Auspicato Concessum

O svetem Frančišku Asiškem

Papež Leon XIII. – 1882

Vsem patriarhom, primasom, nadškofom in škofom katoliškega sveta v milosti in občestvu apostolskega sedeža.

Častitljivi bratje, zdravje in apostolski blagoslov.

Srečna okoliščina omogoča krščanskemu svetu, da v ne tako oddaljenem razdobju praznuje spomin na dva moža, ki sta, potem ko sta bila poklicana, da v nebesih prejmeta večno nagrado za svojo svetost, na zemlji zapustila množico učencev, vedno večje potomce svojih kreposti. Po stoletnih slovesnostih v čast svetemu Benediktu, očetu in zakonodajalcu zahodnih menihov, bo priložnost za javno počastitev svetega Frančiška Asiškega ponudila tudi sedma stoletnica njegovega rojstva. Ne brez razloga v tem vidimo usmiljen namen Božje previdnosti. Zdi se namreč, da Bog s tem, ko poziva ljudi, naj praznujejo rojstne dneve teh znamenitih očetov, želi, da bi se spomnili njihovih izjemnih zaslug in hkrati razumeli, da redovi, ki so jih ustanovili, nikakor ne bi smeli biti predmet tako nedostojnih nasilnih dejanj, še najmanj pa v tistih državah, kjer so s svojim delom, genialnostjo in gorečnostjo zasejali semena civilizacije in slave.

2. Prepričani smo, da se ti slovesni prazniki ne bodo izkazali za brezplodne za krščanski svet, ki je redove vedno in upravičeno imel za svoje prijatelje, in si bo, potem ko je z ljubeznijo in hvaležnostjo počastil ime svetega Benedikta, z enako vnemo z javnimi praznovanji in številnimi pobožnostmi prizadeval oživiti spomin na svetega Frančiška. Polje, na katerem se bo odvijalo to plemenito tekmovanje v predanosti, ni omejeno niti z mejami pokrajine, kjer je ta veliki svetnik prvič ugledal luč, niti z mejami sosednjih ozemelj, ki jih je razsvetlila njegova navzočnost, ampak se razteza na vse dele zemlje, kjer je Frančiškovo ime postalo znano in so njegove ustanove cvetele.
3. Zagotovo mi od vseh drugih odobravamo to gorečnost za tako odličen cilj, še posebej zato, ker smo od mladosti navajeni občudovati Frančiška Asiškega in mu izkazovati posebno spoštovanje; ker se ponašamo s tem, da smo vpisani v seznam frančiškanske družine; in ker smo se večkrat iz predanosti z navdušenjem in veseljem povzpeli na svete vrhove Alvernije; tam se nam je podoba tega velikega moža prikazovala, kjerkoli smo hodili, in ta samota, polna spominov, je držala našega duha v tihi kontemplaciji.
4. Toda naj bo ta gorečnost še tako hvalevredna, ni dovolj; razumeti je treba, da bodo časti, ki se pripravljajo za svetega Frančiška, še posebej prijetne tistemu, ki je počaščen, če bodo tisti, ki jih plačujejo, imeli od tega korist. Njihov trden in trajen sad pa je v tem, da dosežejo določeno podobnost s tistim, čigar imenitna krepost je predmet občudovanja, in v prizadevanju, da bi se z njegovim posnemanjem izboljšali. Če se bomo z Božjo pomočjo vneto držali te prakse, bomo našli primerno in izredno učinkovito zdravilo za sedanje zlo.
5. In zato želimo, častitljivi bratje, ne le, da vam ta pisma posredujejo javno pričevanje o naši predanosti svetemu Frančišku, ampak da poleg tega spodbudijo vašo ljubezen, da bi si skupaj z nami prizadevali za odrešenje ljudi s pomočjo sredstva, ki smo ga pravkar navedli.
6. Jezus Kristus, Osvoboditelj človeštva, je večni in vedno tekoči vir vseh dobrih stvari, ki nam prihajajo iz neskončne Božje radodarnosti; tako da je On, ki je enkrat rešil svet, tisti, ki ga bo reševal v vseh vekih; “kajti ni drugega imena pod nebom, danega ljudem, po katerem bi bili rešeni. “[1] Če torej človeški rod pade v greh, bodisi zaradi svojih naravnih nagnjenj bodisi zaradi napak ljudi, je popolnoma nujno, da se zatečemo k Jezusu Kristusu in v njem prepoznamo najmočnejše in najbolj zanesljivo sredstvo odrešenja. Njegova božanska krepost je namreč tako velika in učinkovita, da je hkrati zatočišče pred vsemi nevarnostmi in zdravilo za vse zlo. In zdravilo je gotovo, če se človeštvo vrne k izpovedovanju krščanskega nauka in k življenjskim pravilom, ki jih je določil evangelij.
