Mortalium Animos

O verski enotnosti

Papež Pij XI. – 1928

Našim častitljivim bratom patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim lokalnim ordinarijem v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.

Častitljivi bratje, zdravje in apostolski blagoslov.

1. Morda še nikoli v preteklosti nismo videli, da bi um ljudi tako zaposlovala želja po krepitvi in razširitvi bratskega odnosa, ki nas povezuje in združuje ter je posledica našega skupnega izvora in narave, na skupno blaginjo človeške družbe. Ker namreč narodi še ne uživajo v celoti sadov miru – dejansko se stara in nova nesoglasja na različnih krajih prej razraščajo v nemire in državljanske spopade – in ker po drugi strani mnogih sporov, ki zadevajo mir in blaginjo narodov, ni mogoče rešiti brez dejavnega soglasja in pomoči tistih, ki vladajo državam in podpirajo njihove interese, je zlahka razumljivo, še toliko bolj, ker danes nihče ne oporeka enotnosti človeškega rodu, zakaj si mnogi želijo, da bi bili različni narodi, navdihnjeni s to univerzalno sorodnostjo, vsak dan tesneje povezani drug z drugim.

2. Podoben cilj si nekateri prizadevajo doseči tudi v zadevah, ki zadevajo novi zakon, ki ga je razglasil Kristus, naš Gospod. Ker so namreč prepričani, da je ljudi brez vsakega verskega čuta zelo redko najti, se zdi, da so na tem prepričanju utemeljili upanje, da se bodo narodi, čeprav se med seboj razlikujejo v nekaterih verskih zadevah, brez večjih težav strinjali kot bratje v izpovedovanju nekaterih naukov, ki so tako rekoč skupna podlaga duhovnega življenja. Zato te osebe pogosto prirejajo konvencije, srečanja in nagovore, na katerih je prisotno veliko število poslušalcev in na katerih so k razpravi povabljeni vsi brez razlike, tako neverniki vseh vrst kot kristjani, tudi tisti, ki so na nesrečo odpadli od Kristusa ali ki trmasto in vztrajno zanikajo njegovo božansko naravo in poslanstvo. Vsekakor katoličani takšnih poskusov ne morejo odobravati, saj temeljijo na napačnem mnenju, po katerem so vse religije bolj ali manj dobre in hvalevredne, saj vse na različne načine izražajo in pomenijo tisti čut, ki je prirojen vsem nam in nas vodi k Bogu in k poslušnemu priznavanju njegove vladavine. Tisti, ki se tega mnenja držijo, niso le v zmoti in prevarani, ampak s tem, ko izkrivljajo idejo prave religije, jo tudi zavračajo in se po malem. obračajo k naturalizmu in ateizmu, kot ga imenujejo; iz česar jasno sledi, da tisti, ki podpira tiste, ki imajo te teorije in jih skušajo uresničiti, v celoti opušča božansko razodeto religijo.
3. Toda nekatere lažje zavede zunanji videz dobrega, kadar gre za spodbujanje edinosti med vsemi kristjani.
4. Ali ni prav, se pogosto ponavlja, pravzaprav je celo v skladu z dolžnostjo, da se vsi, ki se sklicujejo na Kristusovo ime, vzdržijo medsebojnih očitkov in se končno združijo v medsebojni ljubezni? Kdo bi si upal reči, da ljubi Kristusa, če si ne bi z vsemi močmi prizadeval uresničiti želje Njega, ki je Očeta prosil, naj bodo njegovi učenci “eno”[1]. In ali ni isti Kristus hotel, da bi se njegovi učenci odlikovali in razlikovali od drugih po tej lastnosti, namreč da bi se ljubili med seboj: “Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen drug do drugega?”[2] Vsi kristjani, dodajajo, bi morali biti kot “eno”: potem bi bili namreč veliko močnejši pri izganjanju škodljivca nereligioznosti, ki se kot kača vsak dan bolj plazi in širi ter pripravlja evangelij oropati njegove moči. Te in druge stvari ta razred ljudi, ki so znani kot pankristjani, nenehno ponavlja in krepi; in ti ljudje, ki še zdaleč niso tako maloštevilni in razpršeni, so se povečali do razsežnosti celotnega razreda in se združili v široko razširjena društva, ki jih večinoma vodijo nekatoličani, čeprav so prežeti z različnimi nauki o stvareh vere. To početje se tako dejavno spodbuja, da marsikje pridobi privržence številnih državljanov in celo prevzame misli mnogih katoličanov ter jih zapelje v upanje, da bo prišlo do takšne zveze, ki bi bila v skladu z željami svete matere Cerkve, ki ji res ne gre za nič drugega kot za to, da svoje blodeče sinove prikliče nazaj in jih pripelje v svoje naročje. Toda v resnici se pod temi vabljivimi besedami in zapeljevanjem skriva najhujša zmota, s katero so temelji katoliške vere popolnoma uničeni.
