Apostolicae Curae

O ničnosti anglikanskih redov

Papež Leon XIII. – 1896

V trajen spomin

1. Dobrobiti plemenitega angleškega naroda smo posvetili nemajhen del apostolske skrbi in ljubezni, s katerima si ob pomoči njegove milosti prizadevamo izpolnjevati službo in slediti stopinjam “velikega pastirja ovac”, našega Gospoda Jezusa Kristusa. Pismo, ki smo ga lani poslali Angležem, ki iščejo Kristusovo kraljestvo v edinosti vere, je posebno pričevanje naše dobre volje do Anglije. V njem smo obudili spomin na starodavno zvezo ljudstva z materjo Cerkvijo in si prizadevali pospešiti dan srečne sprave, tako da smo spodbudili človeška srca k prizadevni molitvi k Bogu. Tudi pred kratkim, ko se nam je zdelo dobro, da v splošnem pismu podrobneje obravnavamo edinost Cerkve, Anglija ni bila na zadnjem mestu v naših mislih v upanju, da bo naš nauk okrepil katoličane in prinesel odrešujočo luč tistim, ki so ločeni od nas. Z veseljem priznavamo, da sta naša gorečnost in jasnost govora, ki ju niso navdihovali zgolj človeški vzgibi, naleteli na odobravanje Angležev, kar priča ne le o njihovi vljudnosti, temveč tudi o skrbi mnogih za njihovo večno odrešenje.
2. Z enakim namenom in mislijo smo se zdaj odločili, da se bomo posvetili nič manj pomembni zadevi, ki je tesno povezana z isto temo in našimi željami.
3. Kajti že razširjeno mnenje, ki sta ga večkrat potrdila delovanje in stalna praksa Cerkve, je trdilo, da je, ko je bil v Angliji kmalu po tem, ko je bila odtrgana od središča krščanske edinosti, pod Edvardom VI. javno uveden nov obred za podeljevanje svetih zakramentov, izginil pravi zakrament zakona, kakor ga je uvedel Kristus, in z njim hierarhično nasledstvo. Že nekaj časa, zlasti pa v zadnjih letih, se je razplamtela polemika o tem, ali imajo sveti redovi, podeljeni po Edvardovem ordinalu, naravo in učinek zakramenta; za absolutno veljavnost ali za dvomljivo veljavnost so se zavzemali ne le nekateri anglikanski pisci, ampak tudi nekaj katoličanov, večinoma neangleških. Anglikanske pisce je pri tej zadevi vodil razmislek o odličnosti krščanskega duhovništva, saj so si želeli, da njihovim ljudem ne bi manjkala dvojna oblast nad Kristusovim telesom. Katoliške pisce je gnala želja, da bi anglikancem olajšali pot do vrnitve k sveti edinosti. Oba sta namreč menila, da glede na študije, dosežene na ravni najnovejših raziskav, in nove dokumente, rešene iz pozabe, ni neprimerno, da se vprašanje ponovno preuči z našo avtoriteto.
4. In mi, ne da bi prezrli take želje in mnenja, smo predvsem v skladu z diktatom apostolske ljubezni menili, da ne bi smeli pustiti ničesar neizkušenega, kar bi kakor koli pripomoglo k temu, da se duše obvarujejo škode ali jim priskrbi korist. Zato nam je bilo všeč, da smo milostno dovolili, da se zadeva ponovno preuči, tako da bi se z izjemno skrbnostjo pri novem pregledu za prihodnost odpravil vsak dvom ali celo senca dvoma.