7. Ko se pojavijo zla, o katerih smo govorili, Bog takoj, ko nastopi previdnostno določena ura pomoči, postavi človeka, ne enega iz navadne črede, ampak imenitnega in edinstvenega, ki mu zaupa odrešenje vseh. To se je zgodilo ob koncu 12. stoletja in v nekaj naslednjih letih; sveti Frančišek je bil nosilec tega velikega dela.
8. To obdobje je dovolj dobro poznano, prav tako njegov značaj pomešanih kreposti in vrlin. Katoliška vera je bila globoko zakoreninjena v človeških dušah in veličasten je bil pogled na množice, ki so se zaradi pobožnosti odpravile v Palestino, odločene osvojiti ali umreti. Vendar je razuzdanost močno okrnila ljudsko moralo, zato ljudje niso potrebovali ničesar bolj kot vrnitev h krščanskim čustvom. Popolnost krščanske kreposti je v tisti naravnanosti duše, ki si upa na vse, kar je naporno ali težko; njen simbol je križ, ki ga morajo tisti, ki želijo slediti Jezusu Kristusu, nositi na rami. Učinki te drže so srce, ki je ločeno od smrtnih stvari, popolno samoobvladovanje ter blago in resignirano prenašanje preizkušenj. Skratka, ljubezen do Boga in do bližnjega je gospodarica in vladarica vseh drugih kreposti: njena moč je tolikšna, da izniči vse težave, ki spremljajo izpolnjevanje dolžnosti, in naredi najtežja dela ne le znosna, ampak tudi prijetna. V dvanajstem stoletju je primanjkovalo te kreposti, saj je preveč ljudi, zasužnjenih s stvarmi tega sveta, noro hrepenelo po časti in bogastvu ali živelo v razkošju in samozadovoljevanju. Vsa oblast je bila osredotočena na peščico in je skoraj postala orodje zatiranja ubogih in zaničevanih množic; tudi tisti, ki bi morali biti po svojem poklicu zgled drugim, se niso izognili umazaniji s prevladujočimi vrlinami. Izumrtju dobrodelnosti so na različnih krajih sledile vsakodnevne raznovrstne nadloge; zavist, ljubosumje in sovraštvo so se razpasli; misli so bile tako razdeljene in sovražne, da so sosednja mesta ob najmanjšem izgovoru med seboj vodila vojno, posamezniki pa so se oboroževali drug proti drugemu.
9. V tem stoletju se je pojavil sv. S čudovito odločnostjo in preprostostjo se je lotil, da je s svojimi besedami in dejanji pred oči starajočega se sveta postavil popoln zgled krščanske popolnosti.
10. In tako kot se je v tistem obdobju blaženi oče Dominik Guzman ukvarjal z obrambo celovitosti v nebesa poslanega nauka in z razblinjanjem sprevrženih zmot heretikov z lučjo krščanske modrosti, je bila milost podeljena tudi svetemu Frančišku, ki ga je Bog vodil k izvajanju velikih del, k spodbujanju kristjanov k kreposti in k vračanju k posnemanju Kristusa tistih ljudi, ki so zašli tako daleč in daleč. Zagotovo ni bilo zgolj naključje, ki je mladeniču prineslo te evangeljske nasvete: “Ne imejte zlata, ne srebra, ne denarja v denarnicah, ne pisma za pot, ne dveh plaščev, ne čevljev, ne palice.” In še: “Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim … in pridi, hodi za menoj. “[3] Ker meni, da so te besede namenjene osebno njemu, se takoj odreče vsega, zamenja oblačila, sprejme revščino za svojo sodelavko in spremljevalko v preostanku svojega življenja in sklene, da bo te velike maksime kreposti, ki jih je sprejel v vzvišenem in sublimnem duhu, spremenil v temeljna pravila svojega reda.
