Nagovor njegove svetosti papeža Pija XII. očetom Družbe Jezusove, delegatom generalne kongregacije XXIX, 17. september 1946
Nič nas zdaj ne kliče bolj nujno in pritlehno kot to, da z dolžno častjo in močjo obnovimo avtoriteto vere in krščanske moralne discipline. Žal, v kakšne čase smo padli zaradi malomarnega ravnanja s temi nesmrtnimi dobrinami, ki nam jih je dal Bog! Kamor koli se ozremo, vidimo ljudi, ki so popolnoma nevedni katoliške vere, celo osnove same religije. Vidimo tiste, ki v zločinih in prestopkih ne vidijo ničesar slabega, tiste, ki ne upoštevajo niti najbolj osnovnih norm morale in pravičnosti. Obstajajo tisti, ki se zgražajo nad svetimi stvarmi, in tisti, ki jih zanemarjajo iz lenobe. V celotnih regijah in narodih je družbeni red izkrivljen. To so zlobni časi zaradi zlobnih ljudi. Ljudje morajo postati dobri, da bi časi postali dobri.
Cerkev se zaveda in razume, da je predvsem na njej, da se upre vsemu, kar je polno zla, in ozdravi ljudi, ki so bolni. In tega dela se loteva predvsem z zaupanjem v Božjo pomoč in milost. Kajti tudi v našem času lahko koristno uporabimo to, kar je rekel Doktor poganov: “Kjer pa se je razmahnil greh, se je še bolj razmahnila milost”. (Rim 5, 20) Tudi v našem času sije sonce odrešenja, saj Kristus s temi besedami tudi nas vabi k apostolskemu delu: “Dvignite oči in poglejte, kako so polja že bela za žetev.” (Jn 4, 35). Te besede božanskega Odrešenika koristijo predvsem svetim misijonom in prinašajo izredno tolažbo. Vendar imajo veliko vrednost tudi za narode ter za kristjane in katoličane vseh časov. Dejansko povsod raste verska gorečnost kristjanov, ki jo podžigajo nove spodbude. Povsod se oči in misli ljudi obračajo k Cerkvi, pri njej iščejo tisto varnost, ki je odrešenje, pri njej se ozirajo bolj kot pri kom drugem. Povsod je tako zelo veliko ljudi, ki imajo resnično “lakoto in žejo po pravičnosti” (Mt 5,6) in gorijo od želje po luči in božji milosti.
To je veliko delo, ki se mu mora Cerkev posvetiti! Pri opravljanju tega dela zaupa tudi vam, zaupa v vašo gorečnost in predanost, zaupa predvsem v vaš verski poklic in vašo izobraženost. Ali bo naše upanje zaman? Nikakor ne. Iz izkušenj vemo, kakšna gorečnost vas žene in kako vaša volja gori, da bi bila del tega, kar je treba storiti. Delujete za Jezusa; in Družba Jezusova bo pomembno prispevala k pripravi na tako sveto zmagoslavje, vi pa s svojim zgledom prenašate svoje navdušenje na mnoge druge.
Vendar se morate zavedati nekaterih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da se bo to, kar mi predstavljamo kot tisto, kar bi se moralo zgoditi, dobro izšlo, in da boste izpolnili naša pričakovanja. Najpomembnejši je, da morate biti trdno zvesti svojim konstitucijam in vsem njihovim predpisom. Pravila vašega reda, če se to zdi primerno, se lahko tu in tam prilagodijo novim zamislim današnjega sveta. Bistvenih stvari pa se nikakor ne smemo dotakniti in te morajo ostati vedno. Na primer: ohraniti je treba “tretjeredništvo”, ki so ga druge redovne družine sprejele po vašem zgledu, in zaradi tega tretjega leta pred slovesno profesijo med vami še obilneje raste žila intimnega duhovnega življenja. Druge pomembne stvari so vaši običaji meditacije in tišine ter zlasti tradicionalne zapovedi glede poučevanja študentov. Ta način poučevanja traja že dolgo in je zato živ in učinkovit. Tako kot je potrebno veliko časa, da zraste močan hrast, tako je potrebno veliko potrpljenja, da se izoblikuje božji človek. Zato je treba brzdati velikodušno drznost mladih, zaradi katere so nagnjeni k prezgodnjemu delovanju. Nekaj, kar je storjeno v preveliki naglici, ima učinek razpršitve, namesto da bi nekaj gradilo, in škoduje tako tistemu, ki tako deluje, kot tudi apostolskemu delu.
Če želite biti pravi in neustrašni apostoli, se vztrajno krepite, oblikovani tako, da vsrkavate duha vaj vašega svetega očeta Ignacija (prim. Epist. Insti. S.J. n 174, 2), in tako boste pridobili trdne nadnaravne kreposti, ki vam bodo omogočile, da boste z gorečo vero opravljali svojo službo Kristusu. Kot živi člani Kristusovega mističnega telesa si prizadevajte na ta način pridobiti sredstva nebeške milosti. Gnani z ljubeznijo do božanskega Odrešenika, pustite za seboj tisto sprevrženo ljubezen do samega sebe, ponižajte se, držite v vajetih in nadzorujte svoja čustva ter se z disciplino te pomoči naredite sposobne in pripravljene za opravljanje vsega, kar se od vas zahteva, v oporo vsem težavam.