5. V ta namen smo določenemu številu mož, znanih po svoji učenosti in sposobnosti, za katere je bilo znano, da se njihova mnenja v tej zadevi razhajajo, naročili, naj pisno navedejo razloge za svojo sodbo. Nato smo jih poklicali k sebi in jim naročili, naj si izmenjajo spise ter nadalje raziščejo in razpravljajo o vsem, kar je bilo potrebno za popolno poznavanje zadeve. Poskrbela sva tudi, da bi lahko ponovno preučila vse dokumente, ki se nanašajo na to vprašanje in za katere je bilo znano, da obstajajo v vatikanskih arhivih, da bi poiskala nove in da bi imela na voljo celo vse akte, ki se nanašajo na to temo in jih hrani Sveto oficij ali, kot se imenuje, vrhovni svet, ter da bi preučila vse, kar so do tedaj predložili učenjaki z obeh strani. Naročili smo jim, naj se, ko bodo tako pripravljeni, zberejo na posebnih zasedanjih. Teh je bilo dvanajst in so potekale pod predsedstvom enega od kardinalov Svete rimske cerkve, ki smo ga imenovali mi, vsi pa so bili povabljeni k svobodni razpravi. Nazadnje smo ukazali, da je treba akte teh zasedanj skupaj z vsemi drugimi dokumenti predložiti našim častitljivim bratom, kardinalom istega koncila, tako da bi, ko bi vsi preučili celotno zadevo in o njej razpravljali v naši navzočnosti, lahko vsak podal svoje mnenje.
6. Ko je bil določen ta vrstni red za razpravo o zadevi, je bilo treba, da bi si ustvarili pravo oceno dejanskega stanja vprašanja, začeti z njim, potem ko smo skrbno preverili, kako je z zadevo glede na predpis in ustaljeno navado apostolskega sedeža, katere izvor in moč je bilo nedvomno zelo pomembno določiti.
7. Zaradi tega so bili najprej obravnavani glavni dokumenti, v katerih so naši predhodniki na prošnjo kraljice Marije izvajali svojo posebno skrb za spravo angleške Cerkve. Tako je Julij III. za svojega legata a latere v ta namen “kot svojega angela miru in ljubezni” poslal kardinala Reginalda Pola, Angleža, ki je bil v mnogih pogledih znamenit, in mu dal izredna in nenavadna pooblastila oziroma sposobnosti in navodila za njegovo vodenje. Te je Pavel IV. potrdil in pojasnil.
8. In tu je za pravilno razlago moči teh dokumentov treba kot temeljno načelo določiti, da gotovo niso bili namenjeni obravnavi abstraktnega stanja stvari, temveč specifičnemu in konkretnemu vprašanju. Ker so se namreč pooblastila, ki so jih ti papeži podelili apostolskemu legatu, nanašala samo na Anglijo in na versko stanje v njej in ker so pravila delovanja določili na zahtevo omenjenega legata, niso mogla biti zgolj navodila za določanje potrebnih pogojev za veljavnost posvečenj na splošno. Morala so se neposredno nanašati na zagotavljanje svetih zakramentov v omenjenem kraljestvu, kot so to zahtevale priznane okoliščine in čas. To je poleg tega, da je jasno iz narave in oblike omenjenih dokumentov, razvidno tudi iz dejstva, da bi bilo povsem nepomembno, če bi na ta način legata, katerega učenost je bila na tridentinskem koncilu vidna, poučili o pogojih, potrebnih za podelitev zakramenta zakona.
9. Vsem, ki te zadeve pravilno ocenjujejo, ne bo težko razumeti, zakaj je v pismih Julija III., izdanih apostolskemu legatu 8. marca 1554, posebej omenjeno, da so najprej tisti, ki so “pravilno in zakonito promovirani”, lahko ohranjeni v svojih redovih, nato pa drugi, ki “niso promovirani v svete redove”, lahko “so promovirani, če se izkaže, da so vredni in primerni podaniki”. Jasno in določno je namreč zapisano, kar se je tudi dejansko zgodilo, da sta obstajala dva razreda ljudi; prvi so bili tisti, ki so resnično prejeli sveti red, bodisi pred odcepitvijo Henrika VIII. bodisi, če so ga prejeli po njej in od duhovnikov, okuženih z zmoto in razkolom, še vedno po običajnem katoliškem obredu; drugi so bili tisti, ki so bili posvečeni po edvardijanskem ordinalu in ki zaradi tega niso mogli biti “promovirani”, saj so prejeli posvečenje, ki je bilo nično.
