Koncilski očetje – 1179 po Kr.
Uvod
S sporazumom, sklenjenim v Benetkah leta 1177, se je končal hud spor, ki je približno dvajset let prej nastal med papežem Aleksandrom III (1159-1181) in cesarjem Friderikom I (1152-1190). Ko je namreč leta 1159 umrl papež Hadrijan IV, so kardinali skupaj izvolili dva papeža, in sicer Rolanda Sienskega, ki je prevzel ime Aleksander III, in Oktavijana Rimskega, ki si je, čeprav ga je imenovalo manj kardinalov, s podporo cesarja Friderika vseeno prisvojil ime papeža Viktorja IV. Ker je cesar želel odstraniti vse, kar je oviralo njegovo oblast v Italiji, je napovedal vojno italijanskim državam in zlasti rimski cerkvi, ki je po dolgoletnem boju za cerkveno svobodo uživala veliko avtoriteto. Cesar je vojno nadaljeval dolgo časa. Zaradi tega spora je prišlo do resnega razkola in po Viktorju IV. sta bila imenovana dva antipapeža, ki sta nasprotovala Aleksandru III, in sicer Pashal III (1164-1168) in Kalist III (1168-1178). Nazadnje, ko je Aleksander dosegel zmago, je cesarju v Benetkah obljubil, da bo sklical splošni koncil.
Posebni cilj tega koncila je bil končati razkol v Cerkvi in spor med cesarjem in papeštvom. Papež Aleksander ga je sklical leta 1178, “da bi po običaju starih očetov mnogi iskali in potrjevali dobro ter da bi s sodelovanjem milosti Svetega Duha in s prizadevanji vseh izvedli, kar je potrebno za odpravo zlorab in vzpostavitev tistega, kar je Bogu všeč”. Koncil je potekal marca 1179 v Rimu. Zbralo se je približno tristo očetov iz evropskih pokrajin in nekaj iz latinskega vzhoda ter en legat iz grške cerkve. Po navedbah nadškofa Viljema iz Tira, naše glavne avtoritete, se je začel 5. marca. Škofje so najprej prisluhnili Rufinu, škofu iz Assisija, ki je v zelo uglajenem nagovoru pohvalil rimskega papeža in rimsko cerkev, “tisto cerkev, ki ji edini pripada odločitev in moč, da skliče splošni koncil, določi nove kanone in razveljavi stare; čeprav so očetje v preteklosti že večkrat sklicali slovesni koncil, pa obveznost in razlog za to nista bila nikoli tako primerna kot zdaj”.
Za dvom o ekumenski naravi tega koncila nimamo enakih razlogov kot za Lateranski koncil I in II. Način, na katerega je papež sklical in vodil koncil, ter število očetov, ki so se zbrali iz vsega latinskega sveta in se posvetili krepitvi edinosti Cerkve ter obsodbi heretikov, namreč bolj spominjajo na starodavne koncile kot na Lateran I in II ter so zgled tipičnega koncila srednjega veka, ki mu je predsedoval rimski papež. Zato ni presenetljivo, da kronike iz tega obdobja ta koncil pogosto omenjajo kot Lateranski koncil I.
Čeprav nimamo aktov koncila, imamo dokaze iz kronik in letopisov ter zlasti iz kanonov, ki so jih očetje določili na sklepnem zasedanju 19. marca. Da bi se izognili prihodnjim razkolom, so najprej določili, da nihče ne sme veljati za rimskega papeža, če ga nista izvolili dve tretjini kardinalov (kanon 1); vsa imenovanja antipapežev so bila neveljavna (kanon 2), heretiki, imenovani katari, so bili izobčeni, prav tako pa tudi tolpe plačancev ali bolje rečeno kriminalcev, ki so v nekaterih delih Evrope povzročali popolno uničenje; razglašeno je bilo, kar se zdi novost, da je treba proti njim uporabiti orožje (kanon 27); prav tako je bilo sklenjeno, da se ne bo sodilo o pridiganju valdežanov. Zdi se, da je bilo vse to namenjeno krepitvi enotnosti Cerkve. Poleg tega so Aleksander III. in očetje, ki so obnovili precedens I. in II. lateranskega koncila, določili več kanonov za reformo cerkve ter nekaj kanonov o morali in civilnih zadevah.
Kanoni tega koncila so imeli pomembno vlogo pri prihodnjem upravljanju cerkve. Pogosto so bili vključeni v zbirke dekretalov, ki so jih sestavljali konec 12. in v začetku 13. stoletja, pozneje pa so bili vsi vključeni v dekrete papeža Gregorja IX. Walter Holtzmann in drugi raziskovalci so menili, da so te zbirke dekretalov dejansko nastale na podlagi tega lateranskega koncila in njegovih kanonov. Vsekakor se zdi, da je kanone, za razliko od kanonov lateranskih koncilov I in II ter številnih prejšnjih, izdelal odličen pravni um, tako da je verjetno, da so bili sestavljeni pod vodstvom samega Aleksandra III, ki je bil strokovnjak za pravo. Kanoni, razen tistih, ki se sklicujejo na Lateranski II. ali Rheimski koncil leta 1148 (glej kanone 2, 11, 20-22) ali na Gratianove dekrete (glej kanone 1-4, 7, 11, 13-14, 17-18), so novi in izvirni.
Izročilo kanonov še ni bilo ustrezno preučeno in ostaja zelo negotovo. Za ta koncil je ohranjenih veliko rokopisnih kodeksov (v nasprotju z lateranskim I in II). Vendar se zdi, da nam ne dajejo različice kanonov, ki jo je potrdila cerkvena oblast in ki jo je nadškof Viljem iz Tira z avtoriteto očetov sam sestavil. Pogosto so kanoni navedeni v kronikah in zbirkah dekretov. Vključeni so v štiri sodobne angleške kronike: opata Benedikta iz Peterborougha, Gervazija iz Canterburyja, Viljema iz Newburgha in Rogerja iz Hovedena. In v naslednjih zbirkah dekretalov: zbirka, imenovana Dodatek lateranskega koncila, zbirke iz Bamberga, Berlina I, Canterburyja I-II, Kassla, Cheltenhama, Claudiana, Cottona, Dertosa, Douaija, Durhama, Eberbacha, Erlangena, Floriana, Klosterneuberga, Leipziga, Oriela II, Pariza I, Peterhousa, Rochesterja, Sangermana in Tannerja; precejšnje število zbirk pa je treba še preučiti. Kanoniki so vsebovani tudi v knjigi z naslovom “Rommersdorfer Briefbuch”, kartoteki Rievaulx in kodeksih Florence Ricc. 288 (Dnevnik), Innsbruck Univ. 90 (Gratianovi dekreti) in (ki se zdi, da so bili doslej neopaženi) vatikanski Regin. lat. 596, 12. stoletje (fos. 6V-8v), in 984, 12. stoletje (fos. 2r-7v). Z gotovostjo lahko trdimo, da so se kanoni koncila razširili po vsej latinski Cerkvi in so imeli veliko težo pri njenih zadevah in poslih.