11. Odtlej ga vidimo, kako sredi izmuzljivosti in pretirane pohotnosti tistega časa hodi brezskrbno in grobo oblečen ter prosi za hrano od vrat do vrat, pri čemer ne le prenaša to, kar se na splošno šteje za najtežje, nesmiselno posmehovanje množice, ampak ga celo sprejema s čudovito pripravljenostjo in veseljem. In to zato, ker je sprejel norost križa Jezusa Kristusa in ker je menil, da je to najvišja modrost. Ko je prodrl v njegove strašne skrivnosti in jih razumel, je jasno videl, da nikjer drugje ne bi bilo mogoče bolje umestiti njegove slave.
12. Z ljubeznijo do križa je v srce svetega Frančiška prodrla goreča ljubezen in ga spodbujala, naj goreče širi krščansko vero in se posveti temu delu, čeprav s tveganjem tega življenja in z gotovostjo nevarnosti. To dobrodelnost je razširil na vse ljudi, vendar so bili najbolj revni in odvratni posebni predmeti njegove naklonjenosti, tako da se je zdelo, da so mu v največje veselje tisti, ki se jih drugi izogibajo ali jih pretirano prezirajo.
13. Zato si je dobro zaslužil tisto bratstvo, ki ga je vzpostavil in izpopolnil Jezus Kristus, ki je iz vsega človeštva naredil eno samo družino pod oblastjo Boga, skupnega Očeta vseh.
14. S svojimi številnimi krepostmi, predvsem pa s strogim življenjem, si je torej ta brezhibni mož prizadeval v sebi reproducirati podobo Jezusa Kristusa. Toda prst Previdnosti je bil spet viden, ko mu je podelil podobnost z božanskim Odrešenikom tudi po zunanjosti.
15. Tako se je zgodilo, da se je sveti Frančišek, tako kot Jezus Kristus, rodil v hlevu; bil je majhen otrok, njegov ležalnik je bil iz slame na tleh. In pripovedujejo tudi, da je v tistem trenutku prisotnost angelskih pevskih zborov in melodije, ki so se širile po zraku, dopolnile to podobnost. Tudi Frančišek je, tako kot Kristus in njegovi apostoli, s seboj združil nekaj izbranih učencev, ki jih je poslal na pot po zemlji kot glasnike krščanskega miru in večnega odrešenja. Oropan vsega, zasmehovan, zavržen od svojih, je imel z Jezusom Kristusom spet to veliko skupno točko – ni hotel imeti kotička, kamor bi lahko položil glavo. Kot zadnje znamenje podobnosti je na svoji Kalvariji, gori Alvernus (po do tedaj neznanem čudežu) prejel svete stigme in bil tako rekoč križan.
16. Tu se spomnimo na dejstvo, ki kot čudež ni nič manj presenetljivo, kot velja za slavno po glasu več sto let. Nekega dne je bil sveti Frančišek zatopljen v goreče premišljevanje ran križanega Jezusa in je hotel vzeti k sebi in se napiti njihove izredne grenkobe, ko se je pred njim prikazal angel iz nebes, iz katerega je izhajala neka skrivnostna krepost: naenkrat sveti Frančišek začuti, da so njegove roke in noge tako rekoč prekovane z žeblji, njegovo stran pa prebode ostro kopje. Odtlej se je v njegovi duši rodila neizmerna ljubezen; na telesu je nosil žive znake ran Jezusa Kristusa.
17. Takšni čudeži, vredni bolj angelskih pesmi kot človeških ust, nam dovolj kažejo, kako velik je bil ta mož in kako vreden je bil, da ga je Bog izbral, da bi sodobnike vrnil na krščanska pota. Nedvomno je bil to nadčloveški glas, ki je svetemu Frančišku, ko je bil blizu cerkve svetega Damijana, naročil: “Pojdi in podpiraj mojo omahujočo hišo.” Prav tako ni manj vredna občudovanja nebeška vizija, ki se je prikazala pogledu Inocenca III. in v kateri se mu je zdelo, da sveti Frančišek na svojih ramenih podpira padajoče zidove lateranske bazilike. Cilj in pomen takšnih prikazovanj sta očitna; pomenila so, da bo sveti Frančišek v tistih časih neomajen zaščitnik in steber krščanstva. Prav tako v resnici ni odlašal s svojo nalogo.
