Prvi lateranski koncil (1123)

Koncilski očetje – 1123 po Kr.

  • UVOD Leta 1123, v času pontifikata papeža Kalista II., je potekal splošni rimski koncil “za različne pomembne cerkvene zadeve”, kot pravi sam Kalist v sklicnem pismu, ki ga je 25. junija 1122 poslal dolskemu škofu Baldriku. V Rimu se je zbralo veliko število škofov, opatov in redovnikov, vsaj 300, iz zahodnih cerkva, čeprav ni znano, da bi kdo prišel iz vzhodnih cerkva {1} . Ni dokazov, da bi se ga udeležili legati cesarja Henrika V. Koncil se je začel 18. marca 1123, predsedoval pa mu je papež. Potekala sta vsaj dve zasedanji. Koncil se je končal pred 6. aprilom, verjetno 27. marca. ta koncil je v pismih in odlokih papeža Kalista II. pogosto imenovan “splošni”. Vendar je upravičeno dvomiti o njegovi ekumeničnosti. Način, na katerega so papež in očetje sklicali in vodili koncil, se je namreč razlikoval od starejših koncilov. Poleg tega je bilo v 11. in 12. stoletju sklicanih več drugih koncilov, podobnih lateranskemu I, ki pa niso bili označeni za ekumenske. Zdi se, da je ekumeničnost tega koncila, kolikor lahko rečemo, pozneje potrdilo izročilo rimske cerkve. med cerkvijo in državo so že dolgo obstajali spori, čeprav je bila nekakšna rešitev dosežena malo pred tem s konkordatom v Wormsu (septembra 1122). Tako so bila vprašanja v zvezi z investituro prelatov in svobodo cerkve glavna skrb koncila. Omenjeni konkordat je odobrila in potrdila koncilska oblast, čeprav ne brez nasprotovanja mnogih, kot priča Gerhoh iz Reichersberga {2}; kanoni 3-4, 8 in 12 omenjajo to razpravo. S tem sta se v Cerkvi ponovno vzpostavila mir in disciplina.
    Očetje so se posvetili predvsem reformi cerkve, odpravi simonije in odpravi cerkvenih zlorab. Bilo je še nekaj drugih manj pomembnih zadev. Tudi boj za korziško škofovstvo med cerkvama v Genovi in Pisi je predstavljal precejšen problem, zato je moral papež ustanoviti komisijo štiriindvajsetih očetov, da bi zadevo rešili; o tem gl. kan. 1, 7 in tudi kan. 2, 5-6, 9, 11, 16. Tako je papež Kalist po zgledu Gregorja VII. in Urbana II. in podprt z odobritvijo koncila, uspešno zaključil zadeve, ki so skoraj petdeset let zaposlovale trud in gorečnost celotne Cerkve.
    Številne kanone so koncilski očetje ratificirali morda na zasedanju 27. marca. Mnogi od njih so bili vključeni v Gracijanove dekrete (okoli leta 1140), in sicer kanoni 1, 3-4, 6, 9, 12, 14, 16B, 19-22B in del kanona 8, 18B. Kolikor vemo, je Baronij prvi natisnil druge, ki jih Gratijan ni sprejel (Br {4} 12, 1607, 149-150; ed. Theiner 18, 1869, 343-344). Dvanajst jih sledi še v rimski izdaji (Rm {5 } 4, 1612, 16- 17), kjer je mogoče najti celotno besedilo kanonov. V nadaljevanju smo pregledali vse kanone: Bn {6 }. 3/2 (1618) 464-465; ER {7 } 27 (1644) 37-43; S. Baluze, v: P. de Marca, Dissertationum de concordia sacerdotii et imperii … libri II Paris l663, 363 (=BdM); LC10 {8 }; LC10 {8 } (l67l) 896-900; Hrd {9 } 6/2 (1714) 1111-1114; Cl {10 } 12 (1730) 1333-1337; E. Martene in U. Durand, in Veterum scriptorum et monumentorum … collectio, VII Paris 1733, 68-69, samo štirje kanoni (= MD); Msi {11 } 2 (1748) 355-358; Msi 21 (1776) 281-286; G. H. Pertz, in MGH {12 } , Leges in f.ø, II/2 Hannover 1837, 182-183 (= Pertz); PL 163 (1854) 1361-1365; L. Weiland, v MGH, Const., I Hannover 1893, 574-576 (= MGH).
