Divini Illius Magistri

O krščanski vzgoji

Papež Pij XI. – 1929

Patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem ter vsem vernikom katoliškega sveta.

Častitljivi bratje in ljubljeni otroci, zdravje in apostolski blagoslov.

Predstavnik na zemlji tistega božanskega Učitelja, ki je sicer v neizmerni ljubezni zaobjel vse človeštvo, tudi nevredne grešnike, vendar je kljub temu pokazal posebno nežnost in naklonjenost do otrok ter se izrazil s temi nenavadno ganljivimi besedami: “Tudi mi smo si ob vsaki priložnosti prizadevali, da bi pokazali, da smo do njih popolnoma očetovsko naklonjeni, zlasti z vztrajno skrbjo in pravočasnimi navodili glede krščanske vzgoje mladih.

2. Tako smo v duhu božanskega Učitelja mladim in njihovim vzgojiteljem, očetom in materam, namenili koristno besedo, zdaj opomin, zdaj spodbudo, zdaj navodilo, o različnih točkah krščanske vzgoje, s tisto skrbnostjo, ki postane skupni oče vseh vernikov, z vztrajnostjo v času in izven časa, ki jo zahteva naša pastirska služba in jo je priporočil apostol: “Takšno vztrajanje je potrebno v teh naših časih, ko je žal tako veliko in obžalovanja vredno pomanjkanje jasnih in trdnih načel, celo glede najbolj temeljnih problemov.
3. To isto splošno stanje časa, to nenehno razburjanje na različne načine glede problema vzgojnih pravic in sistemov v različnih državah, želja, ki nam jo je s sinovskim zaupanjem izrazilo kar nekaj vas, častitljivi bratje, in članov vaših čred, pa tudi Naša globoka naklonjenost do zgoraj omenjene mladine, nas spodbujajo, da se bolj neposredno posvetimo tej temi, če že ne da bi jo obravnavali v vsem njenem skoraj neizčrpnem obsegu teorije in prakse, pa vsaj povzamemo njena glavna načela, v celoti osvetlimo njene pomembne ugotovitve in opozorimo na njeno praktično uporabo.
4. Naj bo to zapis našega duhovniškega jubileja, ki ga želimo s povsem posebno naklonjenostjo posvetiti naši ljubljeni mladini in priporočiti vsem, katerih služba in dolžnost je vzgojno delo.
5. Dejansko se še nikoli ni toliko razpravljalo o vzgoji kot danes; še nikoli ni bilo toliko predstavnikov novih pedagoških teorij, še nikoli ni bilo toliko metod in sredstev, ki bi ne le olajšali vzgojo, ampak tudi ustvarili nov sistem, ki bi bil nezmotljivo učinkovit in bi sedanje generacije pripravil na zemeljsko srečo, ki si jo tako goreče želijo.
6. Razlog je v tem, da se ljudje, ki jih je Bog ustvaril po svoji podobi in podobnosti ter so namenjeni Njemu, ki je neskončna popolnost, danes bolj kot kdaj koli prej ob najbolj bujnem materialnem napredku zavedajo nezadostnosti zemeljskih dobrin za ustvarjanje resnične sreče bodisi za posameznika bodisi za narode. Zato v sebi močneje čutijo vzgib k višji popolnosti, ki ga je v njihovo razumsko naravo vcepil sam Stvarnik. To popolnost si prizadevajo pridobiti z izobraževanjem. Vendar se mnogi med njimi s prevelikim vztrajanjem pri etimološkem pomenu besede pretvarjajo, da vzgojo črpajo iz same človeške narave in jo razvijajo s svojimi lastnimi močmi brez pomoči. Takšni zlahka zapadejo v zmoto, saj namesto da bi svoj pogled usmerili v Boga, prvo načelo in zadnji cilj vsega vesolja, padejo nazaj k sebi in se navežejo izključno na minljive zemeljske stvari; tako njihov nemir ne bo nikoli prenehal, dokler svoje pozornosti in svojih prizadevanj ne bodo usmerili k Bogu, cilju vse popolnosti, kot pravi globok rek svetega Avguština: Avguštin: “Gospod, ustvaril si nas za sebe in naše srce je nemirno, dokler ne počiva v tebi.”[3]
7. Zato je prav tako pomembno, da se pri vzgoji ne zmotimo, kot se ne zmotimo pri prizadevanju za zadnji cilj, s katerim je tesno in nujno povezano celotno vzgojno delo. Ker je vzgoja v bistvu sestavljena iz priprave človeka na to, kar mora biti in kar mora storiti tukaj spodaj, da bi dosegel vzvišeni cilj, za katerega je bil ustvarjen, je jasno, da ne more biti prave vzgoje, ki ne bi bila v celoti usmerjena k zadnjemu cilju človeka, in ker se nam je v sedanjem redu Previdnosti Bog razodel v osebi svojega edinorojenega Sina, ki je edini “pot, resnica in življenje”, ne more biti idealno popolne vzgoje, ki ne bi bila krščanska vzgoja.
8. Iz tega vidimo izjemen pomen krščanske vzgoje, ne le za vsakega posameznika, temveč za družine in celotno človeško družbo, katere popolnost izhaja iz popolnosti elementov, ki jo sestavljajo. Iz istih načel postane očitna in jasna odličnost, lahko jo imenujemo tudi neprekosljiva odličnost, dela krščanske vzgoje; saj je navsezadnje njen cilj zagotoviti najvišje dobro, to je Boga, za duše tistih, ki se vzgajajo, in največjo možno blaginjo tukaj spodaj za človeško družbo. In to počne tako učinkovito, kot je človek tega zmožen, namreč tako, da sodeluje z Bogom pri izpopolnjevanju posameznikov in družbe, kolikor vzgoja naredi na dušo prvi, najmočnejši in trajni vtis za življenje po znanem izreku modreca: “Mlad človek po svoji poti, tudi ko bo star, ne bo odstopil od nje.”[4] Zato je sveti Janez Krizostom upravičeno rekel: “Kaj je večje delo kot vzgoja uma in oblikovanje navad mladih?”[5]
9. Toda nič nam ne razkriva nadnaravne lepote in odličnosti dela krščanske vzgoje bolje kot vzvišeni izraz ljubezni našega blaženega Gospoda, ki se je poistovetil z otroki: “Kdor sprejme enega takega otroka v mojem imenu, mene sprejme.”[6]
10. Da pa pri tem nadvse pomembnem delu ne bi prišlo do napake in da bi ga s pomočjo Božje milosti vodili na najboljši možni način, je treba imeti jasno in določno predstavo o krščanski vzgoji v njenih bistvenih vidikih, tj. kdo ima poslanstvo vzgajati, kdo so subjekti, ki jih je treba vzgajati, katere so potrebne spremljajoče okoliščine, kakšen je cilj in predmet, lasten krščanski vzgoji v skladu z Božjim redom, ki ga je vzpostavil v ekonomiji svoje Božje previdnosti.
11. Vzgoja je v bistvu družbena in ne zgolj individualna dejavnost. Obstajajo tri nujne družbe, ki se med seboj razlikujejo, a jih je Bog harmonično združil, v katere se človek rodi: dve, namreč družina in civilna družba, pripadata naravnemu redu; tretja, Cerkev, pa nadnaravnemu redu.
12. Na prvem mestu je družina, ki jo je neposredno ustanovil Bog za njen poseben namen, za rojevanje in oblikovanje potomstva; zaradi tega ima prednost pred civilno družbo po naravi in s tem po pravicah. Kljub temu je družina nepopolna družba, saj v sebi nima vseh sredstev za svoj popoln razvoj; medtem ko je civilna družba popolna družba, saj ima v sebi vsa sredstva za svoj posebni cilj, ki je časovna blaginja skupnosti; zato ima v tem pogledu, tj. z vidika skupnega dobrega, prednost pred družino, ki svojo primerno časovno popolnost najde prav v civilni družbi.
13. Tretja družba, v katero se človek rodi, ko s krstom doseže božansko življenje milosti, je Cerkev; družba nadnaravnega reda in univerzalnega obsega; popolna družba, ker ima v sebi vsa sredstva, potrebna za svoj cilj, ki je večno odrešenje človeštva; zato je na svojem področju nadrejena.
14. Posledično vzgoja, ki zadeva človeka kot celoto, individualno in družbeno, v redu narave in v redu milosti, nujno pripada vsem tem trem družbam, in sicer v ustreznem razmerju, ki po razpoloženju Božje previdnosti ustreza usklajenosti njihovih spoštljivih ciljev.
15. Vzgoja pa najprej pripada predvsem Cerkvi, in sicer zaradi dvojnega naziva v nadnaravnem redu, ki ga je izključno njej podelil sam Bog; zato je absolutno nadrejen vsakemu drugemu nazivu v naravnem redu.
16. Prvi naslov temelji na izrecnem poslanstvu in najvišji oblasti učiti, ki ji ju je dal njen božanski Ustanovitelj: “Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, učite jih, naj se držijo vsega, kar sem vam zapovedal, in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.”[7] Tej učiteljski službi je Kristus podelil nezmotljivost skupaj z zapovedjo poučevanja njegovega nauka. Zato je Cerkev “njen božanski Avtor postavil za steber in temelj resnice, da bi ljudi učila božjo vero ter ohranjala celoto in nedotakljivost zaupanega ji zaklada; da bi ljudi v vseh njihovih individualnih in družbenih dejanjih usmerjala in usmerjala k čistosti nravi in neoporečnosti življenja v skladu z razodetim naukom”[8].
17. Drugi naziv je nadnaravno materinstvo, zaradi katerega Cerkev, brezmadežna Kristusova soproga, s svojimi zakramenti in naukom poraja, neguje in vzgaja duše v božanskem življenju milosti. Avguštin z razlogom trdi: “Kdor nima Boga za očeta, nima Cerkve za mater”[9].
18. Zato je pri tem pravem predmetu njenega poslanstva, to je “v veri in morali, Bog sam naredil Cerkev soudeleženo pri božjem magisteriju in ji s posebnim privilegijem podelil imuniteto pred zmoto; zato je gospodinja ljudi, vrhovna in popolnoma gotova, in ima v sebi nedotakljivo pravico do svobode pri poučevanju. ‘[10] Po nujni posledici je Cerkev neodvisna od vsakršne zemeljske oblasti tako pri izvoru kot pri izvajanju svojega poslanstva vzgojiteljice, ne le glede svojega pravega cilja in namena, ampak tudi glede sredstev, potrebnih in primernih za dosego tega cilja. Zato ima Cerkev v zvezi z vsemi drugimi vrstami človeškega učenja in poučevanja, ki so skupna dediščina posameznikov in družbe, neodvisno pravico, da jih uporablja, predvsem pa da odloča o tem, kaj lahko krščanski vzgoji pomaga ali škoduje. In tako mora biti, ker ima Cerkev kot popolna družba neodvisno pravico do sredstev, ki pripomorejo k njenemu cilju, in ker je vsaka oblika poučevanja, nič manj kot vsako človeško dejanje, nujno povezana s človekovim zadnjim ciljem, zato je ni mogoče umakniti iz diktata božjega zakona, katerega varuhinja, razlagalka in nezmotljiva gospodarica je Cerkev.
19. To resnico je jasno opredelil Pij X. svetega spomina:

Vse, kar kristjan stori tudi v redu zemeljskih stvari, ne sme spregledati nadnaravnega; v skladu z naukom krščanske modrosti mora namreč vse stvari usmerjati k najvišjemu dobremu kot svojemu zadnjemu cilju; poleg tega vsa njegova dejanja, kolikor so dobra ali slaba v redu moralnosti, to je v skladu z naravnim in božjim zakonom ali ne, spadajo pod sodbo in jurisdikcijo Cerkve[11].

