Epistola Tua (1885)
O dolžnosti piscev glede verskih zadev in delovanja Cerkve v odnosu do katoliške družbe
LEON, ŠKOF,
SLUŽABNIK BOŽJIH SLUŽABNIKOV,
V TRAJNI SPOMIN NA ZADEVO
Vaše sinovsko pismo, naslovljeno na Nas, pismo, napolnjeno z najbolj prefinjenimi čustvi ljubezni in iskrene predanosti, je s sladko tolažbo pomirilo Naše duše, ki jih je prizadela nedavna in huda žalost. Dobro veste, da nas nič ne more bolj prizadeti, kot to, da se ruši duh harmonije med katoličani, da se ruši mir duš, da je zaupanje izpraznjeno in da se zavrača pokorščina, ki je primerna za otroke do očetovske avtoritete, ki jih vodi. Zato si ob prvih znakih te nesreče ne moremo kaj, da ne bi bili zelo razburjeni in da ne bi takoj preprečili nevarnosti.
Zato me nedavna objava nekega pisnega dela iz manj pričakovanega vira, ki ga tudi vi obžalujete, razburjenje, ki ga je povzročilo, in komentarji, ki jih je povzročilo, zavezujejo, da nikakor ne smem molčati o zadevi, katere obravnava, četudi se bo morda izkazala za neprijetno, kljub temu ne bo manj koristna v Franciji in tudi drugod.
Po nekaterih znakih ni težko sklepati, da so med katoličani – nedvomno zaradi sedanjega zla – nekateri, ki še zdaleč niso zadovoljni s položajem “podložnika”, ki jim pripada v Cerkvi, in menijo, da lahko sodelujejo pri njenem upravljanju, ali vsaj menijo, da smejo po svoje preverjati in presojati dejanja oblasti. Vsekakor napačno mnenje. Če bi prevladalo, bi zelo hudo škodovalo Božji Cerkvi, v kateri je po očitni volji njenega božanskega ustanovitelja treba na najbolj absoluten način razlikovati med dvema stranema: med učitelji in učenci, med pastirji in čredo, med katerimi je eden, ki je glava in vrhovni pastir vseh.
Samo pastirjem je bila dana vsa moč, da učijo, sodijo in usmerjajo; vernikom je bila naložena dolžnost, da sledijo njihovemu nauku, da se ubogljivo podredijo njihovi presoji in se pustijo voditi, popravljati in usmerjati na poti odrešenja. Tako je za preproste vernike absolutna nujnost, da se v mislih in srcu podredijo svojim pastirjem, ti pa se z njimi podredijo Glavi in vrhovnemu pastirju. V tej podrejenosti in odvisnosti sta red in življenje Cerkve; v njej je treba najti nujni pogoj blaginje in dobrega upravljanja. Nasprotno pa, če se zgodi, da si tisti, ki za to nimajo pravice, pripisujejo oblast, če si drznejo postati sodniki in učitelji, če podrejeni v vladi vesoljne Cerkve poskušajo ali skušajo uveljaviti vpliv, ki se razlikuje od vpliva vrhovne oblasti, sledi preobrat pravega reda, mnoge misli so vržene v zmedo in duše zapustijo pravo pot.
In da ne bi izpolnili te najsvetejše dolžnosti, ni treba opraviti dejanja v odkritem nasprotovanju bodisi škofom bodisi glavi Cerkve; dovolj je, da to nasprotovanje deluje posredno, toliko bolj nevarno, ker je bolj prikrito. Tako duša ne izpolnjuje te svete dolžnosti, kadar hkrati z ljubosumno gorečnostjo za oblast in prerogative vrhovnega papeža ne izkazuje dolžnega spoštovanja njemu združenim škofom ali ne upošteva v zadostni meri njihove avtoritete ali pa si njihova dejanja in namere razlaga po svoje, ne da bi počakala na sodbo apostolskega sedeža.
Podobno je dokaz pokorščine, ki je daleč od iskrene, postavljanje nekakšnega nasprotovanja med enim in drugim papežem. Tisti, ki spričo dveh različnih smernic zavračajo sedanjo, da bi se držali pretekle, ne dokazujejo poslušnosti avtoriteti, ki ima pravico in dolžnost, da jih vodi; na neki način so podobni tistim, ki bi se ob prejemu obsodbe radi pritožili na prihodnji koncil ali na papeža, ki je bolje obveščen.
