Humanum Genus

O prostozidarstvu

Papež Leon XIII. – 1884

Patriarhom, primasom, nadškofom in škofom katoliškega sveta v milosti in občestvu z Apostolskim sedežem.

1. Človeški rod se je po svojem žalostnem padcu od Boga, Stvarnika in dajalca nebeških darov, “zaradi hudičeve zavisti” razdelil na dva različna in nasprotna dela, od katerih se eden vztrajno zavzema za resnico in krepost, drugi pa za tisto, kar je v nasprotju s krepostjo in resnico. Eno je Božje kraljestvo na zemlji, namreč resnična Cerkev Jezusa Kristusa; in tisti, ki si iz srca želijo biti združeni z njo, da bi dosegli odrešenje, morajo nujno služiti Bogu in njegovemu edinorojenemu Sinu z vsem svojim umom in vso voljo. Drugo pa je satanovo kraljestvo, v čigar posesti in oblasti so vsi, ki sledijo usodnemu zgledu svojega voditelja in naših prvih staršev, tisti, ki nočejo ubogati božanskega in večnega zakona in imajo številne lastne cilje, s katerimi prezirajo Boga, in številne cilje, usmerjene tudi proti Bogu.

2. To dvojno kraljestvo je sveti Avguštin ostro razbral in opisal po vzoru dveh mest, ki sta si nasprotni v svojih zakonih, ker si prizadevata za nasprotne cilje; s prefinjeno kratkostjo je učinkoviti vzrok vsakega od njiju izrazil s temi besedami: “Dve ljubezni sta oblikovali dve mesti: ljubezen do sebe, ki je segala celo do zaničevanja Boga, zemeljsko mesto, in ljubezen do Boga, ki je segala do zaničevanja sebe, nebeško mesto.”[1] V vsakem časovnem obdobju je bilo vsako v sporu z drugim, z različnimi in mnogoterimi orožji in bojevanjem, čeprav ne vedno z enako vnemo in napadom. V tem obdobju pa se zdi, da se partizani zla združujejo in se borijo z združeno vnemo, pri čemer jih vodi ali jim pomaga močno organizirano in razširjeno združenje, imenovano prostozidarji. Ti ne skrivajo več svojih namenov in se zdaj pogumno dvigajo proti samemu Bogu. Javno in odkrito načrtujejo uničenje svete Cerkve, in to z določenim namenom, da bi krščanske narode popolnoma oropali blagoslovov, ki smo jih prejeli po Jezusu Kristusu, našem Odrešeniku, če bi bilo to mogoče. Ob žalovanju nad tem zlom nas ljubezen, ki spodbuja naše srce, sili, da pogosto kličemo k Bogu: “Kajti glej, Tvoji sovražniki so zagnali hrup in tisti, ki Te sovražijo, so dvignili glavo. Zlonamerno so se spravili na Tvoje ljudstvo in se posvetovali proti Tvojim svetnikom. Rekli so: ‘Pridite in jih uničimo, da ne bodo več narod'”[2].
3. V tako nujni krizi, ko je krščansko ime deležno tako silovitega in tako perečega napada, je Naša dolžnost, da opozorimo na nevarnost, označimo, kdo so nasprotniki, in se po svojih najboljših močeh zoperstavimo njihovim načrtom in spletkam, da ne bi propadli tisti, katerih odrešitev nam je zaupana, in da kraljestvo Jezusa Kristusa, ki nam je bilo zaupano, ne bi obstalo in ostalo celo, ampak bi se z vedno večjo rastjo širilo po vsem svetu.
4. Rimski papeži Naši predhodniki so v svoji nenehni budnosti nad varnostjo krščanskega ljudstva hitro odkrili navzočnost in namen tega glavnega sovražnika, takoj ko je ta izbruhnil na svetlo, namesto da bi se skrival kot temna zarota; poleg tega so s pravo previdnostjo izkoristili priložnost, da so se tako rekoč dali na stražo in se niso pustili ujeti v zvijače in pasti, ki so jim bile nastavljene, da bi jih prevarali.
5. Prvi je na nevarnost opozoril Klement XII. leta 1738,[3] njegovo konstitucijo pa je potrdil in obnovil Benedikt XIV.[4] Po isti poti je šel tudi Pij VII. in Leon XII. je z apostolsko konstitucijo Quo Graviora[5] združil dejanja in dekrete prejšnjih papežev o tej temi ter jih za vedno ratificiral in potrdil. V istem smislu so govorili Pij VIII,[7] Gregor XVI[8] in večkrat Pij IX[9].
6. Kajti takoj, ko sta bila ustroj in duh zidarske sekte jasno razkrita z očitnimi znaki njenih dejanj, z raziskovanjem njenih vzrokov, z objavo njenih zakonov ter njenih obredov in komentarjev, pogosto z dodatkom osebnih pričevanj tistih, ki so bili v tajnosti, je ta apostolski sedež obsodil sekto prostozidarjev in javno razglasil njeno ustanovo, ki je v nasprotju z zakonom in pravico ter škodljiva nič manj za krščanstvo kot za državo; in prepovedal vstop v to družbo pod kaznijo, ki jo Cerkev običajno izreče izjemnim krivcem. Sektaši, ogorčeni nad tem, so mislili, da bi se izmaknili ali oslabili moč teh odlokov, deloma s preziranjem, deloma z obrekovanjem, in so obtoževali suverene papeže, ki so jih sprejeli, da so v svojih odlokih prekoračili mejo zmernosti ali da so odredili, kar ni bilo pravično. Na ta način so se skušali izogniti avtoriteti in teži apostolskih konstitucij Klementa XII. in Benedikta XIV. ter Pija VII. in Pija IX.[10] Toda v sami družbi je bilo mogoče najti ljudi, ki so nehote priznali, da so rimski papeži ravnali v okviru svoje pravice, v skladu s katoliškim naukom in disciplino. Papeži so prejeli enako soglasje, in to z odločnimi besedami, od številnih knezov in voditeljev vlad, ki so se zavzemali, da bi masonsko družbo izročili apostolskemu sedežu ali pa so jo po lastni volji s posebnimi zakoni označili za škodljivo, kot na primer na Nizozemskem, v Avstriji, Švici, Španiji, na Bavarskem, v Savoji in drugih delih Italije.
