama sebi izdela herezijo, da bi upravičila svoj umik iz Cerkve”[26]. Dejansko so celo obtožili tudi ta apostolski sedež, kot da smo presegli meje svoje moči, ko smo ukazali, da je treba v armenskem patriarhatu spoštovati določene točke discipline. Vzhodne Cerkve tudi ne morejo ohraniti občestva in edinosti vere z nami, ne da bi bile podvržene apostolski oblasti v zadevah discipline. Takšno učenje je heretično, in to ne samo odkar je opredelitev moči in narave papeškega primata določil ekumenski vatikanski koncil: Katoliška cerkev ga je vedno imela za takšnega in ga je sovražila. Tako so škofje na ekumenskem koncilu v Kalkedonu v svojih postopkih jasno razglasili vrhovno oblast apostolskega sedeža; nato so od našega predhodnika svetega Leona ponižno zahtevali potrditev in podporo za svoje odloke, tudi tiste, ki so zadevali disciplino.
14. Dejansko je “nasledniku blaženega Petra že s tem, da je tak, dodeljena vsa Kristusova čreda, tako da skupaj s svojo škofovsko službo prejme tudi moč splošnega vladanja. Nato je treba drugim škofom dodeliti njihove dele črede, da bodo lahko vladali nad svojo čredo.”[27] Če bi zavrnili najvišjo avtoriteto te dodelitve blaženemu Petru in njegovim naslednikom, bi se zatresli sami temelji in prerogative zlasti patriarhalnih cerkva. “Tudi če je Kristus hotel, da imajo Peter in drugi voditelji nekaj skupnega, imajo drugi voditelji to samo prek Petra.”[28] “In pravzaprav je Peter sam počastil stolnico (aleksandrijsko), ko je poslal svojega učenca, evangelista: okrepil je stolnico (antiohijsko), ki jo je zasedal sedem let, čeprav jo je nameraval zapustiti. “[29] In tako Anatolij,[30] konstantinopelski škof, kot Marcijan,[31] cesar, sta odkrito priznala, da je bila odobritev in potrditev apostolskega sedeža povsem nujna za odloke koncila v Kalkedonu glede konstantinopelskega sedeža.
15. V skladu s tem torej neosmisleki, če ne opustijo nespremenljivega in neprekinjenega izročila Cerkve, ki ga tako jasno potrjujejo pričevanja očetov, nikakor ne morejo prepričati sami sebe, da so katoličani, četudi se za take razglašajo. Če ne bi temeljito poznali spretnih in prefinjenih prevar heretikov, bi bilo nerazumljivo, da osmanski režim še vedno šteje za katoličane ljudi, za katere ve, da so po naši sodbi in avtoriteti odrezani od Katoliške cerkve. Kajti če naj bi katoliška vera na osmanskem gospostvu ostala varna in svobodna, kot je odredil cesar, potem je treba dovoliti tudi bistvo te vere, na primer prvenstvo jurisdikcije rimskega papeža. Večina ljudi meni, da bi moral vrhovni poglavar in pastir Cerkve odločati o tem, kdo je katoličan in kdo ne.
    Lažne obtožbe
16. Toda neokristjani razkolniki izjavljajo, da niti najmanj ne nasprotujejo načelom Katoliške cerkve. Njihov edini cilj je zaščititi pravice svoje cerkve in svojega naroda ter celo pravice svojega vrhovnega cesarja; lažno trdijo, da smo kršili te pravice. S tem nas brez strahu naredijo odgovorne za sedanje nerede. Natanko tako so se obnašali akaški shizmatiki do našega predhodnika svetega Gelasija. 32 Pred tem pa so arijanci lažno obtožili Liberija, prav tako našega predhodnika, pri cesarju Konstantinu, ker Liberij ni hotel obsoditi svetega Atanazija, aleksandrijskega škofa, in ni hotel podpreti njihove herezije. [33] Kajti kot je isti sveti papež Gelasij o tem pisal cesarju Anastaziju, “je pogosta lastnost bolnih ljudi, da raje očitajo zdravnikom, ki jih z ustreznimi ukrepi prikličejo k zdravju, kot da bi se strinjali, da opustijo in obsodijo svoje škodljive želje”. Zdi se, da so to glavni razlogi, na podlagi katerih neosmisleki pridobivajo podporo in pridobivajo pokroviteljstvo vplivnih ljudi za svojo stvar, najhujšo, kot je. Da verniki ne bi bili zavedeni v zmoto, moramo te razloge obravnavati bolj izčrpno, kot če bi morali zgolj ovreči krivične obtožbe.
17. Ne želimo spominjati, da je po uspeli shizmi usoda vzhodnih katoliških Cerkva upadla; takrat je Bog zrušil imperij Grkov v kazen za razdejano enotnost svoje Cerkve. Prav tako ne želimo opozarjati na energična prizadevanja naših predhodnikov, da bi takoj, ko je bilo to mogoče, zablodele ovce poklicali nazaj v edino pravo čredo Kristusa Gospoda. A četudi rezultati niso povsem ustrezali vloženim naporom, so se po Božji milosti nekatere cerkve različnih obredov vendarle vrnile k resnici in katoliški edinosti Cerkve. Te je Apostolski sedež sprejel v svoje naročje kot novorojenčke in se posebej zavzel, da bi jih utrdil v resnični katoliški veri in jih ohranil popolnoma proste vseh madežev herezije.
    Razkol v času Pija VII.
18. Ko je bilo sporočeno, da se na Vzhodu širijo zlobni nauki sekte, ki jo je papež Pij VII. že obsodil, je Pij VII. postal zaskrbljen. Ker so skušali zatreti primat papeške jurisdikcije, se je papež odločil za takojšnje ukrepe, da bi preprečil, da bi njihove jalove dvoumnosti in prepiri zavajali vernike. Zato je ukazal, naj se patriarhom in vzhodnim škofom pošlje starodavna formula svetega Hormisda, našega predhodnika. 34 Poleg tega je vsakemu v svoji pristojnosti ukazal, naj vsak sedanji ali bodoči duhovnik podpiše izpoved vere, ki jo je za ljudi z Vzhoda predpisal Urban VIII, če tega že ni storil.