10. In da je papež mislil tako in nič drugače, jasno potrjuje pismo omenjenega legata (29. januarja 1555), s katerim je svoje pristojnosti prenesel na škofa v Norwichu. Poleg tega je treba še posebej opozoriti na to, kar piše v samih pismih Julija III. o svobodni uporabi papeških fakultet, tudi v imenu tistih, ki so prejeli posvečenje “nepravilno (minus obred) in ne po običajni cerkveni obliki”. S tem izrazom so lahko mišljeni samo tisti, ki so bili posvečeni po edvardijanskem obredu, saj poleg njega in katoliške oblike takrat v Angliji ni bilo nobene druge.
11. To postane še bolj jasno, če upoštevamo legacijo, ki sta jo po nasvetu kardinala Pola suverena kneza Filip in Marija poslala papežu v Rim v mesecu februarju 1555. Kraljevi veleposlaniki, trije možje, “najbolj ugledni in obdarjeni z vsemi vrlinami”, med katerimi je bil Thomas Thirlby, škof v Elyju, so bili zadolženi, da papeža podrobneje obvestijo o verskem stanju v državi in ga zlasti prosijo, naj ratificira in potrdi, kar si je legat prizadeval doseči in mu je uspelo doseči v smeri sprave kraljestva s Cerkvijo. V ta namen so bili papežu predloženi vsi potrebni pisni dokazi in ustrezni deli novega ordinala. Ker je bila legata odlično sprejeta in ker je o njenih dokazih “skrbno razpravljalo” več kardinalov, je Pavel IV. “po zrelem premisleku” 20. junija istega leta izdal bulo Praeclara Charissimi. V njej je sicer v celoti odobril in potrdil, kar je storil Poljak, vendar je v zvezi z ordinacijami odredil naslednje:

Tisti, ki jih je v cerkvene redove … povišal kdo drug kot škof, ki je bil veljavno in zakonito posvečen, so dolžni te redove ponovno sprejeti.

12. Kdo pa so bili tisti škofje, ki niso bili “veljavno in zakonito posvečeni”, je bilo dovolj jasno razvidno iz zgornjih dokumentov in pooblastil, ki jih je v omenjeni zadevi uporabil legat; tisti namreč, ki so bili povišani v škofovski red, tako kot drugi v druge redove, “ne po običajni cerkveni obliki” ali, kot je legat sam pisal noriški škof, “oblika in namen Cerkve” nista bila upoštevana. To so bili gotovo tisti, ki so bili promovirani v skladu z novo obliko obreda, katerega pregledu so posebej imenovani kardinali posvetili skrbno pozornost. Prav tako ne smemo spregledati odlomka v istem papeškem pismu, kjer so skupaj z drugimi, ki potrebujejo dispenz, našteti tisti, “ki so dobili tako redove kot tudi beneficije nulliter et de facto”. Kajti pridobiti redove nulliter pomeni isto kot z dejanjem null and void, torej neveljavno, kot to zahteva sam pomen besede in splošna govorica. To je še posebej jasno, kadar se beseda uporablja na enak način o redovih kot o “cerkvenih beneficijah”. Ti so bili po nedvomnem nauku svetih kanonov nedvomno nični, če so bili podeljeni s kakršno koli pomanjkljivostjo. 13 Poleg tega je omenjeni papež kmalu zatem, 30. oktobra, ko so nekateri dvomili, kdo se po papeževi misli lahko imenuje in šteje za škofe “veljavno in zakonito posvečene”, izdal še eno pismo v obliki kratkega in dejal

“v želji, da bi popolnoma odpravili tak dvom in da bi oportuno poskrbeli za mir vesti tistih, ki so bili med omenjeno shizmo povišani v sveti red, z jasno navedbo pomena in namena, ki smo ga imeli v omenjenih pismih, izjavljamo, da samo za tiste škofe in nadškofe, ki niso bili posvečeni in posvečeni v cerkveni obliki, ni mogoče reči, da so bili pravilno in zakonito posvečeni …”

14. Če se ta izjava ne bi nanašala na dejanski primer v Angliji, to je na edvardijanski ordinariat, papež s tem zadnjim pismom gotovo ne bi storil ničesar za odpravo dvoma in povrnitev miru vesti. Poleg tega je legat v tem smislu razumel dokumente in ukaze apostolskega sedeža ter jih ustrezno in vestno izpolnjeval; enako so storili kraljica Marija in ostali, ki so pomagali katolištvo povrniti v prejšnje stanje.