20. Velja omeniti, kako je laik, odličen pisec in hkrati globok ter vesten mislec, znal dobro razumeti in natančno izraziti ta temeljni katoliški nauk:

Cerkev ne pravi, da morala pripada zgolj, v smislu izključno, njej, ampak da ji pripada v celoti. Nikoli ni trdila, da zunaj njenega naročja in zunaj njenega nauka človek ne more priti do nobene moralne resnice; nasprotno, večkrat je to mnenje obsodila, ker se je pojavljalo v več oblikah. Vendar pa pravi, je in bo vedno govorila, da ima zaradi svoje ustanovitve s strani Jezusa Kristusa, zaradi Svetega Duha, ki ji ga je v njegovem imenu poslal Oče, samo ona to, kar je dobila neposredno od Boga in česar ne more nikoli izgubiti, celotno moralno resnico, omnem veritatem, v katero so vključene vse posamezne moralne resnice, tako tiste, ki jih človek lahko spozna s pomočjo razuma, kot tiste, ki so del razodetja ali jih je mogoče iz njega izpeljati[12].

21. Zato Cerkev z vso pravico poleg svojega dela za odrešenje duš pospešuje črke, znanost in umetnost, kolikor so potrebne ali koristne za krščansko vzgojo: ustanavlja in vzdržuje šole in ustanove, prilagojene vsaki veji učenosti in stopnji kulture.[13] Tudi telesna kultura, kot jo imenujemo, ne sme biti zunaj področja njenega materinskega nadzora, ker je tudi to sredstvo, ki lahko pomaga ali škoduje krščanski vzgoji.
22. In to delo Cerkve na vseh področjih kulture je v neizmerno korist družinam in narodom, ki so brez Kristusa izgubljeni, kot pravilno poudarja sveti Hilarij: “Kaj je lahko bolj nevarno za svet kot zavračanje Kristusa?”[14] Prav tako to niti najmanj ne posega v državne predpise, saj Cerkev v svoji materinski previdnosti ne želi, da bi bile njene šole in ustanove za izobraževanje laikov v skladu z zakonitimi določili civilne oblasti; na vsak način je pripravljena sodelovati s to oblastjo in poskrbeti za medsebojno razumevanje, če se pojavijo težave.
23. Neodtujljiva pravica in tudi nujna dolžnost Cerkve je, da bdi nad celotno vzgojo svojih otrok v vseh ustanovah, javnih ali zasebnih, ne le glede verskega pouka, ampak tudi glede vseh drugih vej učenja in vseh predpisov, ki zadevajo vero in moralo[15].
24. Izvajanja te pravice tudi ne smemo šteti za neupravičeno vmešavanje, ampak prej za materinsko skrb Cerkve, da svoje otroke zaščiti pred resno nevarnostjo vseh vrst doktrinarnega in moralnega zla. Poleg tega ta skrbnost Cerkve ne le da ne more povzročiti nobenih resničnih nevšečnosti, ampak mora, nasprotno, nuditi dragoceno pomoč pri pravilni ureditvi in dobrobiti družin in civilne družbe; saj daleč od mladine zadržuje moralni strup, ki v tej neizkušeni in spremenljivi starosti lažje prodre v um in hitreje širi svoje škodljive učinke. Res je namreč, kot je modro poudaril Leon XIII, da je brez ustreznega verskega in moralnega pouka “vsaka oblika intelektualne kulture škodljiva; kajti mladi, ki niso navajeni spoštovati Boga, ne bodo mogli prenašati zadržkov krepostnega življenja in se nikoli niso naučili odrekati sebi, bodo zlahka spodbujeni k motenju javnega reda”[16].
25. Obseg poslanstva Cerkve na področju vzgoje je takšen, da po Kristusovi zapovedi zajema vse narode brez izjeme: “Učite vse narode,”[17] in na zemlji ni sile, ki bi ji lahko zakonito nasprotovala ali ji stala na poti. V prvi vrsti se razteza na vse vernike, za katere skrbno skrbi kot nežna mati. Zanje je skozi stoletja ustanovila in vodila ogromno število šol in ustanov na vseh področjih učenja. Kot smo dejali ob nedavni priložnosti:

Že v daljnem srednjem veku, ko je bilo toliko (nekateri so rekli celo preveč) samostanov, samostanov, cerkva, kolegiatnih cerkva, katedralnih kapitelj itd., je bil vsakemu od njih priključen dom študija, poučevanja in krščanske vzgoje. Temu moramo dodati še vse univerze, razširjene po vseh deželah in vedno na pobudo in pod zaščito Svetega sedeža in Cerkve. Ta veličastna predstava, ki jo danes bolje vidimo, saj nam je bližja in zaradi razmer dobe bolj impozantna, je bila predstava vseh časov; in tisti, ki proučujejo in primerjajo zgodovinske dogodke, ostajajo osupli nad tem, kaj je Cerkev zmogla storiti na tem področju, in se čudijo, kako ji je uspelo izpolniti svoje od Boga dano poslanstvo vzgajati generacije ljudi za krščansko življenje in povsod prinašati veličastno letino plodnih rezultatov. Toda če se čudimo, da je Cerkev v vseh časih znala zbrati okoli sebe in izobraziti na stotine, tisoče, milijone študentov, ni nič manj čudovito, če se spomnimo, kaj je storila ne le na področju izobraževanja, ampak tudi na področju resnične in pristne erudicije. Če je namreč toliko zakladov kulture, civilizacije in književnosti ušlo uničenju, je to posledica delovanja, s katerim je Cerkev tudi v davno minulih in neciviliziranih časih vrgla tako svetlo luč na področju pisave, filozofije, umetnosti in na poseben način tudi arhitekture[18].

26. Vse to je Cerkev lahko storila, ker se njeno poslanstvo vzgoje razteza tudi na tiste, ki so zunaj Zbornice, saj so vsi ljudje poklicani, da vstopijo v Božje kraljestvo in dosežejo večno odrešenje. Tako kot danes, ko njeni misijoni na tisoče šol raztresajo po okrožjih in deželah, ki še niso krščanske, od bregov Gangesa do Rumene reke ter velikih otokov in arhipelagov Tihega oceana, od Temne celine do Ognjene dežele in zamrznjene Aljaske, tako je Cerkev v vseh časih s svojimi misijoni vzgajala za krščansko življenje in civilizacijo različna ljudstva, ki danes sestavljajo krščanske narode civiliziranega sveta.
27. Zato je očitno, da poslanstvo vzgoje po pravici in dejansko pripada predvsem Cerkvi in da nihče, ki ni obremenjen s predsodki, ne more imeti razumnega razloga, da bi Cerkvi nasprotoval ali jo oviral pri tem njenem delu, katerega dragocene prednosti danes uživa svet.
28. To velja še toliko bolj, ker pravice družine in države, celo pravice posameznikov glede pravične svobode pri uveljavljanju znanosti, znanstvenih metod in vseh vrst profane kulture, ne le da ne nasprotujejo temu prvenstvu Cerkve, ampak so z njim v popolnem soglasju. Temeljni razlog za to harmonijo je, da nadnaravni red, ki mu Cerkev dolguje svoje pravice, ne le da niti najmanj ne uničuje naravnega reda, ki mu pripadajo druge omenjene pravice, ampak naravnega povzdiguje in izpopolnjuje, pri čemer vsak drugemu nudi medsebojno pomoč in ga dopolnjuje na način, ki je sorazmeren z njegovo naravo in dostojanstvom. Razlog je v tem, da obe izhajata od Boga, ki si ne more nasprotovati: “Božja dela so popolna in vse njegove poti so sodbe.”[19]
29. To postane bolj jasno, ko natančneje in podrobneje preučimo poslanstvo vzgoje, ki je lastno družini in državi.
30. Najprej je poslanstvo vzgoje Cerkve v čudovitem soglasju s poslanstvom družine, saj obe izhajata od Boga in to na izjemno podoben način. Bog družini v naravnem redu neposredno posreduje plodnost, ki je načelo življenja in s tem tudi načelo vzgoje za življenje, skupaj z avtoriteto, načelom reda.
31. Angelski doktor s svojo običajno jasnostjo misli in natančnostjo sloga pravi: “Oče po mesu ima na poseben način delež pri tistem načelu, ki je na nek način univerzalno v Bogu…. Oče je načelo rojevanja, vzgoje in discipline ter vsega, kar vpliva na izpopolnjevanje človeškega življenja.”[20]
32. Družina ima torej neposredno od Stvarnika poslanstvo in s tem pravico do vzgoje potomcev, pravico, ki je neodtujljiva, ker je neločljivo povezana s strogo obveznostjo, pravico, ki je predhodna vsem pravicam civilne družbe in države in je zato nedotakljiva s strani katere koli oblasti na zemlji.
33. Tomaž dokazuje, da je ta pravica nedotakljiva, kot sledi:

Otrok je po naravi nekaj očetovega … zato je po naravni pravici otrok, preden doseže uporabo razuma, pod očetovo skrbjo. Zato bi bilo v nasprotju z naravno pravičnostjo, če bi bil otrok, še preden postane razsoden, odvzet iz skrbi staršev ali če bi se z njim kakor koli razpolagalo proti volji staršev.”[21] In ker ta dolžnost staršev traja vse do takrat, ko je otrok sposoben poskrbeti zase, traja tudi ta ista nedotakljiva starševska pravica do vzgoje. “Narava ne namerava zgolj ustvariti potomstva, temveč tudi njegov razvoj in napredovanje do popolnosti človeka kot človeka, to je do stanja kreposti,”[22] pravi isti sveti Tomaž.

34. Modrost Cerkve v tej zadevi je natančno in jasno izražena v Kodeksu kanonskega prava, kan. 1113: “Starši so resno dolžni skrbeti za versko in moralno vzgojo svojih otrok, pa tudi za njihovo telesno in državljansko vzgojo, kolikor lahko, in poleg tega poskrbeti za njihovo časno blaginjo.”[23]
35. V tej točki je zdrava človeška pamet v tako popolnem soglasju, da bi bili v odkritem nasprotju z njo tisti, ki bi si drznili trditi, da otroci pripadajo državi prej kot družini in da ima država absolutno pravico do njihove vzgoje. Neobvladljiv je razlog, ki ga navajajo, namreč da se človek rodi kot državljan in zato pripada predvsem državi, ne da bi upoštevali, da mora človek, preden postane državljan, obstajati; obstoj pa ne prihaja od države, temveč od staršev, kot je modro izjavil Leon XIII: “Otroci so nekaj očetovega in tako rekoč podaljšek očetove osebe; in če smo povsem natančni, v civilno družbo vstopijo in postanejo njen del ne neposredno sami, temveč prek družine, v kateri so se rodili.”[24] “In zato,” pravi isti Leon XIII, “je očetova moč takšne narave, da je država ne more uničiti ali absorbirati; ima namreč isti izvor kot človeško življenje samo. “[25] Vendar iz tega ne sledi, da je pravica staršev, da vzgajajo svoje otroke, absolutna in despotska; saj je nujno podrejena zadnjemu cilju ter naravnemu in božjemu zakonu, kot izjavlja Leon Xlll v drugi spominski encikliki, kjer tako povzema pravice in dolžnosti staršev: “Po naravi imajo starši pravico do vzgoje svojih otrok, vendar s to dodatno dolžnostjo, da je vzgoja in poučevanje otroka v skladu s ciljem, za katerega je bil po božjem blagoslovu spočet. Zato je dolžnost staršev, da si na vso moč prizadevajo preprečiti vsak poseg v svoje pravice v tej zadevi in da popolnoma zagotovijo, da vzgoja njihovih otrok ostane pod njihovim nadzorom v skladu z njihovo krščansko dolžnostjo, predvsem pa da jih ne pošiljajo v tiste šole, v katerih obstaja nevarnost, da bi se navzeli smrtonosnega strupa brezbožnosti.”[26]
36. Upoštevati je treba tudi, da dolžnost družine, da vzgaja otroke, ne vključuje le verske in moralne vzgoje, ampak tudi telesno in državljansko vzgojo,[27] predvsem kolikor se ta dotika vere in morale.
37. To nesporno pravico družine so v različnih obdobjih priznavali narodi, ki so v svojih civilnih predpisih želeli spoštovati naravno pravo. Tako je Vrhovno sodišče Združenih držav Amerike v odločitvi o pomembnem sporu izjavilo, da ni v pristojnosti države, da bi določala enotne standarde izobraževanja s tem, da bi otroke silila k poučevanju izključno v javnih šolah, in svojo odločitev utemeljilo z naravnim zakonom: otrok ni zgolj stvaritev države; tisti, ki ga vzgajajo in usmerjajo njegovo usodo, imajo pravico in visoko dolžnost, da ga vzgajajo in pripravljajo na izpolnjevanje svojih obveznosti[28].
38. Zgodovina priča, kako je država, zlasti v sodobnem času, kršila in krši pravice, ki jih je Bog podelil družini. Hkrati pa veličastno kaže, kako je Cerkev te pravice vedno varovala in branila, kar dokazuje posebno zaupanje, ki ga imajo starši do katoliških šol. Kot smo nedavno poudarili v pismu kardinalu državnemu sekretarju:

Družina je to instinktivno razumela in od najzgodnejših dni krščanstva do današnjih dni so očetje in matere, tudi tisti, ki so bili malo ali nič verni, na milijone pošiljali ali vodili svoje otroke v kraje izobraževanja pod vodstvom Cerkve[29].