7. Toda, kar je najpomembnejše, potek dogodkov je pokazal preudarnost Naših predhodnikov. Njihova previdnostna in očetovska skrb namreč ni vedno in povsod prinesla želenega rezultata; in to bodisi zaradi simulacije in zvitosti nekaterih, ki so bili dejavni nosilci zlorab, bodisi zaradi lahkomiselnosti preostalih, ki bi morali v lastnem interesu zadevi nameniti svojo skrbno pozornost. Zato je sekta prostozidarjev v stoletju in pol rasla z nepredstavljivo hitrostjo, dokler ni s prevaro ali predrznostjo prišla do tega, da si je z goljufijo ali drznostjo zagotovila takšen vstop v vse položaje države, da se je zdelo, da je skorajda njena vladajoča sila. Ta hiter in strahovit napredek je Cerkvi, moči knezov in javnemu blagostanju povzročil prav tisto hudo škodo, ki so jo naši predhodniki predvideli že davno prej. Doseženo je bilo takšno stanje, da bo odslej obstajal resen razlog za strah, vendar ne za Cerkev – saj je njen temelj mnogo premočan, da bi ga lahko prevrnili ljudje -, temveč za tiste države, v katerih prevladuje oblast bodisi sekte, o kateri govorimo, bodisi drugih sekt, ki ji niso podobne in se ji podrejajo kot učenci in podložniki.
8. Iz teh razlogov smo se komaj postavili na čelo Cerkve, že smo jasno videli in čutili, da je naša dolžnost, da v boju proti tako obsežnemu zlu do skrajnosti uporabimo svojo oblast. Večkrat smo že po potrebi napadli nekatere glavne točke nauka, ki so na poseben način pokazale sprevržen vpliv masonskih mnenj. Tako smo v Našem encikličnem pismu Quod Apostolici Muneris skušali ovreči pošastne nauke socialistov in komunistov; nato smo se v drugem začetnem pismu “Arcanum” potrudili braniti in razložiti pravo in pristno idejo družinskega življenja, katerega vir in izvor je zakonska zveza; in v tistem, ki se začenja z “Diuturnum”,[11] smo opisali ideal politične vlade, skladen z načeli krščanske modrosti, ki je po eni strani čudovito skladen z naravnim redom stvari, po drugi pa z blaginjo tako suverenih knezov kot narodov. Zdaj nameravamo po zgledu naših predhodnikov neposredno obravnavati samo zidarsko družbo, ves njen nauk, njene cilje ter način razmišljanja in delovanja, da bi vse bolj osvetlili njeno moč za zlo in storili, kar je v naši moči, da bi ustavili širjenje te smrtonosne kuge.
9. Obstaja več organiziranih teles, ki se sicer razlikujejo po imenu, obredih, obliki in izvoru, vendar jih skupnost ciljev in podobnost njihovih glavnih mnenj vseeno tako povezujeta, da s sekto prostozidarjev dejansko tvorijo eno samo stvar, ki je nekakšno središče, od koder vsi odhajajo in kamor se vsi vračajo. Ti zdaj ne kažejo več želje, da bi ostali prikriti, saj imajo svoja srečanja na dnevni svetlobi in pred očmi javnosti ter izdajajo svoje časopisne organe; vendar se, ko jih dobro razumemo, izkaže, da še vedno ohranjajo naravo in navade tajnih društev. Veliko stvari je podobnih skrivnostim, ki jih po ustaljenem pravilu skrbno skrivajo ne le pred tujci, temveč tudi pred zelo številnimi člani; kot so njihovi tajni in končni načrti, imena glavnih voditeljev, določena tajna in notranja srečanja, pa tudi njihove odločitve ter načini in sredstva za njihovo izvajanje. To je nedvomno cilj raznovrstnih razlik med člani glede pravic, služb in privilegijev, sprejetih razlik med redovi in stopnjami ter stroge discipline, ki jo vzdržujejo.
   Kandidatom se običajno zapoveduje, da obljubijo – ne, s posebno prisego, da bodo prisegli -, da ne bodo nikomur, nikoli in na noben način razkrili članov, prehodov ali obravnavanih tem. Tako si prostozidarji z goljufivim zunanjim videzom in vedno enakim načinom simulacije tako kot stari manihejci prizadevajo, da bi se čim bolj prikrili in da ne bi pripustili drugih prič razen svojih članov. Kot priročen način prikrivanja se izdajajo za književnike in učenjake, ki se združujejo zaradi učenja. Govorijo o svoji vnemi za bolj kultivirano prefinjenost in o ljubezni do revnih; izjavljajo, da je njihova edina želja izboljšati položaj množic in s čim večjim številom ljudi deliti vse ugodnosti civilnega življenja. Tudi če bi bili ti cilji resnično resnični, nikakor niso njihov celotni cilj. Poleg tega morajo kandidati za vpis obljubiti in se zavezati, da bodo odslej strogo in zvesto ubogali svoje voditelje in gospodarje ter da bodo pripravljeni izpolnjevati njihove ukaze ob najmanjšem izrazu svoje volje; če pa ne bodo ubogali, se bodo podredili najstrožjim kaznim in smrti. Če se ugotovi, da je kdo izdal početje sekte ali se uprl danim ukazom, se ga neredko kaznuje, in to tako drzno in spretno, da se morilec zelo pogosto izogne odkritju in kazni za svoj zločin.
10. Toda simulirati in si želeti, da bi se skrili; ljudi kot sužnje zvezati v najtesnejše okove, in to brez navedbe zadostnega razloga; ljudi, zasužnjene volji drugega, uporabiti za kakršno koli samovoljno dejanje; oborožiti desne roke ljudi za prelivanje krvi, potem ko si zagotovijo nekaznovanost za zločin – vse to je pošastnost, od katere se narava odvrača. Zato razum in resnica sama jasno kažeta, da je družba, o kateri govorimo, v nasprotju s pravičnostjo in naravno poštenostjo. To je še bolj jasno, ker tudi drugi argumenti, in to zelo očitni, dokazujejo, da je v bistvu v nasprotju z naravno krepostjo. Ne glede na to, kako spretni so ljudje pri prikrivanju in kako izkušeni so pri laganju, ni mogoče preprečiti, da učinki katerega koli vzroka ne bi na nek način pokazali notranje narave vzroka, iz katerega izvirajo. “Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo drevo ne dobrih sadov.”[12] Zdaj pa masonska sekta rodi sadove, ki so pogubni in najbolj grenkega okusa. Kajti iz tega, kar smo zgoraj najjasneje pokazali, se vsiljuje tisto, kar je njihov končni namen, namreč popolno strmoglavljenje celotnega verskega in političnega reda sveta, ki ga je ustvaril krščanski nauk, in nadomestitev novega stanja stvari v skladu z njihovimi idejami, katerega temelji in zakoni bodo izhajali iz preprostega naturalizma.