15. Avtoriteta Julija III. in Pavla IV, ki smo ju navedli, jasno kaže izvor te prakse, ki se je neprekinjeno izvajala več kot tri stoletja, da je treba ordinacije, podeljene po edvardijanskem obredu, šteti za nične in neveljavne. To prakso v celoti dokazujejo številni primeri absolutne ponovne ordinacije po katoliškem obredu celo v Rimu.
16. V spoštovanju te prakse imamo dokaz, ki neposredno vpliva na obravnavano zadevo. Kajti če bi slučajno ostal dvom o pravem pomenu, v katerem je treba razumeti te papeške dokumente, velja načelo, da je “običaj najboljši razlagalec prava”. Ker je v Cerkvi od nekdaj veljalo stalno in uveljavljeno pravilo, da je svetoskrunsko ponavljati zakrament reda, se nikakor ni moglo zgoditi, da bi apostolski sedež molče privolil in dopuščal takšno navado. A Apostolski sedež je to prakso ne le dopuščal, temveč jo je odobraval in sankcioniral, kadar se je pojavil kakšen poseben primer, ki je zahteval njegovo presojo v tej zadevi.
17. Navajamo dva tovrstna primera od mnogih, ki so bili od časa do časa predloženi vrhovnemu svetu Svetega oficija. Prvi je bil (leta 1684) primer nekega francoskega kalvinista, drugi pa (leta 1704) primer Johna Clementa Gordona, ki sta oba prejela redove po edvardijanskem obredu.
18. V prvem primeru so konzultorji, ki jih ni bilo malo, po temeljiti preiskavi pisno podali svoje odgovore ali, kot temu pravijo, voto, ostali pa so se soglasno strinjali z njihovim sklepom “za neveljavnost posvečenja” in le zaradi oportunitetnih razlogov se je kardinalom zdelo dobro odgovoriti z dilatacijo (tj. da v tistem trenutku ne oblikujejo sklepa).
19. Isti dokumenti so bili ponovno uporabljeni in obravnavani pri obravnavi drugega primera, od konzultorjev so bile pridobljene tudi dodatne pisne izjave, za mnenje pa so bili zaprošeni tudi najuglednejši zdravniki s Sorbone in iz Douaija. Nobeno varovalo, ki bi ga lahko predlagala modrost in preudarnost, da bi zagotovila temeljito presejanje vprašanja, ni bilo zanemarjeno.
20. In tu je pomembno opozoriti, da so, čeprav so Gordon sam, čigar zadeva je bila, in nekateri od konzultorjev med razlogi, ki so dokazovali neveljavnost, navedli Parkerjevo ordinacijo v skladu s svojimi predstavami o njej, pri izdaji odločbe ta razlog v celoti odpravili, kar dokazujejo dokumenti z nesporno pristnostjo. Pri razglasitvi odločbe tudi ni bil upoštevan noben drug razlog razen “pomanjkljivosti oblike in namena”; da bi bila sodba glede te oblike bolj gotova in popolna, je bilo poskrbljeno, da je bil v pregled predložen izvod anglikanskega ordinala in da so bili z njim primerjani obrazci za posvečenje, zbrani iz različnih vzhodnih in zahodnih obredov. Nato je Klement XI. s soglasnim glasovanjem zadevnih kardinalov v četrtek, 17. aprila 1704, izdal odlok:

“Janez Klement Gordon naj bo od začetka in brezpogojno posvečen v vse redove, tudi v sveti red, predvsem pa v duhovništvo, in če še ni bil potrjen, naj najprej prejme zakrament konfirmacije.”