    Nadaljevanje razkolov
19. Kmalu zatem, leta 1806, pa se je v samostanu Carcapha v bejrutski škofiji sestala tako imenovana antiohijska sinoda. Pistoijanska sinoda, ki je bila že obsojena, je na sinodo tiho in prevarantsko vplivala v številnih zadevah. Ta sinoda je reproducirala več izjav, deloma dobesedno, deloma dvoumno izraženih, čeprav jih je obsodil sveti rimski sedež. Še druge izjave so dišale po bajanizmu in jansenizmu ter so z nasprotovanjem cerkveni oblasti, zdravemu nauku in potrjeni disciplini Cerkve motile položaj Cerkve. Ta sinoda v Karkafi je leta 1810 objavila svoje odloke v arabščini, ne da bi se sklicevala na Apostolski sedež; zaradi tega so se pritožili številni škofje, na koncu pa jo je v apostolskem pismu obsodil Gregor XVI.[35] Škofom je naročil, naj normo svojega pravila in nauka črpajo iz drugih starih koncilov, ki jih je Apostolski sedež dolgo odobraval. Če bi se le napake, s katerimi je sinoda prekipevala, končale, ko je bila obsojena! Toda takšni zlobni nauki se niso nehali skrivaj plaziti po Vzhodu in so čakali na pravi trenutek, da bi prišli na dan. Kljub neuspešnemu poskusu pred približno dvajsetimi leti so novi armenski shizmatiki to zdaj pogumno dosegli.
    Katolištvo v Konstantinoplu
20. Ker pa je disciplina branik vere, je moral apostolski sedež ponovno vzpostaviti disciplino. Vsekakor ni nikoli opustil te najresnejše dolžnosti niti v neugodnih časih, ko je lahko skrbel le za prehodne potrebe, medtem ko je bolj čakal na ugodne čase. Osmanski cesar je na vztrajanje Leona XII. in Pija VIII. ter zanašajoč se na podporo katoliških vladarjev Avstrije in Francije priznal razliko, ki obstaja med katoličani in heretiki; zato je katoličane odstranil iz civilne oblasti slednjih in odredil, da morajo imeti katoličani svojega vodjo ali prefekta. Škofje armenskega obreda so lahko šele takrat v Konstantinoplu varno izvajali oblast ordinarija, postavljali katoliške cerkve istega obreda ter odkrito izpovedovali in prakticirali katoliško vero. Zato je Pij VIII. v Konstantinoplu ustanovil sedež primasa in nadškofa Armencev;[36] papež si je prizadeval, da bi se kanonična disciplina tam razmahnila na primeren in pravočasen način.
21. Čez nekaj let, takoj ko je bilo očitno primerno, smo v Konstantinoplu ustanovili škofijske sedeže, podrejene primasu, in predpisali tudi postopek, ki ga je treba upoštevati pri izvolitvi škofov. [37] Nazadnje je bilo v cesarskem dokumentu, izdanem 7. aprila 1857 našemu častitljivemu bratu Antoniju Hassounu, takratnemu primasu tega sedeža, po pooblastilu vrhovnega cesarja Otomanskega cesarstva določeno, da se civilnemu prefektu, kot se imenuje, prepreči izvajanje oblasti v verskih zadevah, kar bi bilo v popolnem nasprotju z zakoni Katoliške cerkve. Armenci so sami zahtevali, da združimo primasovo cerkev v Konstantinoplu s patriarhalnim sedežem v Kilikiji; to smo storili in z apostolskim pismom Reversurus ukinili naslov prve. Nato smo sklenili, da je pravočasno in potrebno, da z avtoriteto iste ustave sankcioniramo nekatere glavne točke discipline. Z Našim apostolskim pismom Commissum z dne 12. julija 1867[38] smo ukazali, da je treba čim prej sklicati patriarhalno sinodo, da bi skrbno poskrbeli za to, da se v celotnem armenskem patriarhatu pravilno vzpostavi natančen red discipline.
22. Toda sovražnik je nadaljeval s sejanjem plevela v armenski cerkvi v Konstantinoplu, ko so kmalu zatem nekateri možje sprožili vprašanje o civilni prefekturi armenske skupnosti, za katero so se pritoževali, da jo je novi patriarh ukradel. Temu sporu je kmalu sledila resna motnja: istega patriarha so obtožili, da je izdal pravice države, ko je sprejel Našo prej omenjeno ustavo, kot je bil dolžan storiti katoliški škof. Tako so se končno vsi načrti, zvijače in zlorabe disidentov spravili na to posebno ustavo.
23. V tej zadevi sta bili za zločinski označeni zlasti dve točki: to sta odloka o izvolitvi svetih škofov in o upravljanju cerkvenega premoženja. Lažno se je namreč trdilo, da sta v nasprotju z državnimi zakoni in zakoni vrhovnega cesarja. Čeprav bi morali biti naši predpisi o vsakem od teh naslovov zelo dobro znani, jih je na tem mestu dobro ponoviti. Mnogi namreč govorijo, kot da razumejo, čeprav ne vedo, kaj je v Naših predpisih[39], drugi pa kot vedeževalci in razlagalci sanj sodijo o tem, česar ne poznajo[40].
    Izbira hierarhije
24. Ukazali smo, naj patriarha izvoli sinoda, sestavljena izključno iz škofov. Izbranemu pa smo prepovedali, da bi bil postavljen na prestol, dokler ne bi prejel potrditvenega pisma apostolskega sedeža. Naročili smo, naj se škofje izvolijo na naslednji način: vsi škofje pokrajine naj se zberejo na sinodi in apostolskemu sedežu priporočijo tri primerne cerkvene osebe. Če na sinodo ne bi mogli priti vsi škofje, bi priporočilo lahko dala sinoda najmanj treh škofijskih škofov skupaj s patriarhom, če bi odsotni pisno navedli svoje trojno priporočilo. Ko je to storjeno, bo rimski papež izbral enega od priporočenih in ga postavil za odgovornega za izpraznjeno mesto. Izjavili smo, da smo prepričani, da bodo škofje priporočili vredne in primerne može, tako da nam nikoli ne bo treba izbrati za odgovornega za izpraznjeno stolico nekoga drugega od priporočenih.
25. Če boste te ukrepe obravnavali z umom, prostim frakcijskih strasti, boste ugotovili, da jih vse odobrava splošni smisel kanonov. Glede izključitve laikov iz volitev škofov je treba jasno razlikovati, da ne bi prišlo do nauka, ki je v nasprotju s katoliško vero. To razlikovanje je med pravico do izvolitve škofov in možnostjo pričevanja o njihovem življenju in morali. Prvo trditev je treba pripisati napačnim predstavam Lutra in Kalvina, ki sta celo trdila, da je stvar božjega zakona, da škofe voli ljudstvo; kot se vsakdo zaveda, je Katoliška cerkev tak napačen nauk zavrnila in ga še vedno zavrača. Kajti niti božji niti cerkveni zakon ljudstvu nikoli nista podelila nobene pristojnosti za izvolitev škofov ali drugih verskih služabnikov.