39. Očetovski instinkt, ki ga je dal Bog, se tako z zaupanjem obrača k Cerkvi, prepričan, da bo v njej našel zaščito družinskih pravic in s tem pokazal tisto skladnost, s katero je Bog uredil vse stvari. Cerkev se namreč zaveda svojega božanskega poslanstva vsemu človeštvu in obveznosti, ki jo imajo vsi ljudje, da prakticirajo edino pravo vero; zato se nikoli ne naveliča braniti svoje pravice in starše opozarjati na njihovo dolžnost, da morajo biti vsi otroci, rojeni v katoliški cerkvi, krščeni in vzgojeni kot kristjani. Po drugi strani pa je tako ljubosumna na nedotakljivo naravno pravico družine do vzgoje otrok, da nikoli ne privoli, razen v posebnih okoliščinah in s posebnimi opozorili, da bi krstila otroke nevernikov ali poskrbela za njihovo vzgojo proti volji staršev, dokler se otroci sami ne odločijo in svobodno sprejmejo vero[30].
40. Imamo torej dve izjemno pomembni dejstvi. Kot smo rekli v zgoraj navedeni razpravi: Cerkev daje družinam na razpolago svojo službo gospodarice in vzgojiteljice, družine pa so željne izkoristiti to ponudbo in Cerkvi zaupajo svoje otroke v stotinah in tisočih. Ti dve dejstvi opozarjata in razglašata presenetljivo resnico, ki je v moralnem in družbenem redu največjega pomena. Izjavljata, da poslanstvo vzgoje pred vsem, predvsem, v prvi vrsti zadeva Cerkev in družino, in to po naravnem in božjem zakonu, in da ga zato ni mogoče zanemariti, se mu izogniti, ga izpodriniti[31].
41. Iz takšne prednosti pravic Cerkve in družine na področju vzgoje izhajajo, kot smo videli, najpomembnejše prednosti za celotno družbo. Poleg tega v skladu z božansko določenim redom stvari iz tega ne more izhajati nobena škoda za resnične in pravične pravice države v zvezi z vzgojo njenih državljanov.
42. Te pravice je civilni družbi podelil sam Avtor narave, in sicer ne iz naslova očetovstva, kot v primeru Cerkve in družine, temveč na podlagi oblasti, ki jo ima za pospeševanje skupne časne blaginje, kar je natanko namen njenega obstoja. Zato se vzgoja ne more nanašati na civilno družbo na enak način, kot se nanaša na Cerkev in družino, ampak na drugačen način, ki ustreza njenemu posebnemu cilju in predmetu.
43. Ta cilj in predmet, skupna blaginja v posvetnem redu, pa je sestavljen iz tistega miru in varnosti, v katerem družine in posamezni državljani svobodno uresničujejo svoje pravice in hkrati uživajo največjo možno duhovno in posvetno blaginjo v tem življenju, in sicer z medsebojnim združevanjem in usklajevanjem dela vseh. Naloga civilne oblasti, ki prebiva v državi, je torej dvojna: ščititi in spodbujati, nikakor pa ne absorbirati družine in posameznika ali ju nadomeščati.
44. V skladu s tem je pri vzgoji pravica ali, bolje rečeno, dolžnost države, da v svoji zakonodaji varuje že opisane prednostne pravice družine glede krščanske vzgoje njenih potomcev in posledično spoštuje tudi nadnaravne pravice Cerkve na istem področju krščanske vzgoje.
45. Prav tako pripada državi, da varuje pravice samega otroka, kadar se izkaže, da starši v tem pogledu fizično ali moralno niso dovolj sposobni, bodisi zaradi neizpolnjevanja obveznosti, nezmožnosti ali slabega ravnanja, saj, kot smo pokazali, njihova pravica do vzgoje ni absolutna in despotska, ampak je odvisna od naravnega in božjega zakona in zato podvržena tako oblasti in pristojnosti Cerkve kot tudi budnosti in upravni skrbi države z vidika skupnega dobrega. Poleg tega družina ni popolna družba, kar pomeni, da v sebi nima vseh sredstev, potrebnih za njen polni razvoj. V takih primerih, nedvomno izjemnih, se država ne postavlja na mesto družine, temveč le odpravlja pomanjkljivosti in zagotavlja ustrezna sredstva, vedno v skladu z naravnimi pravicami otroka in nadnaravnimi pravicami Cerkve.
46. Na splošno je torej pravica in dolžnost države, da v skladu s pravili pravega razuma in vere varuje moralno in versko vzgojo mladine tako, da odpravlja javne ovire, ki jo ovirajo. V prvi vrsti pripada državi, da zaradi skupnega dobrega na različne načine spodbuja vzgojo in izobraževanje mladih. Začeti bi morala s spodbujanjem in podpiranjem pobude in dejavnosti Cerkve in družine, katerih uspehi na tem področju so jasno razvidni iz zgodovine in izkušenj. Poleg tega bi morala njuno delo dopolnjevati, kadar koli to ne zadošča potrebam, tudi z lastnimi šolami in ustanovami. Kajti država ima bolj kot katera koli druga družba na voljo sredstva za potrebe vseh in prav je, da jih uporablja v korist tistih, ki so jih prispevali[32].
47. Poleg tega lahko država zahteva in sprejme ukrepe, s katerimi zagotovi, da imajo vsi njeni državljani potrebno znanje o svojih državljanskih in političnih dolžnostih ter določeno stopnjo telesne, intelektualne in moralne kulture, ki je glede na razmere našega časa resnično potrebna za skupno dobro.
48. Vendar je jasno, da mora država pri vseh teh načinih spodbujanja vzgoje in izobraževanja, tako javnih kot zasebnih, spoštovati neodtujljive pravice Cerkve in družine glede krščanske vzgoje, poleg tega pa upoštevati pravičnost pri razdeljevanju. V skladu s tem je nepravičen in nezakonit vsak monopol, izobraževalni ali šolski, ki fizično ali moralno sili družine k uporabi državnih šol v nasprotju z zapovedmi njihove krščanske vesti ali celo v nasprotju z njihovimi legitimnimi željami.
49. To državi ne preprečuje, da bi ustrezno poskrbela za pravilno upravljanje javnih zadev in za zaščito svojega miru v kraljestvu ali zunaj njega. To so stvari, ki neposredno zadevajo javno dobro in zahtevajo posebne sposobnosti in posebno pripravo. Država si zato lahko pridrži ustanavljanje in vodenje šol, namenjenih pripravi na določene državljanske dolžnosti in zlasti na vojaško službo, če pazi, da pri tem ne krši pravic Cerkve ali družine, kar se nanju nanaša. To opozorilo je dobro ponoviti, saj se v teh dneh širi duh nacionalizma, ki je lažen in pretiran ter nevaren za resnični mir in blaginjo. Pod njegovim vplivom se dogajajo različni pretiravanja, ko se tako imenovana telesna vzgoja fantov (včasih celo deklet, kar je v nasprotju z instinkti človeške narave) spreminja v vojaško; ali ko si v nedeljo nerazumno prisvajajo čas, ki bi moral biti namenjen verskim dolžnostim in družinskemu življenju doma. Vendar pa nimamo namena obsojati tega, kar je dobrega v duhu discipline in legitimne hrabrosti, ki ju spodbujajo te metode; obsojamo le tisto, kar je pretirano, kot je na primer nasilje, ki ga ne smemo zamenjevati s pogumom ali s plemenitim občutkom vojaške hrabrosti pri obrambi države in javnega reda, ali pa ponovno poveličevanje atletike, ki je že v klasičnih poganskih časih zaznamovalo zaton in propad prave telesne vzgoje.
50. Tudi na splošno velja, da morata civilna družba in država poskrbeti za to, kar lahko imenujemo državljanska vzgoja, ne le za svojo mladino, ampak za vse starosti in razrede. Ta je sestavljena iz prakse javnega predstavljanja informacij skupinam posameznikov, ki so intelektualno, domišljijsko in čustveno privlačne, da bi pritegnile njihovo voljo k temu, kar je pravično in pošteno, ter da bi jih spodbujale k temu, da bi se to izvajalo z nekakšno moralno prisilo, pozitivno z razširjanjem takšnega znanja in negativno z zatiranjem tistega, kar mu nasprotuje. [33] To državljansko vzgojo, ki je sama po sebi tako široka in raznolika, da vključuje skoraj vsako dejavnost države, namenjeno javnemu dobremu, morajo prav tako urejati norme pravičnosti, zato ne more biti v nasprotju z nauki Cerkve, ki je od Boga določena učiteljica teh norm.
51. Vse, kar smo doslej povedali v zvezi z delovanjem države na področju vzgoje, temelji na trdnih in nepremičnih temeljih katoliškega nauka o Krščanski ustavi držav, ki ga je tako mojstrsko predstavil naš predhodnik Leon Xlll, zlasti v enciklikah lmmortale Dei in Sapientiae Christianae. Piše naslednje:

Bog je razdelil upravljanje človeškega rodu med dve oblasti, cerkveno in civilno, pri čemer je eno vzpostavil nad božanskimi stvarmi, drugo pa nad človeškimi. Obe sta nadrejeni, vsaka na svojem področju; vsaka ima svoje določene meje, ki omejujejo njeno delovanje. Te meje so določene s posebno naravo in bližnjim ciljem vsake od njih ter tako rekoč opisujejo področje, znotraj katerega lahko vsaka z izključno pravico razvija svoj vpliv. Ker pa so isti predmeti v pristojnosti obeh organov, se lahko zgodi, da je ista zadeva, čeprav z drugačnega vidika, v pristojnosti in jurisdikciji vsakega od njiju. Iz tega sledi, da je božanska Previdnost, od koder izhajata oba organa, morala z ustreznim redom določiti ustrezno linijo delovanja vsakega od njiju. Pristojnosti, ki so, so določene od Boga[34].

52. Vzgoja mladine je prav ena od tistih zadev, ki pripadajo tako Cerkvi kot državi, “čeprav na različne načine”, kot je bilo pojasnjeno zgoraj.