21. Pomembno se je zavedati, da te sodbe nikakor ni določila opustitev izročila o inštrumentih, saj bi v takem primeru po ustaljeni navadi veljalo navodilo, naj se posvečenje pogojno ponovi, še pomembneje pa je opozoriti, da se papeževa sodba univerzalno nanaša na vsa anglikanska posvečenja, ker se sicer nanaša na določen primer, vendar ne temelji na kakšnem posebnem razlogu za ta primer, temveč na pomanjkljivosti oblike, ki enako vpliva na vse te ordinacije, in sicer tako zelo, da je bil v podobnih primerih, ko je bilo pozneje treba odločati, kot norma naveden isti odlok Klementa XI.
22. Zato mora biti vsakomur jasno, da je spor, ki je bil nedavno ponovno oživljen, dokončno rešil že Apostolski sedež, in da moramo morda prav nezadostnemu poznavanju teh dokumentov pripisati dejstvo, da naj bi kateri koli katoliški pisec menil, da je to še vedno odprto vprašanje.
23. Toda, kot smo navedli na začetku, ničesar si ne želimo tako globoko in goreče, kot biti v pomoč ljudem dobre volje, tako da jim izkažemo največjo obzirnost in dobrodelnost. Zato smo naročili, naj se anglikanski ordinal, ki je bistvena točka celotne zadeve, še enkrat kar najbolj skrbno preuči.
24. Pri pregledu vsakega obreda za opravljanje in podeljevanje zakramentov se upravičeno razlikuje med delom, ki je obreden, in tistim, ki je bistven, pri čemer se slednji običajno imenuje “snov in oblika”. Vsi vemo, da morajo zakramenti novega zakona kot čutna in učinkovita znamenja nevidne milosti označevati milost, ki jo učinkujejo, in učinkovati milost, ki jo označujejo. Čeprav bi bilo treba pomen najti v celotnem bistvenem obredu, to je v “snovi in obliki”, se še vedno nanaša predvsem na “obliko”; saj je “snov” tisti del, ki ni določen sam po sebi, ampak ga določa “oblika”. To se še jasneje pokaže pri zakramentu reda, katerega “materija”, kolikor jo moramo upoštevati v tem primeru, je polaganje rok, ki samo po sebi ne pomeni nič določenega in se enako uporablja za več redov in za konfirmacijo.
25. Toda besede, za katere so anglikanci do nedavnega splošno menili, da predstavljajo pravilno obliko duhovniškega posvečenja, namreč: “Sprejmi Svetega Duha”, gotovo niti najmanj določno ne izražajo svetega duhovniškega reda (sacerdotium) ali njegove milosti in moči, ki je predvsem moč “posvečanja in darovanja pravega Gospodovega telesa in krvi” (Tridentinski koncil, Sess. XXIII, de Sacr. Ord. , kanon 1) v tej daritvi, ki ni “golo spominjanje žrtve, darovane na križu” (prav tam, Sess XXII, de Sacrif. Missae, kanon 3).
26. Temu obrazcu so sicer pozneje dodali besede “za službo in delo duhovnika” itd. vendar to prej kaže, da so anglikanci sami spoznali, da je bil prvi obrazec pomanjkljiv in neustrezen. A tudi če bi ta dodatek lahko dal obrazcu ustrezen pomen, je bil uveden prepozno, saj je od sprejetja Edvardinovega ordinala minilo že stoletje, ker je hierarhija izumrla, ni ostala pristojnost za posvečevanje.
27. Zaman se je pred kratkim iskala pomoč pri utemeljevanju veljavnosti anglikanskih redov z drugimi molitvami istega ordinala. Če namreč pustimo ob strani druge razloge, ko pokažemo, da je ta v anglikanskem življenju nezadosten za ta namen, naj ta argument zadostuje za vse. Iz njih je bilo namenoma odstranjeno vse, kar določa dostojanstvo in službo duhovništva v katoliškem obredu. Zato te “oblike”, ki izpušča tisto, kar bi morala v bistvu pomeniti, ni mogoče imeti za primerno ali zadostno za zakrament.