    Besedilo kanonov predstavlja nekaj težav. Bn 2, ER, LC, Hrd, Cl in Msi so verjetno natisnili isto besedilo, kot ga je uporabil Rm (čeprav z nekaterimi razlikami). Ta splošno sprejeta različica, ki jo imenujemo B, je sestavljena iz 22 kanonov in se zdi, da izhaja iz dveh rokopisnih kodeksov (in ne iz Rm, saj ima ta različna branja). Poleg tega se zdi, da se sedem kanonov (2, 5, 10-11, 13, 15, 17), ki jih je natisnil Br, nanaša na B, čeprav se v svojih branjih pogosto ne ujemajo s 13. Drugo različico kanonov “iz starodavnega rokopisnega kodeksa samostana Aniane”, ki je zdaj v Nacionalni knjižnici v Parizu, je izdal BdM. Vrstni red kanonov v njej in pogosto tudi branja se razlikujejo od B; poleg tega šest kanonov (11 in zadnjih pet, 18-22B) manjka, dva (15-16) pa se popolnoma razlikujeta od B. V zvezi s to drugo različico, ki jo imenujemo alfa, je MD objavil štiri kanone (6, 12, 15- 16) “iz rokopisa markiza Laubesa”, Pertz pa šestnajst kanonov (15 in 18-22B manjkata, namesto njiju sta, kot kaže, dve rubriki) iz dunajskega MS. Codex of Canon Law 91 (zdaj 2178). Migne je prepisal Pertzovo besedilo. LC je prevzel več branj (alfa in jih vključil v B[eta] kot variantna branja. Končno se zdi, da sta besedilo, ki ga je Msi natisnil “iz pistoijskega kodeksa kanonov”, in tudi vrstni red kanonov v njem podobna besedilu alfa; čeprav so kanoni 15-16 ohranjeni po besedilu B, kanoni 18-19 pa so dodani besedilu B. Če je besedilo alfa starejše od besedila B, potem se zdi, da je besedilo Msi iz zgodnejšega časa in da je bilo občasno popravljeno iz besedila B; zato sklepamo, da to besedilo pripada besedilu alfa.
    Menimo, da je (različica alfa starejša od B[eta]. kanoni iz alfa (razen ll-12, 15-17) so namreč omenjeni v “Historia Regum” Simeona iz Durhama {13 }. (= S), ki je sočasna. Te točke učenjaki niso opazili. Poleg tega Gratianovi dekreti zadnjih pet kanonov pripisujejo zgodnejšemu pontifikatu Urbana II (1088-99) in ne času Laterana I, kot je zapisal Br; zato se zdi prav, da alfa teh pet kanonov izpusti. Dokument, na katerega se opirata Br in morda Rm, je vatikanski kodeks, “ki vsebuje zbirko Anzelma [iz Lucce], v katero so kanoni tega koncila vključeni kot dodatek po 55. poglavju”. Morda bi bilo torej treba naš B pripisati tej posebni različici v besedilu Anzelma iz Lukce. Vsekakor so vsi znani rokopisni kodeksi povezani z alpo, kolikor nam je znano {14}. vključno z vatikanskim Reginensis lat. 987 (= R) iz 12. stoletja, ki smo ga prvi pregledali. Menimo, da lahko MGH, ki je edina doslej kritična izdaja, malo zaupamo. Njen urednik Weiland je vire razdelil v tri skupine: “pariški”, pravilneje imenovan “rimski” – pistoijski kodeks; ter kodeksa, ki sta ju uporabila BdM in Pertz. Vendar je povsem prezrl podobnosti med temi tremi skupinami in na koncu primerjal le dva vira tretje skupine, pri čemer je brez razloga izpustil 17. kanon. Mi smo skupaj primerjali R in vse druge izdaje ter pripravili naše besedilo, pri čemer smo za osnovo uporabili različico alfa. Menimo, da sta R in BdM najbolj zanesljiva vira. Alternativno različico kanonov 15-16 smo umaknili v opombo, zadnjih pet kanonov pa v dodatek. Besedila MGH nismo uporabili, razen v nekaj primerih. V R, S, BdM in Msi vol. 1 je predgovor h kanonom, vendar ga ne povzemamo.