Prvo tiskano izdajo je pripravil Cr2 (2, 1551, 836-843). Iz zdaj izgubljenega ali neznanega rokopisa je uredil celotno zbirko, znano kot Dodatek lateranskega koncila, ki je razdeljena na petdeset delov; v prvem delu je vseh 27 kanonov III. lateranskega koncila. To besedilo sta prepisala Su (3, 1567, 626-633) in Bn (3, 1606, 1345-1350), čeprav je Su vnesel nekaj napak. Bn, ki je zbirko prvi poimenoval “Dodatek lateranskega koncila”, je dodal nekaj variantnih branj in rubrik, ki jih je našel v kroniki Rogerja iz Hovedena. Rimski uredniki (Rm 4, 1612, 27-33), ki so uporabili tudi rokopisni kodeks Antonija Avguština iz Tarragone, so pripravili natančnejše besedilo in več variantnih branj. Poznejše izdaje, ki smo jih vse izluščili, so sledile rimskemu besedilu, in sicer: ER27 (1644) 439-463; LC10 (1671) 1507-1523; Hrd 6 (1714) 1673-1684; Cl 13 (1730) 416-432; Msi 22 (1778) 217-233. Izjema je Boehmer, ki je svojo izdajo objavil leta 1747, torej pred Msi. Kanonike je povzel iz kasselske zbirke dekretalov, kjer se vrstni red in nekatera branja razlikujejo. Nazadnje je Herold v svoji neobjavljeni bonski disertaciji iz leta 1952 temeljito preučil celotno izročilo in določil vrstni red kanonov; na podlagi 36 virov je ugotovil, da obstaja 34 različnih izročil!
Glede na sedanje stanje je nemogoče, da bi pri naši izdaji uporabili vse znane vire. Ti viri namreč razkrivajo le omejen del celotne tradicije, še pomembneje pa je, da še ne razumemo odnosov med posameznimi tradicijami. Tudi Herold teh odnosov ni dovolj raziskal. Zato smo raje izdali besedilo enega samega izročila, in sicer iz Dodatka lateranskega koncila, pri čemer smo kot najboljše besedilo tega izročila uporabili Cr2 in Rm ter vključili variantna branja, navedena v Rrn. Ta “dodatek” je dobro besedilo, kar kaže tudi Heroldovo besedilo (= H). Heroldova variantna branja smo navedli v kritičnem aparatu, v opombah pod črto pa smo zapisali vrstni red, po katerem uvršča 23 kanonov, ki jih vključuje.
KANONI
- Čeprav so naši predhodniki izdali dovolj jasne odloke, da bi se izognili nesoglasjem pri izbiri suverenega pontifika, pa smo kljub temu, ker je Cerkev zaradi hudobnih in nepremišljenih ambicij pogosto doživela hudo razdvojenost, tudi mi, da bi se izognili temu zlu, po nasvetu naših bratov in s potrditvijo svetega koncila sklenili, da je treba nekaj dopolniti. Zato odrejamo, da če slučajno zaradi kakšnega sovražnika, ki seje plevel, med kardinali ne bo mogoče doseči popolnega soglasja o nasledniku papeštva, in čeprav se dve tretjini strinjata, se tretja stran z njima ne bo želela dogovoriti ali si bo drznila imenovati koga drugega zase, bo za rimskega papeža veljala oseba, ki sta jo izbrali in sprejeli dve tretjini. Če pa si kdo, zaupajoč svojemu imenovanju s strani tretje stranke, prisvoji ime škofa, ker ne more sprejeti resničnosti, naj se on in tisti, ki ga sprejmejo, izobčijo in se jim odvzame ves sveti red, tako da se jim odreče viaticum, razen ob smrtni uri, in če se ne pokesajo, naj prejmejo žreb Datana in Abirona, ki ju je zemlja živa pogoltnila. Nadalje, če je kdo izbran za apostolsko službo z manj kot dvema tretjinama, če medtem ne dobi večje podpore, naj je nikakor ne prevzame in naj bo podvržen prej omenjeni kazni, če se noče ponižno vzdržati. Vendar pa naj zaradi tega odloka ne nastane nobena škoda za kanone in druge cerkvene ustave, po katerih naj bi prevladala odločitev večjega in starejšega {1} dela, saj lahko vsak dvom, ki se v njih lahko pojavi, reši višja oblast; medtem ko v rimski cerkvi velja posebna ustava, saj se ni mogoče zateči k nadrejenemu.
- Obnavljajoč odločitev, ki jo je sprejel naš predhodnik lepega spomina Inocenc, odrejamo, da so neveljavni ukazi, ki sta jih izdala hereziarha Oktavijan {2 } in Guido {3 }, pa tudi Janez iz Strume {4 }, ki jima je sledil, in tisti, ki so jih posvetili; poleg tega pa je treba, če je kdo zaradi omenjenih shizmatikov prejel cerkvena dostojanstva ali beneficije, te odreči. Poleg tega odtujitve ali zaplembe cerkvene lastnine, ki so jih opravili ti shizmatiki ali laiki, nimajo nikakršne veljavnosti in se morajo vrniti cerkvi brez kakršne koli obremenitve. Če si kdo drzne delovati proti temu, naj ve, da je izobčen. Odrejamo, da so tisti, ki so po lastni volji prisegli, da bodo ostali v shizmi, suspendirani od svetih redov in dostojanstev.