11. Kar smo povedali in kar bomo še povedali, je treba razumeti za sekto prostozidarjev na splošno in kolikor obsega njej sorodna in z njo povezana združenja, ne pa za posamezne njihove člane. Med njimi so lahko osebe, in teh ni malo, ki sicer niso proste krivde, ker so se zapletle v takšna združenja, vendar same niso niti soudeležene pri njihovih zločinskih dejanjih niti se ne zavedajo končnega cilja, ki si ga prizadevajo doseči. Prav tako nekateri člani združenih društev morda nikakor ne odobravajo skrajnih sklepov, ki bi jih, če bi bili dosledni, sprejeli kot nujne posledice svojih skupnih načel, če jih ne bi že sama njihova umazanost spravljala v grozo. Nekatera od teh društev pa so zaradi časovnih in krajevnih okoliščin prisiljena, da si prizadevajo za manjše stvari, kot si jih običajno prizadevajo drugi ali kot bi si jih sami želeli. Vendar jih zaradi tega ne smemo šteti za tuje zidarski federaciji; kajti zidarske federacije ne smemo ocenjevati toliko po stvareh, ki jih je naredila ali pripeljala do konca, temveč po vsotah njenih izrečenih mnenj.
12. Temeljni nauk naturalistov, ki ga dovolj nazorno izražajo že s svojim imenom, je, da morata biti človeška narava in človeški razum v vseh stvareh gospodarja in vodnika. Ko to postavijo, jim je malo mar za dolžnosti do Boga ali pa jih sprevračajo z napačnimi in nejasnimi mnenji. Zanikajo namreč, da bi kar koli učil Bog; ne dopuščajo nobene verske dogme ali resnice, ki je človeška pamet ne more razumeti, niti nobenega učitelja, ki bi mu bilo treba verjeti zaradi njegove avtoritete. In ker je posebna in izključna dolžnost katoliške Cerkve, da v celoti z besedami predstavi božansko sprejete resnice, da poleg drugih božanskih pomoči za odrešenje uči tudi avtoriteto svojega urada in da to brani s popolno čistostjo, sta bes in napad sovražnikov usmerjena predvsem proti Cerkvi.
13. V tistih zadevah, ki zadevajo vero, naj se vidi, kako deluje sekta prostozidarjev, zlasti tam, kjer je bolj svobodna, da deluje brez zadržkov, in potem naj vsakdo presodi, ali v resnici ne želi izvajati politike naturalistov. Z dolgim in vztrajnim delom si prizadevajo doseči ta rezultat – namreč, da bi učiteljski urad in avtoriteta Cerkve v civilni državi postala brez pomena; iz istega razloga ljudem razglašajo in trdijo, da bi bilo treba Cerkev in državo popolnoma ločiti. Na ta način iz zakonov in države izključujejo zdrav vpliv katoliške vere, zato si domišljajo, da je treba države ustanoviti brez upoštevanja zakonov in cerkvenih zapovedi.
14. Prav tako se jim ne zdi dovolj, da ne upoštevajo Cerkve – najboljše vodnice -, če ji s svojo sovražnostjo tudi ne škodujejo. Pri njih je namreč dovoljeno nekaznovano napadati same temelje katoliške vere, in sicer v govoru, pisanju in poučevanju; pri tem niso prizanesene niti pravice Cerkve in niso varni niti uradi, s katerimi je bila po božji volji pooblaščena. Cerkvi je prepuščena najmanjša možna svoboda pri vodenju zadev; to pa se dogaja z zakoni, ki na videz niso zelo sovražni, v resnici pa so oblikovani in prirejeni tako, da ovirajo svobodo delovanja. Poleg tega vidimo, da so duhovščini naloženi izjemni in obremenjujoči zakoni, da bi se nenehno zmanjševalo njeno število in potrebna sredstva. Prav tako vidimo, da so ostanki cerkvenih posesti omejeni z najstrožjimi pogoji ter podvrženi moči in samovolji državnih upraviteljev, verski redovi pa so izkoreninjeni in razpršeni.
15. Toda proti apostolskemu sedežu in rimskemu papežu je že dolgo usmerjen spor teh sovražnikov. Najprej so papeža iz izmišljenih razlogov izrinili iz oporišča njegove svobode in njegove pravice, civilne kneževine; kmalu so ga po krivici spravili v stanje, ki je bilo zaradi težav, nastalih z vseh strani, neznosno; zdaj pa je prišel čas, ko partizani sekte odkrito razglašajo, kar so v tajnosti med seboj že dolgo kovali v načrte, da je treba odpraviti sveto oblast papežev in da je treba popolnoma uničiti samo papeštvo, ki je nastalo po božji pravici. Če bi manjkali drugi dokazi, bi to dejstvo dovolj razkrilo pričevanje dobro obveščenih ljudi, od katerih so nekateri v drugih časih, drugi pa spet pred kratkim izjavili, da je za prostozidarje res, da si še posebej želijo z nepomirljivim sovraštvom napasti Cerkev in da se ne bodo pomirili, dokler ne bodo uničili vsega, kar so vrhovni papeži vzpostavili zaradi vere.
16. Če tistim, ki so sprejeti za člane, ni zapovedano, naj se z nobeno besedo odrečejo katoliškim naukom, je ta opustitev, kolikor daleč od tega, da bi bila v nasprotju z načrti prostozidarjev, bolj koristna za njihove namene. Prvič, na ta način zlahka prevarajo preproste mislece in brezbrižneže ter lahko veliko večje število ljudi prepričajo, da postanejo člani. Ker sprejmejo vse, ki se ponudijo, ne glede na njihovo veroizpoved, s tem učijo veliko zmoto te dobe – da je treba veroizpoved obravnavati kot indiferentno zadevo in da so si vse religije podobne. Takšno razmišljanje je namenjeno uničenju vseh oblik veroizpovedi, zlasti katoliške, ki je edina resnična, zato je ni mogoče brez velike krivice obravnavati kot enakovredno drugim veroizpovedim.