26. Pričevanje ljudstva o življenju in morali tistih, ki naj bi bili povišani v škofovski stan, je postalo pomembno, “ko so arijanci, ki jim je bil cesar Konstancij naklonjen, začeli izganjati katoliške prelate s svojih sedežev in jih nadomeščati s privrženci arijanstva, kot to obžaluje sveti Atanazij (History of the Arians, ch. 4). Ljudstvo je menilo, da bo, če bo prisotno in če bo njegovo pričevanje slišano pri izvolitvi škofov, bolj verjetno, da jih bo podprlo in jim pomagalo.”[41] Ta običaj je v Cerkvi res nekaj časa trajal, a ko so zaradi njega nastajali ponavljajoči se nesporazumi, nemiri in druge zlorabe, je bilo treba ljudstvo odstraniti iz procesa. Hieronim namreč opaža, da je “včasih presoja preprostega ljudstva napačna in da je pri odobravanju duhovnikov vsak človek pristranski do svojih poti in išče predstojnika, ki je bolj podoben njemu samemu, kot pa tistega, ki je dober”[42].
27. Kljub temu smo pri predpisovanju postopka izvolitve škofovski sinodi pustili svobodo, da je lahko preverila nadarjenost mož, ki naj bi bili izvoljeni, na kakršen koli način, celo do te mere, da je po lastni izbiri poklicala pričevanje ljudstva. In od objave Naše ustave so armenski prelati pred tremi leti dejansko opravili takšno preverjanje, ko je bil izvoljen škof za okrožji Sebaste in Tokat. O tem pričajo postopki, poslani Svetemu sedežu. Vendar pa nismo in se nam ne zdi primerno, da bi uvedli podoben postopek pri volitvah patriarha, in sicer iz več razlogov. Prvič, njegov čin je tako visok; drugič, odgovoren je za vse škofe v svojem okrožju; in končno, jasno nam je, da so pri volitvah patriarha v vsakem vzhodnem obredu sodelovali samo škofje, razen v posebnih in izrednih primerih, ko so okoliščine zahtevale drugačen postopek. Na primer, ko so se katoličani branili pred močno močjo shizmatikov, ki so jim bili podrejeni, so zase zahtevali drugačnega patriarha. S tem so si zagotovili ločitev od teh shizmatikov ter njihovo resnično in iskreno “spreobrnitev” v katoliško vero, kar se je dejansko zgodilo, ko je bil izvoljen Abraham Peter I.
28. Nekateri pa nam zamerijo in obžalujejo tako našo izjavo, da ima ta apostolski sedež pravico in moč izvoliti škofa bodisi izmed treh priporočenih imen bodisi ločeno od njih, kot tudi našo prepoved intronizacije izvoljenega patriarha brez naše predhodne potrditve. Opozarjajo nas na običaje in kanone svojih cerkva, kot da bi mi opustili določbe svetih kanonov. Tem ljudem bi se lahko odzvali na enak način, kot se je odzval Naš predhodnik sveti Gelasij, ko so akacijski shizmatiki proti njemu vložili enako lažno obtožbo: “Sklicujejo se na kanone proti Nama, ne da bi vedeli, kaj govorijo, saj kažejo, da so sami v nasprotju s kanoni že s tem, da zanikajo poslušnost prvemu sedežu, čeprav so njegovi nasveti zdravi in pravilni.”[43] To so namreč prav tisti kanoni, ki priznavajo popolno, božansko oblast blaženega Petra nad vso Cerkvijo. Dejansko razglašajo, da živi in izvršuje sodbo v svojih naslednikih do današnjega časa in za vedno, kot je zatrdil efeški koncil.”[44] Upravičeno je torej Štefan, škof v Larisi, dal ta odločni odgovor tistim, ki so menili, da so privilegiji konstantinopelskih cerkva zaradi posredovanja rimskega papeža nekoliko okrnjeni: “oblast apostolskega sedeža, ki sta jo Bog in naš Odrešenik podelila poglavarju apostolov, presega privilegije vseh svetih cerkva. S priznanjem tega bi morale vse cerkve sveta prenehati s svojim nasprotovanjem.”[45]
29. Gotovo boste, če se spomnite zgodovine svojih okrožij, našli primere rimskih papežev, ki so uporabili to moč, ko so ocenili, da je to potrebno za varnost vzhodnih Cerkva. Zato je rimski papež Agapet uporabil svojo oblast, da je iz konstantinopelskega sedeža izgnal Antimusa in ga nadomestil z Mennasom, ne da bi sklical sinodo. Naš predhodnik Martin I. je svojo oblast za Vzhod glede vzhodnih pokrajin zaupal Janezu, škofu v Filadelfiji. Naročil mu je, naj “z apostolsko oblastjo, ki nam jo je dal Gospod po presvetem Petru, knezu apostolov”,[46] imenuje škofe, duhovnike in diakone v vsakem mestu, ki je podrejeno jeruzalemskemu in antiohijskemu sedežu. V novejšem času se boste spomnili, da je bil armenski škof v Mardinu izvoljen in posvečen z avtoriteto tega apostolskega sedeža, čeprav so Naši predhodniki skrb za ta sedež podelili patriarhom iz Kilikije. To je bilo odobreno, ko jim je Sveti sedež dodelil upravljanje okrožja Mezopotamije. Vsa ta dejanja se strinjajo z vrhovno oblastjo Rimskega sedeža; Cerkev Armencev je to vedno priznavala, razglašala in spoštovala, razen v nesrečnih časih razkola. To ni presenetljivo, saj je tudi med vašim ljudstvom, ki je še vedno ločeno od katoliške vere, še vedno močno starodavno izročilo, da je veliki škof in mučenec, ki ga imate za razsvetljenca svojega rodu, prejel svojo oblast od Apostolskega sedeža. K stolnici je prišel osebno, ne da bi ga pri tem ovirala dolžina in velike težave na poti. To je bil Gregor, ki ga je Krizostom opisal kot sonce, ki je vzšlo v vzhodnih pokrajinah in katerega sijoči žarki so segali vse do grškega ljudstva[47].
30. Za to ureditev smo se odločili sami, potem ko smo skrbno preučili tako starodavne kot nedavne dogodke. Vsakdo ve, da je večno in včasih tudi časno
    alna sreča ljudi odvisna od pravilne izvolitve škofov; upoštevati je treba časovne in krajevne okoliščine in vso pristojnost za izbiro škofov prenesti na apostolski sedež. Kljub temu smo se odločili, da bomo izvajanje te oblasti umirili, tako da bomo škofovski sinodi dovolili, da izvoli patriarha, in da nam bo ta sinoda priporočila tri primerne može za izpraznjene sedeže, kot je bilo odobreno v naši ustavi.