- Ker se pri svetih redovih in cerkvenih službah zahtevajo tako zrelost starosti, resen značaj in poznavanje črk, je treba te lastnosti še toliko bolj zahtevati od škofa, ki je postavljen v skrb za druge in mora na sebi pokazati, kako naj drugi živijo v Gospodovi hiši. Zato, da ne bi bilo to, kar je bilo glede nekaterih oseb storjeno zaradi potreb časa, razumljeno kot precedens za prihodnost, s tem odlokom izjavljamo, da nihče ne sme biti izvoljen za škofa, če že ni dopolnil trideset let, če ni bil rojen v zakonitem zakonu in če se tudi s svojim življenjem in učenostjo ne izkaže za vrednega. Ko je bil izvoljen in je bila njegova izvolitev potrjena ter ima v upravljanju cerkveno lastnino, naj po preteku časa za škofovsko posvečenje, kot ga določajo kanoni, z njimi prosto razpolaga tisti, ki mu pripadajo beneficiati, ki jih je imel. Nadalje, kar zadeva nižje službe, na primer dekanske ali arhidiakonske in druge, ki so povezane s skrbjo za duše, naj jih sploh nihče ne prejema, niti ne upravlja župnijskih cerkva, če ni dopolnil petindvajsetega leta starosti in če ga ni mogoče potrditi zaradi njegove učenosti in značaja. Če po imenovanju arhidiakon ni posvečen v diakona, dekani (in ostali po ustreznem opozorilu) pa niso posvečeni v duhovnike v roku, ki ga določajo kanoni, naj se jih odstrani s te službe in naj se jo podeli drugemu, ki jo je sposoben in pripravljen ustrezno opravljati; naj se jim ne dovoli izogibanje uporabi pritožbe, če bi se hoteli s pritožbo zavarovati pred prekršitvijo ustave. Odrejamo, naj se to upošteva tako glede preteklih kot prihodnjih imenovanj, razen če je to v nasprotju s kanoni. Vsekakor naj kleriki, če imenujejo koga v nasprotju s tem pravilom, vedo, da jim je odvzeta volilna pristojnost in so za tri leta suspendirani od cerkvenih beneficij. Kajti prav je, da vsaj strogost cerkvene discipline zadrži tiste, ki jih strah pred Bogom ne odvrne od zla. Če pa je kateri od škofov ravnal v korist kogar koli v nasprotju s tem odlokom ali je privolil v takšno ravnanje, naj izgubi moč podeljevanja omenjenih služb in naj ta imenovanja opravi kapitelj ali metropolit, če se kapitelj ne more sporazumeti.
- Ker je apostol sklenil, da mora sebe in tiste, ki ga spremljajo, preživljati z lastnimi rokami, da bi lažnim apostolom odvzemal možnost pridiganja in da ne bi bili v breme tistim, ki jim pridiga, se priznava, da je zelo resna zadeva in zahteva popravek, da so nekateri naši bratje in kolegi škofje tako obremenjujoči za svoje podložnike pri zahtevanih proskripcijah, da so včasih zaradi tega podložniki prisiljeni prodajati cerkvene okraske in kratka ura porabi hrano za več dni. Zato odrejamo, da nadškofje na vizitacijah svojih škofij s seboj ne smejo pripeljati več kot štirideset ali petdeset konj ali drugih vpreg, glede na razlike med škofijami in cerkvenimi sredstvi; kardinali naj ne presegajo dvajset ali petindvajset, škofje naj nikoli ne presegajo dvajset ali trideset, arhidiakoni pet ali sedem, dekani kot njihovi delegati pa naj se zadovoljijo z dvema konjema. Prav tako naj se ne odpravijo na pot z lovskimi psi in ptiči, ampak naj ravnajo tako, da se bo videlo, da ne iščejo svojih, ampak stvari Jezusa Kristusa. Naj ne iščejo bogatih pogostitev, ampak naj z zahvalo sprejemajo, kar je ustrezno in primerno preskrbljeno {5}. Škofom tudi prepovedujemo, da bi svoje podložnike obremenjevali z davki in dajatvami. Dovoljujemo pa jim, da za številne potrebe, ki jih včasih doletijo, če je razlog jasen in razumen, prosijo za pomoč, zmerno z dobrodelnostjo. Ker namreč apostol pravi, da otroci ne smejo odlagati za svoje starše, starši pa za svoje otroke, se zdi daleč od očetovske ljubezni, če nadrejeni obremenjujejo svoje podanike, čeprav bi jih morali kot pastir negovati v vseh njihovih potrebah. Arhidiakoni ali dekani si ne bi smeli drzniti nalagati dajatev ali davkov duhovnikom ali klerikom. Kar je bilo zgoraj rečeno kot dovoljenje glede števila konj, se namreč lahko upošteva v tistih krajih, kjer so večja sredstva ali prihodki, v revnejših krajih pa želimo, da se ukrep upošteva tako, da obisk večjih osebnosti ne bo breme za ponižnejše, da ne bi s takšno dodelitvijo tisti, ki so bili navajeni uporabljati manj konj, mislili, da so jim bila dodeljena najširša pooblastila.
- Če škof koga posveti za diakona ali duhovnika brez določenega naziva, iz katerega bi lahko črpal življenjske potrebščine, naj mu škof preskrbi, kar potrebuje, dokler mu ne dodeli primernega plačila za duhovniško službo v kakšni cerkvi, razen če se zgodi, da je posvečena oseba v takem položaju, da lahko najde življenjsko podporo iz lastne ali družinske dediščine.
- V nekaterih krajih se je uveljavila nadvse zavržna navada, po kateri so naši bratje in sodelavci škofje in celo arhidiakoni brez predhodnega opominjanja izrekali kazni izobčenja ali suspenza tistim, za katere mislijo, da bodo vložili pritožbo. Tudi drugi, medtem ko se bojijo obsodbe in kanonične discipline nadrejenega, vložijo pritožbo brez kakršne koli prave podlage in tako sredstvo, namenjeno pomoči nedolžnim, uporabijo kot obrambo lastnih prekrškov. Da bi torej preprečili, da bi prelati brez razloga obremenjevali svoje podložnike ali da bi se podložniki po svoji volji pod krinko pritožbe izognili prelatovemu popravku, s tem dekretom določamo, da prelati ne smejo izreči kazni suspenza ali izobčenja brez predhodnega kanoničnega opozorila, razen če je krivda takšna, da po svoji naravi prinaša kazen izobčenja {6}. , in da se podaniki ne bi smeli nepremišljeno zatekati k pritožbi v nasprotju s cerkveno disciplino pred predstavitvijo svojega primera. Če pa kdo meni, da mora zaradi lastne potrebe vložiti pritožbo, naj se mu določi ustrezen rok za njeno vložitev, in če se zgodi, da tega ne stori v tem roku, naj škof svobodno uporabi svojo avtoriteto. Če kdo v kakšni zadevi vloži pritožbo, pa ne pride, ko pride toženec, naj ustrezno povrne stroške toženca, če to lahko stori; na ta način se lahko vsaj s strahom odvrne osebo od lahkomiselne vložitve pritožbe v škodo drugega. Želimo pa, da bi se zlasti v redovnih hišah upoštevalo to, namreč da se menihi ali drugi redovniki, kadar jih je treba popraviti zaradi kakšne napake, ne bi smeli drzniti pritožiti na redno disciplino svojega predstojnika ali kapitlja, ampak bi se morali ponižno in pobožno podrediti temu, kar jim je koristno naloženo za njihovo odrešenje.