17. Toda naravoslovci gredo še veliko dlje; ker so se v najvišjih stvareh podali na povsem napačno pot, jih to, bodisi zaradi slabosti človeške narave bodisi zato, ker jih Bog pravično kaznuje za njihov napuh, brezglavo vodi v skrajnosti. Zato se zgodi, da stvari, ki jih v celoti razume naravna luč razuma, kot so zagotovo obstoj Boga, nematerialna narava človeške duše in njena nesmrtnost, ne štejejo več za gotove in trajne. Sekta prostozidarjev je zaradi podobne zmote izpostavljena istim nevarnostim; čeprav na splošno priznavajo obstoj Boga, sami pričajo, da te resnice ne ohranjajo s popolnim soglasjem uma ali trdnim prepričanjem. Prav tako ne skrivajo, da je to vprašanje o Bogu največji vir in vzrok nesoglasij med njimi; pravzaprav je gotovo, da je med njimi še nedavno obstajal precejšen spor o tej isti temi. Vendar sekta svojim volivcem dopušča veliko svobode, tako da ima vsaka stran pravico zagovarjati svoje mnenje, bodisi da Bog obstaja bodisi da ga ni; in tisti, ki trmasto trdijo, da Boga ni, so enako zlahka uvedeni kot tisti, ki trdijo, da Bog obstaja, čeprav imajo, tako kot panteisti, o njem napačne predstave: vse to ni nič drugega kot odvzemanje resničnosti, medtem ko ohranjajo neko absurdno predstavo božanske narave.
18. Ko je ta največja temeljna resnica ovržena ali oslabljena, sledi, da morajo začeti padati tudi tiste resnice, ki jih poznamo po nauku narave – namreč, da je vse nastalo po svobodni volji Boga Stvarnika; da svet upravlja Previdnost; da duše ne umirajo; da bo temu življenju ljudi na zemlji sledilo drugo in večno življenje.
19. Ko odpravimo te resnice, ki so kot načela narave pomembne za spoznanje in praktično uporabo, ni težko ugotoviti, kaj se bo zgodilo z javno in zasebno moralo. Nič ne govorimo o tistih bolj nebeških krepostih, ki jih nihče ne more uresničevati ali celo pridobiti brez posebnega Božjega daru in milosti; o njih nujno ni mogoče najti nobene sledi pri tistih, ki kot neznane zavračajo odrešenje človeštva, Božjo milost, zakramente in srečo, ki jo je mogoče doseči v nebesih. Zdaj govorimo o dolžnostih, ki izvirajo iz naravne poštenosti. Da je Bog Stvarnik sveta in njegov previdni vladar; da večni zakon zapoveduje ohranjanje naravnega reda in prepoveduje njegovo rušenje; da je zadnji cilj ljudi usoda, ki je daleč nad človeškimi stvarmi in presega to bivanje na zemlji: to so viri in to so načela vse pravičnosti in morale.
    Če jih odvzamemo, kot si želijo naturalisti in prostozidarji, takoj ne bomo več vedeli, kaj je pravičnost in krivica in na kakšnem načelu temelji morala. V resnici je nauk o morali, ki je edini priljubljen pri sekti prostozidarjev in za katerega trdijo, da je treba poučevati mladino, tisti, ki ga imenujejo “civilni”, “neodvisni” in “svobodni”, torej tisti, ki ne vsebuje nobenega verskega prepričanja. Kako nezadostno je takšno poučevanje, kako pomanjkljivo je, kako pomanjkljiva je njegova trdnost in kako zlahka podleže vsakršnemu impulzu strasti, pa dovolj dokazujejo njegovi žalostni sadovi, ki so se že začeli kazati. Kjerkoli je namreč ta nauk z odstranitvijo krščanske vzgoje začel popolneje vladati, tam sta dobrota in poštenost morale začeli hitro propadati, rasla so pošastna in sramotna mnenja, drznost slabih dejanj pa se je povzpela do visoke stopnje. Nad vsem tem se pogosto pritožujejo in obžalujejo; in nemalo tistih, ki si tega nikakor ne želijo, je zaradi obilice dokazov prisiljenih neredko podati enako pričevanje.
20. Poleg tega je človeško naravo zaznamoval izvirni greh, zato je bolj nagnjena k slabostim kot k krepostim. Za krepostno življenje je nujno potrebno brzdati neurejena gibanja duše in strasti narediti poslušne razumu. V tem spopadu je treba zelo pogosto zaničevati človeške stvari ter prestajati največja dela in stiske, da bi razum vedno prevladal. Toda naturalisti in prostozidarji, ki ne verjamejo v tiste stvari, ki smo jih spoznali po Božjem razodetju, zanikajo, da so naši prvi starši grešili, in posledično menijo, da svobodna volja sploh ni oslabljena in nagnjena k zlu. 13. Nasprotno, ker precej pretiravajo z močjo in odličnostjo narave in samo vanjo postavljajo načelo in pravilo pravičnosti, si sploh ne morejo predstavljati, da je sploh potreben stalen boj in popolna vztrajnost, da bi premagali nasilje in oblast naših strasti.
    Zato vidimo, da so ljudje javno zapeljani s številnimi vabami užitka; da obstajajo revije in pamfleti, v katerih ni ne zmernosti ne sramu; da se odrske igre odlikujejo po dovoljenju; da se načrti za umetniška dela brezsramno iščejo v zakonih tako imenovanega verizma; da so iznajdbe za mehko in občutljivo življenje najbolj skrbno izdelane; in da se marljivo iščejo vsa omamna sredstva užitka, s katerimi se lahko krepost umiri v spanec. Zlobno, a hkrati povsem dosledno ravnajo tudi tisti, ki odpravljajo pričakovanje nebeških radosti in vso srečo znižujejo na raven smrtnosti ter jo tako rekoč pogrezajo v zemljo. To, kar smo povedali, lahko potrdi naslednje dejstvo, ki preseneča ne toliko samo po sebi, temveč v svojem odkritem izrazu. Ker na splošno nihče ni navajen tako pokorno ubogati zvitih in spretnih ljudi kot tisti, katerih duša je oslabljena in zlomljena zaradi prevlade strasti, so bili v sekti prostozidarjev nekateri, ki so se jasno odločili in predlagali, da bi se množica premeteno in z določenim namenom nasitila z brezmejnim dovoljenjem za razvade, saj bi se, ko bi se to zgodilo, zlahka znašla v njihovi moči in oblasti za vsa drzna dejanja.
