Papeške smernice za današnjo žensko
Papež Pij XII. – 1947
Prišle ste pred nas, drage ženske, s ponosno drznim imenom Mednarodna zveza katoliških ženskih lig. Z veseljem vas sprejemamo kot take ter vam namenjamo nekaj besed spodbude in nasvetov. To ime vsekakor govori o bojevitem značaju vaše koalicije, njeni univerzalnosti, harmonični in trdni prožnosti vašega sodelovanja.
Katoliške ženske in dekleta, prej bi mislile le na to, da bi dostojno odigrale svojo sveto in plodno vlogo pri upravljanju zdravega, močnega in sijočega doma; ali pa bi svoje življenje posvetile služenju Bogu v spokornosti samostana ali v apostolskih in dobrodelnih delih. Čudoviti ideali, kjer ženska na svojem pravem mestu in s svojega pravega mesta tiho izvaja močan vpliv. Zdaj pa se pojavljate v tujini, vstopate v areno, da bi sodelovale v boju: niste si tega prizadevale, ampak pogumno sprejemate svoje nove dolžnosti; ne kot resignirane žrtve ali zgolj v obrambnem duhu; odločene ste preiti v protinapad in zmagati.
Takšna je misel, ki izhaja iz bistvenih dokumentov, v katerih so predstavljeni vaši akcijski programi in v katerih so jasno začrtane smernice razprav vašega sedanjega kongresa. Ta bogata dokumentacija kot v ogledalu odseva dejanske razmere – žal je treba reči dejansko dramo ženskega sveta. Proti središču se zlivajo vsi žarki dejavnosti ženske v njenem družbenem in političnem življenju, dejavnosti, katere cilj je predvsem zaščititi dostojanstvo hčere, žene, matere; ohraniti dom, družino in otroka v njihovem prvotnem redu; zaščititi pravice družine in storiti vse, da bi bil otrok na varnem pod skrbništvom svojih staršev.
Mi sami smo pred dvema letoma razpravljali o tej pomembni temi vloge ženske v družbenem in političnem življenju. Dve leti sta za razvoj celotnega družbenega reda, še posebej pa na tako raznolikem in pomembnem področju, kot je vloga ženske, zelo kratek čas in zdi se, da je premalo, da bi prišlo do opaznih sprememb v samem položaju ali v javnem mnenju o njem. Pa vendar so tu dejstva. Opozorili smo na grozeče nevarnosti in nato omenili predvsem to, kar bi lahko imenovali sekularizacija, materializacija, zasužnjevanje ženske, vse napade, usmerjene proti njenemu dostojanstvu in pravicam kot osebe in kristjanke. Nevarnosti so iz dneva v dan večje in grožnja iz dneva v dan bolj pereča. Toda po drugi strani, Bogu hvala, so se prizadevanja za obrambo, ki še zdaleč niso oslabela, vse bolj krepila. Vaše srečanje v Rimu in vaša navzočnost tukaj pred nami sta slovesno zagotovilo resnosti teh prizadevanj in njihove učinkovitosti za to obrambo.
Okrepljeni z izkušnjami preteklih let in ob pregledu glavnih točk vašega programa z veseljem izkoriščamo to priložnost, da dopolnimo, kar smo takrat povedali katoliškim ženskam Italije. Leta druge svetovne vojne in povojna leta so ženskam v celotnih skupinah narodov in praktično na vseh koncih sveta predstavila in še vedno predstavljajo tragično sliko brez primere. Verjamemo, da nikoli v zgodovini človeštva dogodki od ženske niso zahtevali toliko pobude in drznosti, toliko občutka odgovornosti, toliko zvestobe, moralne moči, duha žrtvovanja in prenašanja vseh vrst trpljenja – z eno besedo, toliko junaštva. Odnosi, pisma, v katerih nam ženske razkrivajo, kaj je bila in je še vedno v teh krutih časih njihova lastna usoda in usoda njihove družine, so tako impresivni, da se človek vpraša, ali gre za nočno moro, in se vpraša, kako se je lahko kaj takega zgodilo v našem času in v svetu, v katerem živimo. V teh grozljivih letih so bile ženske, stare in mlade, prisiljene prakticirati več kot le moške vrline, in to v meri, ki se od moških zahteva le v izjemnih okoliščinah.