18. Tistih dvanajst učencev, ki so se prvi postavili pod njegovo oblast, je bilo kot majhno seme, ki je po Božji milosti in pod spodbudno skrbjo suverenega papeža hitro postalo obilen pridelek. Ko jih je sveto poučil v Kristusovi šoli, jim je za oznanjevanje evangelija dodelil različne dele Italije in Evrope, nekatere pa je poslal celo v Afriko. Ni bilo zamude; revni, nevedni, nerazgledani so se pomešali med ljudi: na cestah in javnih trgih so se brez priprave kraja ali pompa retorike lotili spodbujanja ljudi, naj prezirajo zemeljske stvari in mislijo na prihodnji čas. Čudovito je videti sadove, ki jih je obrodilo prizadevanje takšnih delavcev, ki so bili na videz tako nezadostni. Okoli njih so se zbirale množice, ki so jih želele poslušati: z grenkobo so obžalovali napake, pozabljali so na krivice in z umirjanjem sporov so ponovno vzpostavili občutke miru.
19. Nemogoče je izraziti navdušenje, s katerim se je množica zgrinjala k svetemu Frančišku. Kamor koli je šel, so mu sledile ogromne množice ljudi; v največjih in najmanjših mestih je bilo običajno, da so ljudje vseh življenjskih stanov prihajali k njemu in ga prosili, da bi ga sprejeli med svoje vladarje.
20. To so bili razlogi, zaradi katerih se je svetnik odločil ustanoviti bratovščino tretjega reda, ki naj bi sprejemala vse čine, vse starosti, oba spola in nikakor ne bi zahtevala pretrganja družinskih ali družbenih vezi. Njegova pravila so namreč le poslušnost Bogu in njegovi Cerkvi, izogibanje frakcijam in prepirom ter nikakor ne goljufanje bližnjega; jemanje orožja le za obrambo vere in domovine; zmernost pri hrani in oblačilih, izogibanje razkošju in vzdržnost od nevarnih zapeljivosti plesov in iger.
21. Zlahka razumemo, kakšne neizmerne koristi je morala imeti tovrstna institucija, ki je bila sama po sebi tako koristna kot tudi čudovito prilagojena času. Da je bila primerna, dovolj potrjujejo ustanovitev številnih podobnih združenj, ki so izšla iz družine svetega Dominika in drugih verskih redov, ter sama zgodovinska dejstva. Dejansko je od najnižjih do najvišjih stopenj prevladovalo navdušenje ter velikodušna in goreča vnema, da bi se pridružili temu frančiškanskemu redu. Med drugimi sta si za to čast prizadevala francoski kralj Ludvik IX. in svetnica Elizabeta Madžarska; v teku stoletij pa več suverenih papežev, kardinalov, škofov, kraljev in knezov ni menilo, da so frančiškanski znaki omalovaževali njihovo dostojanstvo. Sodelavci tretjega reda so pri obrambi katoliške vere vedno izkazovali tako pogum kot pobožnost; in če so bile njihove kreposti predmet sovraštva zlobnih, jim nikoli ni manjkalo odobravanja dobrih in modrih, kar je največja in edina zaželena čast. Še več, naš predhodnik Gregor IX. je javno hvalil njihovo vero in pogum; prav tako se ni obotavljal, da bi jih zaščitil s svojo avtoriteto in jih v znak časti imenoval “Kristusovi vojaki, novi Makabejci”; in to zasluženo. Javna blaginja je namreč našla močno varovalo v tem zboru ljudi, ki so si pod vodstvom vrlin in pravil svojega ustanovitelja prizadevali za oživitev krščanske morale, kolikor je bilo v njihovi moči, in ji povrnili starodavno častno mesto v državi. Gotovo je, da so prav oni in njihov zgled pogosto poskrbeli za to, da so se strankarska rivalstva umirila ali omilila, da so se orožje iztrgalo iz besnih rok, ki so ga stiskale, da so se zatrli vzroki za spore in prepir, da so se ubogi in zapuščeni potolažili in da se je razkošje, ta prepad premoženja in orodje korupcije, obvladalo. Tako so domači mir, neoporečna morala, blagost obnašanja, zakonita uporaba in ohranjanje zasebnega bogastva, civilizacija in družbena stabilnost zrasli kot korenina iz frančiškanskega tretjega reda in Evropa jih v veliki meri dolguje prav svetemu Frančišku, da jih je ohranila.