21. To, kar se v nauku naturalistov nanaša na družinsko življenje, je skoraj vse vsebovano v naslednjih izjavah: da zakonska zveza spada v vrsto trgovinskih pogodb, ki jih je upravičeno mogoče preklicati po volji tistih, ki so jih sklenili, in da imajo civilni vladarji države oblast nad zakonsko zvezo; da se pri vzgoji mladine v zvezi z vero ne sme ničesar učiti kot določeno in trdno mnenje; vsakemu je treba pustiti svobodo, da se, ko postane polnoleten, odloči za to, kar mu je ljubše. S tem se prostozidarji v celoti strinjajo; in ne le strinjajo, temveč si že dolgo prizadevajo, da bi jih spremenili v zakon in institucijo. V mnogih deželah, tudi tistih, ki so nominalno katoliške, je namreč uzakonjeno, da za zakonito velja le tista, ki je sklenjena po civilnem obredu; drugod zakon dovoljuje razvezo zakonske zveze, drugod pa si na vse pretege prizadevajo, da bi jo čim prej uzakonili. Tako se hitro bliža čas, ko se bodo zakonske zveze spremenile v drugo vrsto pogodb – to je v spremenljive in negotove zveze, ki jih domišljija lahko združi in ki jih lahko ista, ko se spremenijo, razdruži.
    Z največjim soglasjem si sekta prostozidarjev prizadeva prevzeti tudi vzgojo mladih. Menijo, da lahko to mehko in prilagodljivo starost zlahka prilagodijo svojim stališčem in jo nagnejo, kakor želijo, in da jim nič ne more biti bolj primerno kot to, da bi lahko državno mladino vzgojili po svojem načrtu. Zato pri vzgoji in izobraževanju otrok ne dovolijo, da bi bili cerkveni služabniki udeleženi pri poučevanju ali vzgoji; na mnogih mestih so dosegli, da je vzgoja mladine izključno v rokah laikov in da se pri pouku morale ne sme vnesti nič, kar govori o najpomembnejših in najsvetejših dolžnostih ljudi do Boga.
22. Nato sledijo njihovi politični nauki, v katerih naturalisti določajo, da imajo vsi ljudje enako pravico in da so v vsakem pogledu enaki in podobni; da je vsak po naravi svoboden; da nihče nima pravice ukazovati drugemu; da je nasilje, če se od ljudi zahteva, da ubogajo katero koli oblast, razen tiste, ki jo dobijo sami od sebe. V skladu s tem torej vse stvari pripadajo svobodnemu ljudstvu; oblast je v rokah na ukaz ali z dovoljenjem ljudstva, tako da je ob spremembi ljudske volje mogoče vladarje zakonito odstaviti, vir vseh pravic in državljanskih dolžnosti pa je bodisi v množici bodisi v vladajoči oblasti, kadar je ta oblikovana v skladu z najnovejšimi doktrinami. Prav tako velja, da država ne bi smela biti brez Boga; da v različnih oblikah vere ni razloga, da bi ena imela prednost pred drugo; in da morajo vse zavzemati isto mesto.
23. Da so te doktrine enako sprejemljive tudi za prostozidarje in da bi si želeli ustanoviti države po tem zgledu in modelu, je preveč znano, da bi bilo treba to dokazovati. Že nekaj časa si odkrito prizadevajo, da bi to dosegli z vsemi svojimi močmi in sredstvi; s tem pa pripravljajo pot nemalo drznejšim ljudem, ki v prizadevanjih, da bi z uničenjem vsakega razlikovanja po položaju in lastnini dosegli enakost in skupnost vseh dobrin, hitijo še k hujšim stvarem.
24. Kaj je torej sekta prostozidarjev in kakšno smer zasleduje, je dovolj razvidno iz povzetka, ki smo ga na kratko podali. Njihove glavne dogme so v tako velikem in očitnem nasprotju z razumom, da nič ne more biti bolj sprevrženo. Želeti uničiti vero in Cerkev, ki ju je ustanovil sam Bog in katere trajnost zagotavlja s svojim varstvom, ter po osemnajstih stoletjih vrniti poganske običaje in navade, je izrazita neumnost in drzna brezbožnost. Nič manj grozno in nič bolj sprejemljivo ni, da zavračajo koristi, ki jih je Jezus Kristus tako usmiljeno pridobil ne le za posameznike, ampak tudi za družino in civilno družbo, koristi, ki so tudi po presoji in pričevanju sovražnikov krščanstva zelo velike. V teh norih in hudobnih prizadevanjih lahko skoraj vidimo neizprosno sovraštvo in duh maščevanja, s katerima je sam satan zagnan proti Jezusu Kristusu. – Tako tudi zavzeto prizadevanje prostozidarjev, da bi uničili glavne temelje pravičnosti in poštenosti ter sodelovali s tistimi, ki bi radi, kot da so zgolj živali, počeli, kar se jim zljubi, teži le k neslavnemu in sramotnemu propadu človeškega rodu.
    Zlo se povečuje tudi zaradi nevarnosti, ki ogrožajo domačo in civilno družbo. Kot smo pokazali na drugem mestu, je po prepričanju skoraj vsakega naroda v zakonski zvezi nekaj svetega in religioznega; božji zakon pa je določil, da se zakonske zveze ne smejo razvezati. Če se jima odvzame njun sveti značaj in se ju razveljavi, bo to povzročilo težave in zmedo v družini, žena bo prikrajšana za svoje dostojanstvo, otroci pa bodo ostali brez zaščite svojih interesov in blaginje. – V javnih zadevah ne skrbeti za vero ter pri urejanju in upravljanju civilnih zadev ne upoštevati Boga bolj, kot če ga ne bi bilo, je nepremišljenost, ki je niso poznali niti pogani; v njihovem srcu in duši sta bila namreč pojem božanstva in potreba po javni veri tako trdno zasidrana, da bi jim bilo lažje imeti mesto brez temeljev kot mesto brez Boga. Človeško družbo, za katero smo po naravi res oblikovani, je ustanovil Bog, avtor narave; od njega kot od svojega načela in vira v vsej svoji moči in trajnosti izhajajo neštete koristi, s katerimi se družba bohoti. Kakor nas vsakogar od nas sam glas narave nagovarja, naj pobožno in sveto častimo Boga kot dajalca življenja in vsega dobrega v njem, tako so ga iz istega razloga dolžni častiti tudi narodi in države; zato je jasno, da tisti, ki želijo družbo odvezati vseh verskih dolžnosti, ne ravnajo le krivično, ampak tudi nevedno in neumno.