Kdo se bo zdaj pretvarjal, da je bilo storjeno vse, kar je človeško mogoče, da bi ženska iz krščanske vere in krščanske vzgoje črpala energijo, potrpežljivost, vztrajnost, nadnaravno pomoč, ki je potrebna, da bi v nenehnih preizkušnjah brez omahovanja ohranila zakonsko zvestobo in materinsko skrbnost? S strani Cerkve, pastoralne službe in dobrodelnih ustanov je bilo že veliko storjenega in doseženega. Kljub nekaterim posameznim neuspehom se lahko z zaupanjem soočimo z vedno strogo sodbo zgodovine. Poleg tega je na tisoče dejanj ganljivo pokazalo in še vedno kaže tudi sredi pomanjkanja brezmejno ljubezen mater in očetov do svojih otrok.
Toda tu je velika tragedija: kje naj zmedena ženska brez vere, brez krščanske vzgoje, brez pomoči Cerkve najde pogum, da se bo soočila z neomajnimi moralnimi zahtevami, ki presegajo zgolj človeške moči? In to ob silovitih napadih na krščanske temelje zakona, družine, vsega osebnega in družbenega življenja, ki jih izvajajo sovražniki, ki znajo v revnih ženskah in mladih dekletih izrabiti stisko in pomanjkanje, ki sta jim lastna. Kdo bi lahko upal, da se bodo vedno obdržale zaradi svoje naravne moči? Žal! koliko jih je padlo! Samo Bog ve, koliko je teh ubogih ubogih žensk, prepuščenih obupu po izgubi svoje čistosti, svoje časti.
Žalostno in sramotno je, da moramo omeniti in priznati, da so se tudi med katoličani lažni nauki o dostojanstvu ženske, o zakonu in družini, o zakonski zvestobi in razvezi, celo o življenju in smrti prikrito infiltrirali v duše in kot glodajoči črvi napadli korenine krščanske družine in krščanskih idealov ženskosti.
Zdi se nam primerno, da na tem mestu opozorimo na nevarnosti srca, ki jim je v današnjem času ženska še posebej izpostavljena, saj se za njihovim nevsiljivim in navideznim videzom skrivajo usodne posledice. Mislimo na tisto velikodušno nagnjenje, zaradi katerega sočustvujemo z drugimi ter delimo njihove žalosti, veselje in upanje. Tako pravi sveti Pavel: “Kdo je slaboten, jaz pa nisem slaboten? Kdo se spotakne, pa se jaz ne vnamem?” (2 Kor 11,29). In kako nam svetuje, naj imamo čustva, ki so napolnjevala Kristusa! (Flp 2,5).
Česa se mora tako napolnjeno srce bati? Prefinjenih iluzij. Ni dovolj biti dober, nežen, velikodušen; treba je biti tudi moder in močan. Popuščajoča šibkost starše zaslepi, kar je v škodo njihovih otrok. V družbenem redu podobna sentimentalnost zaslepi um in ga vodi k temu, da se drži pošastnih teorij ter hvali nemoralne in usodne prakse. Ali ni takšno lažno usmiljenje tisto, ki trdi, da opravičuje evtanazijo in človeku odstranjuje očiščevalno in zaslužno trpljenje ne z dobrodelno in hvalevredno pomočjo, temveč s smrtjo, kot da bi imeli opravka z nerazumno živaljo brez nesmrtnosti? Ali ni to spet ta zavajajoča sentimentalnost, ki ponuja ločitev kot zdravilo za nesrečne žene? Ali ni to odklon od pravične skrbi za žrtve družbene nepravičnosti, ki jih z praznimi in deklarativnimi obljubami iztrga iz materinskih rok Cerkve in jih vrže v kremplje ateističnega materializma, vulgarnega izkoriščevalca njihove revščine.