28. Enako velja za škofovsko posvečenje. Formuli “Prejmite Svetega Duha” namreč niso bile pozneje dodane le besede “za škofovsko službo in delo” itd., ampak je treba tudi te besede, kot bomo zdaj navedli, razumeti v drugačnem pomenu, kot ga imajo v katoliškem obredu. Nič ne pridobimo niti s citiranjem molitve iz predgovora “Vsemogočni Bog”, saj so ji na podoben način odvzeli besede, ki označujejo summum sacerdotium .
29. Na tem mestu ni pomembno preverjati, ali je škofovstvo dovršitev duhovništva ali od njega ločen red; ali ima, če je podeljeno, kot pravijo per saltum , nekomu, ki ni duhovnik, svoj učinek ali ga nima. Toda škofovstvo nedvomno po Kristusovi ustanovi najbolj resnično pripada zakramentu reda in tvori sacerdotium v najvišji stopnji, namreč tisto, ki se po nauku svetih očetov in naših liturgičnih običajih imenuje Summum sacerdotium sacri ministerii summa . Ker sta bila zakrament reda in resnični Kristusov sacerdotium popolnoma izločena iz anglikanskega obreda in zato sacerdotium nikakor ni resnično in veljavno podeljen v škofovskem posvečenju istega obreda, iz istega razloga z njim ni mogoče resnično in veljavno podeliti škofovstva, in to še toliko bolj, ker je med prvimi nalogami škofovstva posvetitev služabnikov za sveto evharistijo in žrtvovanje.
30. Za popolno in natančno razumevanje anglikanskega ordinala poleg tega, kar smo zapisali o nekaterih njegovih delih, ni nič bolj ustreznega kot skrbno preučiti okoliščine, v katerih je bil sestavljen in javno odobren. Uvajanje podrobnosti bi bilo dolgočasno, pa tudi ni potrebno, saj je zgodovina tistega časa dovolj zgovorna glede sovraštva avtorjev Ordinala do katoliške Cerkve, glede pobudnikov, ki so jih povezali s seboj iz heterodoksnih sekt, in glede cilja, ki so ga imeli v mislih. Ker so se dobro zavedali nujne povezave med vero in bogoslužjem, med “zakonom verovanja in zakonom molitve”, so pod pretvezo vrnitve k prvobitni obliki liturgični red na mnoge načine pokvarili, da bi ustrezal zmotam reformatorjev. Zato v celotnem ordinalu ne le da ni nobene jasne omembe žrtve, posvetitve, duhovništva (sacerdotium) in moči posvetitve in darovanja, ampak so, kot smo pravkar navedli, vsako sled teh stvari, ki je bila v tistih molitvah katoliškega obreda, ki jih niso povsem zavrnili, namerno odstranili in črtali.
31. Na ta način se jasno pokaže domači značaj ali duh, kot ga imenujemo, ordinala. Če je bil torej zaradi svojega izvora popolnoma nezadosten za podeljevanje redov, je bilo nemogoče, da bi sčasoma postal zadosten, saj ni prišlo do nobene spremembe. Zaman so tisti, ki so od časa Karla I. naprej skušali obdržati neko vrsto žrtvovanja ali duhovništva, dodajali dodatke k ordinalu. Zaman je bilo tudi zatrjevanje tistega majhnega dela anglikanskega telesa, ki se je oblikoval v zadnjem času, da je omenjeni ordinal mogoče razumeti in razlagati v zdravem in ortodoksnem smislu. Trdimo, da so bila in so ta prizadevanja zaman, in sicer iz tega razloga, da vseh besed v anglikanskem ordinalu, kakršen je zdaj, ki dopuščajo dvoumnost, ni mogoče razumeti v enakem pomenu, kot ga imajo v katoliškem obredu. Ko se namreč uvede nov obred, v katerem je, kot smo videli, zakrament zakona ponarejen ali zanikan in v katerem je bila zavržena vsaka ideja posvetitve in žrtve, formula “Prejmite Svetega Duha” ne velja več, ker se Duh vlije v dušo z milostjo zakramenta, in tako tudi besede “za službo in delo duhovnika ali škofa” in podobne ne veljajo več, ampak ostanejo kot besede brez resničnosti, ki jo je Kristus vzpostavil.
