Koncilski očetje – 869-870 n. št.
- UVOD
Tega koncila, ki so ga zahodni kanonisti označili za osmi ekumenski koncil, ne najdemo v nobeni bizantinski kanonični zbirki; njegove akte in kanone so popolnoma prezrli. Sodobni znanstveniki so dokazali, da je bil na seznam ekumenskih koncilov vključen šele pozneje, to je po enajstem stoletju. Zaradi zgodovinske popolnosti smo se odločili, da koncil vključimo.
Cesar Bazilij I. in patriarh Ignacij sta po vrnitvi v svoj konstantinopelski sedež prosila papeža Nikolaja I., naj skliče koncil, na katerem bi odločil o škofih in duhovnikih, ki jih je posvetil Fotij. Ta je potekal v Konstantinoplu po prihodu legatov papeža Hadrijana II, ki je medtem nasledil Nikolaja. Ti legati so bili Donat, Štefan in Marinus, ki so predsedovali koncilu. Začel se je 5. oktobra 869 v katedrali Hagija Sofija. Deseto in zadnje zasedanje je bilo 28. februarja 870, ko je bilo prebranih 27 kanonov, ki jih je koncil odobril. Vsi, ki so bili pripravljeni podpisati Liber satisfactionis, ki ga je poslal papež Hadrijan II., so bili sprejeti na koncil. Anastazijev zapis vsebuje verodostojen seznam tistih, ki so podpisali akte koncila. Za patriarhi so akte podpisali cesar Bazilij I. in njegova sinova Konstantin in Leon, ki so istega leta razglasili sklepe koncila, potem ko so v ta namen pripravili odlok.
V zvezi s kanonično avtoriteto teh razprav je treba upoštevati različna dejstva v zvezi s koncilom, ki je potekal v katedrali Hagia Sofia novembra 879, da bi bil Fotij vrnjen na konstantinopelski sedež. Temu koncilu je predsedoval rimski kardinal Peter. Upošteval je pismo papeža Janeza VIII, ki je bilo poslano cesarju in prevedeno v grščino. To pismo se glasi (4. poglavje): “Razglašamo, da sta sinoda, ki je potekala v Rimu proti presvetemu patriarhu Fotiju v času blaženega papeža Hadrijana, in sveta sinoda v Konstantinoplu, ki je napadla istega presvetega Fotija (tj. leta 869-870), popolnoma obsojeni in razveljavljeni ter se ju nikakor ne sme sklicevati ali imenovati kot sinodi. Naj se to ne zgodi.” Nekateri so menili, da je to besedilo spremenil Fotij; toda v tako imenovanem “nespremenjenem” besedilu pisma je ta odlomek nadomeščen s pikami (. . .), naslednji odlomek pa se glasi “Kajti sedež blaženega Petra, ključarja nebeškega kraljestva, ima moč, da po ustrezni presoji razreši vse vezi, ki so jih naložili škofje. To je tako, ker je dogovorjeno, da so že mnogi patriarhi, na primer Atanazij …, potem ko jih je sinoda obsodila, po formalni oprostitvi s strani apostolskega sedeža nemudoma bili ponovno postavljeni na svoje mesto”. Ivo iz Chartresa izrecno potrjuje: “Konstantinopelske sinode, ki je bila sklicana proti Fotiju, ne smemo priznati. Janez VIII. je pisal patriarhu Fotiju (leta 879): To sinodo, ki je potekala proti Fotiju v Konstantinoplu, smo razglasili za neveljavno in smo jo popolnoma izbrisali iz različnih razlogov, pa tudi zato, ker papež Hadrijan ni podpisal njenih aktov”. Ivo dodaja navodila, ki jih je Janez VIII. dal svojim legatom za koncil leta 879: “Rekli boste, da smo sinode, ki so se pod papežem Hadrijanom v Rimu ali Konstantinoplu odvijale proti Fotiju, razveljavili in jih v celoti izključili iz števila svetih sinod”. Iz teh razlogov ni razloga za domnevo, da je besedilo spremenil Fotij.
Avtentični prepis aktov koncila iz let 869-870 je bil po pravici poslan v Rim. Knjižničar Anastazij je naročil, naj se naredi popoln prepis zanj. Ko je bil legatski izvod ukraden, je po naročilu papeža Hadrijana prevedel svoj izvod v latinščino in tako naredil dobesedni prevod. Anastazij tudi jasno pove, da so Grki sprejeli vsa sredstva, da bi popačili listine, “tu skrajšali, tam pa razširili ali spremenili”. Dodaja še: “V tem primeru je treba upoštevati, da je bilo v tem primeru potrebno, da se je v tem primeru uporabljalo tudi besedilo, ki je bilo napisano na papirju: “Vse, kar je v latinskem prepisu aktov osme sinode, je popolnoma brez zlitine laži, kar pa je še v grškem besedilu, je temeljito okuženo s strupenimi lažmi.
Grško besedilo se je delno ohranilo pred popolnim uničenjem v povzetku anonimnega pisca, ki je prepisoval protifotkovska besedila. Ta povzetek ima 14 kanonov, v nasprotju z Anastazijevimi 27, in vsebuje le odlomke, ki obravnavajo najpomembnejše točke teh kanonov. Kjer je mogoča primerjava, latinska različica Anastasija skoraj ne odstopa od grškega besedila. Dejansko je tako dobesedna, da jo je včasih mogoče razumeti le s primerjavo z grškim besedilom, in kadar slednjega ni, se moramo včasih zanašati na domneve.
Dokumenti, natisnjeni v nadaljevanju, so vzeti iz naslednjih virov: “Definicija” iz rimske izdaje (Concilia generalia Ecclesiae catholicae [Editio Romana], Rim, 4 zvezki, 1608-1612) 3, 284-287; kanoni iz Les canons des conciles oecumeniques, izd. P-P. Jouannou (Pontificia commissione per la redazione del codice di diritto canonico orientale. Fonti. Fasc. IX: Discipline generale antique [IIe-IXe s.] tome 1 part 1), Grottaferata 1962 289-342.
Angleški prevod je iz zgoraj navedenih razlogov narejen iz latinskega besedila. Gradivo v oglatih oklepajih { } je bilo dodano z urejevalnikom hiperteksta, prav tako tudi nekatere oblike
[Opredelitev svete in splošne osme sinode]
Sveta, velika in splošna sinoda, ki je bila po božji volji in naklonjenosti naših božansko potrjenih cesarjev Bazilija in Konstantina, svetih Kristusovih prijateljev, zbrana v tem kraljevskem in božansko zaščitenem mestu in v najslavnejši cerkvi, ki nosi ime svete in velike Modrosti, je razglasila naslednje.
Beseda, ene narave z vsemogočnim Bogom in Očetom, je tista, ki je vzpostavila nebo kot sklepnik in določila konce zemlje in mesto vseh drugih stvari. On jo je ustvaril, da bi bila pogojna, in on ji vlada, jo ohranja in rešuje. Po glasu preroka Izaije pravi: V tem času se bo zemlja iztekla kot obleka, njeni prebivalci bodo propadli kot oni, toda moje odrešenje bo trajalo večno in moja pravičnost ne bo prenehala. Zaradi nas je postal podoben nam in je na zemlji vzpostavil nebeško pravičnost ter rekel: Nebo in zemlja bosta minila, moje besede pa ne bodo minile. Rekel je vsem, ki so verjeli vanj: Če boste vztrajali v moji besedi, boste res moji učenci, spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.
Samo naš Bog in Gospod neskončne moči je bil tisti, ki je kot kmet najvišje modrosti in moči izkoreninil, razpršil in upravičeno izbrisal mnoge druge iz prejšnjih časov in davnih časov, ki so, predani laži in v nasprotju z resnico, sejali – če uporabimo evangeljsko podobo – zlobni plevel na njegovem polju, to je v cerkvi, in skušali zatreti čisto zrno božje pravičnosti. Vedno je pripravil svoj način osvoboditve, da bi opozoril, vzpostavil je svojo pravičnost in jo razkril z večjo jasnostjo. Toda kljub temu skuša tudi v našem času sejalec plevela z nekaterimi povsem pokvarjenimi in brezbožnimi ljudmi narediti polje Cerkve neuporabno. S to eno in isto previdnostjo je pokazal, da je to polje vredno sočutja, in ga iztrgal iz umazanije krivičnosti ter ga poklical nazaj v njegovo starodavno čistost. Da bi namreč uničil krivico in okrepil božansko pravičnost, je kot neomajnega sledilca svojih zapovedi postavil osebo, ki se je izkazala za neomadeževano tako v znanju kot v ohranjanju resnice, našega najbolj pobožnega in mirnega cesarja, ki je prijatelj božanske pravičnosti in sovražnik krivice. Z božjo pomočjo in splošno naklonjenostjo Cerkve je zbral arhitekte s koncev sveta v to kraljevsko mesto, ki ga mora zgraditi Bog, in zbral vesoljno sinodo, ki ob varovanju trdne obrambe
o evangelij sankcionira,
o Mojzesovih in preroških zakonov skupaj z
o zapovedi apostolov
o in očetov ter
o koncilov,
je na cerkvenih sodiščih oživil uveljavljene oblike pravilnega ravnanja ter razglasil resnico in pravičnost.
{Tudi običajna rekapitulacija in potrditev vseh prejšnjih ekumenskih koncilov}.