25. Ker so ljudje po Božji volji rojeni za civilno zvezo in družbo in ker je oblast vladanja tako nujna vez družbe, da mora družba, če ji jo vzamemo, takoj razpasti, sledi, da je od tistega, ki je avtor družbe, prišla tudi oblast vladanja; tako da kdor vlada, je božji služabnik. Zato je, ker to zahtevata cilj in narava človeške družbe, prav, da ubogamo pravične ukaze zakonite oblasti, kakor je prav, da ubogamo Boga, ki vlada vsem stvarem; in zelo neresnično je, da je v moči ljudi, da odvrnejo svojo poslušnost, kadar koli se jim zahoče.
26. Prav tako nihče ne dvomi, da so vsi ljudje med seboj enaki, kar zadeva njihov skupni izvor in naravo ali zadnji cilj, ki ga mora vsakdo doseči, ali pravice in dolžnosti, ki iz tega izhajajo. Ker pa sposobnosti vseh niso enake, ker se eden od drugega razlikuje po duševnih ali telesnih sposobnostih in ker je zelo veliko razlik v načinu življenja, nagnjenju in značaju, je v nasprotju z razumom, če si prizadevamo vse omejiti na isto mero in popolno enakost razširiti na institucije civilnega življenja. Tako kot je popolno stanje telesa posledica združitve in sestave njegovih različnih delov, ki se sicer razlikujejo po obliki in namenu, vendar s svojo povezavo in razporeditvijo vsakega od njih na ustrezno mesto ustvarijo kombinacijo, ki je lepa na pogled, trdna v moči in potrebna za uporabo; tako je v skupni državi skoraj neskončna različnost ljudi kot delov celote. Če bodo vsi enaki in bo vsak sledil svoji volji, bo država videti najbolj deformirana; če pa se bodo z razlikovanjem stopenj dostojanstva, dejavnosti in poklicev vsi ustrezno povezali za skupno dobro, bodo predstavljali podobo države, ki je dobro sestavljena in v skladu z naravo.
27. Zdaj se je treba bati največjih nevarnosti za države zaradi motečih napak, ki smo jih opisali. Ker sta strah pred Bogom in spoštovanje božjih zakonov odpravljena, avtoriteta vladarjev zaničevana, vstajništvo dovoljeno in odobreno, ljudske strasti pa spodbujene k brezpravju, ki ga ne omejuje nič drugega kot kazen, bosta nujno sledila sprememba in uničenje vseh stvari. Da, to spremembo in prevrat načrtno načrtujejo in spodbujajo številna združenja komunistov in socialistov; sekta prostozidarjev pa jim ni sovražna, temveč jim je zelo naklonjena in ima z njimi skupna glavna mnenja. In če si ti ljudje ne prizadevajo takoj in povsod uresničiti svojih skrajnih nazorov, tega ne gre pripisati njihovemu učenju in njihovi volji, temveč kreposti tiste božanske religije, ki je ni mogoče uničiti; pa tudi zato, ker se zdravi del ljudi, ki se noče pustiti zasužnjiti tajnim društvom, odločno upira njihovim norim poskusom.
28. Da bi vsi ljudje sodili o drevesu po njegovih sadežih in priznali seme in izvor zla, ki pritiska na nas, in nevarnosti, ki nam grozijo! Opraviti imamo s prevarantskim in zvijačnim sovražnikom, ki je zadovoljil ušesa ljudi in knezov ter jih ujel v past z uglajenimi govori in oboževanjem. Masoni so se pod pretvezo prijateljstva spogledovali z vladarji in jih skušali narediti za svoje zaveznike in močne pomočnike pri uničenju krščanskega imena; da bi jih še močneje spodbujali, so Cerkev odločno obtoževali, da se zavistno spopada z vladarji v zadevah, ki zadevajo njihovo avtoriteto in suvereno oblast. Ko so si s temi zvijačami zagotovili varnost in drznost, so začeli imeti veliko težo pri upravljanju držav; kljub temu pa so pripravljeni pretresati temelje imperijev, nadlegovati državne vladarje, jih obtoževati in odstavljati, kadar se zdi, da vladajo drugače, kot bi si sami želeli. Na podoben način so z laskanjem zavajali ljudstvo. Z glasnim razglašanjem svobode in javnega blagostanja ter trditvijo, da so za to, da se množice niso izvlekle iz krivičnega suženjstva in revščine, krivi Cerkev in vladarji, so se vsiljevali ljudstvu in ga z željo po novostih spodbujali k napadom na Cerkev in civilno oblast. Kljub temu je pričakovanje koristi, na katere so upali, večje od resničnosti; navadni ljudje, ki so še bolj zatirani kot prej, so namreč v svoji bedi prikrajšani za tolažbo, ki bi jo, če bi bile stvari urejene na krščanski način, imeli z lahkoto in v izobilju. Kdor pa si prizadeva proti redu, ki ga je vzpostavila Božja previdnost, običajno plača kazen za svoj napuh ter se sreča s trpljenjem in bedo tam, kjer je nepremišljeno upal, da bo vse dobro in v skladu z njegovimi željami.
29. Če Cerkev usmerja ljudi, naj bodo poslušni predvsem in predvsem Bogu, suverenemu Gospodu, se napačno in zmotno verjame, da zavida civilni oblasti ali da si prisvaja nekaj pravic vladarjev. Nasprotno, uči, da je treba civilni oblasti s prepričanjem in zavestjo dolžnosti izročiti tisto, kar ji po pravici pripada. S tem, ko uči, da pravica do vladanja izhaja od samega Boga, civilni oblasti dodaja veliko dostojanstvo in majhno pomoč pri doseganju poslušnosti in dobre volje državljanov. Kot prijateljica miru in vzdrževalka sožitja objema vse z materinsko ljubeznijo in, ker želi le pomagati smrtnemu človeku, uči, da je treba pravičnosti pridružiti usmiljenje, oblasti enakost in zakonodaji zmernost; da se ne sme kršiti nikogaršnja pravica; da je treba vzdrževati red in javni mir ter da je treba z javno in zasebno dobrodelnostjo, kolikor je mogoče, blažiti revščino tistih, ki so v stiski. “Toda zaradi tega,” če uporabimo besede svetega Avguština, “ljudje mislijo ali želijo, da bi verjeli, da krščanski nauk ni primeren za dobro države; želijo namreč, da država ne temelji na trdni kreposti, ampak na nekaznovanosti vrlin.”[14] Ob poznavanju teh stvari bi tako knezi kot ljudje ravnali poitično modro[15] in v skladu s potrebami splošne varnosti, če bi se, namesto da se združujejo z masoni, da bi uničili Cerkev, združili s Cerkvijo in odbili njihove napade.