Iz tega bo sledilo, da krepost poslušnosti ne bo nikoli počivala na nestabilnih temeljih. Vaše geslo, vaša čast, vaša moč je poslušnost, ki zahteva predvsem to, da ste popolnoma prilagodljivi volji svojih voditeljev, brez pritoževanja, brez ropotanja, brez krivega kritiziranja, ki kot bolezen naše dobe razpršuje moči in dela pobude apostolskega dela šibke in neplodne. Težke zadeve, ki zahtevajo strogo poslušnost, vam bodo postale lahke, če boste izžarevali ljubezen. In kjer je ljubezen, tam je Bog sam, kajti “Bog je ljubezen”. Naj bo v vas “ljubezen, ki izvira iz čistega srca, dobre vesti in iskrene vere. (I Timotej 1, 5)….
Vaša dolžnost je, da ste po imenu in dejanjih ne le resnično verni ljudje, ampak tudi zelo učni. Opravljajte nalogo poučevanja teologije v besedi in pismu, svetopisemskih in drugih svetih besedil, drugih cerkvenih disciplin in tudi filozofije. Ta visoka čast vam pripada, kar je plemenito opravilo, pa tudi plemenit razlog, zaradi katerega ste prevzeli to službo. Za vse in za vsakega od tistih, ki jim je bila dodeljena ta naloga, zveni apostolov klic: “Timotej, varuj, kar ti je bilo zaupano. Izogibaj se brezbožnemu govoričenju in protislovjem, ki se lažno imenujejo znanje.” (I Timotej 6,20)
Da bi torej zvesto odgovorili na takšno upanje, naj bo Družba Jezusova zvesta svojim zapovedim, ki jim predpisujejo, naj sledijo nauku svetega Tomaža, “kot najbolj trdnemu, najbolj gotovemu, najbolj usklajenemu in skladnemu s konstitucijami” (prim. Epitom. nn. 315-318), in naj stojijo ob strani magisteriju Cerkve s tisto neutrudno stanovitnostjo, ki je povezana z vašimi vrstami, imajo po besedah samega svetega ustanovitelja vaše Družbe duha, pripravljenega in pripravljenega v vsem ubogati pravo nevesto Kristusa, našega Gospoda, ki je naša sveta Mati, hierarhična Cerkev”, in “verjamejo, da je med Kristusom, našim Gospodom, soprogom, in Cerkvijo, njegovo nevesto, sam Duh, ki nas vodi in upravlja za zveličanje naših duš; saj po istem Duhu in našem Gospodu, ki je dal deset zapovedi, vodi in upravlja naša sveta Mati Cerkev. ” (Duhovne vaje, Pravila za pravo čustvo s Cerkvijo, 1a in 13a).
In če bi morali gojiti predvsem vero, si morajo zagotoviti tudi skrbno in dovršeno učenje ter po poti vašega Pravila stremeti k napredku v mislih, kolikor in kakor zmorejo, saj so prepričani, da lahko po tej poti, naj bo še tako težavna, veliko prispevajo k večji Božji slavi in izgradnji Cerkve. Poleg tega morajo govoriti ljudem svojega časa, tako z govorjenjem kot s pisano besedo, in sicer tako, da jih bodo poslušali z razumevanjem in pripravljenostjo. Iz tega sledi, da morajo pri predstavljanju in govorjenju o zadevnih zadevah, pri tem, kako oblikujejo svoje argumente in kakšen slog govora izberejo, svoje govore modro prilagoditi značaju in naravnanosti časa, v katerem živijo. Tega, kar je nespremenljivo, pa naj nihče ne moti in ne spreminja. Veliko je bilo povedanega, vendar po temeljitem premisleku premalo, o “Nouvelle Théologie” [“novi teologiji”], ki bo zaradi svoje značilnosti, da se giblje skupaj z vsem v stanju nenehnega gibanja, vedno na poti nekam, vendar ne bo nikoli prispela nikamor. Če bi mislili, da se moramo strinjati s takšno idejo, kaj bi se zgodilo s katoliškimi dogmami, ki se ne smejo nikoli spremeniti? Kaj bi se zgodilo z enotnostjo in stabilnostjo vere?
Ker se vam zdi čaščenje nedotakljive Resnice nekaj svetega in slovesnega, si prizadevajte, da bi z vso vnemo preučili in odpravili tiste težave, zaradi katerih današnji ljudje nihajo v svojih prepričanjih, predvsem če te težave lahko ustvarjajo ovire in težave za krščanske učenjake. S tem, ko osvetljujete te težave in s svojim prizadevanjem preoblikujete tisto, kar se je zdelo ovira, na ta način krepite njihovo vero. Kadar pa se obravnavajo nova ali drzna vprašanja, naj pred njihovim umom v sijaju zasijejo načela katoliškega nauka. Kar v teologiji izzveni kot nekaj povsem novega, naj skrbno pretehtajo z budno previdnostjo. Naj se to, kar je gotovo in trdno, razlikuje od tega, kar se ponuja kot domneva, od stvari, ki jih je prehoden in ne vedno hvalevreden način razmišljanja sposoben uvesti in vstaviti celo v teologijo in filozofijo. Tistemu, ki je v zmoti, naj se poda prijazna roka. Vendar pa ne sme biti nikakršnega popuščanja napakam, ki jih vsebujejo njihova mnenja.
Po tem, ko smo vam dali ta opomin, najdražji prijatelji, vam zdaj z ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov in z mnogimi molitvami kličemo na vas Božjo pomoč, brez katere ne moremo storiti ničesar in s katero lahko storimo vse, da bi lahko posvetili sebe in svoja sredstva na način svojih prednikov in z novo gorečnostjo za presveto stvar evangelija. Bodite močni, izvajajte podvige moči. “Rastite v milosti in spoznanju našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa. Njemu bodi slava zdaj in na veke. Amen.” (2 Peter 3,18)