5. Opominjani torej z zavestjo naše apostolske službe, da ne smemo dovoliti, da bi bila Gospodova čreda prevarana z nevarnimi zmotami, vas, častitljivi bratje, pozivamo, da se z vnemo izogibate temu zlu; saj smo prepričani, da bodo ljudje s pismi in besedami vsakega od vas lažje spoznali in razumeli načela in argumente, ki jih bomo predstavili in iz katerih se bodo katoličani naučili, kako naj mislijo in ravnajo, ko gre za tiste podvige, katerih cilj je združitev vseh, ki se imenujejo kristjani, v eno telo, ne glede na to, na kakšen način.
6. Ustvaril nas je Bog, Stvarnik vesolja, da bi ga spoznali in mu služili; naš Avtor ima zato popolno pravico do našega služenja. Bog bi res lahko za človekovo vladanje predpisal le naravni zakon, ki ga je ob stvarjenju vtisnil v njegovo dušo, in z običajno previdnostjo urejal napredovanje istega zakona; vendar je raje določil zapovedi, ki naj bi jih ubogali, in sčasoma, namreč od začetkov človeškega rodu do prihoda in oznanila Jezusa Kristusa, sam učil človeka dolžnosti, ki jih razumno bitje dolguje svojemu Stvarniku: “Bog, ki je v različnih časih in na različne načine govoril očetom po prerokih, je nazadnje v teh dneh govoril nam po svojem Sinu.”[3] Iz tega sledi, da ne more biti druge prave vere kot tiste, ki temelji na razodetju Božje besede: to razodetje, ki se je začelo od začetka in nadaljevalo pod Staro postavo, je sam Jezus Kristus pod Novo postavo izpopolnil. Če je torej Bog spregovoril (in zgodovinsko je gotovo, da je resnično spregovoril), morajo vsi uvideti, da je človekova dolžnost absolutno verjeti v Božje razodetje in brezpogojno izpolnjevati njegove zapovedi; da bi oboje upravičeno počeli v Božjo slavo in lastno odrešenje, je edinorojeni Božji Sin ustanovil svojo Cerkev na zemlji. Nadalje: Verjamemo, da tisti, ki se imenujejo kristjani, ne morejo drugače, kot da verjamejo, da je Kristus ustanovil Cerkev, in to eno Cerkev; če pa se nadalje vprašamo, kakšne narave mora biti po volji svojega avtorja, se vsi ne strinjajo. Veliko število jih na primer zanika, da mora biti Kristusova Cerkev vidna in očitna, vsaj do te mere, da se kaže kot eno telo vernikov, ki se strinjajo v enem in istem nauku pod eno učiteljsko oblastjo in vlado; nasprotno pa vidno Cerkev razumejo kot nič drugega kot federacijo, sestavljeno iz različnih skupnosti kristjanov, čeprav se ti držijo različnih naukov, ki so lahko med seboj celo nezdružljivi. Namesto tega je Kristus, naš Gospod, ustanovil svojo Cerkev kot popolno družbo, zunanjo po svoji naravi in zaznavno s čutili, ki naj bi v prihodnosti nadaljevala delo odrešenja človeškega rodu pod vodstvom enega poglavarja,[4] z avtoriteto, ki uči z ustno besedo[5] in s službo zakramentov, ki so vir nebeške milosti; [6] zato je s primerjavo potrdil podobnost Cerkve s kraljestvom,[7] s hišo,[8] z ovčjim hlevom[9] in čredo. [10] Ta Cerkev, potem ko je bila tako čudovito ustanovljena, ni mogla povsem ugasniti in prenehati obstajati, če bi zaradi smrti umrl njen ustanovitelj in apostoli, ki so bili začetniki njenega širjenja, saj ji je bila dana zapoved, da vse ljudi brez razlike časa in kraja vodi k večnemu odrešenju: “Ali bo pri nenehnem opravljanju te naloge Cerkvi manjkala kakršnakoli moč in učinkovitost, ko pa ji je po svoji slovesni obljubi nenehno navzoč sam Kristus: “Glej, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” [11] Ali bo Cerkvi manjkala kakršnakoli moč in učinkovitost, ko pa je po svoji slovesni obljubi nenehno navzoč sam Kristus? “[12] Iz tega sledi, da Kristusova Cerkev ne le obstaja danes in vedno, ampak je tudi popolnoma enaka, kot je bila v času apostolov, razen če bi rekli, česar Bog ne daj, da Kristus, naš Gospod, ni mogel uresničiti svojega namena ali da se je motil, ko je trdil, da je peklenska vrata ne bodo premagala[13].