- Ker je treba v cerkvenem telesu z vsem ravnati v duhu ljubezni in kar je bilo zastonj prejeto, zastonj dati, je skrajno sramotno, da se v nekaterih cerkvah govori o tem, da ima trgovanje svoje mesto, tako da se zaračunava za škofovsko intronizacijo, opata ali cerkvenih oseb, za postavitev duhovnikov v cerkvi, za pogrebe in birme, za blagoslov poroke ali za druge zakramente, in da jih tisti, ki jih potrebuje, ne more dobiti, če jih prej ne da v dar tistemu, ki jih podeljuje. Nekateri menijo, da je to dovoljeno v prepričanju, da je dolgoletni običaj dobil moč zakona. Takšni ljudje, zaslepljeni s pohlepom, se ne zavedajo, da dlje ko nesrečno dušo vežejo zločini, hujši so. Zato, da se to v prihodnje ne bi dogajalo, strogo prepovedujemo, da bi se kar koli zahtevalo za ustoličenje cerkvenih oseb ali postavitev duhovnikov, tako za pokop mrtvih kot tudi za blagoslovitev porok ali za kak drug zakrament. Če pa si kdo drzne delovati proti temu, naj ve, da bo imel svojo usodo z Giezijem {7}, čigar dejanje posnema s svojo zahtevo po sramotnem darilu. Poleg tega prepovedujemo škofom, opatom ali drugim prelatom, da bi cerkvam nalagali nove dajatve, povečevali stare ali si drznili prisvojiti del prihodkov za lastno uporabo, ampak naj zlahka ohranijo za svoje podložnike tiste svoboščine, ki jih nadrejeni želijo ohraniti zase. Če kdo ravna drugače, naj bo njegovo dejanje neveljavno.
- Nobena cerkvena služba ali celo beneficij ali cerkev naj ne bo dodeljena ali obljubljena nikomur, preden se izprazni, da se ne bi zdelo, da si kdo želi smrti svojega bližnjega, za katerega položaj ali beneficij meni, da je njegov naslednik. Ker namreč najdemo, da je to prepovedano celo v zakonih samih poganov, je povsem sramotno in zahteva kazen Božje sodbe, če bi upanje na prihodnje nasledstvo imelo kakršno koli mesto v Božji Cerkvi, ko pa so celo pogani poskrbeli, da so ga obsodili. Kadar pa se v neki cerkvi izpraznijo cerkvene prebende ali kakšne druge službe ali so celo zdaj proste, naj ne ostanejo več nerazporejene in naj se v šestih mesecih podelijo osebam, ki jih bodo lahko dostojno upravljale. Če škof, ko gre zanj, zamuja z imenovanjem, naj to opravi kapitelj; če pa je izvolitev v pristojnosti kapitlja in ta ne opravi imenovanja v predpisanem roku, naj škof ravna po božji volji in po nasvetu vernih mož; če pa slučajno vsi tega ne storijo, naj te zadeve brez njihovega nasprotovanja in v skladu z božjo voljo uredi metropolit.
- Ker moramo sveto vero tako saditi kot jo na vsak način negovati, ko je posajena, tega ne bomo nikoli bolje izpolnili, kot če bomo skrbeli, da bomo s pomočjo oblasti, ki nam je zaupana, hranili, kar je prav, in popravljali, kar ovira napredek resnice {8}. Iz odločno izraženih pritožb naših bratov in kolegov škofov smo izvedeli, da so templjarji in špitalisti ter drugi redovniki, ki presegajo privilegije, ki jim jih je podelil apostolski sedež, pogosto zanemarili škofovsko oblast, s čimer so povzročili škandal Božjemu ljudstvu in resno nevarnost za duše. Povedali so nam, da prejemajo cerkve iz rok laikov; da tiste, ki so pod izobčenjem in interdiktom, pripuščajo k cerkvenim zakramentom in pokopu; da v svojih cerkvah imenujejo in odstavljajo duhovnike brez vednosti škofa; ko gredo bratje prosit za miloščino in je odobreno, da so cerkve ob njihovem prihodu enkrat na leto odprte in da se v njih opravlja bogoslužje, jih več iz ene ali več hiš pogosto odide v kraj pod interdiktom in zlorabijo privilegije, ki so jim bili podeljeni z opravljanjem bogoslužja, nato pa si drznejo pokopavati mrtve v omenjenih cerkvah. Tudi zaradi bratovščin, ki jih ustanavljajo v mnogih krajih, slabijo avtoriteto škofov, saj v nasprotju z njihovo odločitvijo in pod krinko nekaterih privilegijev skušajo braniti vse, ki se želijo približati in pridružiti njihovi bratovščini. Ker v teh zadevah napake ne nastajajo toliko z vednostjo ali nasveti predstojnikov kot zaradi nerazsodnosti nekaterih podanikov, smo odredili, da je treba odpraviti zlorabe in urediti dvomljive točke. Absolutno prepovedujemo, da bi ti redovi in vsi drugi redovniki prejemali cerkve in desetine iz rok laikov, in jim celo zapovedujemo, naj odložijo, kar so nedavno prejeli v nasprotju s tem odlokom. Izjavljamo, da se morajo oni in vsi drugi izogibati tistih, ki so izobčeni ali po imenu interdicirani, v skladu s škofovim izrekom. V cerkvah, ki jim ne pripadajo po polni pravici, naj škofom predstavijo duhovnike, ki jih je treba uvesti, tako da bodo, čeprav so škofom odgovorni za skrb za ljudstvo, lahko svojim članom ustrezno poročali o posvetnih zadevah. Naj si ne drznejo odstavljati tistih duhovnikov, ki so bili imenovani, ne da bi se prej posvetovali s škofi. Če pridejo templjarji ali špitalisti v cerkev, ki je pod interdiktom, naj jim bo dovoljeno opravljati bogoslužje v cerkvi samo enkrat na leto in naj tam ne pokopavajo trupel umrlih. Glede bratovščin izjavljamo naslednje: če se kdo ne izroči v celoti omenjenim bratom, ampak se odloči, da bo obdržal svoje imetje, nikakor zaradi tega ni izvzet iz škofovske kazni, vendar lahko škofje nad njim izvajajo svojo oblast kot nad drugimi farani, kadar koli ga je treba popraviti zaradi njegovih napak. Kar je bilo rečeno o omenjenih bratih, izjavljamo, da je treba upoštevati tudi v zvezi z drugimi verniki, ki si drznejo zase zahtevati pravice škofov in si drznejo kršiti njihove kanonične odločbe in stanove naših privilegijev. Če tega odloka ne bodo upoštevali, naj se cerkve, v katerih si drznejo tako ravnati, postavijo pod interdikt in naj se vse, kar počnejo, šteje za neveljavno.