31. Vendar smo tudi v zvezi s to zadevo, da bi prebudili zdolgočasene in vse bolj navdušili tiste, ki dobro delajo, rekli, da upamo, da bodo priporočeni resnično primerni možje, vredni tako pomembne službe, da bi se izognili potrebi, da bi nam bilo treba kdaj imenovati na izpraznjeno stolico koga drugega, razen tistih, ki so bili priporočeni. To je bilo predvideno tudi v postopku, ki smo ga uvedli leta 1853[48] v povsem enak namen. Slišali smo, da so nekateri te sicer blage besede razlagali tako, da ne bi upoštevali in celo zasmehovali priporočil sinode. Drugi so šli še dlje in razvili teorijo, da se v teh besedah skriva predlog, da bi skrb za Armence zaupali latinskim škofom. Takšne nespametne obtožbe si res ne zaslužijo odgovora: kajti takšne izjave lahko izrečejo le prestrašeni in nespametni ljudje. Toda menili smo, da ne smemo molčati o svoji pravici, da poleg treh priporočenih kandidatov izvolimo škofa, če bi bil Apostolski sedež v prihodnosti prisiljen uveljaviti to pravico. Toda tudi če bi molčali, bi ta pravica in dolžnost sedeža blaženega Petra ostala nedotaknjena. Kajti pravic in privilegijev, ki jih je stolnici podelil sam Kristus, čeprav jih je mogoče napasti, ni mogoče uničiti; nihče nima moči, da bi se odrekel božanski pravici, ki bi jo bil morda nekoč po volji samega Boga prisiljen izvrševati.
32. Čeprav je minilo že devetnajst let, odkar so bile te izjave izrečene Armencem, in čeprav so bili škofje večkrat izvoljeni, te moči nismo nikoli uporabili, tudi ko smo pred kratkim, po objavi Konstitucije Reversurus, prejeli trojno priporočilo, na podlagi katerega nismo mogli izvoliti škofa. V tem primeru smo škofovski sinodi rekli, naj ponovno začne postopek priporočanja v skladu z zakoni, ki smo jih predpisali, namesto da bi mi izvolili škofa mimo njihovih priporočil. To je bilo doslej ovirano zaradi novega razkola, ki je začel razdvajati armensko cerkev. Poleg tega smo prepričani, da katoliških cerkva v Armeniji ne bodo nikoli doleteli tako hudi časi, ki bi rimske papeže prisilili, da bi jim vsilili škofe, ki jih ni priporočila škofovska sinoda.
33. Dodali bomo še nekaj pripomb o Naši prepovedi ustoličenja patriarhov pred Svetim sedežem. Spisi starih pričajo, da izvolitev patriarhov nikoli ni veljala za dokončno in veljavno brez soglasja in potrditve rimskega papeža. V skladu s tem se je izvedelo, da so tisti, ki so bili izvoljeni v patriarhalne sedeže, vedno iskali takšno potrditev ob podpori cesarjev. Tako sta Anatolij, konstantinopelski škof (človek, ki zagotovo ni dobro služil apostolskemu sedežu), in celo sam Fotij (prvi vzrok grške shizme) prosila rimskega papeža, naj s svojim soglasjem potrdi njuno izvolitev. V ta namen so zaprosili cesarje Teodozija, Mihaela in Bazilija. Zaradi tega so očetje v Kalcedonu, čeprav so razglasili vse akte roparske sinode v Efezu za neveljavne, želeli, da Maksim Antiohijski škof ostane v stolnici. Po pooblastilu te sinode je nadomestil Domna, saj se je zdelo, da je “sveti in blaženi papež, ki je potrdil svetega in častitljivega Maksima za škofa antiohijske cerkve, s pravično sodbo odobril njegove zasluge”[49].
34. Če pa upoštevate patriarhe tistih cerkva, ki so se v novejšem času odrekle razkolu in se vrnile v katoliško edinost, boste ugotovili, da so vsi prosili za potrditev rimskega papeža; rimski papeži so jih vse potrdili s pismom tako, da so jih papeži hkrati imenovali in postavili nad svoje cerkve. Apostolski sedež je včasih dopuščal, da so izvoljeni patriarhi uporabljali svojo oblast, preden jih je Apostolski sedež potrdil. To je storil, ker so bila njihova okrožja tako oddaljena ali ker je bilo potovanje nevarno ali zaradi preobratov, ki so vse pogosteje grozili zaradi prevlade shizmatikov istega obreda. Ta odpustek je bil odobren celo na zahodu tistim, ki so bili zelo oddaljeni zaradi potreb in koristi cerkva. 50 Vendar je prav, da vas spomnimo, da takšni razlogi ne veljajo več, ker je potovanje veliko lažje in ker so bili katoličani zaradi dobrote vrhovnega osmanskega cesarja rešeni civilne oblasti shizmatikov. Z upoštevanjem tega postopka je varno poskrbljeno za ohranitev katoliške vere, ki bi jo lahko po mili volji zmotil nekdo, ki ni vreden tako visoke službe in zaseda patriarhalni sedež, preden bi se preprečila apostolska potrditev, do katere bi lahko prišlo, ko bi izvoljenega patriarha sveti apostolski sedež zavrnil in bi se moral odpovedati svojemu mestu.
35. Vse, kar je sankcionirano v naši ustavi, prispeva k ohranjanju in razvoju katoliške vere. Prispeva tudi k varovanju resnične svobode Cerkve in avtoritete škofov, katerih pravice in privilegiji najdejo moč in počitek v stabilnosti apostolskega sedeža. Rimski papeži so te pravice in privilegije vedno odločno branili pred heretiki in ambicioznimi ljudmi na zahtevo škofov vseh rangov, narodov in obredov.