Zato, nadaljuje Leon Xlll, mora med obema oblastema vladati dobro urejena harmonija. Ne brez razloga lahko to vzajemno soglasje primerjamo z združitvijo telesa in duše v človeku. Njegovo naravo in obseg lahko določimo le, če upoštevamo, kot smo rekli, naravo vsake od obeh moči, zlasti pa odličnost in plemenitost ustreznih ciljev. Eni je neposredno in posebej zaupana skrb za to, kar je koristno v posvetnih zadevah; druga pa naj bi se ukvarjala s stvarmi, ki se nanašajo na nebesa in večnost. Vse, kar je v človeških zadevah kakor koli sveto ali se nanaša na odrešenje duš in čaščenje Boga, bodisi po svoji naravi bodisi po svojem namenu, je torej podvrženo pristojnosti in disciplini Cerkve. Vse drugo, kar je vključeno v civilni in politični red, upravičeno spada pod državno oblast; Kristus nam je namreč zapovedal, naj dajemo cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega[35].

53. Kdor noče priznati teh načel in jih torej uporabiti pri vzgoji, mora nujno zanikati, da je Kristus ustanovil svojo Cerkev za večno odrešenje človeštva, in namesto tega trditi, da civilna družba in država nista podrejeni Bogu in njegovim zakonom, naravnim in božjim. Takšen nauk je očitno brezbožen, v nasprotju s pravim razumom in zlasti v zvezi z vzgojo izredno škodljiv za pravilno vzgojo mladih ter poguben tako za civilno družbo kot za blaginjo vsega človeštva. Po drugi strani pa iz uporabe teh načel neizogibno izhajajo neizmerne prednosti za pravilno oblikovanje državljanov. To obilno dokazuje zgodovina vseh časov. Tertulijan je v svojem Apologetiku lahko vrgel izziv sovražnikom Cerkve v prvih dneh krščanstva, tako kot je to storil sveti Avguštin v svojem; in mi danes lahko ponovimo z njim:

Naj nam tisti, ki razglašajo, da Kristusov nauk nasprotuje dobrobiti države, priskrbijo vojsko vojakov, kakršni naj bi bili po Kristusovih besedah vojaki; naj nam dajo podložnike, može, žene, starše, otroke, gospodarje, služabnike, kralje, sodnike, davkoplačevalce in pobiralce davkov, ki živijo v skladu s Kristusovim naukom; potem pa naj si drznejo trditi, da je krščanski nauk škodljiv za državo. Pa naj se niti za trenutek ne obotavljajo, da bi ta nauk, ki ga pravilno upoštevajo, razglasili za največje varovalo države[36].

54. Medtem ko obravnavamo vzgojo, ni odveč pokazati, kako je cerkveni pisatelj, ki se je razcvetel v novejšem času, v času renesanse, sveti in učeni kardinal Silvio Antoniano, ki mu je stvar krščanske vzgoje zelo hvaležna, najbolj jasno predstavil to dobro uveljavljeno točko katoliškega nauka. Bil je učenec čudovitega vzgojitelja mladih, svetega Filipa Nerija; bil je učitelj in latinski tajnik svetega Karla Borromeja, na njegov predlog in po njegovem navdihu pa je napisal svoj veličastni traktat Krščanska vzgoja mladih. V njem je navedel naslednje trditve:

Čim tesneje se posvetna oblast naroda uskladi z duhovno ter čim bolj spodbuja in pospešuje slednjo, tem bolj prispeva k ohranitvi skupne države. Cilj cerkvene oblasti je namreč z uporabo duhovnih sredstev oblikovati dobre kristjane v skladu s svojim posebnim ciljem in namenom; pri tem pa hkrati pomaga oblikovati dobre državljane in jih pripravlja na izpolnjevanje njihovih obveznosti kot članov civilne družbe. To sledi po nujnosti, saj sta v Božjem mestu, Sveti rimskokatoliški Cerkvi, dober državljan in pošten človek popolnoma ena in ista stvar. Kako huda je torej napaka tistih, ki ločujejo tako tesno povezane stvari in mislijo, da lahko dobre državljane vzgajajo na druge načine in z drugimi metodami kot s tistimi, ki omogočajo oblikovanje dobrih kristjanov. Kajti naj človeška preudarnost govori, kar hoče, in razsoja, kakor hoče, resničnega časovnega miru in spokojnosti ni mogoče ustvariti s stvarmi, ki so nasprotne ali nasprotujejo miru in sreči večnosti[37].

55. Kar velja za državo, velja tudi za znanost, znanstvene metode in znanstveno raziskovanje; nič se jim ni treba bati polnega in popolnega mandata, ki ga ima Cerkev na področju vzgoje. Našim katoliškim ustanovam, ne glede na njihovo stopnjo v svetu izobraževanja in znanosti, se ni treba opravičevati. Spoštovanje, ki ga uživajo, pohvale, ki so jih deležne, znanstvena dela, ki jih spodbujajo in ustvarjajo v tako velikem številu, predvsem pa popolnoma in odlično opremljeni možje, ki jih pripravljajo za sodstvo, poklice, učiteljski poklic, pravzaprav za vsa življenjska področja, več kot dovolj pričajo v njihovo korist[38].
56. Ta dejstva poleg tega predstavljajo najbolj presenetljivo potrditev katoliškega nauka, ki ga je opredelil Vatikanski koncil:

Ne le da je nemogoče, da bi si vera in razum nasprotovala, temveč si, nasprotno, medsebojno pomagata. Kajti medtem ko pravi razum vzpostavlja temelje vere in s pomočjo njene luči razvija spoznanje o Božjih stvareh, vera po drugi strani osvobaja in varuje razum pred zmotami ter ga bogati z raznovrstnim znanjem. Cerkev torej ne ovira ukvarjanja z znanostjo in umetnostjo, temveč ju na različne načine spodbuja in pospešuje. Ni namreč ne nevedna ne nevoščljiva za številne prednosti, ki jih prinašajo človeštvu. Nasprotno, priznava, da tako kot prihajajo od Boga, Gospoda vsega znanja, tako tudi, če jih pravilno uporabljamo, s pomočjo njegove milosti vodijo k Bogu. Prav tako ne preprečuje, da bi znanosti, vsaka na svojem področju, uporabljale svoja lastna načela in metode. Le ob priznavanju svobode, ki jim pripada, poskrbi za vse previdnostne ukrepe, da ne bi zapadle v zmoto zaradi nasprotovanja božjemu nauku ali prestopile svojih ustreznih meja ter tako posegle na področje vere in jo motile[39].

57. Ta norma o pravični svobodi v znanstvenih stvareh služi tudi kot nedotakljiva norma o pravični svobodi v didaktičnih stvareh ali za pravilno razumljeno svobodo v poučevanju; zato jo je treba upoštevati pri vsakem pouku, ki se posreduje drugim. Njena obveznost je še toliko bolj zavezujoča v pravičnosti, kadar gre za poučevanje mladih. Kajti pri tem delu učitelj, bodisi javni bodisi zasebni, nima lastne absolutne pravice, temveč le takšno, ki so mu jo posredovali drugi. Poleg tega ima vsak krščanski otrok ali mladostnik strogo pravico do poučevanja v skladu z naukom Cerkve, ki je steber in temelj resnice. In kdor kakor koli moti učenčevo vero, mu dela veliko krivico, saj zlorablja zaupanje, ki ga otroci izrekajo svojim učiteljem, ter nepošteno izkorišča njihovo neizkušenost in naravno željo po neomejeni svobodi, ki je hkrati navidezna in lažna.
58. Dejansko ne smemo nikoli pozabiti, da je predmet krščanske vzgoje cel in nedotaknjen človek, duša, združena s telesom v enosti narave, z vsemi svojimi naravnimi in nadnaravnimi sposobnostmi, kakršne ga kažeta pravi razum in razodetje; torej človek, ki je padel iz svojega prvotnega stanja, vendar ga je Kristus odrešil in mu povrnil nadnaravno stanje posvojenega Božjega sina, čeprav brez prenekaterih privilegijev telesne nesmrtnosti ali popolnega obvladovanja apetita. V človeški naravi torej ostajajo posledice izvirnega greha, med katerimi sta glavna šibkost volje in neurejena nagnjenja.
59. “Neumnost je vezana na otrokovo srce in vzgojna palica jo bo pregnala. “[40] Neurejena nagnjenja je torej treba popravljati, dobra nagnjenja spodbujati in uravnavati že od nežnega otroštva, predvsem pa je treba razsvetliti um in okrepiti voljo z nadnaravno resnico in sredstvi milosti, brez katerih je nemogoče obvladovati zle nagone, nemogoče je doseči popolno in popolno popolnost vzgoje, ki jo je nameravala Cerkev, ki jo je Kristus tako bogato obdaril z božjim naukom in zakramenti, učinkovitimi sredstvi milosti.
60. Zato je vsaka oblika pedagoškega naturalizma, ki kakor koli izključuje ali slabi nadnaravno krščansko oblikovanje pri poučevanju mladih, napačna. Vsaka vzgojna metoda, ki v celoti ali delno temelji na zanikanju ali pozabljanju izvirnega greha in milosti ter se zanaša zgolj na moči človeške narave, je neumestna. Takšni so na splošno tisti sodobni sistemi z različnimi imeni, ki se sklicujejo na navidezno samoupravljanje in neomejeno svobodo otroka ter zmanjšujejo ali celo ukinjajo učiteljevo avtoriteto in delovanje, otroku pa pripisujejo izključno prednost pobude in dejavnost, neodvisno od kakršnega koli višjega zakona, naravnega ali božjega, pri njegovem vzgojnem delu.
61. Če se kateri od teh izrazov uporablja, manj pravilno, za označevanje nujnosti postopnega aktivnejšega sodelovanja učenca pri njegovi lastni vzgoji; če je namen izgnati iz vzgoje despotizem in nasilje, kar, mimogrede, pravična kazen ni, bi bilo to pravilno, vendar nikakor ne novo. To bi pomenilo le to, kar je Cerkev učila in izvajala v tradicionalni krščanski vzgoji, v posnemanju metode, ki jo uporablja Bog sam do svojih stvaritev, od katerih zahteva dejavno sodelovanje v skladu z naravo vsake od njih; saj njegova modrost “mogočno sega od konca do konca in vse stvari sladko ureja”[41].
62. Toda žal je iz očitnega pomena besed in iz izkušenj jasno, da je tisto, kar je namenjeno nemalo ljudem, umik vzgoje iz vsakršne odvisnosti od božjega zakona. Tako danes vidimo, res čuden pogled, vzgojitelje in filozofe, ki svoje življenje preživljajo v iskanju univerzalnega moralnega kodeksa vzgoje, kot da ne bi obstajal noben dekalog, noben evangeljski zakon, noben zakon celo narave, ki ga je Bog vtisnil v človekovo srce, ki ga je razglasil pravi razum in ga je Bog sam kodificiral v pozitivnem razodetju v desetih zapovedih. Ti inovatorji krščansko vzgojo radi prezirljivo označujejo za “heteronomno”, “pasivno”, “zastarelo”, ker temelji na avtoriteti Boga in njegovega svetega zakona.
63. Takšni ljudje so nesrečno zavedeni, ko trdijo, da osvobajajo, kot pravijo, otroka, v resnici pa ga delajo sužnja njegovega slepega ponosa in njegovih neurejenih čustev, ki se kot logična posledica tega lažnega sistema upravičujejo kot legitimne zahteve tako imenovane avtonomne narave.
64. Še hujša pa je zahteva, ne le zaman, ampak tudi lažna, nespoštljiva in nevarna, da se raziskavam, poskusom in sklepom povsem naravnega in profanega reda podredijo tiste vzgojne zadeve, ki spadajo v nadnaravni red; kot na primer vprašanja duhovniškega ali redovniškega poklica in nasploh skrivno delovanje milosti, ki resda povzdiguje naravne moči, vendar jih neskončno presega in jih nikakor ni mogoče podrediti fizičnim zakonom, kajti “Duh diha, kjer hoče”[42].
65. Druga zelo resna nevarnost je naturalizem, ki dandanes vdira na področje vzgoje v tej najbolj občutljivi zadevi čistosti morale. Preveč pogosta je napaka tistih, ki z nevarno gotovostjo in pod grdim izrazom širijo tako imenovano spolno vzgojo, lažno si domišljajoč, da lahko mladino pred nevarnostmi čutnosti obvarujejo s povsem naravnimi sredstvi, kot so nespametna iniciacija in previdnostni pouk za vse brez razlike, tudi v javnosti; še huje, z izpostavljanjem priložnosti v zgodnji mladosti, da bi jih, tako trdijo, navadili in kot da bi jih pred takimi nevarnostmi utrdili.
66. Takšne osebe se hudo motijo, ker nočejo priznati prirojene slabosti človeške narave in zakona, o katerem govori apostol, ki se bori proti zakonu uma;[43] pa tudi, ker ne upoštevajo izkušnje dejstev, iz katerih je jasno razvidno, da so, zlasti pri mladih ljudeh, slabe prakse posledica ne toliko neznanja razuma kot slabosti volje, ki je izpostavljena nevarnim priložnostim in ni podprta s sredstvi milosti.
67. Če se v tej izredno občutljivi zadevi, če se ob upoštevanju vseh okoliščin izkaže, da je potrebno in primerno zasebno poučevanje s strani tistih, ki imajo od Boga pooblastilo za poučevanje in ki imajo državno milost, je treba poskrbeti za vse previdnostne ukrepe. Takšni previdnostni ukrepi so dobro znani v tradicionalni krščanski vzgoji in jih je ustrezno opisal zgoraj omenjeni Antoniano, ko pravi

