Quemadmodum

Prošnja za skrb za obubožane otroke po svetu

Papež Pij XII. – 1946

Častitljivim bratom: patriarhom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom, ki imajo mir in občestvo z Apostolskim sedežem.

Medtem ko je divjala strašna vojna, smo uporabili vse svoje moči prepričevanja in pozivanja, da bi čim prej končali predolgo trajajoči spor in zagotovili sporazum, ki bi zagotavljal pravičnost, enakost in pravico. Tako tudi zdaj, ko so boji prenehali, a mir še ni vzpostavljen, na podlagi Naše apostolske službe ne puščamo ničesar nedokončanega, da bi zagotovili pravočasno pomoč za toliko bolezni in vso mogočo tolažbo za nakopičene stiske, ki bremenijo nemalo narodov. Toda med skoraj neštetimi nadlogami, ki so se rodile v hudem boju, nobena ne prizadene in ne rani našega očetovskega srca tako močno kot tista, ki zadeva množico nedolžnih otrok, od katerih jih je po ocenah na milijone v mnogih državah brez življenjskih potrebščin in trpijo zaradi mraza, lakote in bolezni. Pogosto tudi v svoji popolni zapuščenosti čutijo pomanjkanje ne le hrane, obleke in zavetja, temveč tudi naklonjenosti, ki jo njihova nežna leta tako zelo potrebujejo.

2. Kot veste, častitljivi bratje, smo storili vse, kar smo lahko, da bi rešili ta problem. In z veseljem izkoriščamo to priložnost, da izrazimo najiskrenejšo hvaležnost tistim, s pomočjo katerih smo lahko nekoliko ublažili potrebe teh dojenčkov in otrok. Vemo tudi, da so se mnogi posamezno ali kot člani društev in organizacij lotili pomoči ali pa že dejavno delujejo. Tem, ki so vredni vse hvale, izrekamo dolžno priznanje in prosimo Boga, naj blagoslovi njihove dejavnosti, načrte za prihodnost in dosežke.
3. Ker pa je tovrstna pomoč povsem nezadostna za to ogromno nalogo, smo menili, da je Naša dolžnost, da se obrnemo na vas in vas očetovsko pozovemo, da si vzamete k srcu izredno hudo stisko teh pomoči potrebnih otrok in ne pustite ničesar, kar bi lahko prispevalo k olajšanju njihove usode in prineslo olajšanje.
4. Zato odrejamo, da v vsaki od vaših škofij določite dan, na katerega bodo potekale javne molitve za pomiritev Božje jeze in na katerega boste po svojih duhovnikih vernike opozarjali na to nujno potrebo ter jih spodbujali, naj s svojimi molitvami, dobrimi deli in darovi podpirajo vsako gibanje, ki svoje sile v celoti in učinkovito usmerja v pomoč potrebnim in zapuščenim otrokom.
5. To je seveda problem, ki se dotika vseh državljanov, ne glede na njihova stališča, če se le njihova srca odzivajo na pozive narave in religije. Toda v posebnem pomenu pripada kristjanom, ki bi morali videti, da je na teh ubogih osiromašenih malih bratih vtisnjena podoba Božjega otroka, in ki so dolžni upoštevati te besede: “Resnično, povem vam: kolikor ste storili za enega izmed teh mojih najmanjših bratov, ste zame storili” (Mt 25, 40).