    Cerkveni zakoni
36. Na vprašanje o tako imenovanih nacionalnih zakonih nam ni treba na dolgo odgovarjati. Kajti če gre samo za civilne zakone, ima vrhovni vladar pravico presojati in odločati, ali se mu zdijo koristni in koristni za njegove podložnike. Če pa gre za cerkvene zakone, se nihče ne more ne zavedati, da katoličani nikoli niso priznavali nobenih nacionalnih ali ljudskih zakonov, ki bi bili uperjeni proti Cerkvi, njeni hierarhiji in posvečenjem. Kajti čeprav so ljudstva in narodi vstopali v Cerkev z vseh koncev sveta, jih je Bog vse vendarle združil pod vrhovnim pastirjem blaženim Petrom, knezom apostolov. Tako ni več poganov in Judov, barbarov in Skitov, sužnjev in svobodnih, ampak da bi bil Kristus vse v vseh ljudeh. 51 Od njega se vse telo, združeno in povezano z vsakim sklepom, telesno povečuje in se gradi v ljubezni. [52] Bog namreč ni dal nobenim ljudstvom ali narodom oblasti nad Cerkvijo, ampak jih je zaupal apostolom v poučevanje in jim zapovedal dolžnost verovanja. 53] Tudi zato je blaženi Peter na srečanju apostolov in prezbiterjev odkrito izjavil, da je Bog določil, da morajo narodi po njem slišati besedo evangelija in verovati[54].
    Očitki proti Cerkvi
37. Pravijo pa tudi, da smo posegli v pravice vrhovnega cesarja. To je običajna obrekovanje, ki se je obrabilo, ker so ga heretiki dolgo uporabljali. Najprej so si jo izmislili Judje v nasprotju s Kristusom in Bogom; nato so jo pogani zelo pogosto uporabljali ne le pred rimskimi cesarji in heretiki, ampak celo pred katoliškimi knezi. Lahko bi si želel, da ga tudi tokrat ne bi prinesli za oddelek. Sveti Hieronim je kot protiutež zapisal, da “heretiki krčijo pred kraljevim činom in pogosto pripisujejo kraljem svoj ponos; če domnevajo, da je kralj storil to, kar počnejo oni, obtožujejo v njegovi navzočnosti svete može mravljince, oznanjevalce vere, in prepovedujejo učiteljem pridigati v Izraelu, da ne bi delovali v nasprotju s kraljevo voljo, češ da je Betel, ‘Božja hiša’, in lažna cerkev svetišče kralja in tempelj kraljestva. “[55] Zares bi bilo povsem dovolj, če bi v prezirljivem molku poteptali te nesramne obrekovanja, ki so tako daleč od nauka, navad in prakse katoliške vere. Vendar je treba zagotoviti, da preprosti in neizkušeni ne bodo trpeli, ko bodo napačno sodili o nas in Apostolskem sedežu zaradi izjav slaboumnežev, “ki med napadanjem drugih skušajo povečati svoje vrline”[56].
    Cerkveno področje
38. Zato je nauk Katoliške cerkve, ki ga je prejela od samega Kristusa in so ga posredovali sveti apostoli, tak, da je treba dajati cesarjeve stvari cesarju, Bogu pa je treba dajati Božje stvari. Zato se Naši predhodniki, kadar je bilo to potrebno, niso nikoli izogibali vtisniti knezom dolžnost vere in poslušnosti. Zato je upravljanje civilnih zadev lastno vladarju, cerkvene zadeve pa so v celoti v pristojnosti duhovnikov. Med te zadeve je treba šteti vse, kar je potrebno za vzpostavitev in vzdrževanje tako imenovane zunanje discipline Cerkve. Heretično bi bilo trditi, da je uporaba te od Boga prejete oblasti zloraba cerkvene oblasti; to je določil že Pij VI. 57. Apostolski sedež se je pogosto zelo trudil, da bi ohranil to razlikovanje pristojnosti. Sveti Atanazij je vmešavanje posvetnih oblastnikov v cerkvene zadeve označil za “novo predstavo” in “izum arijanske herezije.”[58] Drugi prelati so ga odkrito obsodili, med njimi Bazilij iz Cezareje, Gregor Teolog, Janez Krizostom in Janez Damascen. Slednji je javno zatrdil, da “ga nihče ne bo prepričal, da Cerkvi vladajo cesarski edikti; vladajo ji pisani in nepisani običaji očetov. “[59] Iz istega razloga so očetje ekumenskega koncila v Kalkedonu v primeru Fotija, tirskega škofa, javno izjavili, s čimer so pridobili soglasje celo cesarjevih služabnikov, da “noben pragmatični (to je cesarski odlok) ne bo veljal v nasprotju s pravili: zavezujoči naj bodo kanoni očetov. ” In ko so cesarjevi služabniki vprašali, “ali želi sveta sinoda, da se to opredeli glede vseh pragmatik, ki so v nasprotju s kanoni, so vsi škofje odgovorili: “Vsem pragmatikam bo konec: naj zavezujejo kanoni, vi pa poskrbite za to”[60].
39. V dveh točkah pa je rečeno, da smo prizadeli cesarjeve pravice: to je z določitvijo postopka, ki ga je treba upoštevati pri izvolitvi in ustanovitvi svetih škofov, in s prepovedjo patriarhu, da bi odtujil cerkveno lastnino, ne da bi o tem obvestil apostolski sedež.
40. Za kaj lahko rečemo, da bolj spada na področje cerkvenih zadev kot za izvolitev škofov? Nikjer v svetih spisih nismo prebrali, da bi o njih lahko odločali knezi ali ljudstva. Dejansko so cerkveni očetje, ekumenski koncili in apostolske konstitucije vedno priznavali in tudi odrejali, da so te volitve del cerkvene oblasti. Če naj bi torej Apostolski sedež v zadevi določitve cerkvenega pastirja opredelil postopek, ki ga je treba upoštevati pri izvedbi takšnih volitev, na kakšen način bi lahko rekli, da je s tem prizadel pravice vrhovnega cesarja? Pravice, ki jih izvršuje, so pravice njegove lastne oblasti in ne pravice tuje oblasti. Škof ima res posebno in častitljivo oblast nad ljudmi, ki so mu zaupani. Civilni oblasti se je ni treba bati, saj škof ne bo sovražnik civilne oblasti, ampak bo potrjeval zakonite pravice vladarja, ki si jih delita. Če pa bi se izkazalo drugače – ker so ljudje šibki -, bi apostolski sedež sam poskrbel za škofa, ki bi se uprl veri in pokorščini, ki pripada njegovemu zakonitemu vladarju. Ni se treba bati, da bi se v škofovsko službo prikradel kdo, ki je v sovraštvu z zakonitim vladarjem. Po cerkvenih zakonih se namreč lastnosti mož, ki se obravnavajo za napredovanje, skrbno preverijo, da se ugotovi, ali so obdarjeni z vrlinami, ki jih zahteva apostol. Človek, ki se odlikuje s temi vrlinami, bi upošteval zapoved blaženega Petra: “Zaradi Boga bodite pokorni vsaki človeški ustanovi: kralju kot vrhovnemu, upraviteljem kot tistim, ki jih je poslal, da kaznujejo hudodelce in častijo dobre. To je namreč Božja volja, da z delovanjem dobrega utišate nevednost nespametnih ljudi; kot svobodni ljudje ne uporabljajte svobode kot izgovor za krivice, ampak jo uporabite za svoje delo kot Božji služabniki.”[61]
    Kombinacija civilnih in cerkvenih dolžnosti
41. Prvi osmanski cesar v Konstantinoplu in njegovi nasledniki so se odločili, da civilne dolžnosti in upravo podelijo škofom in drugim duhovnikom. Polne in neokrnjene moči Cerkve pri njihovi izvolitvi zaradi tega ni mogoče zmanjšati. Bilo bi namreč neprimerno, da bi se nebeške in duhovne zadeve manj upoštevale kot zemeljske in civilne ter da bi bile v njihovi službi. Vrhovni cesar pa ima pravico, da civilni čin in oblast podeli drugemu, če in ko presodi, da je to smotrno. Vendar pa mora zagotoviti, da polno in svobodno izvajanje cerkvene oblasti ostane katoliškim škofom. Vendar je poseben dokument vrhovnega osmanskega cesarja iz leta 1857 to spremenil.