7. In tu se zdi primerno razložiti in ovreči neko napačno mnenje, od katerega je odvisno celotno to vprašanje, pa tudi tisto zapleteno gibanje, s katerim si nekatoličani prizadevajo doseči združitev krščanskih cerkva. Kajti avtorji, ki podpirajo to mnenje, imajo navado, včasih skoraj brez števila, navajati te Kristusove besede: “Da bi bili vsi eno…. in bo ena čreda in en pastir,”[14] vendar s tem pomenom: da je Jezus Kristus zgolj izrazil željo in molitev, ki še vedno nima svoje izpolnitve. Menijo namreč, da enotnosti vere in oblasti, ki je nota edine prave Kristusove Cerkve, do danes skorajda ni bilo in je še danes ni. Menijo, da si je to enotnost res mogoče želeti in da jo bo morda nekoč mogoče celo doseči s pomočjo volje, usmerjene k skupnemu cilju, vendar jo je medtem mogoče imeti le za čisti ideal. Dodajajo, da je Cerkev sama po sebi ali po svoji naravi razdeljena na dele; to pomeni, da jo sestavlja več cerkva ali različnih skupnosti, ki še vedno ostajajo ločene, in čeprav imajo nekatere člene nauka skupne, se glede preostalih ne strinjajo; da vse te uživajo enake pravice; in da je bila Cerkev ena in edinstvena največ od apostolske dobe do prvih ekumenskih koncilov. Zato je treba po njihovem mnenju spore in dolgotrajna nesoglasja, ki do danes ločujejo člane krščanske družine, popolnoma pustiti ob strani, iz preostalih naukov pa sestaviti skupno obliko vere in jo predlagati za verovanje, v kateri lahko vsi ne le vedo, ampak tudi čutijo, da so bratje. Raznovrstne cerkve ali skupnosti, če bi se združile v nekakšno univerzalno federacijo, bi se lahko odločno in uspešno uprle napredku nereligioznosti. To, častitljivi bratje, je tisto, kar se običajno govori. Nekateri namreč priznavajo in trdijo, da je protestantizem, kot ga imenujejo, z veliko mero nepremišljenosti zavrnil nekatere člene vere in nekatere zunanje obrede, ki so v resnici prijetni in koristni in jih rimska Cerkev še vedno ohranja. Kmalu pa začnejo trditi, da je tudi ta Cerkev zgrešila in pokvarila prvotno vero, saj je dodala in predlagala v vero nekatere nauke, ki niso le tuji evangeliju, ampak so mu celo nasprotni. Med glavne med njimi uvrščajo tiste, ki se nanašajo na primat jurisdikcije, ki je bil podeljen Petru in njegovim naslednikom na rimskem sedežu. Med njimi so res nekateri, čeprav redki, ki rimskemu papežu priznavajo častni primat ali celo določeno jurisdikcijo ali oblast, vendar menijo, da ta ne izhaja iz božjega zakona, temveč iz soglasja vernikov. Spet drugi gredo celo tako daleč, da želijo, da bi papež sam predsedoval njihovim tako rekoč raznolikim skupščinam. Čeprav je mogoče najti veliko nekatoličanov, ki glasno oznanjajo bratsko občestvo v Jezusu Kristusu, pa ne boste našli nobenega, ki bi se kdajkoli podredil in ubogal vikarja Jezusa Kristusa bodisi kot učitelja bodisi kot upravitelja. Medtem trdijo, da bi z veseljem sodelovali z Rimsko cerkvijo, vendar pod enakimi pogoji, to je kot enaki z enakimi: toda tudi če bi lahko tako ravnali, se zdi, da ni mogoče dvomiti, da jih kakršen koli sporazum, ki bi ga lahko sklenili, ne bi prisilil, da se odvrnejo od tistih mnenj, zaradi katerih še vedno blodijo in se oddaljujejo od ene Kristusove črede.