22. Italija pa Frančišku dolguje več kot katerikoli drug narod; ker je bila glavno prizorišče njegovih kreposti, je bila tudi najbolj deležna njegovih koristi; v času, ko so mnogi hoteli pomnožiti trpljenje človeštva, je Frančišek vedno ponujal desno roko pomoči trpečim in zavrženim; on, ki je bil bogat v največji revščini, ni nikoli opustil lajšanja potreb drugih, zanemarjal pa je lastne. V njegovih ustih je njegov materni jezik, novorojen, sladko izgovarjal svoje otroške klice; z njim je izražal moč dobrodelnosti in poezije v svojih pesmaricah, ki jih je sestavil za preprosto ljudstvo in ki se niso izkazale za nevredne občudovanja učenega potomstva. Frančiškovemu umu dolgujemo, da sta nekakšen dih in navdih, plemenitejši od človeškega, razburkala misli naših rojakov, tako da je posnemanje njegovih dejanj v slikarstvu, poeziji in kiparstvu spodbudilo dejavnost največjih umetnikov. Dante je v Frančišku našel celo snov za svoje veličastne in najslajše verze; Cimabue in Giotto sta iz njegove zgodovine črpala teme, ki sta jih ovekovečila s Parrhasijevim svinčnikom; slavni arhitekti so v njem našli motiv za svoje veličastne zgradbe, bodisi na grobu Ubožca bodisi v cerkvi svete Marije Angelske, priči številnih in tako velikih čudežev. V te templje so ljudje z vseh koncev radi prihajali v množicah, da bi se poklonili Assiškemu očetu ubožcev, ki so mu, tako kot se je sam popolnoma odrekel vsemu človeškemu, v veliki meri in obilno tekli darovi božje radodarnosti. Zato je jasno, da se je od tega enega človeka v krščansko in civilno republiko stekla množica koristi. Ker pa je ta njegov duh, popolnoma in nadvse krščanski, čudovito primeren za vse čase in kraje, nihče ne more dvomiti, da bi bile frančiškanske ustanove še posebej koristne v tej naši dobi. Še zlasti zato, ker se zdi, da sta ton in temperament našega časa iz mnogih razlogov podobna tistim; kajti kakor je v 12. stoletju božanska ljubezen ohlapela, tako je tudi zdaj; prav tako ni malo zanemarjanja krščanskih dolžnosti, bodisi zaradi nevednosti bodisi zaradi malomarnosti; in z enakim nagibom in podobnimi željami mnogi porabijo svoje dni za lovljenje življenjskih ugodnosti in pohlepno sledenje užitkom. Prekipevajo od razkošja, zapravljajo svoje in hlastajo po premoženju drugih; resda hvalijo ime človeškega bratstva, a kljub temu govorijo bolj bratsko, kot delujejo; saj jih je prevzela samopomilovanje, pristna ljubezen do revnejših in nemočnih pa je vsak dan manjša. V času, o katerem govorimo, so raznovrstne napake albižancev s tem, ko so množice spodbujali proti moči Cerkve, vznemirile družbo in utrle pot neke vrste socializmu. Tudi v Našem času se je povečalo število zagovornikov in razširjevalcev materializma, ki trmasto zanikajo pokorščino Cerkvi in zato postopoma presegajo vse meje, ne prizanašajo niti civilni oblasti; odobravajo nasilje in nemire med ljudmi, poskušajo z agrarnimi izbruhi, laskajo željam proletariata ter slabijo temelje domačega in javnega reda.
23. V teh številnih in tako velikih stiskah dobro veste, častitljivi bratje, da je nemalo olajšanja mogoče najti v Frančiškovih inštitutih, če jih le vrnemo v prvotno stanje; kajti če bi le bili v cvetočem stanju, bi zlahka zacveteli vera in pobožnost ter vsaka krščanska krepost; brezpravna želja po pogubnih stvareh bi se zlomila; ljudje tudi ne bi hoteli, da bi njihove želje obvladovala krepost, čeprav se to mnogim zdi najbolj sovražno breme. Ljudje, ki bi jih povezovale vezi resničnega bratskega sožitja, bi se medsebojno ljubili in bi izkazovali spoštovanje, ki pripada ubogim in trpečim, saj nosijo Kristusovo podobo. Poleg tega tisti, ki so temeljito prežeti s krščansko vero, čutijo prepričanje, da je treba tiste, ki imajo zakonito oblast, ubogati zaradi vesti in da se nikomur ne sme škodovati.