    Lažne obtožbe 42. Vse te zadeve smo na osmansko sodišče naslovili prek solunskega nadškofa, ko je bil ta naš izredni legat v Konstantinoplu. Zdaj je očitno čas, da se konča bolečina, ki jo povzroča ponavljanje teh lažnih in zastarelih trditev, razen če so naši nasprotniki zavistni ljudje in raje slovijo kot tisti, ki so bolj zavzeti za svojo frakcijo kot za resnico.
42. Toda osupli smo bili, ko smo izvedeli, da nas napadajo zaradi obnovitve in potrditve zakona o odtujitvi cerkvene lastnine. Videti je bilo, kot da bi hoteli ne le poseči v cesarske pravice, ampak celo zahtevati zase samo lastnino armenskih cerkva. Cerkvena lastnina pripada cerkvam in je pod njihovo oblastjo nič manj gotovo kot civilna lastnina pripada civilistom. Tega dejstva ne sankcionirajo toliko kanoni, temveč ga priznava naravni razum vsakega človeka. V prvih stoletjih Cerkve je bilo upravljanje te lastnine zaupano presoji in vesti škofov. Poznejši koncili so jo skrbno urejali z objavljanjem zakonov, ki so določali način izvajanja upravljanja in razloge, zaradi katerih naj bi bila dovoljena odtujitev. Na ta način je bila starodavna moč škofov omejena in podrejena preudarni presoji sinod ali včasih višjih prelatov. Ker pa se je zdelo, da na tej točki ni bila sprejeta ustrezna določba o odškodnini za cerkveno premoženje, bodisi zato, ker se sinode niso sestajale dovolj pogosto, bodisi iz drugih razlogov, je morala posredovati oblast apostolskega sedeža. Na ta način je bilo poskrbljeno, da premoženje cerkva ne bi bilo odtujeno brez nasveta rimskih papežev.
43. Zadeva se je res štela za zelo resno in potrebno v korist cerkva; zato je bilo že pred časom določeno, da morajo tisti, ki so bili izvoljeni v katedralne, metropolitanske in celo patriarhalne cerkve, pod slovesno prisego spoštovati ta zakon. To prisego so dejansko dali tudi patriarhi vzhodnega obreda, kolikor je šlo za njihovo preživninsko lastnino, vse odkar so se njihove cerkve vrnile h katoliški resnici in edinosti. O tem pričajo dokumenti, ki se nahajajo v naših apostolskih arhivih. Niti eden od njih ni zavrnil obljube pod prisego, da bo spoštoval zgoraj omenjene zakone. Enako prisego so in so vsak dan dajali škofje latinskega obreda ne glede na narod, kraljestvo ali državo, ne da bi se civilna oblast kdaj pritožila, da so bile s tem dejanjem prizadete njene pravice. In prav je tako, saj s temi zakoni rimski papež ničesar ne zahteva ali jemlje zase, ampak skrbi le za korist cerkva. To vključuje tudi določanje, kaj naj škof najbolje stori v posameznih primerih, s primerjavo nasvetov, ali pa daje škofu pooblastilo, da sam določi, kaj je najbolje glede ravnanja očeta s sinovi. Imeli smo najresnejše razloge, o katerih bomo morali poročati Bogu, ko smo v svoji ustavi določili, da je treba zakon, ki je že veljal za patriarhe in po katerem jim je bilo prepovedano odtujiti svoje posesti za preživljanje brez nasveta apostolskega sedeža, razširiti tudi na druge cerkvene posesti. Naša ustava zagotavlja, da so bili sprejeti varnejši in učinkovitejši ukrepi za odškodnino cerkvam in ohranitev cerkvene lastnine, ne da bi to vplivalo na zakonite pravice kogar koli.
44. Na kakšen način pa so bile s temi našimi odloki prizadete pravice vrhovnega cesarja, kot trdijo, preprosto priznavamo, da tega sploh ne moremo razumeti, saj smo tako daleč od tega, da bi si to želeli ali mislili, da bi se to lahko uresničilo. Patriarhi in škofje v Osmanskem cesarstvu imajo pristojnost pridobivanja cerkvene lastnine; to ni v nasprotju s cesarjevimi pravicami. Apostolski sedež ustrezno in upravičeno določa, kako naj škofje to lastnino uporabljajo za gradnjo in ne za uničevanje; to včasih pomeni avtoritativno posredovanje. Vendar tudi za to pristojnost ni mogoče reči, da je v nasprotju s cesarskimi pravicami. Način, kako smo zaščitili varnost te lastnine, je jasen, in ta zadeva bo zelo koristila katoliškim cerkvam, ustanovljenim na Vzhodu. Vsi bodo to spoznali, ko bodo polemike zamrle, in prihodnje generacije bodo nedvomno izkusile te koristi, če bodo versko spoštovale te zakone. Vrhovni osmanski cesar pa je v svojih odlokih potrdil svobodo teh cerkva in nam sporočil, da jim bo zagotovil svojo humano zaščito. Zato ne dvomimo, da bo, ko bo zadeva pošteno preučena in bodo opuščene obrekovanja, ki so jih sprožili nasprotniki, veselje zamenjalo žalost nad temi dogodki in prineslo tem cerkvam koristi v prihodnosti.