Pisma in obiski naših škofovskih bratov nam iz vseh delov sveta iz dneva v dan prinašajo srce parajoča zaupanja o njihovi skrbi za moralno in duhovno stisko poročenih in neporočenih žensk. In čeprav nam vsak po vrsti odpira svoje srce, breme vseh teži Našo, ki pred Bogom nosi odgovornost vrhovnega pastirja solicitude omnium ecclesiarum (2 Kor 11,28). Zato smo ob številnih priložnostih, v Naših sporočilih v vseh teh letih in nedavno spet drugega junija v Našem nagovoru Svetemu kolegiju opozarjali, molili in prosili vse kristjane, vse poštene duše, zlasti pa vse, ki so v javnih zadevah, naj bodo pozorni na uničujoče delo, storjeno med vojno in po vojni v smeri uničenja ženske in družine. V tem trenutku doživljamo veliko tolažbo in olajšanje, ko vam, drage ženske, zbrane tukaj iz vsega katoliškega sveta, izrekamo našo skrb in naš poziv, saj dobro vemo, v kakšnem duhu vere in ljubezni poslušate in s kakšno žarečo gorečnostjo ga boste povsod oznanjale.
Kot priče tako hude krize se ne moremo zadovoljiti z obžalovanjem ali oblikovanjem neplodnih želja. Kar je treba storiti, je združiti in usmeriti živo gorečnost vseh k reševanju vzgoje žensk in krščanske družine. To je cilj vašega kongresa tukaj v Rimu, v samem središču krščanstva. Želeli ste od nas prejeti nekaj navodil za praktično in učinkovito uresničevanje svojih sklepov. Izrazili jih bomo in jih razvrstili v naslednje skupine:
- Živa in nadnaravna vera
Najprej vera ponosna, budna, neustrašna, trdna in živa za resnico, za zmago katoliškega nauka. Intelektualne in politične sile, ki so bolj ali manj prepojene z ateizmom, si prizadevajo uničiti krščansko civilizacijo. Spričo njih zaznavamo mnoge, za katere so specifično verski temelji te krščanske civilizacije zastareli in odslej brez objektivne vrednosti, vendar bi kljub temu ohranili nekaj njihovega prestiža, da bi zavarovali državljanski red, ki brez njih ne more preživeti. Brez življenja ali paralizirana telesa ne morejo preprečiti subverzivnih sil ateizma!
Toda ti, ti si popolnoma drugačen! Zagotovo bo bitka težka, zlasti bitka za pravice družine, dostojanstvo ženske, otroka in šole. Toda na svoji strani imate naravo in posledično tiste z zdravo pametjo in zdravim razumom, ki so navsezadnje večina – imate predvsem Boga. Pričujte torej misli svetega Pavla: Vaša vera je iz vas naredila junake v boju (Hebr 11,33 in dalje).
Trdni veri pravimo trdna vera: absolutna vera, brez zadržkov in zadržkov, vera, ki ne omahuje pred končnimi posledicami resnice, ki se ne umakne od njene najstrožje uporabe. Ne dovolite, da bi vas, tako kot mnoge druge, po tisočih katastrofalnih izkušnjah prevarali s praznim upanjem, da boste zmagali nad nasprotnikom, če boste hodili po njegovih stopinjah in ga imeli za svoj vzor.
Vaša mlada generacija v svoji listini[1] izraža upanje, da bo “za svoja načela zbrala vse mlade ženske sveta, ki kot temelj sprejemajo naravni zakon, ki ima svoj vir v Bogu, in še bolj gotovo vse tiste, ki kot kristjanke verjamejo v Kristusa Odrešenika”. Pozdravljamo vaš duh, vaš mladostni optimizem in odobravamo vaš namen. Toda pazite: velika skrivnost pridobivanja drugih je predvsem v tem, da jim daste dokaz, da je za katoličanko njena vera trdna in živa resničnost.
Poleg tega je trdna in živa vera tista, ki se dan za dnem izraža v dejanjih ponižnosti, molitve in žrtvovanja. Prav zato, ker se nameravate boriti proti protikrščanskim silam, ki so “totalitarne”, je prvi pogoj, da se jim zoperstavite tako, da v svojem življenju spontano, radostno in v celoti sprejemate Božji zakon. Če bi ta zakon jemali lahkotno, bi to pomenilo priznanje obžalovanja vredne lahkomiselnosti in usodne nestabilnosti. Ne pozabite ga: – Zdaj se obračamo na tiste, ki so zaradi svoje starosti in družbenega okolja še posebej izpostavljeni tem nevarnostim – ne glede na to, kako dobronamerni ste, si tako kot drugi delite slabost padle narave. Satan se ne sprijazni s porazom: tako kot v Edenu še naprej nagovarja žensko k njenemu propadu, pri čemer se igra na njeno naravo, da bi jo zapeljal. Drage hčere, dovolj dobro poznate današnji svet, da se zavedate, da vi, ki živite v njem, potrebujete moč in pogum na vsakem koraku, da z energičnim “Ne!” zmagate nad skušnjavami in zapeljevanjem lastnih nagnjenj. Toda kako lahko izrečete ta “ne” in ga neutrudno ponavljate, če ne razumete in v Božji navzočnosti ponižno priznate, da ste kot človeška bitja nemočne in da potrebujete Božjo milost. Ne morete pričakovati, da boste to milost pridobili brez molitve in žrtve.