    BIBLIOGRAFIJA H-L 5/1 (1912) 630-634; DThC 8/2 (1925) 2628-2637; DDrC 6 (1957) 344-346; LThK 6 (zv. 2 1961) 815-816; NCE 8 (1967) 406; HC 3 (1980) 401-402; U. Robert, Histoire du pape Calixte II, Paris-Besancon 1891, 162-177, A. Hauck, Die Rezeption und Umbildung der allgemeinen Synode im Mittelalter, Historische Vierteljahrschrifl 10 (1907) 468 ff. ; G. Meyer von Knonau, Jahrbucher des deutschen Reiches …, VII Leipzig 1909, 228-239; G Tangl, Die Teilnehmer an den allgemeinen Konzilien des Mittelalters, Weimar 1922, 196-205; H. J. Schroeder, Disciplinary Decrees of the General Councils, St Louis, Mo. -London 1937, 177-194; A. Eliche, La reforme gregorienne et la reconquete chretienne (Histoire de l’Eglise 8), Paris 1950, 390-393; G. Eranzen, L’ecclesiologie des conciles medievaux, v: Le concile, 125-141; R Eoreville, Latran I, II, III et Latran IV (Histoire des Conciles 6), Paris 1965; M. Mollat in P. Tombeur, Les conciles Latran I a Latran IV: Concordance, index, listes de frequence, tables comparatives (Conciles oecumeniques medievaux 1), Louvain 1974.
    C A N O N S
  1. Po zgledih svetih očetov in jih obnavljamo, kakor nas zavezuje naša služba, z avtoriteto apostolskega sedeža popolnoma prepovedujemo, da bi bil kdor koli posvečen ali povišan v Božji Cerkvi za denar. Če bi bil kdo res posvečen ali povišan v cerkvi na tak način, naj se mu pridobljena služba popolnoma odvzame. {15 }
  2. {16 } Absolutno prepovedujemo, da bi tisti, ki so jih izobčili njihovi lastni škofje, pri drugih škofih, opatih in duhovnikih {17 } bili sprejeti v občestvo.
  3. {18 } Nihče ne sme posvetiti v škofa nekoga, ki ni kanonično izvoljen. Če bi si kdo drznil to storiti, naj bosta tako posvečevalec kot posvečeni odstavljena {19 } brez upanja na obnovo.
    4 {20 } Nikakor naj ne bo arhidiakona, nadškofa {21 }. , prošt ali dekan {22 } nikomur ne sme podeliti skrbi za duše ali prebend v cerkvi brez odločitve ali soglasja škofa. Nasprotno, kot je to določeno s svetimi kanoni, naj skrb za duše in razpolaganje s cerkvenimi zadevami ostane v odločitvi in pristojnosti škofa. Če si namreč kdo drzne storiti kaj proti temu ali si prisvojiti oblast, ki pripada škofu, naj bo izgnan iz cerkvenih meja.
  4. {23 } O posvečenjih, ki jih je opravil hereziarh Burdin {24 }, potem ko ga je rimska cerkev obsodila, in o vsem, kar so pozneje počeli psevdo škofje, ki jih je posvetil, sodimo, da so nična in neveljavna.