45. Nič manj napačna ni izmišljotina, ki so si jo izmislili nekateri novejši možje in jo goreče sprejemajo vzhodni disidenti. Ti brezsramno predstavljajo rimskega papeža, Kristusovega namestnika, kot tujo oblast, ki se vtihotaplja v notranjo vladavino kraljestev in narodov. Pravijo, da je to treba popolnoma prepovedati, da bi ohranili pravice vrhovnega cesarja nedotaknjene in preprečili vsak poseg ter tako odvrnili druge vladarje od podobnih poskusov.
46. Zdaj je lahko videti, kako lažne so te trditve in kako daleč se oddaljujejo od pravega razuma in božanske ustanove Katoliške cerkve. Zlasti napačno je trditi, da so rimski papeži prekoračili meje svoje oblasti ali se vtihotapili v civilno upravo kraljestev in si prisvojili pravice vladarjev. Če pa so rimski papeži stigmatizirani s takšnim obrekovanjem zaradi odločanja o kateri koli zadevi, ki se nanaša na volitve ali primere škofov in svetih služabnikov Cerkve, ali kateri koli drugi točki, ki zadeva celo zunanjo cerkveno disciplino, je treba priznati, da njihovi obtoževalci bodisi ne poznajo bodisi zavračajo božansko in v skladu s tem nespremenljivo ustanovo Katoliške cerkve. Ta Cerkev je namreč vedno ostala nespremenljiva in bo ostala tudi v prihodnje. Nihče ne more zahtevati, da bi se morala podrediti spremembam, zlasti na tistih območjih, kjer so cesarski odloki vrhovnega vladarja katoliški veri zagotovili ustrezno svobodo in varnost. Katoliška vera uči, da obstaja ena Cerkev z rimskim papežem kot njeno glavo, očetom in učiteljem vseh kristjanov; zato zanj zagotovo ni mogoče reči, da ni tuj nobenemu kristjanu, niti nobeni od posameznih krščanskih cerkva, razen če bi kdo hotel trditi, da je glava tuja udom, oče otrokom, učitelj učencem in pastir svoji čredi.
47. Toda tisti, ki apostolsko stolico imenujejo “tuja oblast”, lahko s tem načinom govorjenja razdrejo edinost Cerkve, saj s tem nasledniku blaženega Petra odrekajo tako naziv kot pravice univerzalnega pastirja. Posledično jim manjka vera, ki jo dolgujejo katoliški Cerkvi, če se štejejo med njene otroke; če ne pripadajo Cerkvi, napadajo svobodo, ki ji pripada. Kristus je namreč razodel, da ovce slišijo in poznajo glas pastirja ter mu sledijo, vendar bežijo pred tujcem, “ker ne prepoznajo glasu tujcev” [62. Jn 10,5]. Če torej za vrhovnega papeža rečemo, da je tujec, to je tujec, za katero koli določeno cerkev, bo ta cerkev posledično tudi sama tujec za apostolski sedež, to je za Katoliško cerkev, ki je edina cerkev, ustanovljena na Petru z Gospodovim glasom. Tisti, ki se ločijo od tega temelja, ne ohranjajo več božje in katoliške Cerkve, ampak si “skušajo ustvariti človeško Cerkev” [63. Sveti Ciprijan, Pismo Antonijanu, št. 24], ki jo držijo skupaj le človeške vezi tako imenovane narodnosti. Ne varuje je niti vez duhovnikov, ki se trdno držijo sedeža blaženega Petra, niti je ne stabilizira njena moč. Prav tako se ne sklada z enotnostjo katoliške Cerkve, katere člani so povsod tesno povezani med seboj.
    Nasvet vernikom
48. Častitljivi bratje in ljubljeni otroci, v sedanji krizi smo se odločili, da vam vse to napišemo, da bi vaš čisti um prebudili k dolžnosti, ki smo vam jo naložili. Vidite namreč, da se v vaših dneh še vedno uresničuje to, kar so že davno napovedali sveti apostoli, namreč da bodo v zadnjih dneh prišli prevaranti, da bi prevarali, in bodo hodili po svojih strasteh. Bodite torej gorečni, da vas ne bi od tistega, ki vas je v Kristusovi milosti poklical, pridobili za drugačen evangelij. Resnično želijo spremeniti Kristusov evangelij, tako da poskušajo odstraniti temelje, ki jih je Kristus postavil svoji Cerkvi. Prav tako zanikajo ali zmanjšujejo univerzalno nalogo hranjenja ovac in jagnjet, ki je bila v evangeliju zaupana blaženemu Petru. Nedvomno “te stvari dovoljuje in prenaša Gospod, saj je zagotovljena svobodna odločitev vsake posamezne volje, da bi, medtem ko preizkušanje resnice usposablja vaša srca in misli, neomajna vera potrjene poti zasijala z jasno lučjo.”[64] Še vedno pa se morate izogibati tistih, ki postajajo vsak dan slabši, kot je zapovedal apostol. In še naprej ne bi smeli pod nobenim izgovorom sprejemati v svoje zbiranje nikogar, ki ima občestvo s takimi ljudmi, da bi v svojih srcih ohranili neokrnjeno katoliško vero.
49. “Toda naj vas nihče ne poskuša prevarati z besedami, da ‘v sporu ne gre za vero, ampak za običaje’, kot so to počeli stari shizmatiki, ali da se Apostolski sedež ne ukvarja z zadevo katoliškega občestva in vere, ampak ga preprosto boli žalitev, da ga njegovi kritiki očitno prezirajo, saj disidenti ne počivajo, ko širijo takšne izjave, da bi zavedli vse preproste mislece. “[65] Iz njihovih izjav in objavljenih spisov je namreč že jasno razvidno, da odkrito napadajo primat jurisdikcije, ki jo je Kristus Gospod dal temu apostolskemu sedežu v osebi blaženega Petra; to počnejo, ko napadajo pravico do izvrševanja te jurisdikcije v Cerkvah vzhodnega obreda. Toda naša konstitucija ne more biti vzrok te napake, čeprav je nemirnim ali neizkušenim umom služila kot priložnost in izgovor, da so jo sprožili. “Apostolski sedež je daleč od tega, da bi ga žalitev prizadela, temveč brani vero in čisto občestvo. To počne tako, da jih bo danes, če se vsi, ki so se uprli, v iskreni žalosti vrnejo v polnost vere in katoliškega občestva, sprejel z ljubeznijo in popolno ljubeznijo, sledeč predpisom očetov.”[66] Zdaj smo v ponižnosti svojega srca dolgo in goreče prosili Boga, naj se usmili podeliti to milost. Želimo in želimo, da tudi vi storite enako.