Zato vsi mi, škofje, ki smo prišli, da bi se udeleili sinode in okrepili pravo in neomadeevano vero kristjanov ter nauk ortodoksne vere, izjavljamo, da verujemo v enega Boga v treh osebah, konsubstancialnih, božanskih in samostojnih, kakor lahko na primer gledamo eno naravo svetlobe v treh soncih, ki si med seboj niso podobna, ali v enakem {tevilu bleste~ih predmetov. Resnično priznavamo, da je Bog en sam, edinstven glede na snov, vendar trojen ali trojen, če o njem govorimo glede na osebe, in izjavljamo, da ni prejel od sebe, kar je bilo ustvarjeno, niti na kakršen koli način od koga drugega; ampak da je edini, vedno obstoječi brez začetka in večni, vedno enak in sebi podoben ter ne trpi nobene spremembe ali spremembe, da obstaja kot stvarnik in vir vseh bitij, obdarjenih z razumom in čutenjem. Za sveto in veliko sinodo v {1} Nikejska sinoda je ob razlagi veroizpovedi govorila takole: S tem je jasno izjavil, da je Sin iz Očeta, ki je pravi Bog, in ostalo, kot je sprejela katoliška cerkev. Tudi mi, ki to sprejemamo v enakem pomenu, anatemiziramo kot nespametnega uma in sovražnika resnice Arija in vse, ki z njim in za njim z napačnim dojemanjem špekulirajo z izrazom “heterosubstancialno”, to je drugačnost snovi in nepodobnost, v zvezi z božansko vladajočo in blagoslovljeno Trojico. Nič manj pa ne sprejemamo druge, svete in splošne sinode {2 Konstantinopel I} in anatemiziramo tistega nasprotnika Duha ali bolje nasprotnika Boga, Makedonija; kajti v razlikovanju oseb ne priznavamo nobene razlike v snovi med Očetom, Sinom in božjim ter samostojnim Duhom, kot so to počeli prej omenjeni hereziarhi, niti ne zamenjujemo, kot norec Sabellius, oseb v eni in isti snovi. Poleg tega tudi izpovedujemo, da se je edinstvena Božja Beseda zaradi nas utelesila in nam postala podobna, saj ni bil angel ali odposlanec, ampak sam Gospod, ki je prišel in nas rešil ter postal Emanuel z nami; bil je pravi Bog, Bog Izraela in odrešenik vseh, v skladu z božjimi in preroškimi izreki. Zato izpovedujemo, da je Marija, presveta in brez zakonske izkušnje, ki ga je rodila, prava in resnična Božja mati, kakor je tudi tretja vesoljna sinoda, ki se je prvič zbrala v {3} Efezu, razglasila. V povezavi s tem koncilom tudi mi anatemiziramo Nestorija, tistega častilca ~loveka in najbolj samovše~nega posameznika, ki je imel judovsko miselnost. Učimo, da je en in isti Kristus in Gospod dvojen, to je popoln Bog in popoln človek, ki ima v eni osebi razlike vsake narave, vendar ohranja njune lastnosti vedno nespremenljive in nespremenljive, kakor je slovesno učila četrta, sveta in splošna sinoda {4 Kalkedon}. S sprejetjem te sinode skupaj s tremi prej naštetimi koncili, tako kot četverost svetih evangelijev, anatemiziramo norega Evtiha in norega Dioskorja. Poleg tega ob razglasitvi dveh narav v enem Kristusu v skladu s še jasnejšim naukom pete, svete in splošne sinode {5 Konstantinopel II} anatemiziramo Severa , Petra in Zoharja Sirca, pa tudi Origena z njegovim nekoristnim znanjem, Teodorja iz Mopsuestije in Didima skupaj z Evagrijem, ki so se prav tako, čeprav enakih ali različnih mnenj, ujeli v isto jamo prekletstva.
Nadalje sprejemamo šesto, sveto in vesoljno sinodo {6 Konstantinopel III}, ki ima ista prepričanja in je v skladu s prej omenjenimi sinodami, saj je modro določila, da sta v dveh naravah enega Kristusa posledično dve načeli delovanja in enako število volje. Tako anatemiziramo Teodorja, ki je bil škof v Faranu, Sergija, Pirha, Pavla in Petra, brezbožne prelate konstantinopelske cerkve, in z njimi Honorija rimskega, Kira aleksandrijskega ter Makarija antiohijskega in njegovega učenca Štefana, ki so sledili lažnim naukom nesvobodnih hereziarhov Apolinarija, Evtiha in Severa ter razglašali, da je Božje meso sicer oživljeno z razumsko in intelektualno dušo, vendar brez načela delovanja in brez volje, sami pa so bili oslabljeni v svojih čutih in resnično brez razuma. Kajti če en in isti Kristus in Bog obstaja kot popoln Bog in popoln človek, je najbolj gotovo, da nobena od narav, ki mu pripadajo, ne more delno obstajati brez volje ali brez načela delovanja, ampak da je izvajal skrivnost svojega upravljanja, ko je hotel in deloval v skladu z vsako snovjo; tako je zbor vseh božjih govornikov, ki so ga poznali od apostolov do našega časa, sestavil pisano podobo te človeške podobe, pripisujoč vsakemu delu enega Kristusa naravne lastnosti, ki se razlikujejo druga od druge, s čimer se verjame, da pomen in predstava o njegovi božanski in človeški naravi brez vsakega dvoma ostaneta brez zamenjave.
Vemo tudi, da je sedma, sveta in splošna sinoda, ki je drugič potekala v {7} Niceji, pravilno učila, ko je izpovedala enega in istega Kristusa kot nevidnega in vidnega Gospoda, nerazumljivega in razumljivega, neomejenega in omejenega, nezmožnega in sposobnega trpljenja, neizrekljivega in pisno izrazljivega. V soglasju s to sinodo ta sveta in splošna sinoda javno anatemizira Anastasija , Konstantina in Niketa , tistega nerazumnega prelata, katerega ime smrdi, ali bolje rečeno, tisto navadno pokvarjenost; prav tako Teodozija iz Efeza, Sisinnija Pastilasa in Bazilija Tricacaba, da ne pozabimo na Teodoreta, Antonija in Janeza, nekoč prelatov novega Rima, kraljevskega mesta kristjanov, ki pa jih je bolje imenovati Kristusovi obrekovalci. Z besedami in dejanji so razglašali, da kljub temu, kar je o Kristusu oznanjal seznam prerokov, ni bil sposoben uničiti kipov malikov. Poleg tega anatemiziramo tudi Teodorja, imenovanega Krithinos, ki ga je ta velika in sveta sinoda sklicala in obsodila ter mu v ušesa glasno zabrusila anatemo. Podobno anatemiziramo vse tiste, ki so se strinjali ali podpirali tiste, ki so govorili, da je beseda o božjem utelešenju nastala in obstajala po domišljiji in domnevi, in sicer da je z odstranitvijo podobe našega Kristusa in Odrešenika prišlo do hkratne odstranitve sprejete oblike pravega telesa, ki je v sebi nosilo Boga. Vse, česar ni mogoče dojeti z domišljijo, je gotovo treba razumeti na dva načina, bodisi da ne obstaja bodisi da dejansko obstaja, vendar je minimalno razumljivo, saj je nevidno in skrito.
Če se torej zgodi, da bi kdo učil katero od teh stvari o Kristusu, Bogu in odrešeniku vseh nas, bo jasno razglašen za sovražnika prave vere, saj prva od teh izjavlja, da Emanuel v resnici ni postal človek, druga pa, da je res bil človek, vendar mu je primanjkovalo človeških lastnosti, odložil je meso, ki ga je prevzel, in se v vsem zatekal k svoji božanski [naravi] in k svoji nerazumljivosti; to je tuje vsem božansko navdihnjenim svetim spisom, ki prav tako jasno navajajo, da bo ponovno prišel kot sodnik vseh in da ga bodo videli tako, kot so ga videli njegovi učenci in apostoli, ko je bil vzet v nebesa.
Ta teorija je polna manihejskih idej in brezbožnosti, saj neumno izjavlja, da je bil o Kristusu izrečen izrek božansko navdihnjenega Davida, v katerem pravi: Postavil je svoj tabernakelj na sonce, saj ta brezbožnost predpostavlja, da gre za odmetavanje in odlaganje Gospodovega poboženega telesa. Beseda resnice pa samozavestno pravi tako o dobro imenovanem Manesu kot o vseh tistih, ki delijo njegovo misel in so avtorji herezije o uničenju ikon ter o vseh drugih hereziarhih in sovražnikih vere: V tem času so hodili v temi. 0 vi, ki zapuščate pravo pot in hodite po poti teme, ki se veselite napačnega ravnanja in se navdušujete nad slabim spreobrnjenjem; o vi, katerih poti so slabe in koraki krivi, tako da vas oddaljujejo od prave poti in vam je tuje pravo mišljenje! Spet tisti, ki so sejali, kar je pokvaril veter, so za nagrado prejeli uničenje; in spet: Kdor zaupa lažem, hrani vetrove; in isti človek teče za pticami, ki odletijo. Kajti zapustil je vrstice svojih trt, blodi po brazdah svojega polja; blodi po brezvodni puščavi in veliki izsušeni ravnini, a v svoje roke ne nabira sadu.