6. Naj se vsi spomnimo in razmislimo, da bodo ti otroci stebri naslednje generacije in da je nujno, da odrastejo zdravi v duhu in telesu, če se hočemo izogniti rasi, okuženi z boleznimi in razvadami. Nihče naj torej ne okleva, da bi prispeval čas in denar za tako primeren in nujen namen. Tisti, ki so sami manj premožni, naj dajo, kar lahko, z odprtimi rokami in voljnim srcem. Tisti, ki živijo v razkošju, naj razmislijo in se spomnijo, da bodo revščina, lakota in golota teh otrok predstavljale hudo in resno obtožbo zanje pred Bogom, Očetom usmiljenja, če bodo strli srce in ne bodo velikodušno prispevali. Končno morajo biti vsi prepričani, da njihova radodarnost ne bo izguba, ampak pridobitev, saj lahko mirno rečemo, da tisti, ki daje iz svojih sredstev revnim, posoja Bogu, ki bo ob svojem času njegovo velikodušnost poplačal z obilnimi obrestmi.
7. Trdno verjamemo, da bodo tako kot v apostolskih časih, ko je bilo krščansko prebivalstvo Jeruzalema podvrženo revščini in preganjanju, ostali verniki po vsem svetu prispevali svoje molitve in materialno pomoč. (prim. I Kor 16,1), tako bodo tudi zdaj vsi navdihnjeni in oživljeni z enako ljubeznijo in bodo pomagali po svojih močeh. To naj storijo, kot smo rekli, zlasti z gorečo molitvijo k našemu usmiljenemu Odrešeniku. Kajti, kot veste, goreča molitev nosi v sebi mistično moč, ki prodira v nebesa in kliče nadnaravno svetlobo in božje impulze, da razsvetlijo človeške misli in nagnejo njihovo voljo k dobremu, da jih prepričajo in spodbudijo k dobrodelnosti.
8. Spomnimo se, da je Cerkev v vseh časih najbolj skrbno skrbela za mlade in je to upravičeno štela za uradno poslanstvo, ki je na poseben način dodeljeno njeni dobrodelnosti. In ko je to počela in še vedno počne, je nedvomno hodila po sledeh in ubogala navodila svojega božanskega Ustanovitelja, ki je, nežno zbirajoč otroke okoli sebe, rekel apostolom, ki so grajali svoje matere: “Pustite otroke, naj pridejo k meni, in ne ovirajte jih, kajti takšnim pripada Božje kraljestvo” (Mk 10, 14). Kajti Kristus, kot zelo dobro pravi naš predhodnik nesmrtnega spomina Leon Veliki, “ljubi otroštvo, ki si ga je najprej privzel v duhu in telesu. Kristus ljubi otroštvo, šolo ponižnosti, normo nedolžnosti, vzor krotkosti. Kristus ljubi otroštvo, h kateremu usmerja moralo, h kateremu vrača človeško starost. Tiste, ki jih kliče v svoje večno kraljestvo zgoraj, navdihuje, da sledijo njegovemu zgledu” (Serm. XXXVII C. 3, ML 54, 258 C).
9. V luči takih besed in občutkov, častitljivi bratje, vidite, s kakšno ljubeznijo, prizadevnostjo in skrbjo Cerkev skrbi za dojenčke in otroke po zgledu svojega Ustanovitelja. Medtem ko z vso skrbnostjo skrbi, da bi jim zagotovila hrano, zavetje in obleko za telo, ne zanemarja in ne zanemarja njihovih duš, za katere se zdi, da – tako rekoč rojene iz Božjega diha – upodabljajo sijočo lepoto nebes. Njena prva skrb in prizadevanje je torej ohraniti njihovo nedolžnost pred madežem in poskrbeti za njihovo večno odrešitev.
10. V skladu s tem obstajajo številne ustanove in organizacije, ki vzgajajo mlade, jih oblikujejo v trdne kreposti in zadovoljujejo njihove potrebe po izobraževanju, ko rastejo v duhu in telesu. Kot veste, se na tem pomembnem področju z občudovanja vredno vnemo in učinkom trudijo številni redovi in kongregacije moških in žensk, njihova preudarna, budna in predana dejavnost pa veličastno prispeva k napredku Cerkve in države. To se ne dogaja le v civiliziranih deželah, kjer so rezultati veliki in odlični, temveč tudi med nekulturnimi ljudstvi ali tistimi, ki jih luč krščanske resnice še ni dosegla, kjer misijonsko prizadevanje in zlasti Papeška družba svetega otroštva rešuje toliko otrok in dojenčkov iz suženjstva hudiča in hudobnih ljudi, jim zagotavlja svobodo Božjih otrok in jih usposablja za člane civilizirane družbe.