8. Ker je tako, je jasno, da apostolski sedež nikakor ne more sodelovati na njihovih zborovanjih, prav tako pa katoličani nikakor ne smejo niti podpirati niti si prizadevati za takšne podvige; če bi to storili, bi namreč dali podporo lažnemu krščanstvu, ki je povsem tuje edini Kristusovi Cerkvi. Ali naj trpimo, kar bi bilo dejansko krivično, da se resnica, in to resnica, ki jo je razodel Bog, spremeni v predmet kompromisa? Kajti tu gre za obrambo razodete resnice. Jezus Kristus je poslal svoje apostole po vsem svetu, da bi vse narode preželi z evangeljsko vero, in da se ne bi motili, je vnaprej hotel, da jih uči Sveti Duh:[15] ali je torej ta nauk apostolov v Cerkvi, katere vladar in branilec je Bog sam, popolnoma izginil ali bil včasih zamegljen? Če je naš Odrešenik jasno povedal, da bo njegov evangelij trajal ne le v času apostolov, ampak tudi do prihodnjih vekov, ali je mogoče, da bi predmet vere sčasoma postal tako nejasen in negotov, da bi bilo treba danes dopuščati mnenja, ki so med seboj celo nezdružljiva? Če bi bilo to res, bi morali priznati, da so prihod Svetega Duha na apostole in nenehno bivanje istega Duha v Cerkvi ter samo oznanjevanje Jezusa Kristusa pred nekaj stoletji izgubili vso svojo učinkovitost in uporabnost, kar bi bilo bogokletno trditi. Toda edinorojeni Božji Sin je, ko je svojim predstavnikom ukazal, naj učijo vse narode, vse ljudi zavezal, da verjamejo vsemu, kar jim sporočajo “od Boga vnaprej določene priče”,[16] in svoj ukaz potrdil tudi s to sankcijo: “Teh dveh Kristusovih zapovedi, ki ju je treba izpolniti, prve, namreč učiti, in druge, verovati, sploh ni mogoče razumeti, če Cerkev ne predlaga popolnega in lahko razumljivega nauka in je, ko tako uči, imuna pred vsako nevarnostjo, da bi se zmotila. V tej zadevi se s prave poti obračajo tudi tisti, ki mislijo, da je deponiranje resnice tako naporen trud in s tako dolgotrajnim preučevanjem in razpravljanjem, da bi človeku komaj zadostovalo življenje, da bi jo našel in si jo prisvojil; kot da bi najbolj usmiljeni Bog govoril po prerokih in svojem edinorojenem Sinu samo zato, da bi se peščica in tisti, ki jih je zadela leta, naučili, kar je po njih razodel, ne pa da bi vcepil nauk o veri in morali, po katerem bi se človek ravnal v vsem svojem moralnem življenju.