  5. {25 } Nihče razen duhovnika {26 } ne sme biti posvečen v službo prošta, nadškofa ali dekana; nihče razen diakona ne sme biti posvečen v službo arhidiakona. {27 } {28 }
  6. {29 } Duhovnikom, diakonom in subdiakonom absolutno prepovedujemo, da bi živeli s konkubinami in ženami ter živeli z drugimi ženskami, razen s tistimi, ki jim je nicejski koncil dovolil živeti z njimi izključno zaradi nujnosti, namreč z materjo, sestro, očetovo ali materino teto ali drugimi takimi osebami, glede katerih ne more upravičeno nastati sum
  7. {30 } Nadalje smo v skladu s statutom blaženega papeža Štefana sklenili, da laiki, ne glede na to, kako verni so, nimajo pravice razpolagati z nobenim cerkvenim poslom, ampak naj po apostolskih kanonih za vse cerkvene zadeve skrbi škof in naj jih vodi tako, kot je v Božjih očeh. Če bi si torej kak knez ali druga laična oseba prisvojila razpolaganje ali darovanje {32 } cerkvenih stvari ali posesti, naj velja za svetoskrunskega.
  8. {33 } Prepovedujemo zveze med krvnimi sorodniki, ker jih prepovedujejo tako božji kot posvetni zakoni. Božji zakoni namreč ne le, da izločijo tiste, ki to počnejo, in njihovo potomstvo, ampak jih tudi imenujejo preklete; posvetni zakoni take ljudi imenujejo nečastne in jim odvzamejo dediščino. Zato jih po naših očetih zaznamujemo z neslavnostjo in sodimo, da so neslavni.
    [križarski pohodi]
  9. {34 } Tistim, ki se odpravijo v Jeruzalem in ponudijo učinkovito pomoč pri obrambi krščanskega ljudstva in premagovanju tiranije nevernikov, podeljujemo odpustek grehov, njihove hiše in družine ter vse njihovo premoženje pa dajemo pod varstvo blaženega Petra in rimske cerkve, kakor je odredil naš gospod papež Urban. Kdor bi si drznil odvrniti ali odnesti njihove hiše, družine in imetje, medtem ko so na poti, bo kaznovan z izobčenjem. {35 } Tistim, ki so si na oblačila nadeli križe, da bi potovali v Jeruzalem ali Španijo, in so jih pozneje sneli, z našo apostolsko oblastjo zapovedujemo, naj si križe spet nadenejo in pot opravijo med to in naslednjo veliko nočjo. V nasprotnem primeru jim od tega trenutka onemogočamo vstop v cerkev in prepovedujemo bogoslužje v vseh njihovih deželah, razen krsta dojenčkov in spovedi za umirajoče.
  10. {36 } Po nasvetu naših bratov in celotne kurije, pa tudi z željo in soglasjem prefekta, odrejamo ukinitev tiste nemoralne prakse, ki je doslej veljala v zvezi z umrlimi Porticani, tako da se premoženje Porticanov, ki so umrli brez dedičev, ne sme razpošiljati proti volji umrlih. Vendar le, če Porticani ostanejo poslušni in zvesti rimski cerkvi ter nam in našim naslednikom. {37 }
  11. {38 } V skladu s kanoni svetih očetov laikom pod kaznijo anateme absolutno prepovedujemo in prepovedujemo, da bi odstranjevali daritve z najsvetejših in najbolj spoštovanih oltarjev blaženega Petra in Odrešenika ter svete Marije Rotunde in svetega Nikolaja iz Barija, svetega Gilesa {39 } ali z oltarjev ali križev vseh drugih cerkva. Po {40 } apostolski avtoriteti prepovedujemo, da bi laične osebe {41 } utrjevale ali zavzemale cerkve {42 }. . {43 }
  12. {44 } Kdor zavestno izdeluje ali namerno porablja ponarejen denar, naj bo izločen iz občestva vernikov kot preklet, zatiralec ubogih in motitelj države.
