Koncilski očetje – 680-681 po Kr.
UVOD
Da bi končal monotelitski spor, je cesar Konstantin IV. leta 678 prosil papeža Donusa, naj pošlje dvanajst škofov in štiri zahodne grške samostanske predstojnike, da bi zastopali papeža na zboru vzhodnih in zahodnih teologov. Papež Agatho, ki je medtem nasledil Donusa, je naročil posvetovanje o tej pomembni zadevi na zahodu. Okoli velike noči leta 680 je sinoda 125 italijanskih škofov v Rimu, ki ji je predsedoval papež Agatho, ocenila odgovore regionalnih sinod na zahodu in sestavila izpoved vere, v kateri je bil obsojen monotelicizem. Papeževi legati so to izpoved odnesli v Konstantinopel, kamor so prispeli v začetku septembra 680.
Cesar je 10. septembra 680 konstantinopelskemu patriarhu Juriju izdal edikt, s katerim je ukazal sklic škofovskega zbora. Svet se je zbral 7. novembra v dvorani cesarske palače v Konstantinoplu. Takoj se je imenoval ekumenski koncil. Sestal se je na 18 zasedanjih, od katerih je prvim enajstim predsedoval cesar.
Na osmem zasedanju 7. marca 681 je koncil sprejel nauk papeža Agata, ki je obsodil monotelicizem. Antiohijski patriarh Makarij je bil eden redkih, ki je zavrnil svoje soglasje; na 12. zasedanju je bil odstavljen.
Doktrinarni sklepi koncila so bili opredeljeni na 17. zasedanju, razglašeni pa na 18. in zadnjem zasedanju 16. septembra 681. Akte koncila, ki jih je podpisalo 174 očetov in nazadnje sam cesar, so poslali papežu Leonu II., ki je nasledil Agata, ta pa je, ko jih je odobril, ukazal, naj jih prevedejo v latinščino in podpišejo vsi škofje Zahoda. Konstantin IV. pa je s cesarskim odlokom razglasil odloke koncila v vseh delih cesarstva. Koncil ni razpravljal o cerkveni disciplini in ni določil nobenih disciplinskih kanonov.
Razlaga vere
Edini Sin in Beseda Boga Očeta, ki je postal človek, nam podoben v vsem, razen v grehu, Kristus, naš resnični Bog, je v besedah evangelija jasno oznanil: Jaz sem luč sveta; kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, ampak bo imel luč življenja, in spet: Moj mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Naš najmilejši cesar, zagovornik pravega prepričanja in nasprotnik napačnega prepričanja, ki ga v božji modrosti vodi ta nauk o miru, ki ga je izrekel Bog, je zbral ta naš sveti in vesoljni zbor in postavil na eno mesto celotno sodbo Cerkve.
Zato je ta naša sveta in splošna sinoda, ki je daleč odrinila zmoto brezboštva, ki je trajala nekaj časa vse do danes, ter brez odstopanja po ravni poti sledila svetim in sprejetim očetom, v vsem pobožno soglašala s petimi svetimi in splošnimi sinodami: to je s
- sinodo 318 svetih očetov, ki so se zbrali v Nikeji proti norcu Ariju, in
- tisto, ki ji je sledila v Konstantinoplu in na kateri se je zbralo 150 bogoslovcev proti Makedoniju, nasprotniku Duha, in brezbožnemu Apolinariju; podobno tudi z
- prvo v Efezu 200 bogaboječih mož, zbranih proti Nestoriju, ki je mislil tako kot Judje in
- tistim v Kalkedonu 630 bogoslovcev proti Evtihesu in Dioskorju, ki sta bila sovražna Bogu; poleg tega tudi s
- peto sveto sinodo, zadnjo med njimi, ki je bila tu zbrana proti Teodorju iz Mopsuestije, Origenu, Didimu in Evagriju, in Teodoretovimi spisi proti dvanajstim poglavjem znamenitega Cirila ter pismu, ki naj bi ga Ibas napisal Perzijcu Mariju.
Ta naša sveta in splošna sinoda, ki je v vseh pogledih nespremenjeno potrdila božanske postulate pobožnosti in pregnala profane nauke brezboštva, je pod božjim navdihom tudi sama odtisnila svoj pečat na veroizpoved, ki jo je oblikovalo 318 očetov in z božjo previdnostjo ponovno potrdilo 150 ter so jo z veseljem sprejele in ratificirale tudi druge svete sinode za odpravo vseh duše razdiralnih herezij
Verujemo v enega Boga … [Nicejska in Konstantinopelska veroizpoved 1].