9. Zdi se, da ti pankristjani, ki se zavzemajo za združitev cerkva, res sledijo najplemenitejšim zamislim, ko spodbujajo dobrodelnost med vsemi kristjani: toda kako se zgodi, da ta dobrodelnost škoduje veri? Vsakdo ve, da je Janez, apostol ljubezni, za katerega se zdi, da v svojem evangeliju razkriva skrivnosti presvetega Jezusovega srca, in ki svojim privržencem nikoli ni nehal vtiskovati v spomin nove zapovedi “Ljubite drug drugega”, popolnoma prepovedal vsakršno druženje s tistimi, ki so izpovedovali popačeno in pokvarjeno različico Kristusovega nauka: “Če kdo pride k vam in ne prinaša tega nauka, ga ne sprejemajte v hišo in mu ne govorite: Ker ljubezen temelji na popolni in iskreni veri, morajo biti Kristusovi učenci združeni predvsem z vezjo ene vere. Kdo si torej lahko predstavlja krščansko federacijo, katere člani tudi v zadevah, ki zadevajo predmet vere, ohranijo vsak svoje mnenje in zasebno presojo, četudi je ta v nasprotju z mnenji ostalih? In na kakšen način, sprašujemo, lahko ljudje, ki sledijo nasprotnim mnenjem, pripadajo eni in isti federaciji vernikov? Na primer tisti, ki trdijo, in tisti, ki zanikajo, da je sveto izročilo pravi vir božjega razodetja; tisti, ki menijo, da je bila cerkvena hierarhija, sestavljena iz škofov, duhovnikov in redovnikov, vzpostavljena po božji volji, in tisti, ki trdijo, da je bila vzpostavljena postopoma v skladu s pogoji časa; tisti, ki častijo Kristusa, resnično navzočega v presveti evharistiji s čudovito pretvorbo kruha in vina, ki se imenuje transsubstanciacija, in tisti, ki trdijo, da je Kristus navzoč samo po veri ali po znamenju in kreposti zakramenta; tisti, ki v evharistiji priznavajo naravo zakramenta in žrtve, in tisti, ki pravijo, da ni nič drugega kot spomin ali obeležje Gospodove večerje; tisti, ki menijo, da je dobro in koristno z molitvijo klicati svetnike, ki kraljujejo s Kristusom, zlasti Marijo, Božjo Mater, in častiti njihove podobe, in tisti, ki poudarjajo, da se takšnega čaščenja ne sme uporabljati, ker je v nasprotju s čaščenjem, ki pripada Jezusu Kristusu, ‘edinemu posredniku Boga in ljudi’. “[19] Kako lahko tako velika raznolikost mnenj razjasni pot za dosego edinosti Cerkve, ne vemo; ta edinost lahko nastane le iz ene učiteljske oblasti, enega zakona verovanja in ene vere kristjanov. Vemo pa, da je od tega lahek korak do zanemarjanja vere ali indiferentizma in modernizma, kot mu pravijo. Tisti, ki so se nesrečno okužili s temi zmotami, menijo, da dogmatična resnica ni absolutna, ampak relativna, se pravi, da se ujema z različnimi potrebami časa in kraja ter z različnimi nagnjenji uma, saj je ne vsebuje nespremenljivo razodetje, ampak jo je mogoče prilagoditi človeškemu življenju. Poleg tega v zvezi s stvarmi, ki jih je treba verjeti, zdaj ni dovoljeno uporabljati razlikovanja, ki so ga nekateri videli primerno uvesti med tistimi členi vere, ki so temeljni, in tistimi, ki niso temeljni, kot pravijo, kot da bi morali prve sprejeti vsi, druge pa bi lahko prepustili