  13. {45 } Če kdo poskuša napadati romarje v Rim in tujce, {46 } ki obiskujejo svetišča apostolov in oratorije drugih svetnikov, ali jih oropati stvari, ki jih prinašajo, ali trgovce {47 } obremenjevati z novimi dajatvami cestnin in pristojbin, naj bo odvzet iz krščanskega občestva, dokler se ne popravi.
  14. {48 } Z avtoriteto Svetega Duha potrjujemo vse, kar so določili rimski papeži, naši predhodniki, v zvezi z božjim mirom in premirjem ali požigi ali javnimi cestami.
    Msi (kot kanon 14) in B (kot kanon 13) imata drugačno besedilo, in sicer
    Če bi kdo kršil premirje, naj ga škof do trikrat opomni, naj se popravi. Če ravna v nasprotju s tretjim opominom, naj se popravi, naj škof po nasvetu metropolita {49 } ali dveh ali enega od sosednjih škofov nad upornikom razglasi sodbo anateme in ga pisno prijavi škofom naokrog
  15. {50 } Po zgledu svetih očetov s splošnim odlokom zapovedujemo, da morajo biti menihi z vso ponižnostjo podrejeni svojim škofom {51 } ter jim v vsem izkazovati dolžno poslušnost in predano pokorščino, kakor da bi bili gospodarji in pastirji Božje Cerkve. Nikjer ne smejo javno obhajati maš. Poleg tega naj se popolnoma vzdržijo javnega obiskovanja bolnikov, maziljenja in celo poslušanja spovedi, saj se te stvari nikakor ne nanašajo na njihov poklic. V cerkvah, kjer je njihova služba priznana, imajo namreč lahko le duhovnike, ki jih je posvetil njihov lastni škof, kateremu bodo odgovarjali za skrb za duše, ki so jo prevzeli.
    V Percu je samo: “Absolutno prepovedujemo maziljenja in obiske bolnikov ter javne maše menihov” in nato : “Leonovi zgledi Dioskorju, da je na dan vstajenja lahko levitsko in duhovniško posvečenje, 19. poglavje. da je v nedeljo dopoldne, ko se nadaljuje sobotni post, lahko posvečenje, 20. poglavje”.
    Msi (kot kan. 18) in B (kot kan. 17) imata drugačno besedilo, in sicer :
    Opatom in menihom prepovedujemo, da bi dajali javne pokore, obiskovali bolnike, opravljali maziljenja in prepevali javne maše. Krizmo, sveto olje, posvečenje oltarjev in posvečenje klerikov naj sprejemajo od škofov, v katerih škofijah prebivajo.
  16. {52 } V želji, da bi z Božjo milostjo v miru ohranili posesti svete rimske cerkve, pod kaznijo anateme strogo prepovedujemo vsem vojaškim {53 } osebam, da bi si drznile s silo zavzeti ali obdržati Benevento, mesto blaženega Petra. Če bi si kdo drznil drugače, naj bo zvezan z verigo anateme.

Preostali kanoniki v alfa verziji manjkajo, v Msi pa so kanoniki 18-19 skupaj s kanonom 16. Prvi del tega kanona (Duhovniki … se nanašajo na škofa) morda pripada kanonu 16 (B).

  1. Duhovnike naj v župnijske cerkve imenujejo škofje, katerim naj odgovarjajo za skrb za duše in za tiste zadeve, ki pripadajo škofu. Brez soglasja in želje škofov ne smejo prejemati desetine ali cerkvenih prispevkov od laikov; če si drznejo ravnati drugače, jih doleti kanonična kazen. {54 }
  2. Dovoljujemo službo, ki so jo samostani in njihove cerkve plačevali od časa {55 } papeža Gregorja VII. do danes. Povsem prepovedujemo, da bi opati in menihi s tridesetletnim {56 } določilom imeli posest cerkva in škofov. {57 }
  3. Ob upoštevanju zgledov iz izročil očetov in v skladu z dolžnostjo naše pastirske službe odrejamo, da morajo biti cerkve in to, kar jim pripada, tako osebe kot premoženje, namreč kleriki, menihi in njihovi bratje laiki, pa tudi tisti, ki pridejo moliti, in to, kar prinesejo s seboj, pod zaščito in da se jim ne sme škodovati. Če si kdo drzne ravnati v nasprotju s tem in se po tem, ko je spoznal svojo hudobijo, v tridesetih dneh ni ustrezno popravil, naj bo izgnan iz meja cerkve in zadet z mečem anateme.