Sveta in splošna sinoda je rekla:
Ta pobožna in ortodoksna veroizpoved božje naklonjenosti je zadostovala za popolno poznavanje ortodoksne vere in popolno zagotovilo o njej. Ker pa se povzročitelj zla že od začetka ni spočil, saj je našel sokrivca v kači in prek nje na človeško naravo prinesel zastrupljeno puščico smrti, je tudi zdaj našel orodja, primerna za svoj namen – namreč Teodorja, ki je bil škof v Faranu, Sergij, Pirh, Pavel in Peter, ki so bili škofje v tem cesarskem mestu, nadalje Honorij, ki je bil papež v starem Rimu, Kir, ki je imel sedež v Aleksandriji, in Makarij, ki je bil nedavno škof v Antiohiji, in njegov učenec Štefan – in z njimi ni bil nedejaven pri postavljanju ovir za zmoto proti celotni Cerkvi, ko je z novimi govori med pravovernim ljudstvom zasejal herezijo o eni volji in enem načelu delovanja v dveh naravah enega člena svete Trojice, Kristusa, našega pravega Boga, herezijo, ki je v skladu z zlim prepričanjem, uničujočo za um, brezbožnih Apolinarija, Severa in Temistija, in z namenom odstraniti popolnost postajanja človeka istega enega Gospoda Jezusa Kristusa, našega Boga, z določeno zvijačo, ki od tod vodi k bogokletnemu sklepu, da je njegovo razumsko oživljeno telo brez volje in načela delovanja.
Zato je Kristus, naš Bog, obudil zvestega cesarja, novega Davida, in v njem našel človeka po svojem srcu, ki, kot pravi Sveto pismo, ni dovolil, da bi njegove oči zaspale ali veke zadremale, dokler ni prek tega našega svetega zbora, ki ga je zbral Bog, našel popolno oznanilo pravilnega prepričanja; kajti po Božjem izreku: Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz med njimi.
Ta ista sveta in splošna sinoda, ki je tu navzoča, zvesto sprejema in z odprtimi rokami pozdravlja poročilo Agata, najsvetejšega in najbolj blaženega papeža starešine Rima, ki je prišlo do našega najbolj častitljivega in najbolj zvestega cesarja Konstantina in v katerem so bili poimensko zavrnjeni tisti, ki so oznanjali in učili, kot smo že pojasnili, eno voljo in eno načelo delovanja v utelešenem ureditvi Kristusa, našega pravega Boga; in prav tako odobrava tudi drugo sinodalno poročilo njegovemu Bogu vzgojenemu miru s sinode 125 Bogu ljubih škofov, ki se je sestala pod istim presvetlim papežem, kot je v skladu s sveto sinodo v Kalkedonu in s Tomo vsega svetega in najbolj blaženega Leona, papeža istega starešine Rima, ki je bil poslan Flavianu, ki je med svetniki, in ki ga je ta sinoda imenovala steber prave vere, ter nadalje s sinodalnimi pismi, ki jih je blaženi Ciril napisal proti brezbožnemu Nestoriju in vzhodnim škofom.
Po petih svetih in vesoljnih sinodah ter svetih in sprejetih očetih in z enotnim opredeljevanjem izpoveduje, da je naš gospod Jezus Kristus, naš pravi Bog, eden od svete Trojice, ki je ene in iste biti in vir življenja, popoln v božanstvu in popoln v človeškosti, isti pravi Bog in pravi človek, razumne duše in telesa; soroden Očetu, kar zadeva njegovo božanstvo, in isti soroden nam, kar zadeva njegovo človeškost, podoben nam v vseh pogledih, razen v grehu; pred vekomaj rojen od Očeta, kar zadeva njegovo božanstvo, in v zadnjih dneh isti za nas in za naše odrešenje od Svetega Duha in Device Marije, ki se pravilno in resnično imenuje Božja mati, kar zadeva njegovo človeškost; en in isti Kristus, Sin, Gospod, edinorojenec, priznan v dveh naravah, ki nista bili zamenjani, spremenjeni, ločeni ali razdeljeni; z združitvijo ni bila nikoli odpravljena razlika med naravama, temveč se je lastnost obeh narav ohranila in združila v eno samo subsistentno bitje [in unam personam et in unam subsistentiam concurrente]; ni razdeljen ali razdeljen na dve osebi, ampak je en in isti edinorojeni Sin, Božja beseda, Gospod Jezus Kristus, kakor so o njem od začetka učili preroki, kakor nas je poučil sam Jezus Kristus in kakor nam ga je posredovala vera svetih očetov.