Zato [Cerkev] vse to označuje z anatemo in je poleg priznanja sedmih, svetih in vesoljnih sinod, ki smo jih že našteli, po milosti našega vsemogočnega Kristusa in Boga ter po pobožnosti in gorečnosti našega najsvetejšega in od Boga okrepljenega cesarja zbrala to osmo vesoljno sinodo, da bi posekala in uničila poganjke krivice, ki so vzklili proti tem sinodam, skupaj s slabimi vzgibi in vplivi, da bi vzpostavila miren red v Cerkvi in stabilnost v svetu. Kajti ne le odstranitev pravega nauka, ki zna uničiti tiste zlobnega duha ter razburiti in vznemiriti cerkev, ampak tudi prerekanje o pomenu božjih zapovedi enako prinaša enako uničenje tistim, ki niso budni, in svet je poln viharjev in nemirov s strani tistih, ki se štejejo za kristjane.
{Teraj se koncil odloča sam zase}
To se je zgodilo v nedavnih časih zaradi neumnosti, zvitosti in hudobnih mahinacij nesrečnega Fotija. V ovčji hlev ni vstopil skozi vrata, ampak skozi okno, in kot tat ali razbojnik, uničevalec duš, kot kažejo Gospodove besede, je ob vsaki priložnosti in na vsak način skušal ukrasti, pobiti in uničiti pravoverne Kristusove ovce in z načrtovanjem vseh vrst preganjanja ni nehal snovati številnih aretacij in zaporov, zaplemb premoženja, dolgotrajnih izgnanstev, poleg tega pa tudi obtožb, obtožnic, lažnih pričevanj in ponaredkov proti vsem, ki so delali za pravo vero in se borili za resnico. Kajti kot drugi Severus ali Dioskor je načrtoval izgon najbolj pravičnega, zakonitega in kanonično imenovanega vrhovnega duhovnika konstantinopelske cerkve, namreč presvetega patriarha Ignacija, in kot prešuštniški ropar, ki je vdrl v njegovo stolnico in ga večkrat podvrgel tisočerim obtožbam, ki so vključevale detronizacijo in prav toliko anatem, je na številne načine vzbujal nenehne nemire in nevihte za vse cerkve Kristusa, našega odrešenika.
Vendar pa sol zemlje ni izgubila svojega okusa, oko Cerkve se ni popolnoma zatemnilo in duhovi hudobije niso ugasnili luči prave vere; niti ogenj božje ljubezni ni izgubil svoje uničevalne in žgoče moči nad grešno in ničvredno snovjo, niti se Gospodova beseda, ki je ostrejša od dvoreznega meča in razločevalka misli, ni izkazala za neučinkovito, niti se temelj iz trdnega kamna ni zrušil, ko so ga potopile narasle vode in poplave rek ter nevihte, ampak dragoceni vogelni kamen, ki je bil položen na Sionu, to je v Cerkvi, na katerega je bil položen temeljni kamen apostolov in prerokov za izgradnjo Cerkve, je v našem času iz vseh ustaljenih cerkvenih vrst, celo v vladarsko mesto, novi Rim, poslal mnogo drugih kamnov, ki se kotalijo po deželi, kot pravi prerok, da bi uničili in opustošili spletke tistih, ki so hoteli in poskušali uničiti resnico in božansko pravičnost.
Z večjo močjo in posebnim pomenom pa je bil Nikolaj, najbolj blagoslovljeni in primerno imenovani papež starega Rima, poslan od zgoraj kot še en vogelni kamen za Cerkev, ki je, kolikor je bilo mogoče, ohranil prispodobo, kot z vzvišenega in predstojnega mesta, da bi se soočil s skrbno organiziranim nasprotovanjem Fotija. Z izstrelki svojih pisem in govorov je udaril po močnih vodilnih zagovornikih Fotija in po zgledu zgodbe iz Stare zaveze po zgledu fanatika Finhesa prebodel Fotija s kopjem resnice, kot da bi bil še en Midjanec, ki je oskrunil Izraelov zbor; in ga je popolnoma uničil, ker ni [dodano v Hrd [1]] privolil, da bi sprejel sredstva zdravilne discipline, namenjene zdravljenju brazgotin in ozdravitvi prešuštniške rane, in tako kot je drug Peter ravnal z Ananijem in Safiro, ki sta ukradla, kar je pripadalo Bogu, ga je z anatemo, vključeno tako rekoč v njegovo duhovniško dostojanstvo, izročil v smrt.
Po teh smernicah in odredbah je najzvestejši Kristusov prijatelj, naš cesar, ki ga je nebeški cesar in Gospod veličastva dvignil za odrešenje sveta, poslal Fotija na primerno mesto in najsvetejšega patriarha Ignacija priklical na njegov zakoniti sedež. Poleg tega je za popolno razločevanje in opredelitev tega, kar je dogovorjeno kot dobro in koristno, zbral vikarje z vseh patriarhalnih sedežev in celotnega kolegija škofov, ki je pod njegovo oblastjo. Tisti, ki smo se zbrali, smo praznovali to veliko in vesoljno sinodo ter z veliko preverjanja, preizkušanja in razpravljanja, z ustrezno skrbnostjo in doslednostjo z mečem duha izrezali korenine škandalov in plevela skupaj z njihovimi poganjki, saj smo na nadzorni sedež ustoličili resnično nedolžnega in presvetega patriarha Ignacija, medtem ko smo Fotija, vsiljivca in nezakonitega okupatorja, z vsemi njegovimi podporniki in pospeševalci zla obsodili. Kajti vsemogočni Bog je nekje po besedah preroka dejal: Zaradi hudobije njihovih dejanj jih bom pregnal iz svoje hiše. Ne bom jih več ljubil. Efraim je prizadet, njihova korenina se je posušila, ne bodo obrodili nobenega sadu; in še enkrat: Kanaan, v njegovi roki je goljufiva tehtnica, ljubi zatiranje. In Efraim je rekel: “Kanaan, Kanaan, je bil v resnici njegov sin: Vse njegovo delo me ne bo našlo, kljub krivicam, ki sem jih storil, in spet: “Jaz sem obogatel, našel sem si kraj počitka, vse njegovo delo me ne bo našlo, kljub krivicam, ki sem jih storil: In Jakobova hiša bo imela svojo lastnino. Jakobova hiša bo v ognju in Jožefova hiša v plamenih, Ezavova hiša pa v strnišču; zažgali jih bodo in uničili in Ezavovi hiši ne bo nobenega preživelega, kajti Gospod je govoril.
Nesrečnik Fotij je bil namreč resnično podoben človeku, ki Boga ni naredil za svoje zatočišče, ampak je zaupal v obilje svoje premetenosti in iskal zatočišče v nečimrnosti svojih krivic ter po zgledu starega Efraima obrnil hrbet božji milosti; beseda preroka ga zasmehuje in smeši, rekoč: Efraim je postal kot kruh, ki se peče pod pepelom in se ne obrne. Tujci so požrli njegovo moč, pa tega ni vedel, tudi sivi lasje so se mu razširili, pa tega ne ve. Ponižan bo zaradi žalitve Izraela pred njegovim obličjem, a pri vsem tem se ni vrnil k Gospodu, svojemu Bogu. Efraim je postal kakor golob, ki je klical na egiptovsko mizo in šel k Asircem. Ko bodo šli, bom razprostrl svojo mrežo nad njimi kakor nad pticami v zraku; spravil jih bom na tla, udaril jih bom, da se bo slišala njihova stiska. Fotij se je namreč z napadom na najbolj blaženega papeža starega Rima Nikolaja dvignil v višave arogance in izbljuval strup svojega zla. Zbral je lažne vikarje iz treh domnevno vzhodnih sedežev, ustanovil nekaj, kar naj bi bil sinodalni koncil, in s sestavljanjem seznamov imen tožnikov in prič, oblikovanjem profilov in govorov, ki so se zdeli primerni za vsako osebo, ki igra vlogo v sinodalni preiskavi, ter z izmišljanjem, zapisovanjem in urejanjem ponarejenih zapisov kot poročil o teh postopkih si je drznil anatemizirati omenjenega najbolj blaženega papeža Nikolaja in vse, ki so z njim v občestvu. Fotij je to storil tako, da so bili posledično v isto anatemo vključeni vsi obstoječi škofje in duhovniki, to je drugi patriarhalni sedeži in vsi duhovniki v njih, saj so bili vsi zagotovo v občestvu z vodilnim škofom, med njimi pa tudi on sam in njegovi privrženci. Prerokova beseda ga obsoja in zavrača, ko pravi: Razmnožili so svoje prestopke, sprejeli so tuje zakone in se sklicevali na njihovo spoved; in spet: V svojem srcu so si zamislili lažnive besede in odvrnili pravico, pravičnost pa je stala daleč od njih; saj je bila resnica na njihovih ulicah uničena in niso bili sposobni slediti pravi poti. Resnica je izginila in spremenila njihov um, tako da ne morejo razumeti. In: Gospod je videl in se mu je zameril, ker ni bilo sodbe, in še enkrat: “Kdor se odvrne od zla, je napaden: Tako govori Gospod: “Gospod je rekel, da se ne bo vrnil: Za tri judovske prestopke in za štiri jim ne bom dal milosti, ker so zavrgli Gospodovo zakonodajo in se niso držali njegovih določil. Zato glede človeka, ki je tako ravnal in je s toliko predrznimi napadi te vrste vznemiril in pretresel vso sveto, katoliško in apostolsko Cerkev, se je popolnoma odklonil spreobrniti in pokesati ter se ni hotel podrediti odlokom in sodbi svetih patriarhalnih sedežev, tako kot pred davnimi leti presvetli papež Nikolaj in nato njegov naslednik, presvetli papež Hadrijan,
- anatematiziral, tako ga je tudi ta sveta in splošna sinoda okarala in ga podvrgla še hujši anatemi, medtem ko mu je v osebi vsega Božjega ljudstva namenila besede preroka Izaija: Kot oblačilo, umazano s krvjo, ne bo čisto, tako tudi ti ne boš čist, saj si oskrunil Kristusovo Cerkev ter bil vir škandala in uničenja Božjega ljudstva na več področjih in na več načinov. Zapovedujemo, da je treba tiste, ki se ne strinjajo s tem stališčem, vendar Fotija voljno podpirajo, če so škofje ali kleriki, za vedno odstaviti; menihe ali laike anatemiziramo, dokler se ne spreobrnejo od svojih lažnih poti in hudobije.