11. Toda v tem tragičnem zgodovinskem trenutku, ko se – žal – materialne in duhovne ruševine kopičijo na kupu, so ta providencialna dobrodelna podjetja, za katera se je morda zdelo, da so sposobna reševati običajne potrebe te vrste, vsekakor nezadostna. Kajti, častitljivi bratje, zdi se nam, da skoraj na lastne oči vidimo ogromne množice otrok, ki so zaradi lakote oslabeli ali so na pragu smrti. Iztegujejo svoje majhne roke in prosijo za kruh, “a ni nikogar, ki bi jim ga razlomil” (Lam. 4, 4). Brez doma, brez oblačil se tresejo v zimskem mrazu in umirajo. In ni očetov ali mater, ki bi jih ogreli in oblekli. Bolni ali celo v zadnjem stadiju potrošništva so brez potrebnih zdravil in zdravstvene oskrbe. Vidimo jih tudi, kako se sprehajajo pred našim žalostnim pogledom, kako tavajo po hrupnih mestnih ulicah, so brezposelni in moralno pokvarjeni ali pa se kot potepuhi negotovo sprehajajo po mestih, vaseh in podeželju, medtem ko jim nihče – žal – ne nudi varnega zatočišča pred pomanjkanjem, razvratom in kriminalom.
12. Kako naj torej vzdržimo, častitljivi bratje, ko pa tako močno ljubimo te naše otroke v srcu Jezusa Kristusa (Flp 1, 8); kako naj vzdržimo, da ne bi vedno znova pozivali vseh vas posamezno in kolektivno ter vse po svetu, ki jih tako kot vas navdaja čut za usmiljenje in pobožnost, da bi voljne in velikodušne duše zbrale vso moč krščanske ljubezni – in ta je mogočna -, da bi ublažile in olajšale njihovo bedno stanje.
13. Uporabimo vsa sredstva, ki jih ponuja ali priporoča sodobni napredek. Naj se izoblikujejo nove metode, ki lahko s sodelovanjem vseh zagotovijo učinkovito zdravilo za sedanje bolezni in za tiste, ki se jih bojimo v prihodnosti. Tako naj se z Božjo pomočjo in navdihom čim prej zgodi, da se bodo zanke razvade, ki imajo toliko zapuščenih otrok za lahek plen, umaknile privlačnosti krepostnega življenja; da se bosta njihovo prazno brezdelje in mračna lenoba zamenjala s poštenim in veselim delom; da jim bo za lakoto, lakoto in goloto ustrezno pomagala božanska ljubezen Jezusa Kristusa, ki mora biti v takšnem času med njegovimi privrženci najbolj živa, goreča in močna.
14. Takšna sprememba bo najučinkoviteje prispevala ne le k povečanju katoliške vere in krščanskih kreposti, temveč tudi k dobremu celotne človeške družine in civilne družbe. Kajti, kot vsi vemo, v skupnih zaporih ne bi bilo take množice prestopnikov, če bi bili sprejeti večji in primernejši ukrepi za preprečevanje zlasti mladoletniškega prestopništva. In če bi povsod rasla zdrava, poštena in delavna mladina, bi bilo lažje najti državljane, ki bi se odlikovali po poštenosti, trdnosti ter drugih duševnih in telesnih lastnostih.
15. To je bil Naš namen, častitljivi bratje, ko smo vam napisali to encikliko o tako resnem vprašanju in vam zaupali nalogo, da Naše očetovsko opominjanje posredujete na način, za katerega menite, da je za vaše črede najprimernejši. In trdno verjamemo, da bo ta naša spodbuda in poziv naletel na pripravljen odgovor vseh ter na velikodušne prispevke in sodelovanje.
16. Navdihnjeni s tem upanjem, kot obljubo nebeških milosti in znamenje Naše posebne naklonjenosti z vso naklonjenostjo v Gospodu podeljujemo apostolski blagoslov vsem vam, častitljivi bratje, čredam, zaupanim v vašo oskrbo, še posebej pa tistim, ki so na kakršen koli način že služili tej zadevi, in tistim, ki ji bodo služili v prihodnosti.

Dano v cerkvi svetega Petra v Rimu 6. januarja, na praznik Gospodovega razglašenja Jezusa Kristusa, leta 1946, v sedmem letu našega pontifikata.