32. Mnogi spretnejši anglikanski razlagalci ordinala so zaznali moč tega argumenta in ga odkrito nagovarjajo tiste, ki jemljejo ordinariat v novem pomenu in s tem podeljenim redovom zaman pripisujejo vrednost in učinkovitost, ki ju ti redovi nimajo. Z istim argumentom se zavrne trditev tistih, ki menijo, da bi molitev “Vsemogočni Bog, darovalec vsega dobrega”, ki jo najdemo na začetku obrednega dejanja, lahko zadostovala kot legitimna “oblika” redov, celo v primeru, da bi jo lahko imeli za zadostno v katoliškem obredu, ki ga je odobrila Cerkev.
33. Tej inherentni pomanjkljivosti “oblike” se pridružuje pomanjkljivost “namena”, ki je za zakrament prav tako bistvena. Cerkev ne sodi o misli in namenu, kolikor je to po svoji naravi nekaj notranjega; kolikor pa se kaže navzven, je dolžna soditi o njem. Za osebo, ki je pravilno in resno uporabila zahtevano snov in obliko za učinkovanje in podelitev zakramenta, se prav zato domneva, da je imela namen (intendisse) narediti to, kar dela Cerkev. Na tem načelu temelji nauk, da je zakrament resnično podeljen s službo tistega, ki je heretik ali nekristjan, če je uporabljen katoliški obred. Po drugi strani pa, če se obred spremeni z očitnim namenom, da se uvede drug obred, ki ga Cerkev ni odobrila, in da se zavrne to, kar dela Cerkev in kar po Kristusovi ustanovi spada k naravi zakramenta, potem je jasno, da ne le da ni potrebnega namena za zakrament, ampak da je namen škodljiv in uničujoč za zakrament.
34. Vse te zadeve smo dolgo in skrbno preučevali mi in naši častitljivi bratje, sodniki vrhovnega sveta, ki nam je bilo všeč, da smo sklicali posebno zasedanje 16. julija lani, na slovesnost Marije z gore Karmel. Soglasno so se strinjali, da je bilo o vprašanju, ki jim je bilo predloženo, že razsojeno s polnim znanjem Apostolskega sedeža in da je ta ponovna razprava in preučitev vprašanj le še bolj jasno pokazala modrost in natančnost, s katero je bila ta odločitev sprejeta. Kljub temu smo menili, da je dobro preložiti odločitev, da bi imeli čas razmisliti, ali bi bilo primerno ali smotrno, da o zadevi podamo novo avtoritativno izjavo, in ponižno prositi za popolnejše božje vodstvo.
35. Ker so nekatere osebe iz kakršnegakoli razloga ponovno sprožile razpravo o tej zadevi, čeprav je bila že odločena, in ker bi se s tem lahko spodbudila škodljiva zmota v glavah mnogih, ki bi domnevali, da imajo zakrament in učinke zakramentov, čeprav jih ni mogoče najti, se nam je zdelo dobro, da v Gospodu izrečemo svojo sodbo.
36. Zato, ker se v tej zadevi strogo držimo odlokov papežev, naših predhodnikov, in jih v celoti potrjujemo ter tako rekoč obnavljamo s svojo avtoriteto, na lastno pobudo in z gotovim znanjem, izrekamo in razglašamo, da so bili in so zakramenti, opravljeni po anglikanskem obredu, popolnoma nični in popolnoma neveljavni.