C A N O N S
1
Če hočemo brez prekrška napredovati po pravi in kraljevski poti božje pravičnosti, moramo ohranjati izjave in nauke svetih očetov, kot da bi bili toliko svetilk, ki so vedno prižgane in osvetljujejo naše korake, usmerjene k Bogu. Zato, če jih upoštevamo in cenimo kot drugo Božjo besedo, v skladu z velikim in nadvse modrim Denisom najraje pojemo skupaj z božansko navdihnjenim Davidom: Gospodova zapoved je svetla, razsvetljuje oči, in: Tvoja beseda je svetilka za moje noge in luč za moje poti; z avtorjem Pregovorov pravimo: Tvoja zapoved je svetilka in tvoj zakon luč, in kot Izaija z močnim glasom kličemo Gospoda Boga, ker so tvoje zapovedi luč za zemljo. Napotke in svarila božjih kanonov namreč upravičeno primerjamo s svetlobo, kolikor se boljše razlikuje od slabšega in kar je koristno in koristno, se razlikuje od tistega, kar ni koristno, ampak škodljivo.
Zato izjavljamo, da ohranjamo in vzdržujemo kanone, ki so jih sveti, katoliški in apostolski Cerkvi zaupali sveti in slavni apostoli ter tako univerzalni kot tudi lokalni koncili pravovernih [škofov] in celo vsak navdihnjeni oče ali učitelj Cerkve. Zato svoje življenje in ravnanje urejamo po teh kanonih in odrejamo, da so vsi, ki imajo čin duhovnikov, in vsi, ki jih označuje ime kristjani, po cerkvenem pravu vključeni v kazni in obsodbe ter po drugi strani v odpustke in oprostitve, ki so bili z njimi naloženi in opredeljeni. Veliki apostol Pavel nas namreč odkrito poziva, naj ohranjamo izročila, ki smo jih v besedi ali pismu prejeli o svetnikih, ki so bili znani v preteklih časih.
2
Poslušajte svoje voditelje in se jim podrejajte, saj bdijo nad vašimi dušami kot osebe, ki bodo morale odgovarjati, zapoveduje Pavel, veliki apostol. Ker imamo torej za orodje Svetega Duha tako blaženega papeža Nikolaja kot njegovega naslednika, najsvetejšega papeža Hadrijana, razglašamo in odrejamo, da vse, kar sta razložila in razglasila na sinodi v različnih časih, tako za obrambo in blaginjo konstantinopelske cerkve kot njenega glavnega duhovnika, namreč Ignacija, njenega najsvetejšega patriarha, kakor tudi za izgon in obsodbo Fotija, povzpetnika in uzurpatorja, je treba ohraniti in upoštevati skupaj s tam navedenimi kanoni, nespremenjeno in nespremenjeno, in noben škof, duhovnik ali diakon ali kdor koli iz vrst duhovščine si ne sme drzniti razveljaviti ali zavrniti česar koli od tega.
Kogar bi torej po teh naših smernicah zalotili, da prezira katerega od členov ali odlokov, ki so jih razglasili ti papeži, mu je treba odvzeti dostojanstvo in čin, če je duhovnik ali klerik; meniha ali laika, ne glede na dostojanstvo, je treba izobčiti, dokler se ne pokesa in obljubi, da bo spoštoval vse omenjene odloke.
3
Odrejamo, da je treba sveto podobo našega Gospoda Jezusa Kristusa, odrešenika in rešitelja vseh ljudi, častiti z enako častjo kot knjigo svetih evangelijev. Kajti tako kot s pisanimi besedami, ki jih vsebuje knjiga, vsi dosežemo odrešenje, tako z vplivom, ki ga barve v sliki izvajajo na domišljijo, vsi, tako modri kot preprosti, pridobijo korist od tega, kar imajo pred seboj; kajti tako kot govor uči in prikazuje s pomočjo zlogov, tako tudi slika s pomočjo barv. V skladu s pravim razumom in zelo starim izročilom je torej edino pravilno, da se ikone častijo in častijo na izpeljan način zaradi časti, ki jo imajo njihovi arhetipi, in da je ta čast enaka tisti, ki jo ima sveta knjiga svetih evangelijev in upodobitev dragocenega križa.
Če torej kdo ne časti ikone Kristusa, Odrešenika, naj ne vidi njegovega obličja, ko pride v očetovski slavi, da bi bil poveličan in da bi poveličal svoje svetnike, ampak naj bo odrezan od njegovega občestva in sijaja; podobno podobo Marije, njegove brezmadežne matere in Božje matere, slikamo tudi ikone svetih angelov, kakor jih v besedah prikazuje Božje pismo; prav tako častimo in častimo ikone zelo znanih apostolov, prerokov, mučencev in svetnikov ter vseh svetnikov. Tisti, ki niso tako naravnani, naj bodo anatemizirani od Očeta, Sina in Svetega Duha.
4
S tem, ko smo s koreninami iztrgali ljubezen do moči kot zlobno korenino, ki hrani škandale, ki so nastali v Cerkvi, s pravičnim dekretom obsojamo tistega, ki je drzno, zvito in nezakonito kot nevaren volk skočil v Kristusov ovčji hlev; govorimo o Fotiju, ki je ves svet napolnil s tisočerimi pretresi in nemiri. Izjavljamo, da nikoli ni bil in tudi zdaj ni škof in da tisti, ki jih je posvetil ali povišal v kateri koli duhovniški razred, ne smejo ostati v stanju, v katerega so bili povišani. Poleg tega iz tovrstnega napredovanja izključujemo tiste, ki so od Fotija prejeli običajne reskripte za napredovanje v posebno službo.
Kar zadeva cerkve, ki naj bi jih posvetili Fotij in tisti, ki jih je posvetil, ter oltarje, ki naj bi jih obnovili, potem ko so bili podrti, odrejamo, da jih je treba ponovno posvetiti, maziliti in obnoviti. Skratka, vse, kar je bilo storjeno v njegovi osebi in po njem za vzpostavitev ali kaznovanje duhovniškega stanu, je razveljavljeno. Bog vsega vesolja namreč po svojem preroku pravi: Ker si zavrnil znanje, te zavračam, da bi mi bil duhovnik, in ker si pozabil zakone svojega Boga, bom tudi jaz pozabil tvoje otroke. Bolj ko so rasli, bolj so grešili proti meni; njihovo slavo bom spremenil v sramoto. Hranijo se z grehi mojega ljudstva, s svojimi krivicami napihujejo njihove duše. In še enkrat pravi: “Vsem ljudem, ki so se vdali v svoje krivde, so se zgodile krivice: Ker je Efraim pomnožil oltarje za grehe, so mu postali oltarji za grehe; o njih bom obilno pisal.
5
Ker hočemo v Kristusu zagotoviti, da bi stabilnost kanonov v cerkvah vedno ostala trdna, obnavljamo in potrjujemo omejitve in pogoje, ki so jih prej določili sveti apostoli in naši sveti očetje in ki so v Cerkvi določili zakon, da nihče, ki je neofit v veri ali duhovniški službi, ne sme postati škof, da se ne bi napihnil in padel v hudičevo sodbo in past, kakor pravi apostol. Zato v skladu s prejšnjimi kanoni izjavljamo, da se nihče, ki ima senatorski položaj ali posvetni način življenja in je bil pred kratkim sprejet v tonzuro z namenom ali pričakovanjem časti, da bo postal škof ali patriarh, ter je bil imenovan za klerika ali meniha, ne sme dvigniti na tako raven, tudi če je dokazano, da je v vsaki stopnji božjega duhovništva opravil precej časa. Jasno je namreč, da tonzure ni prejel iz verskih razlogov, ljubezni do Boga ali upanja na napredovanje po poti kreposti, temveč iz ljubezni do slave in časti. Takšne ljudi še strožje izključimo, če jih naprej potiska cesarska podpora.