V tem je naša beda in nagnjenost k grehu tolikšna, da pogosto prav v stvareh, ki veljajo za sredstvo proti grehu, najdemo priložnosti in spodbude za sam greh. Zato je nadvse pomembno, da je dober oče, ko se s sinom pogovarja o tako občutljivi zadevi, dobro previden in se ne spušča v podrobnosti ter ne omenja različnih načinov, kako ta peklenska hidra s svojim strupom uničuje tako velik del sveta; sicer se lahko zgodi, da namesto da bi ta ogenj pogasil, ga nehote podžge ali prižge v preprostem in nežnem otrokovem srcu. Če govorimo na splošno, je v obdobju otroštva dovolj, da uporabimo tista zdravila, ki imajo dvojni učinek: odpirajo vrata kreposti čistosti in zapirajo vrata slabosti[44].

68. Lažna in za krščansko vzgojo škodljiva je tudi tako imenovana metoda “koedukacije”. Tudi ta po mnenju mnogih njenih zagovornikov temelji na naturalizmu in zanikanju izvirnega greha, po mnenju vseh pa na obžalovanja vredni zmešnjavi idej, ki izenačujočo promiskuiteto in enakost zamenjuje za zakonito združevanje spolov. Stvarnik je določil in razporedil popolno združitev spolov samo v zakonski zvezi ter z različnimi stopnjami stikov v družini in družbi. Poleg tega v sami naravi, ki ju je oblikovala po organizmu, temperamentu in sposobnostih povsem različna, ni ničesar, kar bi kazalo na to, da bi lahko obstajala ali morala obstajati promiskuiteta in še manj enakost pri vzgoji obeh spolov. V skladu s čudovitimi Stvarnikovimi načrti sta namenjena temu, da se dopolnjujeta v družini in družbi prav zaradi svojih razlik, ki jih je zato treba ohranjati in spodbujati v letih njunega oblikovanja, s potrebnim razlikovanjem in ustreznim ločevanjem glede na starost in okoliščine. Ta načela je treba v skladu s krščansko previdnostjo ob upoštevanju časa in kraja uporabljati v vseh šolah, zlasti v najbolj občutljivem in odločilnem obdobju oblikovanja, to je v obdobju odraščanja; pri gimnastičnih vajah in obnašanju pa je treba posebej paziti na krščansko skromnost mladih žensk in deklet, ki jo vsako razkazovanje v javnosti tako zelo ogroža.
69. Spomnimo se strašnih besed božanskega učitelja: “Gorje svetu zaradi škandalov!”[45] Najresneje pozivamo k vaši skrbnosti in budnosti, častitljivi bratje, proti tem pogubnim zmotam, ki se v neizmerno škodo mladine širijo daleč naokoli med krščanskimi narodi.
70. Da bi dosegli popolno vzgojo, je nadvse pomembno poskrbeti, da vse tiste razmere, ki otroka obdajajo v obdobju njegovega oblikovanja, z drugimi besedami, da splet okoliščin, ki mu pravimo okolje, natančno ustreza predlaganemu cilju.
71. Prvi naravni in nujni element tega okolja, kar zadeva vzgojo, je družina, in to prav zato, ker je tako določil sam Stvarnik. V skladu s tem bo praviloma učinkovitejša in trajnejša tista vzgoja, ki jo dobimo v dobro urejeni in disciplinirani krščanski družini; in učinkovitejša sorazmerno z jasnim in stalnim dobrim zgledom, ki ga dajejo najprej starši in nato drugi člani gospodinjstva.
72. Ne nameravamo uradno obravnavati vprašanja domače vzgoje, niti se ne želimo dotakniti njegovih glavnih točk. Zadeva je preveč obsežna. Poleg tega ne manjka posebnih obravnav na to temo, ki so jih napisali stari in sodobni avtorji, znani po trdnem katoliškem nauku. Zdi se, da si posebnega omembe zasluži že omenjeni Antonianov zlati traktat O krščanski vzgoji mladine, ki ga je sveti Karel Borromej ukazal javno brati staršem, zbranim v njihovih cerkvah.
73. Kljub temu vas, častitljivi bratje in ljubljeni otroci, želimo na poseben način opozoriti na današnji obžalovanja vreden upad družinske vzgoje. Na službe in poklice v minljivem in zemeljskem življenju, ki so gotovo veliko manj pomembni, se pripravljajo z dolgim in skrbnim študijem; medtem ko se na temeljno dolžnost in obveznost vzgoje svojih otrok mnogi starši, ki so potopljeni v posvetne skrbi, pripravijo le malo ali nič. Upadajoči vpliv domačega okolja še dodatno slabi druga težnja, ki danes prevladuje skoraj povsod in zaradi katere so otroci pod takšnim ali drugačnim izgovorom, iz ekonomskih razlogov ali zaradi industrije, trgovine ali politike vse pogosteje odhajali od doma tudi v svojih najnežnejših letih. In obstaja dežela, kjer otroke dejansko trgajo iz naročja družine, da bi jih v brezbožnih šolah in društvih oblikovali (ali, natančneje rečeno, deformirali in pokvarili) v nereligioznost in sovraštvo v skladu s teorijami naprednega socializma; tako se na pravi in še strašnejši način obnavlja pokol nedolžnih.
74. Zaradi ljubezni do našega Odrešenika .Jezusa Kristusa zato prosimo dušne pastirje, naj z vsemi sredstvi, ki so v njihovi moči, z navodili in katehezami, z ustnim izročilom in pisnimi članki, ki se na široko širijo, opozarjajo krščanske starše na njihove resne obveznosti. Tega naj ne počnejo zgolj na teoretičen in splošen način, temveč s praktično in konkretno uporabo različnih odgovornosti staršev, ki se dotikajo verske, moralne in državljanske vzgoje njihovih otrok, ter z navedbo metod, ki so najbolje prilagojene, da bo njihova vzgoja učinkovita, pri čemer naj vedno predpostavljajo vpliv lastnega zglednega življenja. Apostol poganov se v svojih pismih, zlasti v Pismu Efežanom, kjer med drugim daje tudi ta nasvet, ni obotavljal spustiti do takšnih podrobnosti praktičnega poučevanja: “Ta napaka ni toliko posledica pretirane strogosti, kolikor nestrpnosti in nepoznavanja sredstev, ki so najbolj primerna za želeno popravo; je tudi posledica vse preveč pogostega popuščanja starševske discipline, ki ne zadrži rasti slabih strasti v srcih mlajše generacije. Starši in vsi, ki sodelujejo pri vzgoji, morajo zato paziti, da pravilno uporabljajo pooblastila, ki jim jih je dal Bog, čigar namestniki so v pravem pomenu besede. Ta oblast ni dana za njihovo lastno korist, temveč za pravilno vzgojo njihovih otrok v svetem in sinovskem “strahu pred Bogom, ki je začetek modrosti”, na katerem edinem temelju lahko varno počiva vsako spoštovanje avtoritete; brez njega pa bodo red, mir in blaginja, tako v družini kot v družbi, nemogoči.
75. Da bi zadostil slabosti človekove padle narave, je Bog v svoji dobroti poskrbel za obilno pomoč svoje milosti in nešteto sredstev, s katerimi je obdaril Cerkev, veliko Kristusovo družino. Cerkev je torej vzgojno okolje, ki je najtesneje in najbolj harmonično povezano s krščansko družino.
76. To vzgojno okolje Cerkve zajema zakramente, božansko učinkovita sredstva milosti, sveti obred, ki je tako čudovito poučen, in materialno zgradbo njenih cerkva, katerih liturgija in umetnost imata neizmerno vzgojno vrednost; vključuje pa tudi veliko število in raznolikost šol, združenj in ustanov vseh vrst, ustanovljenih za izobraževanje mladih v krščanski pobožnosti, skupaj z literaturo in znanostjo, ne izpuščajoč rekreacije in telesne kulture. In v tej neizčrpni rodovitnosti vzgojnih del je materinska previdnost Cerkve tako čudovita, tako neprimerljiva! Tako občudovanja vredno je tudi njeno sožitje s krščansko družino, da lahko rečemo, da Cerkev in družina skupaj tvorita en in isti tempelj krščanske vzgoje.
77. Ker pa je treba mlade rodove za korist in blaginjo civilne družbe izobraziti v umetnosti in znanosti in ker družina sama po sebi ni kos tej nalogi, je bilo treba ustanoviti to družbeno ustanovo, šolo. Vendar ne smemo pozabiti, da ta ustanova dolguje svoj obstoj pobudi družine in Cerkve, veliko prej, preden se je tega lotila država. Zato je šola v svojem zgodovinskem izvoru po svoji naravi pomožna in dopolnilna ustanova družini in Cerkvi. Iz tega logično in nujno sledi, da ne sme biti v nasprotju s tema dvema elementoma, temveč v pozitivnem soglasju z njima, z njima mora tvoriti popolno moralno zvezo in tako rekoč predstavljati eno svetišče vzgoje z družino in Cerkvijo. V nasprotnem primeru je obsojena na to, da ne bo izpolnila svojega namena in bo namesto tega postala sredstvo uničenja.
78. To načelo priznava laik, znan po svojih pedagoških spisih, čeprav jih zaradi njihovega liberalizma ne moremo brez zadržkov pohvaliti. “Šola,” piše, “če ni tempelj, je brlog.” In še enkrat: “Šola je bila v tem primeru šola,” pravi dr: “Kadar literarna, socialna, gospodinjska in verska vzgoja ne gredo z roko v roki, je človek nesrečen in nemočen.”[47]
79. Iz tega sledi, da je tako imenovana “nevtralna” ali “laična” šola, iz katere je izključena religija, v nasprotju s temeljnimi načeli vzgoje. Poleg tega takšna šola ne more obstajati v praksi; zagotovo bo postala nereligiozna. Ni treba ponavljati, kaj so o tem izjavili naši predhodniki, zlasti Pij IX. in Leon Xlll, v času, ko je laičnost na poseben način začela napadati javno šolo. Obnavljamo in potrjujemo njihove izjave,[48] pa tudi svete kanone, v katerih je obiskovanje nekatoliških šol, nevtralnih ali mešanih, torej tistih, ki so odprte tako za katoličane kot nekatoličane, za katoliške otroke prepovedano in se lahko dopušča kvečjemu z odobritvijo ordinarija, in sicer v določenih okoliščinah kraja in časa ter s posebnimi previdnostnimi ukrepi. [49] Prav tako katoličani ne morejo dopustiti tiste druge vrste mešanih šol (še najmanj tako imenovane “ecole unique”, obvezne za vse), v katerih imajo učenci ločen verski pouk, druge predmete pa prejemajo skupaj z nekatoliškimi učenci od nekatoliških učiteljev.
80. Kajti samo dejstvo, da šola izvaja nekaj verskega pouka (pogosto zelo skopo), je še ne uskladi s pravicami Cerkve in krščanske družine ter je ne naredi za primeren kraj za katoliške učence. Da bi to bilo, je potrebno, da ves pouk in celotno organizacijo šole ter njene učitelje, učni načrt in učbenike na vseh področjih ureja krščanski duh pod vodstvom in materinskim nadzorom Cerkve; da bi bila religija v resnici temelj in krona celotnega izobraževanja mladih; in to v vseh razredih šole, ne le v osnovnih, ampak tudi v srednjih in višjih učnih ustanovah. Če uporabimo besede Leona Xlll:

V tem smislu je treba, da se mladi ne učijo verskega pouka le ob določenih urah, ampak da je tudi vsak drug predmet, ki se poučuje, prežet s krščansko pobožnostjo. Če tega ni, če to sveto ozračje ne preveva in ne ogreva src tako učiteljev kot učenjakov, je od vsakega učenja mogoče pričakovati le malo dobrega, pogosto pa je posledica tega precejšnja škoda[50].