- Menihov ni dovoljeno sprejemati v samostan za denar, prav tako jim ni dovoljen lasten denar. Ne smejo biti nameščeni posamično v mestih ali župnijskih cerkvah, ampak morajo ostati v večjih skupnostih ali pri nekaterih svojih bratih, prav tako ne smejo sami med ljudmi sveta čakati napada svojih duhovnih sovražnikov, saj Salomon pravi: Gorje tistemu, ki je sam, ko pade, in nima drugega, ki bi ga dvignil. Če kdo, ko ga zahtevajo, da kaj za svoj sprejem, naj ne nadaljuje s svetimi redovi in naj bo tisti, ki ga je sprejel, kaznovan z izgubo službe. Če ima v posesti denar, razen če mu ga je opat podelil za poseben namen, naj se ga odstrani iz občestva oltarja, in kdor je ob smrti najden z denarjem v posesti {10}, naj ne dobi pokopa med brati in naj se zanj ne daruje maša. Odrejamo, da je to treba upoštevati tudi glede drugih vernikov. Opat, ki ne bo skrbel za te zadeve, naj ve, da bo izgubil svojo službo. Niti prioratov niti obediencij ne smemo nikomur izročiti za denarno vsoto; sicer naj se tako darovalcu kot prejemniku odvzame služba v cerkvi. Priorjev, ko so bili imenovani v konventne cerkve, se ne sme zamenjati, razen iz jasnega in razumnega razloga, na primer če so zapravljivci ali živijo nemoralno ali so storili prekršek, zaradi katerega bi jih bilo očitno treba odstraniti, ali če bi jih bilo treba zaradi zahtev višje službe po nasvetu bratov premestiti.
- Kleriki v svetih redovih, ki v odkritem konkubinatu zadržujejo svoje ljubice v svojih hišah, naj jih bodisi izženejo in živijo nepretrgano bodisi naj jim odvzamejo cerkveno službo in beneficij. Vsi, ki so spoznani za krive te nenaravne razvade, zaradi katere se je Božja jeza zgrnila na sinove neposlušnosti in z ognjem uničila pet mest, naj bodo, če so kleriki, izključeni iz duhovščine ali zaprti v samostane, da se pokesajo; če so laiki, naj jih doleti izobčenje in naj bodo popolnoma ločeni od družbe vernikov. Če si kakšen klerik brez jasnega in nujnega razloga drzne obiskovati samostane nun, naj ga škof od tega odvrne; če ne preneha, naj ne bo upravičen do cerkvene milosti.
- Kleriki v subdiakonatu in višje ter tudi tisti v manjših redovih, če jih podpirajo cerkveni prihodki, naj si ne drznejo postati zagovorniki v pravnih zadevah pred posvetnim sodnikom, razen če slučajno zagovarjajo svoj primer ali primer svoje cerkve ali delujejo v imenu nemočnih, ki sami ne morejo voditi svojih primerov. Kleriki naj si ne drznejo prevzeti upravljanja mest ali celo posvetne jurisdikcije pod knezi ali posvetnimi oblastmi, da bi postali njihovi pravosodni uslužbenci. Če si kdo drzne ravnati v nasprotju s tem odlokom in tako v nasprotju z naukom apostola, ki pravi: Noben božji vojak se ne zapleta v posvetne zadeve in deluje kot človek tega sveta, naj mu bo odvzeta cerkvena služba, ker zanemarja svojo dolžnost klerika in se spušča v valove tega sveta, da bi ugajal njegovim knezom. Najostreje odrejamo, da je treba kaznovati vsakega redovnika, ki si drzne poskusiti katero od zgoraj omenjenih stvari.
- Ker si nekateri, ki svoji pohlepnosti ne postavljajo meja, prizadevajo pridobiti več cerkvenih dostojanstev in več župnijskih cerkva v nasprotju z odloki svetih kanonikov, tako da, čeprav komaj zmorejo opravljati eno službo v zadostni meri, zahtevajo prihodke zelo številnih, to za naprej strogo prepovedujemo. Kadar je torej treba komu zaupati cerkev ali cerkveno službo, naj bo oseba, ki jo iščemo za to službo, take vrste, da bo lahko sama prebivala v tem kraju in zanj skrbela. Če se zgodi nasprotno, naj se tako tistemu, ki jo prejme, ta služba odvzame, ker jo je prejel v nasprotju s svetimi kanoni, kot tudi tistemu, ki jo je dal, naj se odvzame pristojnost, da jo podeli.
- Ker je ambicioznost nekaterih zdaj šla tako daleč, da naj bi imeli ne dve ali tri, ampak šest ali več cerkva, in ker dvema ne morejo posvetiti ustrezne skrbi, po naših bratih in najdražjih kolegih škofih naročamo, naj se to popravi, in glede tega pluralizma, ki je tako v nasprotju s kanoni in ki povzroča ohlapno ravnanje in nestabilnost ter povzroča določeno nevarnost za duše tistih, ki so sposobni dostojno služiti cerkvam, želimo njihovo pomanjkanje olajšati s cerkvenimi beneficiji. Nadalje, ker so nekateri laiki postali tako drzni, da ne oziraje se na škofovsko oblast imenujejo klerike v cerkve in jih celo odstranjujejo, kadar želijo, ter razdeljujejo cerkveno premoženje in druge dobrine večinoma po svojih željah in si celo drznejo obremenjevati same cerkve in njihovo ljudstvo z davki in dajatvami, odrejamo, da se tisti, ki so odslej krivi takega ravnanja, kaznujejo z anatemo. Duhovnikom ali klerikom, ki brez pooblastila lastnega škofa iz rok laikov {11} sprejmejo vodenje cerkve, naj se odvzame obhajilo, in če vztrajajo, naj se jih izloči iz cerkvene službe in reda. Odločno odrejamo, da je treba zaradi tega, ker nekateri laiki silijo cerkvene osebe in celo škofe, da pridejo pred njihovo sodišče, tiste, ki si to drznejo storiti v prihodnje, izločiti iz občestva vernikov. Nadalje prepovedujemo laikom, ki imajo desetine v nevarnosti za svoje duše, da bi jih kakorkoli {12 } prenašali na druge laike. Če jih kdo prejme in jih ne izroči Cerkvi, naj mu bo odvzet krščanski pogreb.