svobodnemu soglasju vernikov: nadnaravna krepost vere ima namreč formalni vzrok, namreč avtoriteto razodevajočega Boga, in ta ne trpi takšnega razlikovanja. Zaradi tega velja, da vsi, ki so resnično Kristusovi, na primer spočetje Božje Matere brez madeža izvirnega greha verujejo z enako vero kot skrivnost Avguštinove Trojice in utelešenje našega Gospoda, prav tako kot neomajno učiteljsko avtoriteto rimskega papeža v skladu s pomenom, v katerem jo je opredelil ekumenski koncil v Vatikanu. Ali niso te resnice enako gotove oziroma jih ni treba enako verjeti, ker jih je Cerkev slovesno sankcionirala in opredelila, ene v eni, druge v drugi dobi, celo v tistih časih, ki so bili neposredno pred našim? Ali jih ni Bog razodel vseh? Za učiteljsko oblast Cerkve, ki je bila v božji modrosti ustanovljena na zemlji zato, da bi razodete nauke ohranili nedotaknjene za vselej in da bi jih lahko z lahkoto in varnostjo spravili v zavest ljudi, in ki se vsak dan izvaja prek rimskega papeža in škofov, ki so z njim v občestvu, ima tudi nalogo, da po lastni presoji s slovesnimi obredi in odloki opredeli katero koli resnico, kadar koli je to potrebno bodisi za nasprotovanje zmotam ali napadom heretikov bodisi za jasnejše in podrobnejše zaznamovanje misli vernikov z razloženimi členi svetega nauka. Toda pri uporabi te izredne učiteljske oblasti se ne vnaša nobena na novo izumljena snov, niti se nič novega ne doda k številu tistih resnic, ki so vsaj implicitno vsebovane v depozitu razodetja, božansko izročenem Cerkvi: za vero se razglasijo le tiste, ki so pojasnjene in se morda komu še zdijo nejasne, ali tiste, ki so jih nekateri prej postavljali pod vprašaj.
10. Tako je, častitljivi bratje, jasno, zakaj ta apostolski sedež svojim podanikom nikoli ni dovolil, da bi se udeleževali zborovanj nekatoličanov: kajti združitev kristjanov je mogoče spodbujati le tako, da se spodbuja vrnitev v edino pravo Kristusovo Cerkev tistih, ki so od nje ločeni, saj so jo v preteklosti nesrečno zapustili. K edini pravi Kristusovi Cerkvi, pravimo, ki je vidna vsem in ki naj bi po volji svojega avtorja ostala natanko takšna, kot jo je on ustanovil. Kristusova mistična soproga v stoletjih ni bila nikoli omadeževana in tudi v prihodnosti ne more biti omadeževana, o čemer priča Ciprijan: “Kristusova nevesta ne more biti lažna svojemu Sozakoncu: je neokrnjena in skromna. Pozna samo eno bivališče, čedno in skromno varuje svetost zakonske sobe.”[20] Isti sveti mučenec se je z razlogom nadvse čudil, da lahko kdo verjame, da bi “to edinost v Cerkvi, ki izhaja iz božanskega temelja in ki jo povezujejo nebeški zakramenti, lahko raztrgala in razdružila sila nasprotnih volja. “[21] Ker je namreč Kristusovo mistično telo enako kot njegovo fizično telo eno samo,[22] zgoščeno in primerno združeno,[23] bi bilo neumno in neprimerno reči, da je mistično telo sestavljeno iz členov, ki so razdruženi in razpršeni: kdor torej ni združen s telesom, ni njegov član in ni v občestvu s Kristusom, njegovo glavo[24].