Vi, ki tako hvalevredno želite živeti apostolsko življenje, vsak v skladu s svojimi individualnimi razmerami, dovolj dobro poznate današnji svet, da se zavedate, da so v vašem boju proti neveri in nemoralnosti naravni viri in vsa povsem človeška sredstva radikalno nezadostna. Kar nujno potrebujete, je intimna povezanost s Kristusom, ta intimna povezanost pa nujno predpostavlja molitev in žrtvovanje.
Vsak korak, ki ste ga naredili tukaj v Rimu, je gotovo pustil globok vtis v vaših mislih in srcih ter vas spomnil na življenje prvih kristjanov. Ti kristjani so bili moški in ženske, ki so razumeli, kaj pomeni žrtvovanje; sicer ne bi mogli zmagati nad sovraštvom, nevero in poželenjem, nad veličastnimi zmagami, katerih pripovedovanje vas napolnjuje z občudovanjem, kakor napolnjuje z začudenjem celo nevernika. Ali so razmere danes tako drugačne? Kot je bilo dobro rečeno: da bi danes živeli v naših velikih mestih, ne da bi izgubili vero in čistost, je potrebno nič manjše junaštvo, kot je bilo potrebno v dneh krvavega preganjanja.
II. Brez lažne duhovnosti
Če omenjamo to temo, to ne pomeni, da verjamemo, da se morate vi osebno paziti. Zahvaljujoč Bogu vam lahko glede tega popolnoma zaupamo.
Toda pod pretvezo, da bi rešili Cerkev pred nevarnostjo, da bi jo na “posvetnem” področju zapeljali na kriva pota, se še naprej sprejema slogan, ki se je začel pred približno desetimi leti: vrnitev k čisto “duhovnemu”. S tem je mišljeno, da mora Cerkev omejiti svoje dejavnosti na izključno dogmatični nauk, na darovanje svete daritve, podeljevanje zakramentov in da ji je treba odreči vsakršen poseg ali celo pravico do preverjanja na področju javnega življenja, vsakršno poseganje v civilni ali družbeni red. Kot da dogme ne bi vplivale na vse vidike človeškega življenja, kot da skrivnosti vere s svojim nadnaravnim bogastvom ne bi ohranjale in poživljale življenja posameznikov in, kar je logična posledica, usklajevale javnega življenja z Božjim zakonom, ga oplajale s Kristusovim duhom! Takšna vivisekcija ni nič drugega kot protikatoliško delovanje.
Geslo bi moralo biti ravno nasprotno: biti povsod navzoč za vero, za Kristusa, na vsak način in do skrajnih meja, kjerkoli gre za življenjske interese, kjerkoli se predlagajo in razpravljajo zakoni, ki zadevajo bogoslužje, zakon, družino, šolo, družbeni red. Bodite tam, na straži in v akciji, kadar se z vzgojo oblikuje duša ljudstva. Žal so katoliške organizacije v takšnih krizah prepogosto opazne le po svoji odsotnosti. Zato je na vsakem, moškem ali ženski, ki ima volilno pravico, velika odgovornost, zlasti kadar gre za interese religije; vzdržanje se v tem primeru že samo po sebi, to je treba temeljito razumeti, je težak in usoden greh opustitve. Nasprotno, uresničevati in dobro uresničevati svojo volilno pravico pomeni učinkovito delovati za resnično dobro ljudi kot zvesti zagovorniki Božje stvari in Cerkve.
III. Zvestoba socialnemu programu Cerkve v družbenih dejavnostih
To priporočilo smo v zadnjem času večkrat poudarili, ker so se tudi med katoličani pojavile težnje, da bi nauk Cerkve enačili s teorijami, ki so nezdružljive s krščansko mislijo.