- Čeprav smo pri dolžnostih dobrodelnosti posebej zavezani tistim, za katere vemo, da smo od njih prejeli dar, so si nasprotno nekateri kleriki, potem ko so od svojih cerkva prejeli veliko dobrin, drznili te dobrine prenesti v druge namene. To prepovedujemo, saj vemo, da je to prepovedano tudi s starimi kanoni. Ker torej želimo preprečiti škodo cerkvam, odrejamo, da morajo take dobrine ostati pod nadzorom cerkva, ne glede na to, ali kleriki umrejo po smrti ali jih želijo podariti drugim. Poleg tega, ker so v nekaterih krajih nekatere osebe, imenovane dekani, imenovane za plačilo in izvajajo škofovsko jurisdikcijo za denarno vsoto, s tem odlokom določamo, da je treba tistim, ki si v prihodnje drznejo to početi, odvzeti službo, škof pa naj izgubi pristojnost podeljevanja te službe.
- Ker je treba v vsaki cerkvi brez pomislekov upoštevati to, kar odobrava večji in starejši {13} del bratov, je zelo resna in krivdna stvar, da v nekaterih cerkvah nekaj oseb, včasih ne toliko iz dobrega razloga, kolikor zaradi lastne volje, pogosto prepreči volitve in ne dovoli, da bi se cerkveno imenovanje nadaljevalo. Zato s sedanjim odlokom izjavljamo, da mora, če manjši in mlajši del ne pokaže kakšnega utemeljenega ugovora, razen pritožbe, vedno prevladati in se uresničiti vse, kar določi večji in starejši {14} del kapitlja. Prav tako naj našega odloka ne ovira, če kdo slučajno reče, da je pod prisego, da bo ohranil običaj svoje cerkve. Tega namreč ne smemo imenovati prisega, temveč kriva prisega, ki je v nasprotju s koristjo cerkve in odloki svetih očetov. Če si kdo drzne pod prisego ohranjati take običaje, ki niso podprti z razumom in niso v skladu s svetimi odloki, naj se mu odreče sprejem Gospodovega telesa, dokler ne opravi primerne pokore.
- Ker na nekaterih mestih ustanovitelji cerkva ali njihovi dediči zlorabljajo oblast, v kateri jih je cerkev doslej podpirala, in čeprav bi moral biti v Božji cerkvi en sam predstojnik, si kljub temu izmislijo, da jih izberejo več, ne da bi upoštevali podrejenost, in čeprav bi moral biti v vsaki cerkvi en sam župnik, jih kljub temu predlagajo več, da bi zaščitili svoje interese; iz teh razlogov s tem odlokom izjavljamo, da naj bo, če ustanovitelji podpirajo več kandidatov, za vodenje cerkve odgovoren tisti, ki ima večje zasluge ter je izbran in odobren s soglasjem večjega števila. Če tega ni mogoče storiti brez škandala, naj škof uredi na način, ki se mu zdi najboljši v skladu z Božjo voljo. To naj stori tudi, če se med več osebami pojavi vprašanje patronažne pravice in se v treh {15} mesecih ne uredi, komu pripada.
- Ker je Božja cerkev dolžna kot mati poskrbeti za tiste, ki so v pomanjkanju, tako glede stvari, ki zadevajo podporo telesa, kot glede tistih, ki vodijo k napredku duše, naj se zato, da se revnim otrokom, ki jim starši ne morejo pomagati s podporo, ne odvzame možnost učenja branja in napredka v študiju, v vsaki katedralni cerkvi dodeli kakšen primeren patronat, da bo lahko poučeval klerike te cerkve in revne učence. Na ta način naj bi bile zagotovljene potrebe učitelja in učencem odprta pot do znanja. Tudi v drugih cerkvah in samostanih, če je bilo v preteklosti v ta namen v njih kaj dodeljeno, naj se to obnovi. Nihče naj ne zahteva denarja za dovoljenje za poučevanje ali pod krinko kakšnega običaja od učiteljev karkoli zahteva ali prepoveduje poučevanja tistemu, ki je primeren in je zaprosil za dovoljenje. Kdor si drzne ravnati proti temu odloku, naj se mu odvzame cerkveni beneficij. Zdi se namreč edino prav, da v Božji cerkvi nekdo ne bi smel imeti sadov svojega dela, če si zaradi samoljubja prizadeva preprečiti napredek cerkva s prodajo dovoljenja za poučevanje.
- Kot zelo resno zadevo, kar zadeva greh tistih, ki to počnejo, nič manj kot izgubo tistih, ki to trpijo, je priznano, da v več delih sveta guvernerji in uradniki mest ter tudi drugi, za katere se vidi, da imajo moč, pogosto nalagajo cerkvam toliko bremen in jih zatirajo s tako težkimi in pogostimi dajatvami, da se zdi, da je pod njimi duhovništvo v slabšem stanju, kot je bilo pod faraonom, ki ni poznal božjega zakona. Ta je namreč, čeprav je vse druge spravil v suženjstvo, svojim duhovnikom in njihovemu imetju pustil starodavno svobodo in jim zagotovil podporo iz javnih sredstev. Ti drugi pa cerkvam nalagajo skoraj vse vrste bremen in jih obremenjujejo s tolikšnimi dajatvami, da se zdi, da zanje velja Jeremijeva žalostinka: Knez pokrajin je postal davkoplačevalec. Kajti kadarkoli pomislijo, da bi bilo treba izvesti utrdbe, ekspedicije ali kaj drugega, želijo, da se skoraj vse zaseže od dobrin, namenjenih za uporabo cerkvam, klerikom in Kristusovim ubogim. Pristojnost in oblast škofov in drugih prelatov celo tako zmanjšujejo, da se zdi, da ti nimajo nobene oblasti nad svojimi podložniki. A čeprav moramo v tej zadevi žalovati za cerkve, moramo nič manj žalovati za tiste, za katere se zdi, da so popolnoma zavrgli strah pred Bogom in spoštovanje cerkvenega reda. Zato jim pod kaznijo anateme strogo prepovedujemo, da bi v prihodnje poskušali s takimi dejanji, razen če škof in duhovščina menita, da je potreba ali korist tako velika, da menita, da bi tam, kjer sredstva laikov ne zadoščajo, morale prostovoljno pomagati cerkve, da bi olajšale skupne potrebe. Če pa si bodo v prihodnje uradniki ali drugi drznili nadaljevati s takšnimi praksami in jih po opozorilu ne bodo hoteli opustiti, naj tako oni kot njihovi podporniki vedo, da so izobčeni, in naj se ne vrnejo v občestvo vernikov, če ne bodo ustrezno zadoščenje poravnali.