37. Ostaja nam povedati, da četudi smo se lotili razjasnjevanja tega resnega vprašanja v imenu in ljubezni do Velikega Pastirja, v istem apeliramo na tiste, ki si želijo in z iskrenim srcem iščejo posedovanje hierarhije in svetih redov. 38. Morda so si do zdaj prizadevali za večjo popolnost krščanskih kreposti in bolj pobožno prebirali božje Sveto pismo ter podvojili gorečnost svojih molitev, pa so kljub temu v dvomu in zaskrbljenosti oklevali, ali naj sledijo Kristusovemu glasu, ki jih je tako dolgo notranje opominjal. Zdaj jasno vidijo, kam jih On v svoji dobroti vabi in želi, da pridejo. Z vrnitvijo v Njegovo edino ovčjo košaro bodo prejeli blagoslove, ki jih iščejo, in posledično pomoč pri odrešenju, katere razdeljevalko je naredil Cerkev in tako rekoč stalno varuhinjo in pospeševalko Njegovega odrešenja med narodi. Tedaj bodo namreč “z veseljem zajemali vodo iz Odrešenikovih virov”, njegovih čudovitih zakramentov, s katerimi se njegovim zvestim dušam resnično odpustijo grehi in se jim povrne Božje prijateljstvo, se hranijo in krepijo z nebeškim kruhom ter se bogatijo z najmočnejšimi pomočmi za njihovo večno odrešenje. Naj Bog miru, Bog vse tolažbe v svoji neskončni nežnosti obogati in napolni z vsemi temi blagoslovi tiste, ki po njih resnično hrepenijo.
38. Svoje spodbude in želje želimo na poseben način nameniti tistim, ki so verski služabniki v svojih skupnostih. To so ljudje, ki že zaradi svoje službe prednjačijo v učenosti in avtoriteti ter jim pri srcu ležita Božja slava in odrešenje duš. Naj bodo prvi, ki se z veseljem podredijo božjemu klicu in mu prisluhnejo, ter naj bodo veličasten zgled drugim. Zagotovo jih bo njihova Mati, Cerkev, z izredno velikim veseljem sprejela ter z vso ljubeznijo in skrbjo negovala tiste, ki jih je moč njihovih velikodušnih duš sredi številnih preizkušenj in težav pripeljala nazaj v njeno naročje. Z besedami ne bi mogli izraziti priznanja, ki jim ga bo ta predani pogum pridobil v zborih bratov in sester po vsem katoliškem svetu, niti upanja in zaupanja, ki jim ga bo zaslužil pred Kristusom kot njihovim sodnikom, niti nagrade, ki jo bo od njega prejel v nebeškem kraljestvu! Mi sami pa bomo še naprej na vse zakonite načine spodbujali njihovo spravo s Cerkvijo, v kateri lahko posamezniki in množice, kot si to goreče želimo, najdejo tako veliko za posnemanje. Medtem pa po nežnem usmiljenju Gospoda, našega Boga, prosimo in prosimo vse, naj si zvesto prizadevajo slediti poti božje milosti in resnice.
39. Odrejamo, da teh pisem in vsega, kar je v njih vsebovano, ni mogoče kadar koli izpodbijati ali jim ugovarjati zaradi napake ali kakršne koli druge pomanjkljivosti podrejenosti ali obrekovanja naše namere, temveč so in bodo vedno veljavna in veljavna ter jih je treba nedotakljivo spoštovati tako v pravnem kot v drugih pogledih, s strani vseh, ne glede na stopnjo in položaj, pri čemer je vse, kar bi se v teh zadevah lahko zgodilo, da bi kdo, hote ali nehote, s kakršnim koli pooblastilom ali izgovorom, ne glede na vse nasprotno, poskušal storiti v nasprotju s tem, nično in neveljavno.
40. Želimo, da se kopijam teh pisem, tudi tiskanim, pod pogojem, da jih podpiše notar in zapečati oseba s cerkvenim dostojanstvom, prizna enaka verodostojnost, kot bi se priznala izrazu naše volje s prikazom teh daril.

Dano v Rimu, pri svetem Petru, v letu Gospodovega utelešenja, tisoč osemsto šestindevetdeset, na septemberske Ide, v devetnajstem letu našega pontifikata.

• Leon PP. XIII