Če pa nekdo ne daje nobenega suma, da bi iskal pravkar omenjene svetne koristi, ampak se, spodbujen z dejanskim dobrim zaradi ponižnosti, ki je osredotočena na Kristusa, odpove svetu in postane klerik ali menih ter ob prehodu skozi vse cerkvene stopnje se v trenutno določenih časovnih obdobjih izkaže za neoporečnega in dobrega značaja, tako da opravi eno leto v redu lektorja, dve leti v redu subdiakona, tri leta kot diakon in štiri leta kot duhovnik, je ta sveta in splošna sinoda določila, da se takega človeka lahko izbere in sprejme. Kar zadeva tiste, ki so verno ostali v redu klerikov ali menihov in so bili ocenjeni kot vredni dostojanstva in časti škofije, skrajšamo zgoraj omenjeno časovno obdobje na tisto, ki so ga takrat odobrili nadrejeni teh škofov. Če pa je bil kdo povišan v to najvišjo čast v nasprotju s tem našim navodilom, ga je treba obsoditi in popolnoma izključiti iz vseh duhovniških funkcij, ker je bil povišan v nasprotju s svetimi kanoni.
6
Zdi se, da je Fotij po sodbah in obsodbah, ki jih je nad njim najbolj upravičeno izrekel presveti papež Nikolaj zaradi zločinske uzurpacije konstantinopelske cerkve, poleg drugih hudobnih dejanj po trgih in ulicah mesta poiskal nekaj ljudi zlobnega in podlikajočega značaja ter jih predlagal in imenoval za vikarje treh presvetlih patriarhalnih sedežev na vzhodu. Z njimi je ustanovil zbor hudodelcev in goljufiv svet ter sprožil obtožbe in obtožbe, ki so vodile v odstavitev najbolj blaženega papeža Nikolaja, ter večkrat, predrzno in drzno izdal anateme proti njemu in vsem, ki so bili z njim v občestvu. Videli smo zapise o vseh teh stvareh, zapise, ki jih je s hudobnimi nameni in lažnivimi besedami zlepil skupaj in ki so bili vsi sežgani prav na tej sinodi.
Zato, da bi zavarovali cerkveni red, iz navedenega razloga anatemiziramo najprej omenjenega Fotija, nato pa vse, ki odslej ravnajo goljufivo in prevarantsko ter ponarejajo besedo resnice in gredo skozi to, da imajo lažne vikarje, ali sestavljajo knjige, polne prevar, in jih razlagajo v korist svojih namenov. Martin, najsvetejši rimski papež, hrabri borec za pravo vero, je s sinodalnim odlokom z enako odločnostjo zavrnil tovrstno ravnanje.
7
Mojzes, božji govornik, v svojem zakonu jasno izjavlja, da je treba to, kar je prav, tudi pravilno izvajati, saj dobro dejanje ni dobro, če ni izvedeno v skladu z razumom. Tako je res dobro in zelo koristno slikati svete in častitljive podobe, pa tudi učiti druge discipline božje in človeške modrosti. Ni pa dobro in nikakor ni koristno, da bi katero koli od teh stvari opravljali tisti, ki so tega nevredni.
Zato izjavljamo in razglašamo, da tisti, ki jih je ta sveta in splošna sinoda razglasila za anateme, nikakor ne smejo delati na svetih podobah v svetih bogoslužnih prostorih in sploh nikjer učiti, dokler se ne spreobrnejo od svoje zmote in hudobije. Kdor jim torej po tej naši direktivi kakor koli dovoli, da bi slikali svete podobe v cerkvah ali učili, mora biti odstranjen s položaja, če je klerik; če je laik, mora biti izobčen in izključen iz sodelovanja pri božjih skrivnostih.
8
Veliki apostol Pavel nekje pravi: Vse mi je dovoljeno, a ne vse koristno; vse mi je dovoljeno, a ne vse koristno. Zato bi morali vse storiti v korist in popolnost svete Božje Cerkve in prav ničesar, kar bi spodbujalo spore in prazno slavo. Ker je do naših ušes prišlo poročilo, da ne le heretiki in tisti, ki so po krivici pridobili konstantinopelski patriarhat, ampak tudi pravoslavni in zakoniti patriarhi od reda duhovnikov zahtevajo in izvabljajo jamstva, napisana lastnoročno, ki so namenjena varnosti, koristi in tako rekoč stalnost omenjenih oseb, se je zato tej sveti in vesoljni sinodi zdelo dobro, da tega odslej ne bi smel početi nihče, razen tega, kar se zahteva ob škofovskih posvečenjih, v skladu s pravili in navadami, da bi pričali o čistosti naše vere; Vsak drug način je popolnoma neprimeren in nima nikakršne vloge pri gradnji Cerkve. Kdor si torej drzne izničiti to naše navodilo, bodisi s tem, da prosi za tak dokument, bodisi s tem, da ga priskrbi tistim, ki prosijo, bo izgubil svojo lastno službo.
9
Nesrečnik Fotij je v konstantinopelski cerkvi že od samega začetka povzročil obilico vseh vrst hudobije. Izvedeli smo, da je še pred svojim tiranskim obdobjem na položaju svojim privržencem, ki so se učili modrosti, ki jo je Bog naredil za neumno, izdajal listine, ki jih je lastnoročno podpisal, čeprav je bil ta sistem očitno nov izum in povsem tuj našim svetim očetom in cerkvenim doktorjem.
Ker nam torej narekujejo, naj razvežemo vsako vez hudobije in razveljavimo prisilne pogodbe, je sveta in splošna sinoda razglasila, da odslej nihče ne sme imeti ali obdržati takšne pogodbe, ampak lahko vsi brez ovir, oklevanja ali strahu tako poučujejo kot študirajo, če so sposobni za obe nalogi, razen tistih, za katere se ugotovi, da so zasužnjeni z napako ali heretičnim prepričanjem, saj takim osebam strogo prepovedujemo poučevanje ali študij. Če se ugotovi, da kdo zavrača in prestopa to direktivo, izgubi svoj čin, če je klerik; če je laik, je izobčen kot tisti, ki ne verjame Gospodovi besedi, ki pravi: Karkoli zvežete na zemlji, bo zvezano v nebesih, in karkoli razvežete na zemlji, bo razvezano v nebesih.
10
Kakor božansko pismo jasno razglaša: Ne išči krivde, preden ne raziščeš, in najprej razumeti in šele potem iskati krivdo, in ali naš zakon sodi človeka, ne da bi ga prej zaslišal in spoznal, kaj dela? Zato ta sveta in splošna sinoda pravično in primerno izjavlja in določa, da se noben laik ali menih ali klerik ne sme ločiti od občestva s svojim patriarhom pred skrbno preiskavo in presojo na sinodi, tudi če trdi, da ve za kak zločin, ki ga je storil njegov patriarh, in ne sme zavrniti vključitve imena svojega patriarha med božjimi skrivnostmi ali uradi.
Na enak način zapovedujemo, naj se škofje in duhovniki, ki so v oddaljenih škofijah in regijah, podobno obnašajo do svojih metropolitov, metropoliti pa naj enako ravnajo do svojih patriarhov. Če bi koga zalotili, da se upira tej sveti sinodi, mu je treba odvzeti vse duhovniške funkcije in status, če je škof ali klerik; če je menih ali laik, ga je treba izključiti iz vseh cerkvenih občestev in srečanj, dokler se s kesanjem ne spreobrne in spravi.
11
Čeprav stara in nova zaveza učita, da ima moški ali ženska eno razumno in intelektualno dušo, in vsi cerkveni očetje in doktorji, ki so Božji govorniki, izražajo isto mnenje, so se nekateri zaradi poslušanja špekulacij hudobnih ljudi spustili do take globine neresničnosti, da brezsramno učijo kot dogmo, da ima človek dve duši, in svojo herezijo skušajo še naprej dokazovati z nerazumnimi sredstvi in pri tem uporabljajo modrost, ki je postala neumnost.
Zato ta sveta in univerzalna sinoda hiti izkoreniniti to zlobno teorijo, ki zdaj raste kot kakšen gnusen plevel. V roki nosi vilice resnice, z namenom, da bi vse pleve poslala v neugasljiv ogenj in očistila Kristusovo mlatilnico, ter v zvenečih tonih razglaša za anatemo izumitelje in storilce te brezbožnosti in vse, ki imajo podobne poglede; prav tako razglaša in razglasi, da nihče ne sme imeti ali na kakršen koli način ohranjati pisnega nauka avtorjev te brezbožnosti. Če pa si kdo drzne ravnati v nasprotju s to sveto in veliko sinodo, naj bo anatema in izobčenec iz vere in načina življenja kristjanov.
12
Apostolski in koncilski kanoni jasno prepovedujejo imenovanje in posvetitev škofov, do katerih je prišlo zaradi moči in spletk civilnih oblasti. Zato v popolnem soglasju z njimi izjavljamo in razglašamo, da če je kateri koli škof prejel posvečenje zaradi manipulacije in prisile takih oseb, ga je treba absolutno odstaviti kot tistega, ki je želel in privolil v Božji dar ne iz Božje volje ter cerkvenega prava in dekreta, ampak od ljudi in z njihovimi spletkami kot posledico spodbude telesnega poželenja.
13
Božja beseda pravi: Delavec je vreden svojega plačila Zato tudi mi odrejamo in razglašamo, da se kleriki velike cerkve [Konstantinopla], ki so služili v nižjih redovih, lahko dvignejo v višje razrede in, če so se izkazali za vredne, zasluženo uživajo višje dostojanstvo, saj bodo nekateri od tistih, ki ga uživajo zdaj, bodisi poklicani z napredovanjem na pomembnejše dolžnosti bodisi jih bodo izpraznili s smrtjo. Toda tisti, ki ne pripadajo tej posebni duhovščini in se vanjo vseeno vtihotapijo, ne smejo prejemati dostojanstev in časti, ki pripadajo tistim, ki so v njej delali dolgo časa, saj bi se v tem primeru izkazalo, da duhovniki cerkve [v Konstantinoplu] nimajo napredovanja.