50. Sicer pa se, častitljivi bratje in ljubljeni otroci, krepite v Gospodu in moči njegove moči; sprejmite Božji oklep, da boste lahko trdno stali v hudem dnevu, in vzemite ščit vere v vsaki zadevi; ne smatrajte svojega življenja za dragocenejše od sebe. Spomnite se svojih prednikov, ki se niso bali trpeti izgnanstva, zapora in celo same smrti, saj so nameravali zase in za vas ohraniti edinstven dar prave katoliške vere. Pravilno so namreč vedeli, da se ni treba bati tistih, ki ubijajo telo, temveč tistega, ki lahko v peklu uniči telo in dušo. Zato vso svojo skrb preusmerite na Boga: on namreč skrbi za vas in ne bo dopustil, da bi vas skušnjava presegla vaše zmožnosti. Tedaj boste veseli, da so vas v tem času nekoliko razžalostile različne skušnjave, da bi se vaša vera, dragocenejša od zlata, ki se preizkuša v ognju, na preizkušnji izkazala za vredno hvale, slave in časti ob razodetju Jezusa Kristusa. Na koncu vas vse prosimo, da si prizadevate za popolno soglasje v skrbi za ohranjanje edinosti vere v vezi miru. Božji mir, ki presega vsak razum, pa naj ohranja vaša srca in misli v Kristusu Jezusu, našem Gospodu. V njegovem imenu in po njegovi oblasti vam, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, ljubeče podeljujemo svoj apostolski blagoslov, ker nadaljujete v občestvu s poslušnostjo apostolskemu sedežu.

Dano v Rimu v cerkvi svetega Petra 6. januarja 1873, v 27. letu našega pontifikata.

Za akte Svetega sedeža v zvezi z armensko shizmo glej Acta Sanctae Sedis, zv. 5, str. 444 in naslednje, 500 in naslednje ter 572; zv. 6, str. 273 in naslednje. Glej tudi Acta Svetega konzistorija, zv. 3, str. 337 in naslednje, ter str. 386 za znamenito bulo Reversurus in str. 394 za apostolsko pismo Commissum. Glej tudi zvezek 5, str. 376, 380 in 615 za statute babilonskega patriarhata kaldejcev, sprejete po buli Reversurus.

• 1. In suprema, 6. januar 1848 (Acta Pii IX, zvezek 1, str. 78).
• 2. Mt 24.5.
• 3. Lib. de Unit, št. 3.
• 4. Acta Pii IX, zv. 5, str. 129 in 195.
• 5. Prav tam, str. 290.
• 6. Komentar: Isaiae 19,12-13.
• 7. Irenej, Contr. haeres., bk. 3, kap. 3.
• 8. Ciprijan, Lib. de Unitate, št. 4.
• 9. Optat iz Milevisa, de schism. Donatist, bk. 2.
  10. Akvilejski koncil in sveti Ambrož, 11. pismo cesarjem.
  11. Labbe, Collect. Koncil, izd. Benetke, zv. 7, cod. 1279.
  12. Pismo Ad Petrum illustrem, Coll. Counc., zv. 6, kol. 1520.
  13. Libell. of John, bishop of Constantinople to St. Osmi ekumenski koncil, prop. I.
  14. Gelasij, 26. pismo, razdelek 1. 5, škofom v Dardaniji.
  15. Const. Unigenitus, prop. 91, 92, 93.
  16. Hom. 26 o evangelijih, razdelek. 6.
  17. I Tm 1,5.
  18. 2 Kor 6,6.
  19. 1 Jn 4,8.
  20. Mt 18,17.
  21. Epistola 3, št. 15 Evfemiju.
  22. Celestin, papež, apulijskim in kalabrijskim škofom, št. 3.
      Acta Pii IX, zv. 4, str. 304.
  24. Sveti Ciprijan, pismo 66 Florenciju Pupijanu, št. 8.
  25. Quod aliquantum, 10. marec 1791.
      Hieronim o pismu Titu 3,10-11.
      Pij VI. v svojem brevirju. Super soliditate, 28. november 1786.
  28. Sveti Leon, pridiga. 3 ob obletnici njegovega povišanja.
  29. Gregor Veliki, bk. 7, pismo 40 Eulogiju, aleksandrijskemu škofu.
  30. Anatolij svetemu Leonu, pismo 132, št. 4.
  31. Marcijan svetemu Leonu, pismo 100.
  32. Gelasij, pismo 12 cesarju Anastaziju, št. 1.
  33. Sv. atanazij, hist. Arianor ad Monach., št. 35.
      Enciklika Kongregacije za širjenje vere, 6. julij 1803.
  35. Gregor XVI, apostolsko pismo Melchitarum catholicorum, 16. september 1835.
  36. Apostolsko pismo Quod iamdiu, 6. julij 1830.
  37. Apostolsko pismo Universis Dominici gregis, 30. april 1850.
  38. Acta Pius, zv. 4, str. 318.
  39. Ef 4,17-18.
  40. Prv 23.7.
  41. Pij VI., apostolsko pismo contr. civilem cleri constitutionem, 10. marec 1791.
  42. Advers. Iovinian, bk. 1, št. 34.
  43. V Commonit. ad Faustum, št. 5.
  44. Ekumenski koncil v Efezu, Akt. 3.
  45. Štefan, škof v Larisi, v Libell. Bonifaciju 11 in rimski sinodi leta 531.
  46. Pismo Janezu Filadelfijskemu v Labbe, Zbirka. Counc., tom. 7, col. 22.
  47. Encomium svetega Gregorja, razsvetljenca Armencev, iz armenskih homilij v Operi svetega Janeza Krizostoma, Pariz, 1864, t. 12, kol. 943.
  48. Navodilo Licet. 20. avgust 1853.
  49. Kalkedonski koncil, Ac. 10.
  50. Lateranski koncil IV, kanon 26.
  51. Kol 3,11.
  52. Ef 4,16.
  53. Mt 28,19.
  54. Apd 15,7.
  55. Komentar k Amosu 7,10-11.
  56. Gregor Nazianzen, Oracija 43 v hvalo svetemu Baziliju, št. 68.
  57. Auctorem fidei, prop. 4.
  58. Hist. Arianor. ad Monach., no. 52.
  59. Oration 2 de sacr. imaginib., št. 16.
  60. Kalkedonski koncil, prop. 4.
  61. I P. 2.13.
  62. Jn 10,5.
  63. Ciprijan, Pismo Antonijanu, št. 24.
  64. Ciprijan, Lib. de Unit: Eccles., št. 10.
  65. Gelasij, 18. pismo dardanskim škofom, št. 6.
  66. Prav tam, str. 1, str. 1. (2 ) Ibid.
      *** Translated with www.DeepL.com/Translator (free version) ***