30. Ne glede na to, kakšna bo prihodnost, je naša dolžnost, častitljivi bratje, da si v tem hudem in razširjenem zlu prizadevamo najti zdravilo. In ker vemo, da je Naše najboljše in najtrdnejše upanje za rešitev v moči tiste božanske vere, ki jo prostozidarji sovražijo sorazmerno s svojim strahom pred njo, menimo, da je nadvse pomembno poklicati to najbolj odrešujočo moč na pomoč proti skupnemu sovražniku. Zato vse, kar so rimski papeži Naši predhodniki odredili, da bi nasprotovali podvigom in prizadevanjem zidarske sekte, in vse, kar so uzakonili za vstop ali izstop ljudi iz tovrstnih družb, vse to ratificiramo in potrjujemo s svojo apostolsko avtoriteto: in v velikem zaupanju v dobro voljo kristjanov molimo in prosimo, naj vsak zaradi svoje večne odrešitve kar najbolj vestno poskrbi, da se niti najmanj ne bi oddaljil od tega, kar je v tej zadevi zapovedal apostolski sedež.
31. Molimo in prosimo vas, častitljivi bratje, da združite svoja prizadevanja z našimi in si iskreno prizadevate za izkoreninjenje te gnusne kuge, ki se plazi po žilah političnega telesa. Braniti morate Božjo slavo in odrešenje svojega bližnjega; in ko boste imeli pred seboj predmet svojega boja, vam ne bo zmanjkalo ne poguma ne moči. Vaša preudarnost bo presodila, s katerimi sredstvi boste najbolje premagali težave in ovire, na katere boste naleteli. Ker pa se za avtoriteto naše službe spodobi, da mi sami navedemo primeren način ravnanja, želimo, da bi bilo vaše pravilo, da najprej s prostozidarstva snamete masko in ga pustite videti takšnega, kot v resnici je; s pridigami in pastirskimi pismi poučite ljudi o zvijačah, ki jih tovrstne družbe uporabljajo pri zapeljevanju ljudi in jih vabijo v svoje vrste, ter o pokvarjenosti njihovih mnenj in hudobiji njihovih dejanj. Kot so Naši predhodniki že večkrat ponovili, naj nihče ne misli, da se lahko iz kakršnegakoli razloga pridruži zidarski sekti, če ceni svoje katoliško ime in svojo večno odrešitev, kot bi ju moral ceniti. Naj nikogar ne zavede navidezna poštenost. Morda se komu zdi, da prostozidarji ne zahtevajo ničesar, kar bi bilo odkrito v nasprotju z vero in moralo; toda ker sta celotno načelo in cilj sekte v tem, kar je pokvarjeno in zločinsko, pridružitev tem ljudem ali kakršnakoli pomoč tem ljudem ne more biti zakonita.
32. Nadalje je treba z vztrajnim poučevanjem in opominjanjem pritegniti množico k vestnemu učenju verskih zapovedi; v ta namen iskreno svetujemo, da jih s primernimi spisi in pridigami učimo elementov tistih svetih resnic, v katerih je vsebovana krščanska filozofija. Rezultat tega bo, da bodo človeški um s poučevanjem postali zdravi in bodo zaščiteni pred številnimi oblikami zmot in spodbudami k hudobiji, zlasti v sedanji neomejeni svobodi pisanja in nenasitni željnosti po učenju.
33. Delo je resda veliko; toda pri njem bodo duhovniki sodelovali pri vašem delu, če bodo z vašo skrbjo za to usposobljeni z učenostjo in dobro usmerjenim življenjem. To dobro in veliko delo zahteva, da mu pomagajo tudi tisti med laiki, v katerih se ljubezen do vere in domovine povezuje z učenostjo in dobrim življenjem. S skupnimi prizadevanji duhovščine in laikov si prizadevajte, častitljivi bratje, da bi ljudje temeljito spoznali in vzljubili Cerkev; kajti čim večje bo njihovo znanje in ljubezen do Cerkve, tem bolj bodo odvrnjeni od tajnih družb.
34. Zato ne brez razloga izkoriščamo to priložnost, da ponovno izrečemo, kar smo navedli drugje, namreč da je treba tretji red svetega Frančiška, katerega disciplino smo pred kratkim previdno omilili,[16] prizadevno spodbujati in podpirati; kajti ves cilj tega reda, kot ga je ustanovil njegov ustanovitelj, je povabiti ljudi k posnemanju Jezusa Kristusa, ljubezni do Cerkve in spoštovanju vseh krščanskih kreposti; zato bi moral imeti velik vpliv pri zatiranju okužbe z zlobnimi družbami. Zato naj se ta sveta sodalnost vsak dan krepi. Med številnimi koristmi, ki jih lahko od nje pričakujemo, bo tudi velika korist, da bo pritegnila um ljudi k svobodi, bratstvu in enakopravnosti; ne takšni, kot si jo nesmiselno predstavljajo prostozidarji, ampak takšni, kakršno sta za človeški rod pridobila Jezus Kristus in sv. Frančišek: svoboda, h kateri mislimo kot Božji sinovi in s katero se lahko osvobodimo suženjstva satanu ali svojim strastem, ki sta oba najbolj zlobna gospodarja; bratstvo, katerega izvor je v Bogu, skupnem Stvarniku in Očetu vseh; enakost, ki na podlagi pravičnosti in ljubezni ne odpravlja vseh razlik med ljudmi, ampak iz različnosti življenja, dolžnosti in dejavnosti oblikuje tisto združitev in harmonijo, ki naravno prispevata k koristi in dostojanstvu družbe.