Tisti, ki upravljajo hiše ali posestva vodilnih oseb, nikakor ne smejo imeti možnosti, da bi bili sprejeti ali uvedeni v duhovništvo velike cerkve [Konstantinopla]: Noben vojak, ki služi Bogu, se ne bo zapletel v civilne dejavnosti. Če je res kdo v nasprotju z direktivo, ki smo jo zdaj izdali, v tej veliki cerkvi povišan v kakršno koli dostojanstvo, mora biti izključen iz vseh cerkvenih dostojanstev kot tisti, ki je bil povišan v nasprotju s sklepom velike sinode.
14
Razglašamo, da je treba tiste, ki so po božji milosti poklicani v škofovsko službo, ker nosijo podobo in sliko svetih hierarhij v nebesih, to je angelov, v skladu s tem, kar je očitno hierarhično dostojanstvo in funkcija, imeti za vredne vse časti s strani vseh, tako vladarjev kot vladanih.
Prav tako izjavljamo, da ne smejo iti naproti generalu ali kateremu koli drugemu visokemu uradniku daleč stran od svojih cerkva, niti ne smejo daleč stran sestopiti s svojih konj ali mul ali se v strahu in trepetu prikloniti in poklekniti; niti ne smejo iti za mizo na večerjo s posvetnimi dostojanstveniki in izkazovati enake časti kot generalom, ampak morajo v skladu s tem, kar je v skladu z njihovim duhovnim dostojanstvom in častjo, vsakemu izročiti, kar mu pripada: Poklon, komur pripada poklon, čast, komu pripada čast. Pokazati morajo, da si spovedniki cesarjev, ki so Kristusovi prijatelji, in tisti, ki imajo enako dostojanstvo, zaslužijo veliko spoštovanje vodilnih oseb teh cesarjev. Tako bo škof imel pogum, da bo generalom in drugim vodilnim uradnikom ter vsem drugim posvetnim oblastnikom izrekel opomin, kadar bo ugotovil, da počnejo kaj krivičnega ali nerazumnega, in jih na ta način popravil ter jih naredil boljše.
Če pa bo kak škof po sveti direktivi tega koncila prezrl čast, ki mu je bila pravilno in kanonično podeljena, ter dovolil, da se zgodi nekaj po stari, ponižani in neurejeni navadi, ki je v nasprotju s tem, kar je bilo zdaj razglašeno, ga je treba za eno leto suspendirati, zadevnega uradnika pa je treba dve leti imeti za nevrednega sodelovanja pri skrivnostih ali sredstvih milosti.
15
Ta sveta in splošna sinoda je ob obnovi kanonov apostolov in očetov določila, da noben škof ne sme prodati ali kakor koli razpolagati z dragocenimi predmeti ali posvečenimi posodami, razen iz razloga, ki so ga že davno določili stari kanoni, to je predmeti, prejeti za odkup ujetnikov. Ne smejo oddajati obdaritev cerkva z emfitetičnim zakupom niti dajati v prodajo drugih kmetijskih nepremičnin in s tem škodovati cerkvenim prihodkom. Odrejamo, da so ti prihodki namenjeni cerkvenim namenom, hranjenju revnih in pomoči romarjem. Vendar pa imajo škofje vsa pooblastila, da cerkvene nepremičnine, ki prinašajo te prihodke, izboljšajo in povečajo, če se za to ponudi priložnost. Poleg tega imajo pravico, da svoje premoženje razdelijo ali podelijo tistim, ki to želijo in izberejo, v skladu s svojimi pooblastili in lastninskimi pravicami.
Sedaj, ko je bil ta odlok sprejet, je treba vsakogar, za katerega se zdi, da je ravnal v nasprotju s to sveto in univerzalno sinodo, odstaviti zaradi kršenja božjega zakona in zapovedi. Vsaka prodaja, ki jo je škof opravil, bodisi pisno ali kako drugače, mora postati popolnoma neveljavna, prav tako pa tudi vsak emfitetični zakup ali katero koli drugo dejanje, s katerim se razpolaga z dragocenimi predmeti ali daritvami. Kdor kupi ali pridobi katerega od zgoraj omenjenih dragocenih predmetov ali daril in ne vrne cerkvi, kar ji pripada, ter ne izroči v sežig kupoprodajnih listin ali zakupnih pogodb, je anatema, dokler ne stori, kar je določila ta sveta in splošna sinoda.
Če je škof spoznan za krivega, da je zgradil samostan s prihodki neke cerkve, mora samostan izročiti isti cerkvi. Če pa ga je zgradil iz lastnega denarja ali drugih virov, ga lahko ima vse življenje pod svojo jurisdikcijo in vodstvom; lahko ga tudi po smrti zapusti, komur hoče, vendar ga ne sme uporabljati kot posvetno bivališče.
16
Do naših ušes je od mnogih vernikov prišla zadeva, ki si zasluži veliko žalost, celo veliko solz. Pravijo, da so pod prejšnjim cesarjem videli, kako so si nekateri laiki senatorskega reda spletali lase in si jih urejali na glavi ter sprejemali nekakšno duhovniško dostojanstvo v skladu s svojimi različnimi položaji na cesarjevem dvoru. To so počeli tako, da so nosili različne okraske in oblačila, ki pripadajo duhovnikom, in se, kot so menili, s pallijem na ramenih in vsemi drugimi deli škofovske obleke delali kot škofje. Za svojega patriarha so sprejeli tudi tistega, ki je v teh šaleh prevzel vodilno vlogo. Žalili in se norčevali iz različnih svetih stvari, kot so volitve, napredovanja in posvečenja škofov, ali pa tako, da so proti škofom sprožali prefinjene, a lažne obtožbe ter jih obsojali in odstavljali, pri čemer so po vrsti prehajali iz stiske v kolobocijo kot tožilci in obtoženci.
Takega načina ravnanja ni bilo slišati od nekdaj, celo med pogani ne. To kaže, da so tisti, ki smo jih zdaj razkrili, v hujšem in bolj bednem stanju kot poganski narodi. Sveta in splošna sinoda je zato razglasila in objavila, da je treba te poskuse zla obsoditi kot zločine in da noben član vernikov, ki nosi ime kristjan, odslej ne sme poskušati storiti ali dopuščati česa takega ali z molkom ščititi nekoga, ki je storil tako brezbožno dejanje. Če bi kakšen cesar ali katera koli mogočna ali vplivna oseba poskušala na tak način zasmehovati svete stvari ali s slabim namenom izvajati ali dovoliti tako veliko krivico proti božjemu duhovništvu, jo mora takratni patriarh, ki deluje s svojimi kolegi škofi, najprej obsoditi, izobčiti in razglasiti za nevredno udeležbe pri božjih skrivnostih, nato pa mora sprejeti nekatere druge popravne prakse in pokoro, ki se štejejo za primerne. Če se ne bo hitro pokesal, ga mora ta sveta in splošna sinoda razglasiti za anatemo kot tistega, ki je zasramoval skrivnost čiste in brezmadežne vere.
Če pa konstantinopelski patriarh in njegovi sufraganski škofje izvedo za druge, ki so zagrešili tovrstne zločine, in zanemarijo ukrepanje proti njim s potrebno gorečnostjo, jih je treba odstaviti in jim odvzeti dostojanstvo duhovništva. Tiste, ki so na kakršen koli način pokazali ali bodo v prihodnosti pokazali takšno brezbožno ravnanje in ga niso na noben način priznali ter prejeli ustrezne pokore, ta sinoda razglasi za izobčene za tri leta; prvo leto morajo ostati zunaj cerkve kot javni kesalci, drugo leto lahko stojijo v cerkvi med katehumeni, tretje leto pa se lahko pridružijo vernikom in tako postanejo vredni posvečujočih učinkov svetih skrivnosti.
17
Prva, sveta in splošna sinoda v Niceji odredi, naj se ta starodavni običaj ohrani po vsem Egiptu in pokrajinah, ki so ji podrejene, tako da jih ima aleksandrijski škof vse pod svojo oblastjo; izjavi: “Ker je tak običaj prevladal v mestu Rim”. Zato ta velika in sveta sinoda odreja, da je treba v starem in novem Rimu ter v antiohijskih in jeruzalemskih stolnicah v vsem ohraniti starodavno navado, tako da morajo imeti njihovi prelati oblast nad vsemi metropoliti, ki jih spodbujajo ali potrjujejo v škofovsko dostojanstvo bodisi s polaganjem rok bodisi z podelitvijo pallija; to pomeni oblast, da jih v primeru potrebe pokličejo na sinodalno zasedanje ali celo pokarajo in popravijo, kadar poročilo o kakšnem prekršku privede do obtožbe.
Ker pa nekateri metropoliti kot izgovor, da se ne odzovejo na poziv svojega apostolskega prelata, navajajo, da jih zadržujejo njihovi posvetni oblastniki, je bilo odločeno, da bo tak izgovor popolnoma neveljaven. Ker namreč vladar pogosto organizira sestanke za svoje namene, je nedopustno, da bi vodilnim prelatom preprečeval odhod na sinode zaradi cerkvenih zadev ali nekatere zadrževal na sestankih. Izvedeli pa smo, da lahko do takšne ovire in domnevne zavrnitve dovoljenja pride na različne načine na predlog metropolita.