Ko Cerkev natančno določa razmejitveno črto med krščansko mislijo in takšnimi teorijami, ima vedno v mislih dobro vseh ljudi, resnično skupno dobro. Ko se pojavijo vprašanja pravičnih družbenih zahtev, je vedno v ospredju njihovega spodbujanja. To še posebej velja za tiste, ki ste jih, drage hčere, izrecno navedle v svojem programu: pravičnejša porazdelitev bogastva je vedno bila in bo ostala glavni cilj katoliškega družbenega nauka. Enako lahko rečemo za “enakost plač za moške in ženske, če sta delo in izkupiček enaka”. Cerkev je to zahtevo že dolgo postavila za svojo.
IV. Mesto in vloga ženske v političnem življenju
Še vedno je treba obravnavati področje političnega življenja. V mnogih okoliščinah smo se ga že dotaknili. To področje ima več različnih vidikov: varovanje in skrb za svete interese ženske s pomočjo zakonodaje in uprave, ki spoštuje njene pravice, dostojanstvo in družbeno funkcijo – sodelovanje nekaterih žensk v političnem življenju za dobro, blaginjo in napredek vseh.
Vaša vloga je, da si na splošno prizadevate, da bi se ženska vedno bolj zavedala svojih svetih pravic, dolžnosti in moči, da s svojimi vsakodnevnimi stiki prispeva k oblikovanju javnega mnenja ter vpliva na zakonodajo in upravo z ustrezno uporabo svojih državljanskih pravic. To je vaša skupna vloga. To ne pomeni, da boste vsi imeli politično kariero kot člani javnih skupščin. Večina vas mora še naprej namenjati večji del svojega časa in ljubeče pozornosti skrbi za svoje domove in družine. Ne smemo pozabiti, da sta ustvarjanje doma, v katerem se vsi počutijo prijetno in srečno, ter vzgoja otrok zelo posebna prispevka k skupni blaginji. Zato se veselimo dejstva, ki ste ga sami pravilno zapisali, da je v podeželskih družinah, ki so še vedno tako velik del družbe, žensko delo doma še vedno združeno z njenim prispevkom k družbenemu in nacionalnemu gospodarstvu.
Tisti med vami, ki imajo več prostega časa in so ustrezno pripravljeni, bodo prevzeli breme javnega življenja in bodo tako rekoč vaši delegirani predstavniki. Izrazite jim zaupanje, razumite njihove težave, trdo delo in žrtve, ki jih prinaša njihova predanost; dajte jim svojo pomoč in podporo.
Za konec ni treba dodajati veliko, da bi poudarili to, kar smo najprej opazili: univerzalnost, harmonično in trdno prožnost vašega sodelovanja. To je univerzalno, brez razlik med narodnostjo, razredom ali položajem. Prožno in harmonično je zato, ker ga sestavljajo dela, organizacije in ustanove, ki, čeprav so različne, posamično ohranjajo svoj značaj, posebne dejavnosti, celovitost in ustrezno področje delovanja, brez absorpcije, nadvlade ali podrejenosti, temveč so vse združene v federacijo, ki je svobodno sprejeta za skupno delovanje. Nič ne bi moglo biti bolj v skladu z našimi nameni.
In ta posebni prispevek vsakega od njih k skupnemu cilju se še razširi, postane bolj povezan in učinkovit z vašim Uradom za informiranje, kar je srečen podvig, ki od odgovornih nedvomno zahteva veliko dela, vendar je nedvomno zelo ploden.
Pred tremi dnevi smo praznovali rojstvo tiste, ki je s svojim prihodom prinesla vsemu svetu zorenje veselja. Jutri bomo praznovali njeno slavno ime in spomin na zmage, ki jih je v tem imenu dosegla nad sovražniki krščanstva. Naj bo Marija Auxilium Christianorum vaša moč v boju za obnovo zdrave in uspešne družbe, za zmago Boga in Cerkve. V vašem imenu jo kličemo iz vsega srca.
Vsem vam in vsem, ki so združeni z vami, vašim delom in ustanovam, pa tudi vašim družinam in vsem, ki so vam dragi, podeljujemo naš apostolski blagoslov.
OPOMBE:
- Ustanovna listina, mladinska sekcija. I.U.C.W.L.
Izdala National Catholic Welfare Conference 1312 Massachusetts Avenue, N.W. Washington, D.C.