- Po zgledu naših predhodnikov lepega spomina, papežev Inocenca in Evgenija, prepovedujemo tiste ogabne dvoboje in sejme, ki jih običajno imenujemo turnirji, na katerih se po dogovoru zberejo vitezi in nepremišljeno sodelujejo pri razkazovanju svoje telesne moči in drznosti ter ki pogosto povzročajo človeške smrti in nevarnost za duše. Če kdo od njih umre ob teh priložnostih, mu sicer ne smemo odreči odpuščanja, če zanj zaprosi, vendar ga moramo prikrajšati za cerkveni pokop.
- Odrejamo, da morajo premirja nedotakljivo spoštovati vsi od srede po sončnem zahodu do ponedeljka ob sončnem vzhodu, od adventa do oktave Epifanije in od Septuagesime do oktave velike noči. Če kdo poskuša prekiniti premirje in se po tretjem opozorilu ne ukloni, naj njegov škof izreče kazen izobčenja in svojo odločitev pisno sporoči sosednjim škofom. Poleg tega naj noben škof ne sprejme v obhajilo izobčenega, ampak naj potrdi pisno prejeto sodbo. Če si kdo drzne to kršiti, bo s tem tvegal svoj položaj. Ker se trojna vrv ne pretrga hitro, naročamo škofom, naj si v skrbi samo za Boga in odrešenje ljudstva ter ob odložitvi vsake bojazljivosti medsebojno svetujejo in pomagajo pri trdnem ohranjanju miru ter naj te dolžnosti ne opuščajo zaradi kakršne koli naklonjenosti ali averzije. Če se namreč ugotovi, da je kdo pri Božjem delu mlačen, naj izgubi svoje dostojanstvo.
- Obnavljamo svoj odlok, da duhovniki, menihi, kleriki, bratje laiki, trgovci in kmetje pri svojem prihodu in odhodu ter delu na zemlji in živali, ki nosijo semena na polje, uživajo ustrezno varnost in da nihče nikomur ne sme brez odobritve kraljev in knezov nalagati novih zahtev po cestnini ali obnavljati že naloženih ali kakor koli povečevati starih. Če si kdo drzne ravnati v nasprotju s tem odlokom in po opozorilu ne preneha, naj se mu odvzame krščanska družba, dokler se ne zadovolji.
- Čeprav apostoli pravijo, da moramo bolj spoštovati svoje šibkejše člane, nekateri cerkveni učitelji, ki iščejo, kar je njihovo, in ne stvari Jezusa Kristusa, ne dovolijo, da bi gobavci, ki ne morejo prebivati z zdravimi ali prihajati v cerkev z drugimi, imeli svoje cerkve in pokopališča ali da bi jim pomagala služba lastnih duhovnikov. Ker se priznava, da je to daleč od krščanske pobožnosti, v skladu z apostolsko ljubeznijo odrejamo, da je treba povsod, kjer se pod skupnim načinom življenja zbere toliko ljudi, da si lahko sami ustanovijo cerkev s pokopališčem in se veselijo svojega duhovnika, dovoliti, da jih imajo brez nasprotovanja. Pri tem pa naj pazijo, da nikakor ne škodujejo župnijskim pravicam ustanovljenih cerkva. Ne želimo namreč, da bi to, kar jim je odobreno zaradi pobožnosti, povzročilo škodo drugim. Prav tako izjavljamo, da jih ne smemo prisiliti, da bi plačevali desetino za svoje vrtove ali pašo živali.
- Kruta pohlepnost je tako prevzela srca nekaterih, da čeprav se hvalijo z imenom kristjanov, oskrbujejo Saracene z orožjem in lesom za čelade ter jim postanejo enaki ali celo nadrejeni v hudobiji in jih oskrbujejo z orožjem in potrebščinami za napade na kristjane. Nekateri so celo taki, ki zaradi zaslužka delujejo kot kapitani ali piloti na galejah ali saracenskih piratskih ladjah. Zato izjavljamo, da je treba take osebe izločiti iz cerkvenega občestva in jih zaradi njihove hudobije ekskomunicirati, da morajo katoliški knezi in civilni sodniki zapleniti njihovo premoženje in da morajo, če jih ujamejo, postati sužnji svojih ugrabiteljev. Odrejamo, da se po cerkvah obmorskih mest pogosto in slovesno izrekajo izobčenja proti njim. Prav tako naj bodo izobčeni tisti, ki si drznejo oropati Rimljane ali druge kristjane, ki plujejo v trgovske ali druge častne namene. Tudi tisti, ki si v najhujši pohlepnosti drznejo oropati brodolomce kristjane, ki so jim po pravilu vere dolžni pomagati, naj vedo, da so izobčeni, če ne vrnejo ukradenega premoženja.
- Skoraj povsod se je zločin oderuštva tako trdno zakoreninil, da mnogi ob opuščanju drugih poslov opravljajo oderuštvo, kot da je dovoljeno, in nikakor ne upoštevajo, kako je prepovedano v Stari in Novi zavezi. Zato izjavljamo, da notorični oderuhi ne bi smeli biti pripuščeni k obhajilu pri oltarju ali prejeti krščanskega pogreba, če umrejo v tem grehu. Kdor jih sprejme ali krščansko pokoplje, naj bo prisiljen vrniti, kar je prejel, in naj ostane suspendiran od opravljanja svoje službe, dokler ne zadosti po presoji svojega škofa.