Metropoliti imajo navado, da imajo sinode dvakrat na leto, zato, pravijo, nikakor ne morejo priti na glavno, patriarhovo sinodo. Toda ta sveta in splošna sinoda, ne da bi prepovedala zborovanja metropolitov, se zaveda, da so sinode, ki jih sklicuje patriarhalni sedež, bolj potrebne in koristne kot metropolitanske, zato zahteva, da se izvajajo. Metropolitanska sinoda vpliva na dober red samo ene pokrajine, patriarhalna sinoda pa pogosto vpliva na dober red celotne civilne škofije in na ta način je poskrbljeno za skupno dobro. Zato je primerno, da ima skupno dobro prednost pred partikularnim, zlasti kadar so poziv k srečanju izdali tisti, ki imajo večjo avtoriteto. Dejstvo je, da se zdi, da nekateri metropoliti s tem, ko se ne sestajajo zaradi skupnega dobrega, s prezirom obravnavajo starodavni običaj in kanonično izročilo. Zato cerkveni zakoni s strogimi kaznimi in brez luknje v zakonu zahtevajo, da upoštevajo poziv svojih patriarhov, ne glede na to, ali so pozvani kot celota ali posamezno.
Nočemo poslušati žaljive trditve nekaterih nevednih ljudi, da sinoda ne more potekati v odsotnosti civilnih oblasti. Razlog za to je v tem, da sveti kanoni nikoli niso predpisovali prisotnosti posvetnih oblastnikov na sinodah, temveč le prisotnost škofov. Zato ugotavljamo, da ti niso bili navzoči na sinodah, temveč le na vesoljnih koncilih. Poleg tega ni prav, da so posvetni oblastniki opazovalci pri zadevah, ki včasih pridejo pred božje duhovnike.
Če torej kateri koli metropolit ne upošteva svojega patriarha in ne upošteva njegovega poziva, naslovljenega nanj samega ali na več ali na vse, razen če mu tega ne prepreči resnična bolezen ali poganski vdor, in cela dva meseca po obvestilu o pozivu ne poskuša obiskati svojega patriarha ali če se kakor koli skriva ali pretvarja, da ne ve za patriarhov poziv, ga je treba izobčiti. Če enako trdovratnost in neposlušnost kaže še eno leto, ga je treba brezpogojno odstaviti in suspendirati od vseh duhovniških funkcij ter izključiti iz dostojanstva in časti, ki pripadata metropolitom. Če kateri od metropolitov ne upošteva niti tega navodila, naj bo anatema.
18
Ta sveta in velika sinoda je sklenila, da dobrin ali privilegijev, ki pripadajo božjim cerkvam zaradi dolgotrajnega običaja in so jih pisno ali ne pisno podelili cesarji častitljivega spomina ali drugi verni ljudje ter so jih cerkve posedovale trideset let, na noben način ne sme na silo odvzeti katera koli posvetna oseba ali jih ta pod kakršno koli pretvezo odvzeti iz pristojnosti prelata, ki jih ima. Vse, za kar je znano, da so ga cerkve posedovale trideset let, mora ostati pod nadzorom in v uporabi cerkvenega prelata. Vsako posvetno osebo, ki ravna v nasprotju s tem sedanjim odlokom, je treba soditi kot tistega, ki je zagrešil svetoskrunstvo, in dokler se ne popravi in ne obnovi ali vrne privilegijev in dobrin, ki pripadajo cerkvi, naj bo anatema.
19
Pavel, veliki apostol, obsoja pohlep kot drugo obliko malikovanja in želi, da se vsi, ki se združujejo pod imenom kristjani, vzdržijo vsake oblike sramotne ljubezni do dobička. Zato je še toliko bolj narobe, če tisti, ki imajo duhovniško službo, na kakršen koli način obremenjujejo svoje sobrate škofe in sufragane.
Zato je ta sveta in splošna sinoda določila, da noben nadškof ali metropolit ne sme zapustiti svoje cerkve in obiskati drugih cerkva pod pretvezo uradne vizitacije, ne sme zlorabljati svoje oblasti nad drugimi cerkvami in porabljati prihodkov, s katerimi razpolagajo in ki so namenjeni za prehrano ubogih, ter tako z obliko pohlepa obremenjevati vesti naših bratov in sovernikov. Izjema je v primeru gostoljubja, ki se včasih lahko pojavi zaradi nujnega potovanja. Toda tudi tedaj ne sme s spoštovanjem in strahom pred Bogom sprejeti ničesar drugega kot to, kar se najde pripravljeno iz tistega, kar je trenutno pri roki. Hitro naj nadaljuje pot, ki jo je začel, ne da bi prosil ali zahteval kar koli od stvari, ki pripadajo tej cerkvi ali sufraganskemu škofu. Kajti če sveti kanoni določajo, da mora biti vsak škof varčen pri uporabi tistega, kar pripada njegovi cerkvi, in nikakor ne sme porabiti ali porabiti cerkvenih prihodkov na neprimeren ali nerazumen način v svojo korist, za kakšno brezbožnost misliš, da bo spoznan za krivega, če brez pomislekov hodi okoli in obremenjuje cerkve, zaupane drugim škofom, ter si tako nakoplje obtožbo svetoskrunstva?
Kdor bo po tej naši direktivi poskušal storiti kaj takega, ga bo takratni patriarh kaznoval v skladu z njegovim krivičnim in pohlepnim ravnanjem ter ga bo odstavil in izobčil kot svetoskrunca ali, če se izrazimo drugače, kot malikovalca, v skladu z naukom velikega apostola.
20
Do ušes te svete sinode je prišlo, da v nekaterih krajih nekateri po lastni presoji in brez soglasja tistih, ki so jim zaupane take odločitve, brezobzirno in neusmiljeno izganjajo ljudi, ki so dobili nekaj svojih zemljišč z emfyteusis, pod pretvezo, da je bila prelomljena pogodba o dogovorjeni najemnini.
To se ne sme zgoditi, razen če oseba, ki je sklenila emfitetično pogodbo, najprej prisluhne ugovorom s posredovanjem nekaterih primernih in zaupanja vrednih oseb. Nato se lahko najemnik, če tri leta ni plačal zapadle najemnine, izloči iz svojih zemljišč. Po treh letih neplačevanja najemnine pa je treba iti k mestnim ali deželnim oblastem in pred njimi vložiti obtožbo zoper osebo, ki je pridobila emfitetično zakupno pogodbo, ter pokazati, kako je zamujala. Šele nato, po odločitvi in sodbi uradnikov, lahko cerkev vzame nazaj svoje premoženje. Nihče ne sme na lastno pobudo in po lastni presoji izvesti zaplembe zgoraj omenjenih zemljišč, saj bi to pomenilo znak najhujše oblike koristoljubja in pohlepa.
Če torej kateri koli škof ali metropolit v nasprotju s tem našim navodilom komu odvzame kakršno koli premoženje, misleč, da ščiti svojo cerkev, naj ga patriarh za nekaj časa suspendira, če je prej povrnil, kar je odvzel. Če bo še naprej vztrajal pri neposlušnosti odločitvi te svete splošne sinode, ga je treba popolnoma odstraniti s položaja.
21
Verjamemo, da je bil Gospodov rek, ki ga je Kristus naslovil na svoje svete apostole in učence: Kdor vas sprejme, mene sprejme, in kdor vas prezira, mene prezira, naslovljen tudi na vse, ki so podobno postali vrhovni pontifi in glavni pastirji po njih v katoliški Cerkvi. Zato izjavljamo, da nobena posvetna oblast ne sme nespoštljivo ravnati z nobenim od tistih, ki imajo službo patriarha, ali jih poskušati premakniti z njihovega visokega položaja, ampak jih mora spoštovati kot vredne vse časti in spoštovanja. To velja najprej za presvetega papeža starega Rima, nato za konstantinopelskega patriarha in nato za patriarhe Aleksandrije, Antiohije in Jeruzalema. Poleg tega nihče drug ne bi smel sestavljati ali urejati spisov ali traktatov proti najsvetejšemu papežu starega Rima pod pretvezo obtožb, kot sta to nedavno storila Fotij in pred časom Dioskor. Kdor po zgledu Fotija in Dioskorja pokaže tako veliko aroganco in drznost ter v pismih ali govorih lažno obtožuje Petrov sedež, poglavarja apostolov, naj ga doleti kazen, enaka njuni.
Če bi torej kateri koli vladar ali posvetna oblast poskušala izgnati zgoraj omenjenega papeža apostolskega sedeža ali katerega koli drugega patriarha, naj bo anatema. Poleg tega, če bo potekala univerzalna sinoda in se bo pojavilo kakšno vprašanje ali spor o sveti rimski cerkvi, naj s primerno spoštljivostjo in spoštovanjem poizveduje o postavljenem vprašanju in naj poišče koristno rešitev; nikakor pa ne sme nepremišljeno izreči sodbe proti vrhovnim papežem starega Rima.