81. In naj nihče ne reče, da v narodu, kjer so različna verska prepričanja, ni mogoče poskrbeti za javni pouk drugače kot z nevtralnimi ali mešanimi šolami. V takem primeru je dolžnost države, pravzaprav je to lažji in razumnejši način ravnanja, da prepusti svobodno pobudo Cerkvi in družini ter jima pri tem nudi pomoč, ki jo zahteva pravičnost. Da je to mogoče storiti v popolno zadovoljstvo družin in v korist izobraževanja ter javnega miru in spokoja, kažejo dejanske izkušnje nekaterih držav, ki vključujejo različne veroizpovedi. Tam šolska zakonodaja spoštuje pravice družine, katoličani pa lahko v šolah, ki so v celoti katoliške, svobodno sledijo svojemu sistemu poučevanja. Prav tako se ne pozablja na distributivno pravičnost, kar je razvidno iz finančne pomoči, ki jo država dodeli več šolam, ki jih zahtevajo družine.
82. V drugih versko mešanih deželah je drugače in težko breme bremeni katoličane, ki pod vodstvom svojih škofov in ob neutrudnem sodelovanju duhovščine, svetne in redovne, v celoti na lastne stroške podpirajo katoliške šole za svoje otroke; k temu se po vesti čutijo zavezani in so z velikodušnostjo in stanovitnostjo, vredno vse pohvale, trdno odločeni ustrezno poskrbeti za to, kar odkrito izpovedujejo kot svoje geslo: “Katoliška vzgoja v katoliških šolah za vso katoliško mladino.” Če se takšna vzgoja ne podpira iz javnih sredstev, kot to zahteva distributivna pravičnost, ji zagotovo ne sme nasprotovati nobena civilna oblast, ki je pripravljena priznati pravice družine in nepreklicne zahteve zakonite svobode.
83. Kjer je ta temeljna svoboda onemogočena ali se vanjo vmešava, katoličani ne bodo nikoli čutili, ne glede na že opravljene žrtve, da so storili dovolj za podporo in obrambo svojih šol ter za zagotovitev zakonov, ki bodo zanje pravični.
84. Kajti vse, kar katoličani storijo pri spodbujanju in obrambi katoliške šole za svoje otroke, je resnično versko delo in zato pomembna naloga “Katoliške akcije”. Zato so združenja, ki se v različnih deželah tako goreče ukvarjajo s tem nadvse potrebnim delom, še posebej draga Našemu očetovskemu srcu in si zaslužijo vse pohvale.
85. Naj bo glasno razglašeno, vsi pa naj dobro razumejo in priznavajo, da se katoličani, ne glede na njihovo narodnost, pri agitaciji za katoliške šole za svoje otroke ne mešajo v strankarsko politiko, ampak se ukvarjajo z verskim podvigom, ki ga zahteva vest. Svojih otrok ne nameravajo ločiti niti od telesa naroda niti od njegovega duha, temveč jih želijo vzgajati na popoln način, ki bo najbolj pripomogel k blaginji naroda. Dejansko je dober katoličan prav zaradi svojih katoliških načel boljši državljan, ki je navezan na svojo državo in lojalno pokoren ustanovljeni civilni oblasti v vseh zakonitih oblikah vladanja.
86. V taki šoli, ki je v skladu s Cerkvijo in krščansko družino, različne veje posvetnega učenja ne bodo v očitni škodi vzgoje prihajale v navzkrižje z verskim poukom. In če se bo ob priložnosti zdelo potrebno, da učenci berejo avtorje, ki razglašajo napačen nauk, da bi ga ovrgli, bo to storjeno po ustrezni pripravi in s takšnim protistrupom zdravega nauka, da to ne bo samo škodilo, ampak bo pomagalo pri krščanski formaciji mladine.
87. Poleg tega v taki šoli študij ljudske in klasične književnosti ne bo škodoval moralnim krepostim. Tu bo krščanski učitelj posnemal čebelo, ki vzame najbolj izbrani del cveta, ostalo pa pusti, kot uči sveti Bazilij v svojem govoru mladim o študiju klasikov.[51] Tudi ta nujna previdnost, ki jo predlaga tudi pogan Kvintilijan,[52] krščanskega učitelja nikakor ne bo ovirala pri tem, da ob upoštevanju apostolovega nasveta zbere in v korist obrne vse, kar je resnično vrednega v sistemih in metodah našega sodobnega časa: “Vse preizkušajte, dobrega se držite.”[53] Zato pri sprejemanju novega ne bo prehitro opustil starega, za katerega je izkušnja stoletij pokazala, da je primerno in koristno. To še posebej velja za poučevanje latinščine, ki v naših dneh vse bolj propada zaradi nerazumnega zavračanja metod, ki jih je tako uspešno uporabljal tisti zdravi humanizem, katerega največji razvoj je bil dosežen v cerkvenih šolah. Te plemenite tradicije preteklosti zahtevajo, da se mladina, ki je predana katoliškim šolam, v celoti poučuje o črkah in znanostih v skladu s potrebami časa. Prav tako zahtevajo, da je posredovani nauk globok in trden, zlasti na področju zdrave filozofije, in da se izogibamo zmedeni površnosti tistih, “ki bi morda našli potrebno, če ne bi šli iskat odvečnega.”[54] V zvezi s tem bi morali krščanski učitelji upoštevati, kar v jedrnatem stavku pravi Leon Xlll:

V tem smislu je treba bolj poudariti uporabo primernih in trdnih metod poučevanja in, kar je še pomembneje, v celoti uskladiti s katoliško vero tisto, kar se poučuje v literaturi, znanosti in predvsem v filozofiji, od katere je v veliki meri odvisna pravilna usmeritev drugih vej znanja[55].

88. Popolne šole niso toliko rezultat dobrih metod kot dobrih učiteljev, učiteljev, ki so temeljito pripravljeni in dobro utemeljeni v snovi, ki jo morajo poučevati; ki imajo intelektualne in moralne kvalifikacije, ki jih zahteva njihova pomembna služba; ki gojijo čisto in sveto ljubezen do mladih, ki so jim zaupani, ker ljubijo Jezusa Kristusa in njegovo Cerkev, katere otroci so preljubi; in ki jim zato iskreno leži na srcu resnično dobro družine in države. Resnično napolnjuje Našo dušo s tolažbo in hvaležnostjo do božje dobrote, ko vidimo, da se ob vernih možeh in ženah, ki se ukvarjajo s poučevanjem, nahaja tako veliko število odličnih laičnih učiteljev, ki se zaradi večjega duhovnega napredka pogosto združujejo v posebne sodalitete in združenja, ki so vredna pohvale in spodbude kot najbolj odlični in močni pomočniki “Katoliške akcije”. Vsi ti se nesebično, z gorečnostjo in vztrajnostjo trudijo pri tem, kar sveti Gregor Nazianzen imenuje “umetnost umetnosti in znanost znanosti”,[56] pri vodenju in oblikovanju mladih. Tudi o njih lahko rečemo z besedami božanskega Učitelja: “Prosimo torej Gospoda žetve, naj pošlje več takih delavcev na področje krščanske vzgoje, njihova formacija pa naj bo ena glavnih skrbi dušnih pastirjev in predstojnikov redovnih skupnosti.
89. Nič manj ni treba usmerjati in paziti na vzgojo mladostnika, ki je “mehak kot vosek, da bi ga oblikovali v krepost”[58], v katerem koli drugem okolju, v katerem se znajde, ter odstranjevati priložnosti za zlo in zagotavljati priložnosti za dobro v njegovi rekreaciji in družabnih stikih; kajti “slabe komunikacije kvarijo dobre manire”[59].
90. Dandanes je bolj kot kdaj koli prej potrebna razširjena in skrbna budnost, saj je nevarnost moralnega in verskega brodoloma za neizkušeno mladino večja. To še posebej velja za brezbožne in nemoralne knjige, ki pogosto diabolično krožijo po nizkih cenah, za kino, ki množijo vse vrste razstav, in zdaj tudi za radio, ki olajšuje vse vrste komunikacij. Ta najmočnejša sredstva obveščanja javnosti, ki so lahko zelo koristna za poučevanje in vzgojo, če jih usmerjajo zdrava načela, se prepogosto uporabljajo kot spodbuda za slabe strasti in pohlep po dobičku. Sveti Avguštin je obžaloval strast do cirkuških predstav, ki je obsedla celo nekatere kristjane njegovega časa, in dramatično pripoveduje o zaljubljenosti svojega učenca in prijatelja Alipija, ki je bila na srečo le začasna.[60] Kako pogosto morajo danes starši in vzgojitelji obžalovati pokvarjenost mladine, ki sta jo povzročila sodobno gledališče in nizkotna knjiga!
91. Zato so vse pohvale in spodbude vredna tista vzgojna društva, katerih cilj je, da starše in vzgojitelje s pomočjo ustreznih knjig in revij opozarjajo na nevarnosti za moralo in vero, ki so pogosto zvito prikrite v knjigah in gledaliških predstavah. V duhu gorečnosti za duše mladih si hkrati prizadevajo razširjati dobro literaturo in promovirati igre, ki so resnično poučne, ter gredo tako daleč, da za ceno velikih žrtev postavijo gledališča in kinodvorane, v katerih krepost ne bo ničesar trpela in bo veliko pridobila.
92. Ta nujna budnost ne zahteva, da se mlade ljudi odstrani iz družbe, v kateri morajo živeti in reševati svoje duše, ampak da jih je treba danes bolj kot kdaj koli prej kot kristjane opozoriti in oborožiti pred zapeljivostjo in zmotami sveta, ki je, kot nas opominja Sveto pismo, vse ‘ugodje mesa, ugodje oči in napuh življenja’. “[61] Naj bodo to, kar je Tertulijan zapisal o prvih kristjanih in kar bi morali biti kristjani vseh časov: “deležni posesti sveta, ne pa njegove zmote”[62].
93. Ta Tertulijanov izrek nas pripelje do teme, ki jo predlagamo obravnavati na zadnjem mestu in ki je najbolj pomembna, to je do prave narave krščanske vzgoje, kot izhaja iz njenega pravega cilja. Obravnava te teme z jasnostjo opoldneva razkriva prednostno vzgojno poslanstvo Cerkve.
94. Pravi in neposredni cilj krščanske vzgoje je sodelovati z božjo milostjo pri oblikovanju pravega in popolnega kristjana, to je oblikovati samega Kristusa v tistih, ki so bili obnovljeni s krstom, v skladu s poudarjenim apostolovim izrazom: “Otročiči moji, za katere sem spet v delu, dokler se v vas ne oblikuje Kristus.”[63] Pravi kristjan mora namreč živeti nadnaravno življenje v Kristusu: “Kristus, ki je vaše življenje,”[64] in ga izkazovati v vseh svojih dejanjih: “Da bi se tudi Jezusovo življenje pokazalo v našem smrtnem telesu”[65].
95. Ravno zato krščanska vzgoja zajema celotno celoto človeškega življenja, telesnega in duhovnega, intelektualnega in moralnega, individualnega, domačega in družbenega, ne z namenom, da bi ga kakor koli zmanjšala, ampak da bi ga povzdignila, uredila in izpopolnila v skladu s Kristusovim zgledom in naukom.
96. Zato je pravi kristjan, proizvod krščanske vzgoje, nadnaravni človek, ki stalno in dosledno razmišlja, presoja in deluje v skladu s pravim razumom, ki ga osvetljuje nadnaravna svetloba Kristusovega zgleda in nauka; z drugimi besedami, če uporabimo sedanji izraz, pravi in dokončani človek značaja. Pravega značaja namreč ne ustvarja vsakršna doslednost in trdnost ravnanja, ki temelji na subjektivnih načelih, ampak le stalnost v sledenju večnim načelom pravičnosti, kar priznava celo poganski pesnik, ko kot enega in istega hvali “človeka, ki je pravičen in trdno odločen”. 66] Po drugi strani pa ne more biti popolne pravičnosti, če ne dajemo Bogu, kar mu pripada, kot to počne pravi kristjan.
97. Obseg in cilj krščanske vzgoje, kakor sta tu opisana, se svetnemu človeku zdita abstrakcija ali bolje rečeno nekaj, česar ni mogoče doseči brez zatiranja ali zakrnitve naravnih zmožnosti in brez odpovedi dejavnostim sedanjega življenja, in zato sovražna za družbeno življenje in časno blaginjo ter v nasprotju z vsakršnim napredkom v pisavi, umetnosti in znanosti ter v vseh drugih prvinah civilizacije. Tertulijan je na podoben ugovor, ki so ga sprožili nevednost in predsodki celo kulturnih poganov nekdanjega časa, v sodobnem času pa se ponavlja vse pogosteje in vztrajneje, odgovoril takole:

Tertuljanu je odgovoril: “Življenje nam ni tuje. Popolnoma se zavedamo hvaležnosti, ki jo dolgujemo Bogu, našemu Gospodu in Stvarniku. Ne zavračamo nobenega od sadov njegovega dela; vzdržujemo se le njihove nezmerne ali nezakonite uporabe. Živimo v svetu z vami; ne izogibamo se vašim forumom, trgom, kopališčem, trgovinam, tovarnam, hlevom, poslovnim in prometnim mestom. Pri tebi nakupujemo in služimo v tvoji vojski; pri tebi smo kmetje in trgovci; pri tebi menjavamo kvalificirano delo in javno razstavljamo svoja dela za tvoje storitve. Ne vem, kako se vam, s katerimi živimo in katerih smo, lahko zdimo nekoristni[67].

98. Pravi kristjan se ne odreka dejavnostim tega življenja, ne okrni svojih naravnih sposobnosti, ampak jih razvija in izpopolnjuje, tako da jih usklajuje z nadnaravnimi. Tako oplemeniti tisto, kar je v življenju zgolj naravno, in mu zagotovi novo moč v materialnem in časovnem redu, nič manj pa v duhovnem in večnem.
99. To dejstvo dokazuje celotna zgodovina krščanstva in njegovih ustanov, ki ni nič drugega kot zgodovina resnične civilizacije in napredka vse do današnjih dni. Vidno izstopa v življenju številnih svetnikov, ki jih ustvarja Cerkev in samo ona, v katerih se je v popolnosti uresničil namen krščanske vzgoje in ki so na vsak način oplemenitili in koristili človeški družbi. Svetniki so bili, so in bodo največji dobrotniki družbe ter popolni vzorniki za vse razrede in poklice, za vsa stanja in življenjske razmere, od preprostega in nekulturnega kmeta do mojstra znanosti in pisave, od skromnega obrtnika do poveljnika vojske, od očeta družine do vladarja ljudstev in narodov, od preprostih deklet in matron domačega ognjišča do kraljic in cesaric. Kaj naj rečemo o ogromnem delu, ki so ga celo za časno blaginjo ljudi opravili misijonarji evangelija, ki so barbarskim plemenom prinesli in še vedno prinašajo prednosti civilizacije skupaj z lučjo vere? Kaj pa ustanovitelji številnih socialnih in dobrodelnih ustanov, ogromno število svetih vzgojiteljev, moških in žensk, ki so ohranili in pomnožili svoje življenjsko delo, tako da so za seboj pustili plodne ustanove krščanske vzgoje v pomoč družinam in v neprecenljivo korist narodov?
100. Takšni so sadovi krščanske vzgoje. Njihova cena in vrednost izhajata iz nadnaravne kreposti in življenja v Kristusu, ki ju krščanska vzgoja oblikuje in razvija v človeku. Kristus, naš Gospod in Učitelj, je vir in razdajalec tega življenja in kreposti. S svojim zgledom je hkrati univerzalni vzor, dostopen vsem, še posebej mladim v obdobju svojega skritega življenja, življenja dela in poslušnosti, ki ga pred Bogom in ljudmi krasijo vse kreposti, osebne, domače in družbene.
101. Zdaj je vsa ta vrsta neprecenljivih vzgojnih zakladov, ki smo se jih komaj dotaknili, tako resnično last Cerkve, da tvori njeno bistvo, saj je Kristusovo mistično telo, Kristusova brezmadežna soproga in zato najbolj občudovanja vredna mati ter neprimerljiva in popolna učiteljica. Ta misel je svetega Avguština, velikega genija, čigar blagoslovljeno smrt bomo praznovali petnajsto stoletnico, navdihnila s poudarki najnežnejše ljubezni do tako veličastne matere:

Katoliška Cerkev, resnična mati kristjanov! Ne le, da nam pridigaš, kot se spodobi, kako čisto in čedno moramo častiti samega Boga, ki ga posedovati je najbolj blagoslovljeno življenje; poleg tega tako gojiš ljubezen do bližnjega in dobrodelnost, da vse slabosti, ki so jim podvržene grešne duše, v tebi najdejo svoje najmočnejše zdravilo. Otročji si pri vzgoji otrok, močan z mladeničem, nežen s starcem, z vsakim ravnaš v skladu z njegovimi potrebami duha in telesa. Otroka podrejaš staršem v nekakšnem svobodnem služenju, starše pa postavljaš nad otroka v pristojnost ljubezni. Brata z bratom povezuješ z versko vezjo, ki je močnejša in tesnejša od krvne vezi. …. Državljane združuješ z državljani, narod z narodom, da, vse ljudi, v zvezo, ki ni samo druženje, ampak bratstvo, in jih spominjaš na njihov skupni izvor. Kralje učiš, naj skrbijo za svoje ljudstvo, in ljudem naročaš, naj bodo podrejeni svojim kraljem. Vztrajno učiš, komu pripada čast, komu ljubezen, komu spoštovanje, komu strah, komu tolažba, komu graja, komu kazen; kažeš nam, da čeprav vsem ne pripadajo vse stvari ali iste stvari, je vsem dolžna ljubezen in nikomur žalitev[68].

102. Dvignimo torej, častitljivi bratje, svoje roke in srca v prošnji k nebesom, “pastirju in škofu naših duš”[69], božanskemu Kralju, “ki daje zakone vladarjem”, da bi v svoji vsemogočni moči povzročil, da bi se ti čudoviti sadovi krščanske vzgoje v še večjem obilju zbirali “po vsem svetu” v trajno korist posameznikov in narodov.

Kot obljubo teh nebeških milosti vam, častitljivi bratje, vaši duhovščini in vašemu ljudstvu z očetovsko naklonjenostjo izročamo apostolski blagoslov.

Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, enaintridesetega decembra leta 1929, osmega leta našega pontifikata.

OPOMBE:

1. Marc., X, 14: Sinite parvulos venir ad me.
2. 11 Tim., IV, 2: Insta opportune importune: argue, obsecra increpa in omni patientia et doctrina.
3. Izpovedi, I, I: Fecisti nos, Domine, ad Te. et inquietum est cor nostrum donec requiescat in Te.
4. Prov. XXII, 6: Adolescens iuxta viam suam etiam cum senuerit non recedet ab ea.
5. Hom. 60, in c. 18 Matth: Ouid maius quam animis moderari, quam adolescentulorum fingere mores?
6. Marc., IX, 36: Quisquis unum ex huiusmodi pueris receperit in nomine meo, me recipit.
7. Matth., XXVIII, 18-20: Data est mihi omnis potestas in caelo et in terra. Euntes ergo docete omnes gentes, baptizantes eos in nomine Patris, et Filii, et Spiritus Sancti: docentes eos servare omnia quaecumque mandavi vobis. Et ecce ego vobiscum sum omnibus diebus usque ad consummationem saeculi.
8. Pij IX, Ep. Quum non sine, 14 lul, 1864: Columna et firmamentum viritatis a Divino suo Auctore fuit constituta, ut omnes homines divinam edoceat fidem, eiusque depositum sibi traditum integrum inviolatumque custodiat, ac homines eotumque consortia et actiones ad morum honestatem vitaeque integritatem, iuxta revelatae doctrinae normam, dirigat et fingat.
9. De Symbolo ad catech., Xlll: Non habebit Deum patrem, qui Ecclesiam noluerit habere matrem.
10. Ep. enc. Libertas, 20 Iun. 1888: in fide atque in institutione morum, divini magisterii Ecclesiam fecit Deus ipse participem, eamdemque divino eius beneficio falli nesciam: quare magistra mortalium est maxima ac tutissima, in eaque inest non violabile ius ad magisterii libertatem.
11. Ep. enc. Singulari quadam. 24. sept. 1912: Quidquid homo christianus agat, etiam in ordine rerum terrenarum, non ei licet bona negligere quae sunt supra naturam, immo oportet ad summum bonum, tamquam ad ultimum finem, ex christianae sapientiae praescriptis omnia dirigat: omnes autem actiones eius, quatenus bonae aut malae sunt in genere morum, id est cum iure naturali et divino congruunt aut discrepant, indicio et iurisdictioni Ecclesiae subsunt.
12. A. Manzoni, Osservazioni sulla Morale Cattolica, c. III.
13. Codex luris Canonici, c. 1375.
14. Commentar. in Matth., cap. 18: Quid mundo tam periculosum quam non recepisse Christum?
15. Cod. I.C., cc. 1381, 1382.
16. Ep. enc. Nobilissima Gallorum Gens, 8. febr. 1884: Male sana omnis futura est animarum cultura: insueti ad verecundiam Dei adolescentes nullam ferre poterunt honeste vivendi disciplinam, suisque cupiditatibus nihil unquam negare ausi, facile ad miscendas civitates pertrahentur.
17. Matth., XXVIII, 19: docete omnes gentes.
18. Govor študentom kolegija v Mondragonu, 14. maj 1929.
19. Dei perfecta sunt opera, et omnes viae eius indicia.
20. S. Th., 2-2, Q. Cll, a. 1: Carnalis pater particulariter participat rationem principii quae universaliter invenitur in Deo. . . . Pater est principium et generationis et educatonis et disciplinae, et omnium quae ad perfectionem humanae vitae pertinent.
21. S. Th., 2-2, Q. X, a. 12: Filius enim naturaliter est aliquid patris . …; ita de iure naturali est quod filius, antequam habeat usum rationis, sit sub cura patris. Unde contra iustitiam naturalem esset, si puer, antequam habeat usum rationis, a cura parentum subtrahatur, vel de eo aliquid ordinetur invitis parentibus.
22. Suppl. S. Th. 3; p. Q. 41, a. 1: Non enim intendit natura solum generationem prolis, sed etiam traductionem et promotionem usque ad perfectum statum hominis in quantum homo est, qui est virtutis status.
23. Cod. 1. C. , c. 1113: Parentes gravissima obligatione tenentur prolis educationem tum religiosam et moralem, tum physicam et civilem pro viribus curandi, etiam temporali eorum bono providendi.
24. Ep. enc. Rerum novarum, 15. maj 1891: Filii sunt aliquid patris, et velut paternae amplificatio quaedam personae proprieque loqui si volumus, non ipsi per se, sed per communitatem domesticam, in qua generati sunt, civilem ineunt ac participant societatem.
25. Ep. enc. Rerum novarum, 15 Maii 1891: Patria potestas est eiusmodi, ut nec extingui, neque absorberi a republica possit, quia idem et commune habet cum ipsa hominum vita principium .
26. Ep. enc. Sapientiae christianae, 10 lan. 1890: Natura parentes habent ius suum instituendi, quos procrearint, hoc adiuncto officio, ut cum fine, cuius gratia sobolem Dei beneficio susceperunt, ipsa educatio conveniat et doctrina puerilis. Igitur parentibus est necessanum eniti et contendere, ut omnem in hoc genere propulsent iniuriam, omninoque pervincant ut sua in potestate sit educere liberos, uti par est, more christiano, maximeque prohibere scholis iis, a quibus periculum est ne malum venenum imbibant impietatis.
27. Cod.l. C.,c.1113.
28. “Temeljna teorija svobode, na kateri slonijo vse vlade v tej Uniji, izključuje kakršno koli splošno pristojnost države, da bi standardizirala svoje otroke tako, da bi jih prisilila, da sprejmejo pouk samo od javnih učiteljev. Otrok ni zgolj stvaritev države; tisti, ki ga vzgajajo in usmerjajo njegovo usodo, imajo pravico, združeno z visoko dolžnostjo, da ga prepoznajo in pripravijo na dodatne dolžnosti.” Odločitev Vrhovnega sodišča ZDA v šolskem primeru v Oregonu, 1. junij 1925.
29. Pismo kardinalskemu državnemu sekretarju, 30. maj 1929.
30. Cod. 1. C., c. 750, 2. S. Th., 2, 2. Q. X., a. 12.
31. Govor študentom kolegija Mondragone, 14. maj 1929.
32. Govor študentom kolidža Mondragone, 14. maj 1929.
33. P. L. Taparelli, Saggio teor. di Diritto Naturale, št. 922; delo, ki nikoli ni bilo dovolj pohvaljeno in priporočeno univerzitetnim študentom (Prim. našo razpravo z dne 18. decembra 1927).
34. Ep. enc. Immortale Dei, I. november 1885: Deus humani generis procurationem inter duos potestates partitus est, scilicet eccesiasticam et civilem, alteram quidem divinis, alteram humanis rebus praepositam. Utraque est in suo genere maxima: habet utraque certos, quibus contineatur, terminos, eosque sua cuiusque natura causaque proxime definitos; unde aliquis velut orbis circumscribitur, in quo sua cuiusque actio iure proprio versetur. Sed quia utriusque imperium est in eosdem, cum usuvenire possit, ut res una atque eadem quamquam aliter atque aliter, sed tamen eadem res, ad utriusque ius iudiciumque pertineat, debet providentissimus Deus, a quo sunt ambae constitutae, utriusque itinera recte atque ordine composiusse. Quae autem sunt, a Deo ordinatae sunt (Rim, Xlll, 1).
35. Ep. enc. Immortale Dei, 1. 11. 1885: Itaque inter utramque potestatem quaedam intercedat necesse est ordinata colligatio: quae quidem coniunctioni non immerito comparatur, per quam anima et corpus in homine copulantur. Qualis autem et quanta ea sit, aliter iudicari non potest, nisi respiciendo, uti diximus, ad utriusque naturam, habendaque ratione excellentiae et nobilitatis causarum; cum alteri proxime maximeque propositum sit rerum mortalium curare commoda, alteri caelestia ac sempiterna bona comparare. Quidquid igitur est in rebus humanis quoquo modo sacrum, quidquid ad salutem animorum cultumve Dei pertinet, sive tale illud sit natura sua, sive rursus tale intelligatur propter caussam ad quam refertur, id est omne in potestate arbitrioque Ecclesiae: cetera vero, quae civile et politicum genus complectitur, rectum est civili auctoritati esse subiecta, cum lesus Christus iusserit, quae Caesaris sint, reddi Caesari, quae Dei, Deo.
36. Ep. 138: Proinde qui doctrinam Christi adversam dicunt esse reipublicae, dent exercitum talem, quales doctrinas Christi esse milites iussit; dent tales provinciales, tales maritos, tales coniuges, tales parentes, tales filios, tales dominos, tales servos, tales reges, tales iudices, tales denique debitorum ipsius fisci redditores et exactores, quales esse praecipit doctrina christiana, et audeant eam dicere adversam esse reipublicae, ima vero non dubitent eam confiteri magnam, si obtemperetur, salutem esse reiublicae.
37. Dell ‘educaz. crist., lib. 1, c. 43.
38. Pismo kardinalu državnemu sekretarju, 30. maj 1929.
39. Conc. Vat., Sess. 3, cap. 4. Neque solum fides et ratio inter se dissidere nunquam possunt, sed opem quoque sibi mutuam ferunt, cum recta ratio fidei fundamenta demonstret eiusque lumine illustrata rerum divinarum scientiam excolat, fides vero rationem ab erroribus liberet ac tueatur eamque multiplici cognitione instruat. Quapropter tantum abest. ut Ecclesia humanarum artium et disciplinarium culturae obsistat, ut hanc multis modis invet atque promoveat. Non enim commoda ab iis ad hominum vitam dimanantia aut ignorat aut dispicit; fatetur immo, eas, quemadmodum a Deo scientiarum Domino profectae sunt, ita, si rite pertractentur, ad Deum iuvante eius gratia perducere. Nec sane ipsa vetat, ne huiusmodi disciplinae in suo quaeque ambitu propriis utantur principiis et propria methodo; sed iustam hanc libertatem agnoscens, id sedulo cavet, ne divinae doctrinae repugnando errores in se suscipiant, aut fines proprios transgressae ea, quae sunt fidei, occupent et perturbent.
40. Prov., XXII, 15: Stultitia colligata est in corde pueri: et virga disciplinae fugabit eam.
41. Sap., Vlll, 1: attingit a fine usque ad finem fortiter, et disponit omnia suaviter.
42. Io., III, 8: Spiritus ubi vult spirat.
43. Rim., Vll, 23.
44. Silvio Antonio, Dell ‘educazione cristiana dei figliuoli, lib. II, e. 88.
45. Matth., XVIII, 7: Vae mundo a scandalis!
46. Ef., Vl, 4: Patres, nolite ad iracundiam provocare filios vestros.
47. Nic. Tommaseo, Pensieri sull ‘educazione, Parte 1, 3, 6.
    Pij IX, Ep. Quum non sine, 14. jul. 1864. – Syllabus, Prop. 48. – Leon Xlll, alloc. Summi Pontificatus, 20. avg. 1880, Ep. enc. Nobilissima, 8. febr. 1884, Ep. enc. Quod multum, 22. avg. 1886, ep. Officio sanctissimo, 22. dec. 1887, ep. enc. Caritatis, 19. mart. 1894 itd. (prim. Cod. I.C. cum. Fontium Annot., c. 1374).
48. Cod. I.C., c. 1374.
49. Ep. enc. Militantis Ecclesiae, I avg. 1897: Necesse est non modo certis horis doceri iuvenes religionem, sed reliquam institutionem omnem christianae pietatis sensus redolere. Id si desit, si sacer hic halitus non doctorum animos ac discentum pervadat foveatque, exiguae capientur ex qualibet doctrina utilitates; damna saepe consequentur haud exigua.
50. P.G., t. 31, 570.
51. Inst. Or., 1, 8.
52. I Tes., V, 21: omnia probate; quod bonum est tenete.
53. Seneka, Epist. 45: invenissent forsitan necessaria nisi et superflua quaesiissent.
54. Lev Xll, Ep. enc., Insrutabli 21. apr. 1878: …alacrius adnitendum est, ut non solum apta ac solida institutionis methodus, sed maxime institutio ipsa catholicae fidei omnino confommis in litteris et disciplinis vigeat, praesertim autem in philosophia, ex qua recta aliarum scientiarum ratio magna ex parte dependet.
55. Oratio 11, P.G., t. 35, 426: ars artium et scientia scientiarvum.
56. Matth., IX, 37: Messis quidem multa, operarii autem pauci.
57. Horat., Art. poet., v. 163: cereus in vitium flecti.
58. Kor. XV, 33: corrumpunt mores bonos colloquia mala.
59. Conf., Vl, 8.
60. I lo., II, 16: concupiscentia carnis, concupiscentia oculorum et superbia vitae.
61. De Idololatria, 14: compossessores mundi, non erroris.
62. Gal, IV, 19: Filioli mei, quos iterum parturio, donec formetur Christus in vobis.
63. Kol., III, 4: Christus, vita vestra.
64. II Cor., IV, II: ut et vita lesu manifestetur in carne nostra mortali.
65. Horat., Od., 1,III, od. 3, v. 1: lustum et tenacem propositi virum.
66. Apol., 42: Non sumus exules vitae. Meminimus gratiam nos debere Deo Domino Creatori; nullum fructum operum eius repudiamus; plane temperamus, ne ultra modum aut perperam utamur. Itaque non sine foro, non sine macello, non sine balneis, tabernis, officinis, stabulis, nundinis vestris, caeterisque commerciis cohabitamus in hoc saeculo. Navigamus et nos vobiscum et militamus et rusticamur, et mercamur, proinde miscemus artes, operas nostras publicamus usui vestro. Quomodo infructuosi videamur negotiis vestris, cum quibus et de quibus vivimus, non scio.
67. De moribus Eccleslae catholicae, lib. 1, c. 30: Merito Ecclesia catholica Mater christianorum verissima, non solum ipsum Deum, cuius adeptio Vita est beatissima, purissime atque castissime colendum praedicas; sed etiam proximi dilectionem atque charitatem ita complecteris, ut variorum morborum, quibus pro peccatis suis animae aegrotant, omnis apud te medicina praepolleat. Tu pueriliter, pueros, fortiter iuvenes, quiete senes prout cuiusque non corporis tantum, sed et animi aetas est, exerces ac doces. Tu parentibus filios libera quadam servitute subiungis, parentes filiis pia dominatione praeponis. Tu fratribus fratres religionis vinculo firmiore atque arctiore quam sanguinis nectis … . Tu cives civibus, gentes gentibus, et prorsus homines primorum parentum recordatione, non societate tantum, sed quadam etiam fraternitate coniungis. Doces Reges prospicere populis; mones populos se subdere Regibus. Quibus honor debeatur, quibus affectus, quibus reverentia, quibus timor, quibus consolatio, quibus admonitio, quibus cohortatio, quibus disciplina, quibus obiurgatio, quibus supplicium, sedulo doces; ostendens quemadmodum et non omnibus omnia, et omnibus charitas, et nulli debeatur iniuria.
68. Prim. I Petr., II, 25: ad Pastorem et Episcopum animarum vrotrarum.