- Judje in Saraceni naj ne smejo imeti krščanskih služabnikov v svojih hišah, bodisi pod pretvezo, da bi hranili njihove otroke, bodisi zaradi službe ali katerega koli drugega razloga. Izobčeni naj bodo tisti, ki si drznejo živeti z njimi. Izjavljamo, da je treba v vsakem primeru sprejeti dokaze kristjanov proti Judom, saj Judje uporabljajo svoje priče proti kristjanom, in da morajo tisti, ki imajo v tej zadevi raje Jude kot kristjane, ležati pod anatemo, saj bi morali biti Judje podrejeni kristjanom in jih ti podpirati zgolj na podlagi človečnosti. Če se kdo po božjem navdihu spreobrne v krščansko vero, ga nikakor ne smemo izključiti iz njegove posesti, saj mora biti stanje spreobrnjenih boljše kot pred spreobrnjenjem. Če se to ne zgodi, knezom in vladarjem teh krajev pod kaznijo izobčenja nalagamo dolžnost, da tem spreobrnjencem v celoti povrnejo delež njihove dediščine in dobrin.
- Kakor pravi sveti Leon, čeprav bi se morala cerkvena disciplina zadovoljiti s sodbo duhovnika in ne bi smela povzročiti prelivanja krvi, ji vendarle pomagajo zakoni katoliških knezov, tako da ljudje pogosto iščejo odrešilno sredstvo, kadar se bojijo, da jih bo doletela telesna kazen. Zaradi tega, ker se je v Gaskoniji in v pokrajinah Albi in Toulouse ter v drugih krajih ogabna herezija tistih, ki jih nekateri imenujejo katari, drugi Patareni, tretji Publicani in drugi z različnimi imeni, tako okrepila, da svoje hudobije ne izvajajo več na skrivaj, kot drugi, ampak javno razglašajo svojo zmoto in privabljajo preproste in slabotne, da se jim pridružijo, izjavljamo, da so oni, njihovi zagovorniki in tisti, ki jih sprejemajo, pod anatemo, in pod kaznijo anateme prepovedujemo, da bi jih kdo hranil ali podpiral v svojih hišah ali deželah ali da bi trgoval z njimi. Če kdo umre v tem grehu, naj se zanj ne pod krinko naših privilegijev, ki smo jih podelili komur koli, ne iz katerega koli drugega razloga ne daruje maša ali naj se ga pokoplje med kristjani. Glede Brabantov, Aragoncev, Navarrcev, Baskov, Coterellijev in Triaverdinov {17}, ki nad kristjani izvajajo tako krutost, da ne spoštujejo ne cerkva ne samostanov in ne prizanašajo ne vdovam, ne sirotam, ne starim ne mladim, ne katerikoli starosti ali spolu, ampak kot pogani vse uničujejo in pustošijo, prav tako odrejamo, da tisti, ki jih najemajo, vzdržujejo ali podpirajo, v okrožjih, kjer divjajo, ob nedeljah in drugih slovesnih dnevih javno obsoditi v cerkvah, da se jih na vsak način kaznuje z enako kaznijo kot zgoraj omenjene heretike in da se jih ne sme sprejeti v cerkveno občestvo, če se ne odrečejo svoji škodljivi družbi in hereziji. Dokler bodo takšni ljudje vztrajali v svoji hudobiji, naj vsi, ki jih z njimi veže kakršen koli pakt, vedo, da so prosti vseh obveznosti zvestobe, spoštovanja ali kakršne koli poslušnosti. Tem {18 } in vsem vernikom za odpuščanje grehov zapovedujemo, naj se tej nadlogi zoperstavijo z vso močjo in z orožjem varujejo krščansko ljudstvo pred njimi. Njihovo premoženje naj se zapleni, knezi pa naj jih svobodno podredijo suženjstvu. Tisti, ki v resnični žalosti za svoje grehe umrejo v takem spopadu, naj ne dvomijo, da bodo prejeli odpuščanje svojih grehov in sadove večne nagrade. Tudi mi, ki zaupamo v Božje usmiljenje in oblast blaženih apostolov Petra in Pavla, podeljujemo vernim kristjanom, ki se z orožjem postavijo proti njim in jih po nasvetu škofov ali drugih prelatov skušajo pregnati, odpustek za dve leti naložene pokore, če pa bo njihova služba daljša, zaupamo presoji škofov, ki jim je bila ta naloga zaupana, da po svoji presoji podelijo večji odpustek, sorazmeren s stopnjo njihovega truda. Nakazujemo, da tistim, ki nočejo ubogati napotkov škofov v tej zadevi, ni dovoljeno prejemati Gospodovega telesa in krvi. Medtem pa pod zaščito Cerkve, tako kot tiste, ki obiskujejo Gospodov grob, sprejemamo tiste, ki so si zaradi svoje vere vneto zadali nalogo, da izženejo te heretike, in odrejamo, da morajo ostati neokrnjeni pred vsemi nemiri tako v svojem premoženju kot v osebah. Če si jih kdo od vas drzne motiti, naj ga krajevni škof kaznuje z izobčenjem, ki naj ga vsi spoštujejo, dokler se ne povrne, kar je bilo odvzeto, in se ustrezno povrne povzročena škoda. Škofje in duhovniki, ki se ne uprejo takim krivicam, naj bodo kaznovani z izgubo službe, dokler ne dobijo odpuščanja apostolskega sedeža.
Uvod in prevod sta vzeta iz Odlokov ekumenskih koncilov, ur. Norman P. Tanner
- 1 sounder in Cr, LC-Msi, H
- 2 antipapež Viktor IV (1159-1164)
- 3 antipapež Pashal III (1164-1168)
- 4 antipapež Kalist III (1168-1178)
- 5 Naj ne…, če je izpuščen v Cr Su.
- 6 suspenz ali izobčenje variantno branje v Rm, H
- 7 glej 4 Kg, 20-27
- 8 po Bogu dodano v H
- 9 po nas dodano v H
- 10 in se niso pokesali na primeren način dodano v H
- 11 pod pokroviteljstvom ali na kakršen koli drug način dodano v H
- 12 brez soglasja svojega škofa dodano v H
- 13 trdnejši v H
- 14 sounder variantno branje v Rm
- 15 štiri različice branja v Rm, dve v H
- 16 pokora H
- 17 izpuščeno v H
- 18 knezi H