  4. Duhovnikom, diakonom, subdiakonom in menihom absolutno prepovedujemo imeti konkubin ali sklepati zakonske zveze. Odsojamo, kot so določili sveti kanoni, da morajo biti poročne pogodbe med takimi osebami neveljavne, osebe pa morajo prestati pokoro.
  5. Obsojamo odtujitve, ki so se povsod dogajale, zlasti s strani Otona {58}. Jeremias in morda tudi Filip {59 }. , premoženja Ravenskega eksarhata. Poleg tega na splošno razglašamo za neveljavne odtujitve, ki so jih na kakršen koli način opravile vse osebe, ne glede na to, ali so bile vsiljene ali kanonično izvoljene v imenu škofa ali opata, ki bi moral biti posvečen v skladu z običajem svoje cerkve, in posvečenja, ki so jih podelile brez soglasja cerkvene duhovščine ali s simonijo. Prav tako absolutno prepovedujemo, da bi si kateri koli klerik drznil na kakršen koli način odtujiti svojo prebendo ali kateri koli cerkveni beneficij. Vsako takšno dejanje v preteklosti ali prihodnosti je neveljavno in se kaznuje s kanonsko kaznijo.”
    Uvod in prevod sta vzeta iz Odlokov ekumenskih koncilov, ur. Norman P. Tanner
  • ____________________________
    SPLOŠNE OPOMBE
  • 1 Aktov koncila ni ohranjenih. O številu očetov glej K. J. Hefele, Histoire des conciles d’apres les documents originaux, prevedel in nadaljeval H. Leclerq, 11 zv. 1907-1952. 5/1, 631 n. 2; in tudi Simeon iz Durhama Opera Omnia …, II izd. T. Arnold (Rolls series 75), London 1885, 272; Annali genovesi di Caffaro …, izd. L. Belgrano (Fonti per las storia d’Italia 11), I Rim-Genova 1890, 19
  • 2 Glej Gerhoh iz Reichersberga, Libellus de ordine donorum sancti Spiritus, izd. E. Sackur, v: Monumenta Germaniae Historica, Hannover in Berlin 1826-, Libelli, III Hannover 1897, 280; glej tudi Hefele 5/1, 631
  • 3 Glej tudi 10. kanon o povrnitvi svete dežele in 14.-15. kanon o miru med kristjani.
  • 4 C. Baronius (nadaljevanje O. Raynaldi), Anales ecclesiastici, ur. J. D. Mansi, 38 zvezkov. Lucca 1728-1759)
  • 5 Ton hagion iokoumenikon synodon tes katholikes ekklesias apanta. Concilia generalia Ecclesiae catholicae [Editio Romana], 4 zv. Rim 1608-1612.
  • 6 S. Binius, Concilia generalia et provincialia …, 5 zvezkov. Köln 1609; 9 zvezkov ibid. [ed. 2] . 1618; 11 zv. Pariz [izd. 3] 1636.
  • 7 Conciliorum omnium generalium et provincialium collectio [Editio Regia], 37 zv. Pariz 1644.