35. Tretjič, obstaja zadeva, ki so jo modro uvedli naši predniki, a so jo sčasoma odložili, zdaj pa jo lahko uporabimo kot vzorec in obliko nečesa podobnega. S tem mislimo na združenja cehov delavcev, ki naj bi pod vodstvom vere varovala tako njihove časne interese kot tudi njihovo moralo. Če so naši predniki zaradi dolgotrajne uporabe in izkušenj čutili korist teh cehov, jo bo naša doba morda še bolj čutila zaradi priložnosti, ki jo bodo ti cehi dali za zmanjšanje moči sekt. Tisti, ki se preživljajo z delom svojih rok, so poleg tega, da so že zaradi svojega položaja najbolj vredni dobrodelnosti in tolažbe, še posebej izpostavljeni tudi zapeljivosti ljudi, katerih poti so v prevarah in goljufijah. Zato jim je treba pomagati z največjo mogočo prijaznostjo in jih povabiti, naj se pridružijo dobrim združenjem, da jih ne bi odvrnili k drugim, ki so slaba. Zaradi tega si za rešitev ljudi močno želimo, da bi pod pokroviteljstvom in pokroviteljstvom škofov ter ob primernih časih na splošno obnovili te zlatnike. Na Naše veliko veselje so bile v mnogih krajih že ustanovljene tovrstne sodalitete in tudi združenja mojstrov, ki imajo v vsakem razredu za cilj pomagati poštenemu delavcu, varovati in varovati njegove otroke in družino ter v njih spodbujati pobožnost, krščansko znanje in moralno življenje. Pri tem ne moremo mimo omembe tiste zgledne družbe, poimenovane po svojem ustanovitelju, svetem Vincenciju, ki je tako dobro zaslužna za nižje razrede. Njena dejanja in cilji so dobro znani. Njen celotni cilj je nuditi pomoč revnim in ubogim. To počne z izjemno preudarnostjo in skromnostjo; in čim manj želi biti vidna, tem bolj je primerna za izvajanje krščanske ljubezni in lajšanje trpljenja.
36. Četrtič, da bi lažje dosegli, kar želimo, vaši zvestobi in budnosti na poseben način priporočamo mlade, saj so upanje človeške družbe. Največji del svoje skrbi namenite njihovemu izobraževanju in ne mislite, da je lahko kakršen koli previdnostni ukrep dovolj velik, da jih obvaruje pred učitelji in šolami, od koder se je treba bati škodljivega diha sekt. Starši, verski učitelji in duhovniki, ki skrbijo za duše, naj pod vašim vodstvom izkoristijo vsako priložnost, da pri svojem krščanskem pouku opozorijo svoje otroke in učence na zloglasno naravo teh družb, da se bodo pravočasno naučili varovati različnih in goljufivih zvijač, s katerimi imajo njihovi pobudniki navado ujeti ljudi. Tisti, ki mlade poučujejo o verskem znanju, bodo ravnali modro, če bodo vse spodbudili, da se odločijo in zavežejo, da se ne bodo nikoli vezali na nobeno društvo brez vednosti staršev ali nasveta župnika ali ravnatelja.
37. Vendar dobro vemo, da naše združeno delo nikakor ne bo zadostovalo, da bi iztrgali ta pogubna semena z Gospodovega polja, razen če nam nebeški gospodar vinograda milostno pomaga pri naših prizadevanjih. Zato ga moramo z veliko in skrbno skrbjo prositi za pomoč, ki jo zahtevata velikost nevarnosti in potrebe. Sekta prostozidarjev se kaže kot predrzna in ponosna na svoj uspeh ter se zdi, kot da ne bo postavila meja svoji prodornosti. Njeni privrženci, povezani s hudobno pogodbo in skrivnimi nasveti, si med seboj pomagajo in drug drugega spodbujajo k drznosti za slabe stvari. Tako silovit napad zahteva enako obrambo – namreč, da bi se vsi dobri ljudje čim bolj povezali v delovanje in molitev. Zato jih prosimo, naj se z združenimi srci skupaj in neomajno zoperstavijo napredujoči sili sekt; v žalovanju in prošnjah naj stegujejo roke k Bogu in molijo, da bi krščansko ime cvetela in uspevala, da bi Cerkev uživala potrebno svobodo, da bi se tisti, ki so zašli s poti, vrnili k pravemu mišljenju, da bi zmota končno odstopila mesto resnici in vrlina kreposti. Vzemimo si za pomočnico in priprošnjico Devico Marijo, Božjo Mater, da bi ona, ki je od trenutka svojega spočetja premagala satana, pokazala svojo moč nad temi zlobnimi sektami, v katerih je oživel prepirljivi duh demona, skupaj z njegovo neukrotljivo perfidnostjo in prevaro. Prosimo Mihaela, kneza nebeških angelov, ki je pregnal peklenskega sovražnika, in Jožefa, soproga presvete Device in nebeškega zavetnika katoliške Cerkve, ter velika apostola Petra in Pavla, očeta in zmagovita branitelja krščanske vere. Z njihovim zavetništvom in z vztrajnostjo v združeni molitvi upamo, da bo Bog milostno in ob primerni priložnosti pomagal človeškemu rodu, ki ga obdajajo številne nevarnosti.
38. Kot obljubo nebeških darov in naše dobrohotnosti vam, častitljivi bratje, ter duhovščini in vsemu ljudstvu, zaupanemu vaši skrbni oskrbi, v Gospodu ljubeznivo podeljujemo naš apostolski blagoslov.

Dano v cerkvi svetega Petra v Rimu, dvajsetega aprila 1884, v šestem letu našega pontifikata.

OPOMBE:

• 1. De civ. Dei, 14, 28 (PL 41, 436).
• 2. Ps 82,24.
• 3. Konst. In Eminenti, 24. april 1738.
• 4. Const. Providas, 18. maj 1751.
• 5. Const. Ecclesiam a Jesu Christo, 13. september 1821.
• 6. Const. 13. marca 1825.
• 7. Encyc. Traditi, 21. maj 1829.
• 8. Encyc. Mirari, 15. avgust 1832.
• 9. Encyc. Qui Pluribus, 9. november 1846; naslov Multiplices inter, 25. september 1865 itd.
  10. Klement Xll (1730-40); Benedikt XIV (1740-58), Pij Vll (1800-23);Pij IX (1846-78).
  11. Glej št. 79, 81, 84.
  12. Mt 7,18.
  13. Trid., sess. vi, De justif, c. 1. Besedilo tridentinskega koncila: “tametsi in eis (sc. Judaeis) liberum arbitrium minime extinctum esset, viribus licet attenuatum et inclinatum. “
  14. Glej Arcanum, št. 81.
  15. Epistola 137, ad Volusianum, c. v, n. 20 (PL 33, 525).
  16. (17. septembra 1882), v katerem je papež Leon Xlll pred kratkim poveličeval svetega Frančiška Asiškega ob sedemstoletnici njegovega rojstva. V tej encikliki je papež predstavil tretji red svetega Frančiška kot krščanski odgovor na družbene probleme časa. V konstituciji Misericors Dei filius (23. junij 1883) je izrecno spomnil, da je zanemarjanje krščanskih kreposti glavni vzrok za zlo, ki ogroža družbe. Papež Leon Xlll je s potrditvijo pravila tretjega reda in njegovo prilagoditvijo potrebam sodobnega časa nameraval čim večje število duš vrniti k prakticiranju teh kreposti.