24. Nič ni bolj učinkovitega kot ta naravnanost duha, da bi popolnoma pogasil vse tovrstne razvade, bodisi nasilje, poškodbe, željo po revoluciji, sovraštvo med različnimi družbenimi sloji, v vseh teh razvadah se nahajajo začetki in orožje socializma. Končno, vprašanje, ki si ga politiki tako prizadevno prizadevajo rešiti, namreč razmerja med bogatimi in revnimi, bi bilo temeljito rešeno, če bi imeli to za trdno načelo, namreč, da revščini ne manjka dostojanstva; da morajo biti bogati usmiljeni in velikodušni, revni pa zadovoljni s svojo usodo in delom; in ker nihče ni bil rojen za te spremenljive dobrine, naj bi eden dosegel nebesa s potrpežljivostjo, drugi z radodarnostjo.
25. Zaradi teh razlogov je že dolgo in posebej Naša želja, da bi si vsi po svojih močeh prizadevali posnemati svetega Frančiška Asiškega; zato, kakor smo doslej vedno namenjali posebno skrb tretjemu redu svetega Frančiška, tako zdaj, ko smo po najvišji Božji milosti poklicani na mesto vrhovnega papeža, saj lahko s tem najbolj primerno storimo isto, pozivamo krščanske može, naj ne odklonijo vpisa v to sveto vojsko Jezusa Kristusa. Veliko je tistih, ki so povsod obeh spolov že začeli pogumno in vneto hoditi po sledeh serafinskega Očeta, katerih gorečnost hvalimo in posebej hvalimo, tako da, častitljivi bratje, želimo, da bi se zlasti z vašimi prizadevanji povečala in razširila na mnoge. Posebej pa priporočamo, da se tisti, ki so sprejeli insignije pokore, ozirajo na podobo njenega presvetega ustanovitelja in si prizadevajo, da bi ga posnemali, brez česar bi bilo dobro, ki bi ga pričakovali, jalovo. Zato se potrudite, da bo ljudstvo spoznalo tretji red in ga resnično cenilo; poskrbite, da bodo tisti, ki skrbijo za duše, skrbno poučevali, kaj je to red, kako zlahka lahko vanj vstopi vsakdo, s kako velikimi privilegiji, ki vodijo k odrešenju, je bogat, kakšne javne in zasebne prednosti obljublja; in pri tem se je treba še toliko bolj potruditi, ker so frančiškani prvega in drugega reda, ki jih je nedavno prizadel hud udarec, v zelo žalostnem položaju. Bog daj, da bi se, zaščiteni s pokroviteljstvom svojega očeta, mladi in cvetoči izvili iz toliko nesreč; naj jim tudi podeli, da bi se krščansko ljudstvo z enako vnemo in v enakem številu, kot se je nekoč z vseh koncev s svetim posnemanjem vrglo v naročje samega svetega Frančiška, nagibalo k disciplini tretjega reda.
26. To prosimo predvsem in še z večjim razlogom za Italijane, od katerih skupnost dežele in posebno obilje prejetih koristi zahtevata večjo predanost svetemu Frančišku in tudi večjo hvaležnost. Tako bi Italija in ves krščanski svet ob koncu sedmih stoletij doživela, da bi jo naklonjenost svetnika iz Assisija pripeljala nazaj iz nereda v mir, iz uničenja v varnost. Še posebej v teh dneh prosimo za to milost v združeni molitvi samega Frančiška; prosimo zanjo Marijo, Devico Božjo Mater, ki je pobožnost in vero svojega klienta vedno nagrajevala z nebeškim varstvom in posebnimi darovi.
27. Zdaj pa vam, častitljivi bratje, ter vsej duhovščini in čredi, ki je zaupana vsakemu od vas, kot obljubo nebeških milosti in v dokaz Naše posebne dobre volje z največjo ljubeznijo v Gospodu podeljujemo apostolski blagoslov.

Dano v Rimu, pri svetem Petru, 17. septembra 1882, v petem letu našega pontifikata.

KONČNE OPOMBE:

1. Apostolska dela 4., 12.
2. Mt x., 9-10.
3. Mat. xix., 21.