  • 8 P. Labbe in G. Cossart, Sacrosancta concilia ad regiam editionem exacta quae nunc quarta parte prodit auctior studio Philippi Labbei et Gabrielis Cossartii …, 17 zv. Pariz 1671-1672
  • 9 J. Hardouin, Conciliorum collectio regia maxima ad p. Philippi Labbei et p. Gabrielis Cossartii e Societate Jesu labores haud modica accessione facta et emendationibus pluribus additis …, 12 zv. Pariz 1714-1715
  • 10 N. Coleti, Sacrosancta concilia ad regiam editionem exacta quae olim quarta parte prodiit … longe locupletior et emendatior exhibeture …, 23 zv. Benetke 1728-1733
  • 11 J. D. Mansi (nadaljeval J. B. Martin in L. Petit), Sacrorum conciliorum nova et amplissima collectio …, 53 zvezkov. Firence, Benetke, Pariz in Leipzig 1759-1927
  • 12 v Monumenta Germaniae Historica, Hannover in Berlin 1826-,
  • 13 Glej Simeon in Durham, Opera Omnia …, II 270-272
  • 14 Olmutzovega kapitlja Codex 205 nismo videli; glej Pertz, Archiv 10 (1849) 682.
  • 15 Toulouski koncil (1119), kanon 1 (Msi 21, 226); kap. 10 C. I q. 1 (Fr 1, 360); glej Schroeder 179 št. 4.
  • 16 Kanon 3 v Msi, 9 v B
  • 17 Glej koncil v Melfiju (1089), kanon 15 (Msi 20, 724).
  • 18 Kanon 2 v Msi, 10 v B
  • 19 obsojen Pertz
  • 20 kanon 5 v Msi, 7 v B
  • 21 duhovnik Msi
  • 22 diakon Msi
  • 23 Kanon 9 v Msi, 6 v B
  • 24 Mavricij Burdin, antipapež Gregor VIII (1118-1121)
  • 25 Kanon 4 v Msi, 2 v B
  • 26 ali diakon, dodan v alfa, razen v S
  • 27 Toulouski koncil (119), kanon 2 (Msi 21, 226);
  • 28 nihče … diakon izpuščen v Pertz
  • 29 kanonik 3 v B
  • 30 kanon 6 v Msi, 4 v B
  • 31 vključen v kanon 9 v Pertz
  • 32 dominacija v Pertz in variantno branje v B
  • 33 kanon 8 v Msi, 5 v B
  • 34 kanon 12 v Msi, 12 v B
  • 35 vključen v kanon 13 v Msi, Pertz
  • 36 izpuščeno v R S BdM; kanon 12 v B, 14 v Pertz
  • 37 To pa so … naši nasledniki izpustili v Baroniusu
  • 38 izpuščeno v R; kanon 11 v BdM, 14 v B, 15 v Msi, zv. 1
  • 39 in svetega Nikolaja … svetega Gilesa, izpuščeno v Msi 1 B.
  • 40 vključen v kanon 12 v B
  • 41 izpuščen v B
  • 42 izpuščen v B
  • 43 pri … osebah izpuščeno v E. Martene in U. Durand, Thesaurus novus anecdotorum seu collectio monumentorum …, 5 zv. Pariz 1717.
  • 44 Kanonik 16 v Msi, 15 v B
  • 45 Kanon 17 v Msi, 16 v B
  • 46 ali trgovci, dodani v R, BdM
  • 47 izpuščen v R, BdM, B (v B kot variantno branje)
  • 48 izpuščeno v S, Pertz
  • 49 z …metropolitan] metropolitan Br in variantno branje v B
  • 50 izpuščeno v S;
  • 51 izpuščeno v R
  • 52 izpuščeno v S; kanonik 10 v Msi, 11 v Pertz, 8 v B
  • 53 izpuščeno v Baroniju in variantno branje v B
  • 54 in če … kazen izpuščeno v Msi; glej kan. 19
  • 55 sveti (?svetnik) dodano v Msi
  • 56 3 leta Msi
  • 57 Če pa si drznejo ravnati drugače, jih doleti kanonična kazen dodano v Msi
  • 58 Atto variantno branje v B
  • 59 disidentski nadškofje Ravenske cerkve v 12. stoletju