22
Ta sveta in splošna sinoda v soglasju s prejšnjimi koncili izjavlja in odloča, da je treba napredovanje in posvečevanje škofov opraviti z izvolitvijo in odločitvijo kolegija škofov. Tako kot zakon razglasi, da se nobena laična oblast ali vladar ne sme vmešavati v izvolitev ali povišanje patriarha, metropolita ali katerega koli škofa, da ne bi prišlo do kakšne nepravilnosti, ki bi vodila v neprimerno zmedo ali prepir, zlasti ker je narobe, če ima kakšen vladar ali druga laična oseba kakršen koli vpliv v takih zadevah. Raje naj molči in se ukvarja s svojimi zadevami, dokler cerkveni zbor ne zaključi izvolitve bodočega škofa z ustreznim postopkom. Če pa cerkev povabi katero koli laično osebo, da se pridruži razpravi in pomaga pri volitvah, lahko to povabilo s spoštovanjem sprejme, če to želi. Na ta način bo namreč lahko v korist svoje cerkve redno promoviral vrednega pastirja.
Če katera koli posvetna oblast ali vladar ali laična oseba s kakršnim koli drugim statusom poskuša delovati proti skupnemu, dogovorjenemu in kanonskemu načinu volitev v cerkvi, naj bo anatema – to naj traja, dokler se ne ukloni in strinja s tem, kar cerkev pokaže, da želi glede volitev in imenovanja svojega voditelja.
23
Izvedeli smo tudi, da so nekateri škofje na zahtevo določenih ljudi nerazumno podarili nepremičnine, ki so pripadale drugim cerkvam. Tako si prisvajajo oblast drugih škofov, kolikor je le mogoče. Takšno ravnanje jim bo očitno prineslo prekletstvo preroka, ki pravi: “Gorje tistim, ki dodajajo hišo k hiši in njivo k njivi, da bi ogoljufali svojega bližnjega.” Zaradi tega so postali krivi svetoskrunstva. Zato je ta velika in vsesplošna sinoda sklenila, da noben naš brat v škofovstvu ali kdor koli drug ne sme sklepati takšnih hudobnih premoženjskih poslov, niti ne sme, če ga kdo prosi, razpolagati s premoženjem, ki pripada drugim cerkvam, niti postavljati duhovnikov ali drugih klerikov v cerkve, ki niso pod njegovo pristojnostjo, brez dovoljenja škofa, ki je odgovoren za zadevno cerkev. Poleg tega noben duhovnik ali diakon, ki je posvečen za svete naloge, ne sme po lastni volji in odločitvi opravljati svetih nalog v cerkvah, v katere ni bil od začetka imenovan. Takšno ravnanje je nezakonito in povsem tuje kanonskim predpisom.
Kdorkoli bo po tej naši izjavi opažen, da počne katero od teh stvari, ki so zdaj prepovedane, mora biti za določen čas izobčen, pogodbene dogovore, pisne ali ne, pa je treba popolnoma razrešiti in razveljaviti, ker so bili sklenjeni v nasprotju s kanoni. Prav tako je treba duhovnika ali diakona suspendirati, dokler se ne umakne iz cerkve, ki ji ne pripada. Če pa suspenza ne upošteva, se ga je treba popolnoma znebiti in mu odvzeti vsako sveto službo.
24
Božje pismo pravi: Preklet naj bo vsakdo, ki z malomarnostjo opravlja Gospodovo delo Vendar so nekateri metropoliti padli v globino malomarnosti in lenobe. Sklicujejo škofe, ki so podvrženi njihovi pristojnosti, in jim zaupajo božje službe svoje cerkve, pa tudi litanije in vse svete službe, ki so osebne. Posledica tega je, da s posredovanjem teh škofov obhajajo vse, kar bi morali zlahka opravljati sami. Na ta način povzročijo, da se tisti, ki so si zaslužili škofovsko dostojanstvo, v njihovi službi zdijo kot kleriki.
Ti metropoliti se v nasprotju s cerkveno zakonodajo posvečajo posvetnim poslom in upravi ter ne vztrajajo v molitvah in prošnjah za lastne grehe in nevednost svojega ljudstva. Nekateri opravičujejo takšno ravnanje, čeprav je povsem in v popolnem nasprotju s kanonskimi predpisi. Še hujše pa je, da naj bi škofje vsak mesec ob dodeljenih urah na lastne stroške opravljali zgoraj navedene službe. To je popolnoma v nasprotju z vsemi apostolskimi sankcijami. Zaradi vsega tega so takšni ljudje vredni najostrejše možne obsodbe, saj se z njihovimi dejanji kaže, da so okuženi z obliko satanskega napuha in arogance.
Vsakega metropolita, ki ga po tej direktivi svete in splošne sinode prevzame podoben ponos, aroganca ali prezir in ne opravlja s strahom, hitro in dobro vestjo potrebnih služb v svojem mestu, ampak jih skuša opravljati prek svojih sufraganskih škofov, mora njegov patriarh kaznovati in ga bodisi reformirati bodisi odstaviti.
25
Sveta sinoda je ustrezno odločila, da so škofje, duhovniki, diakoni in subdiakoni velike cerkve [Konstantinopla], ki so prejeli posvečenje od najsvetejših patriarhov Metoda in Ignacija, postali trdega srca kot arogantno in brezčutno srce faraona, in so še zdaj v popolnem nesoglasju s to sveto in vesoljno sinodo ter so, medtem ko zavračajo skladnost z nami v besedi resnice, z vsem srcem podprli zadevo uzurpatorja Fotija, morajo biti odstavljeni in suspendirani od vseh sakralnih funkcij, kakor je pred kratkim odredil najbolj blaženi papež Nikolaj. Nikakor ne smemo takšnih ljudi ponovno sprejeti med duhovnike, tudi če bi v prihodnosti želeli spremeniti svoje ravnanje. Izjema bo glede prejemanja sredstev svetosti, in le zaradi našega usmiljenja menimo, da so tega vredni. Ne zaslužijo si priložnosti, da bi se jim s kesanjem povrnil prejšnji status, kot kaže primer osovraženega Ezava, čeprav je v solzah prosil za to uslugo.
26
Ta sveta sinoda je prav tako sklenila, da se lahko vsak duhovnik ali diakon, ki ga je škof odstavil zaradi kakšnega zločina ali ki trdi, da se mu je zgodila kakšna krivica, in ni zadovoljen s sodbo svojega škofa, češ da mu ne zaupa in da mu je bila storjena krivica, bodisi zaradi sovraštva, ki ga škof goji do njega, bodisi zaradi uslug, ki jih škof želi podeliti nekaterim drugim, ima taka oseba pravico, da se obrne na metropolita svoje pokrajine in prijavi svojo odstavitev s položaja, za katero meni, da je krivična, ali katero koli drugo škodo. Metropolit mora biti pripravljen prevzeti take primere in poklicati škofa, ki je duhovnika odstavil ali mu kakor koli škodoval. Sam naj s pomočjo drugih škofov preuči zadevo, da bo bodisi potrdil odstavitev klerika brez vsakega dvoma bodisi jo razveljavi s pomočjo splošne sinode in sodbe mnogih oseb.
Na enak način odrejamo, da se škofje lahko obrnejo na patriarha, svojega poglavarja, če se pritožujejo, da so podobne stvari utrpeli od svojega metropolita, tako da lahko zadevna zadeva dobi pravično in pravilno odločitev njihovega patriarha in njemu podrejenih metropolitov. Nobenemu metropolitanskemu škofu ne smejo soditi sosednji metropolitanski škofje, četudi se domneva, da je storil hude zločine, ampak mu lahko sodi le njegov lastni patriarh; odrejamo, da bo ta sodba pravična in nepristranska, ker bo okoli patriarha zbrano veliko spoštovanih ljudi in bo zato njegova sodba v celoti ratificirana in potrjena. Če se kdo ne strinja s tem, kar smo razglasili, naj bo izobčen.
27
Odrejamo, da je treba pri cerkvenih povišanjih in posvečenjih ohraniti oznake, ki označujejo čin, ki mu pripada posamezna oseba, v skladu s tradicionalnimi običaji vsake pokrajine, regije in mesta. Tako lahko škofje, ki jim je bilo dovoljeno nositi palij ob določenih časih, nosijo palij ob teh časih in krajih, ne smejo pa tako velikega in častnega oblačila zlorabljati zaradi napuha, nečimrnosti, človeške domišljavosti in samoljubja, tako da ga po nepotrebnem nosijo med božjo daritvijo in vsakim drugim cerkvenim obredom. Odrejamo, naj tisti, ki so pobožno sprejeli meniško življenje in si zaslužili škofovsko dostojanstvo, ohranijo videz in oblačila meniškega habitusa in tega svetega načina življenja. Nihče od njih nima pravice odložiti te vrste obleke iz ponosa in namerne vzvišenosti, da ne bi bilo ugotovljeno, da s tem krši svoje osebne zaobljube. Tako kot nenehno nošenje pallija kaže, da je škof predan razkazovanju in domišljavosti, tako ga odlaganje meniškega habitusa izpostavlja enakim obtožbam.
Zato se mora vsak škof, ki nosi palij zunaj pisno določenih priložnosti ali odloži meniško obleko, bodisi popraviti bodisi ga mora patriarh odstaviti.
Uvod in prevod sta vzeta iz Odlokov ekumenskih koncilov, ur. Norman P. Tanner
ENDOTE
[1] J. Hardouin, Conciliorum collectio regia maxima adp. Philippi Labbei et p. Gabrielis Cossartii e Societate Jesu labores haud modica accessione facta et emendationibus pluribus additis …, 12 zv. Pariz 1714-1715