11. Poleg tega v tej edini Kristusovi Cerkvi ne more biti ali ostati nihče, kdor ne sprejema, priznava in uboga avtoritete in nadrejenosti Petra in njegovih zakonitih naslednikov. Ali niso predniki tistih, ki so se zdaj zapletli v zmote Fotija in reformatorjev, ubogali rimskega škofa, glavnega pastirja duš? Žal so njihovi otroci zapustili dom svojih očetov, vendar ta ni padel na tla in za vedno propadel, saj ga je podpiral Bog. Naj se torej vrnejo k svojemu skupnemu Očetu, ki jih bo, če bodo pozabili na žalitve, ki so jih prej namenili apostolskemu sedežu, sprejel na najbolj ljubezniv način. Če namreč, kot nenehno zatrjujejo, hrepenijo po združitvi z nami in našimi, zakaj ne pohitijo, da bi vstopili v Cerkev, “mater in gospodinjo vseh Kristusovih vernikov”[25], naj slišijo Laktancija, ki vzklika: “Katoliška Cerkev je edina, ki ohranja pravo bogoslužje. To je izvir resnice, to je hiša vere, to je božji tempelj: če kdo ne vstopi sem ali če kdo odide iz nje, je tujec upanju na življenje in odrešenje. Naj se nihče ne slepi s trdovratnim prerekanjem. Kajti tu gre za življenje in odrešenje, ki bosta izgubljena in povsem uničena, če ne bomo skrbno in vztrajno upoštevali njunih interesov.”[26]
12. Zato naj se ločeni otroci približajo apostolski stolnici, postavljeni v mestu, ki sta ga Peter in Pavel, kneza apostolov, posvetila s svojo krvjo; tej stolnici, ponavljamo, ki je “korenina in maternica, iz katere izvira Božja Cerkev”[27], ne z namenom in upanjem, da bo “Cerkev živega Boga, steber in temelj resnice”[28] zavrgla neoporečnost vere in tolerirala njihove napake, ampak nasprotno, da se sami podredijo njenemu nauku in upravi. Ko bi bila naša srečna usoda, da bi storili to, česar niso mogli storiti številni naši predhodniki, da bi z očetovsko ljubeznijo sprejeli otroke, katerih nesrečno ločitev od nas zdaj obžalujemo. Ko bi nas Bog, naš Odrešenik, “ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice”,[29] uslišal, ko ponižno prosimo, da bi se mu zdelo, da bi vse, ki so zašli, vrnil v edinost Cerkve! Pri tem najpomembnejšem podvigu prosimo in želimo, da bi drugi prosili za molitve blaženo Devico Marijo, Mater božje milosti, zmagovalko nad vsemi herezijami in pomočnico kristjanov, da bi za nas izprosila čimprejšnji prihod težko pričakovanega dne, ko bodo vsi ljudje slišali glas njenega božanskega Sina in bodo “skrbeli za ohranjanje edinosti Duha v vezi miru”[30].
13. Vi, častitljivi bratje, razumete, kako zelo je to vprašanje v Naši zavesti, in želimo, da bi to vedeli tudi Naši otroci, ne le tisti, ki pripadajo katoliški skupnosti, ampak tudi tisti, ki so ločeni od nas: če bodo ti slednji ponižno prosili za luč iz nebes, ni dvoma, da bodo prepoznali edino pravo Cerkev Jezusa Kristusa in bodo končno vstopili vanjo, združeni z nami v popolni ljubezni. V pričakovanju tega dogodka in kot obljubo Naše očetovske dobre volje vam, častitljivi bratje, ter vaši duhovščini in ljudstvu z največjo ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov.
    

Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 6. januarja, na praznik razodetja Jezusa Kristusa, našega Gospoda, leta 1928 in v šestem letu našega pontifikata.

OPOMBE:

• 1. Janez xvii, 21.
• 2. Janez xiii, 35.
• 3. Heb. i, I in naslednje.
• 4. Mt xvi, 18 in naslednje; Lk xxii, 32; Jn xxi, 15-17.
• 5. Marko xvi, 15.
• 6. Janez iii, 5; vi, 48-59; xx, 22 in naslednje; prim. Mt xviii, 18 itd.
• 7. Mat. xiii.
• 8. prim. Mt xvi, 18.
• 9. Jn x, 16.
  10. Janez xxi, 15-17.
  11. Mt xxviii, 19.
  12. Mt xxviii, 20.
  13. Mat. xvi, 18.
  14. Janez xvii, 21; x, 16.
  15. Janez xvi, 13.
  16. Apostolska dela x,41.
  17. Marko xvi, 16.
  18. 11 Janez 10.
  19. Prim. I Tim. ii, 15.
  20. De Cath. Ecclesiae unitate, 6.
  21. Ibid.
  22. I Kor. xii, 12.
  23. Ef Iv, 16.
  24. Prim. Ef 5, 30; 1, 22.
  25. Prim. Lateran IV, c. 5.
  26. Divin. Instit. Iv, 30. 11-12.
  27. S. Cypr. Ep. 48 ad Cornelium, 3.
  28. I Tim. iii, 15.
  29. I Tim. ii, 4.
  30. Ef. iv, 3.