In v njem enako razglašamo dve naravni volji ali volji in dve naravni načeli delovanja, ki ne doživljata nobene delitve, nobene spremembe, nobene delitve, nobene zmede, v skladu z naukom svetih očetov. In ti dve naravni volji si nista v nasprotju, kot so trdili brezbožni heretiki, daleč od tega, ampak njegova človeška volja sledi in se ne upira ali bori, temveč je dejansko podrejena njegovi božanski in vsemogočni volji. Kajti telesna volja je morala biti gibljiva, a vendar podrejena božanski volji, kot pravi najbolj modri Atanazij. Kakor je namreč rečeno, da je njegovo telo meso in je meso Božje besede, tako je tudi naravna volja njegovega telesa rečeno, da pripada in pripada Božji besedi, kakor pravi sam: Svojo lastno voljo imenuje volja svojega mesa, saj je tudi njegovo meso postalo njegovo. Kakor namreč njegovo vse sveto in brezmadežno živo meso ni bilo uničeno, ko je postalo božansko, ampak je ostalo v svoji lastni meji in kategoriji, tako tudi njegova človeška volja ni bila uničena, ko je postala božanska, ampak je bila ohranjena, kot pravi teolog Gregor, ki pravi: “Kajti njegova volja, ko ga obravnavamo kot odrešenika, ni v nasprotju z Bogom, saj je postala božanska v celoti.” In menimo, da sta v istem Jezusu Kristusu, našem gospodu in resničnem Bogu, dve naravni načeli delovanja, ki ne doživita nobene delitve, nobene spremembe, nobene delitve, nobene zmede, to je božansko načelo delovanja in človeško načelo delovanja, po mnenju bogoslovca Leona, ki pravi najbolj jasno: “Kajti vsaka oblika opravlja v občestvu z drugo tisto dejavnost, ki jo ima kot svojo lastno, pri čemer Beseda dela tisto, kar je Besede, in telo opravlja tisto, kar je telesa”. Seveda namreč ne bomo priznali obstoja samo enega naravnega načela delovanja Boga in stvarstva, da ne bi tega, kar je ustvarjeno, povzdignili na raven božjega bitja ali da ne bi tega, kar je najbolj specifično lastno božji naravi, dejansko zmanjšali na raven, ki ustreza stvarem, saj priznavamo, da so čudeži in trpljenje ene in iste narave po eni ali drugi od obeh narav, iz katerih je in v katerih ima svoje bivanje, kot je dejal občudovanja vredni Ciril. Zato z vseh strani varujemo “brez zmede” in “brez delitve”, zato vse oznanjamo s temi kratkimi besedami: V prepričanju, da je naš gospod Jezus Kristus tudi po svojem utelešenju eden od svete Trojice in naš pravi Bog, pravimo, da ima dve naravi [naturas], ki sijeta v njegovi eni subsistenci [subsistentia], v kateri je ves čas svojega previdnostnega bivanja tukaj izkazoval čudeže in trpljenje, ne na videz, ampak v resnici, pri čemer se razlika med naravama kaže v isti eni subsistenci v tem, da vsaka narava hoče in opravlja stvari, ki so ji lastne, v občestvu z drugo; potem v skladu s tem sklepanjem trdimo, da se dve naravni volji in načela delovanja srečata v korespondenci za odrešenje človeškega rodu.
Zdaj torej, ko smo te točke v vsakem pogledu in z vso skrbnostjo natančno oblikovali, odločno trdimo, da nikomur ni dovoljeno ustvarjati druge vere, se pravi pisati ali sestavljati ali razmišljati ali učiti druge; tistim, ki si drznejo sestaviti drugo vero ali podpirati ali učiti ali posredovati drugo vero tistim, ki se želijo obrniti k spoznavanju resnice, bodisi iz helenizma ali judovstva ali celo iz katere koli herezije, ali uvajati novosti govora, to je izumljanje izrazov, da bi tako ovrgli to, kar smo zdaj opredelili, se takim osebam, če so škofje ali kleriki, odvzame škofovski ali duhovniški čin, če pa so menihi ali laiki, se jih izobči.