Pri tem je treba upoštevati, da lahko pri upravljanju Cerkve, razen bistvenih dolžnosti, ki jih vsem papežem nalaga njihova apostolska služba, vsak od njih zavzame držo, ki jo glede na čas in okoliščine oceni kot najboljšo. O tem lahko sodi le on sam. Res je, da za to nima le posebnih luči, ampak še bolj poznavanje potreb in razmer celotnega krščanstva, za kar mora, kot se spodobi, poskrbeti njegova apostolska skrb. On je odgovoren za splošno blaginjo Cerkve, ki ji je podrejena vsaka posebna potreba, in vsi drugi, ki so podrejeni temu redu, morajo podpirati delovanje vrhovnega voditelja in služiti cilju, ki ga ima v mislih. Ker je Cerkev ena in njena glava ena, je tudi njeno vodstvo eno, in temu se morajo vsi podrediti.
Ko se ta načela pozabijo, se med katoličani opazi zmanjšanje spoštovanja, čaščenja in zaupanja v tistega, ki jim je dan za vodnika; takrat se razrahlja tista vez ljubezni in pokorščine, ki bi morala povezovati vse vernike z njihovimi pastirji, vernike in pastirje pa z vrhovnim pastirjem, vez, v kateri je treba najti predvsem varnost in skupno odrešenje.
Prav tako se s pozabljanjem ali zanemarjanjem teh načel na široko odpirajo vrata delitvam in nesoglasjem med katoličani, kar močno škodi združitvi, ki je razpoznavni znak Kristusovih vernikov in ki bi morala biti v vsaki dobi, še posebej pa danes zaradi združenih sil sovražnika, v največjem in splošnem interesu, v korist katerega bi bilo treba odložiti vsak občutek osebne preference ali osebne koristi.
Če je ta obveznost na splošno naložena vsem, pa je, lahko bi rekli, še posebej pereča za novinarje. Če jim ne bi bil vcepljen ubogljiv in pokoren duh, ki je tako potreben vsakemu katoličanu, bi pomagali pri širjenju teh obžalovanja vrednih zadev in pri njihovem še večjem obremenjevanju. Naloga, ki jim pripada v vseh stvareh, ki zadevajo vero in so tesno povezane z delovanjem Cerkve v človeški družbi, je naslednja: v celoti se v mislih in volji, tako kot vsi drugi verniki, podrediti svojim škofom in rimskemu papežu; slediti njihovemu nauku in ga objavljati; biti popolnoma in voljno podvržen njihovemu vplivu; spoštovati njihove zapovedi in skrbeti za njihovo spoštovanje. Kdor bi ravnal drugače, tako da bi služil ciljem in interesom tistih, katerih duha in namere smo v tem pismu grajali, bi propadel plemenitemu poslanstvu, ki ga je prevzel. Če bi tako ravnal, bi se zaman hvalil, da skrbi za dobro Cerkve in pomaga njeni stvari, nič manj kot nekdo, ki bi si prizadeval oslabiti ali zmanjšati katoliško resnico, ali celo nekdo, ki bi se pokazal kot njen preveč strahovit prijatelj.
Tvoje najgloblje misli, ki jih dobro poznamo, in diskreten način, kako si se pogumno vedel v teh zelo težkih časih, so nas spodbudili, da se o teh zadevah pogovarjamo s teboj, ljubljeni sin, poleg prednosti, ki jo imajo morda tam v Franciji. Vedno trden in pogumen v tistih verskih zadevah, ki so pomembne, in pri ohranjanju svetih pravic Cerkve si jih ob neki nedavni priložnosti, ki se je ponudila, odločno zaščitil in se boril v njihovo obrambo s svojim uglednim in mogočnim glasom. Še več, s trdnostjo ste spretno združili miren in miroljuben način obnašanja, vreden zadeve, ki jo zagovarjate, in ohranili duha, prostega neurejenih čustev, ter se popolnoma posvetili nalogam apostolskega sedeža in nam. Veseli nas, da vam lahko ponovno pokažemo dokaz naše sreče in najvišje dobre volje do vas. Žalosti nas le dejstvo, da vaše zdravje ni takšno, kot bi si močno želeli. Na Boga naslavljamo svoje goreče prošnje in nenehno molimo, da bi vam povrnil najboljše zdravje in da bi vas še dolgo ohranil zdrave. In kot obljubo božjih milosti, ki jih v obilju kličemo nate, iz najglobljih globin našega srca podeljujemo naš apostolski blagoslov tebi, dragi sin, ter vsem tvojim duhovnikom in ljudem.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 17. junija 1885, osmega dne našega pontifikata.
Leon XIII., papež
