Diuturnum

O izvoru civilne oblasti

Papež Leon XIII – 1881

Patriarhom, primasom, nadškofom in škofom katoliškega sveta v milosti in občestvu z Apostolskim sedežem.

Dolgotrajna in najhujša vojna, ki se je odvijala proti božji oblasti Cerkve, je dosegla vrhunec, h kateremu je stremela, namreč skupno nevarnost za človeško družbo, zlasti za civilno oblast, od katere je odvisna predvsem javna varnost. V našem času je ta posledica še posebej očitna. Ljudske strasti namreč zdaj z večjo drznostjo kot nekoč zavračajo vse omejitve oblasti. Dovoljenje je na vseh straneh tako veliko, nemiri in nemiri so tako pogosti, da ne le da tisti, ki vladajo državam, pogosto zavračajo poslušnost, temveč se zdi, da jim ni bilo prepuščeno dovolj varno jamstvo za varnost.

2. Dolgo časa so se namreč trudili, da bi vladarji postali predmet prezira in sovraštva množic. Tako vzbujeni plameni zavisti so končno izbruhnili in v zelo kratkih časovnih presledkih so se večkrat zgodili poskusi napadov na življenje suverenih knezov, bodisi s skrivnimi zarotami bodisi z odprtimi napadi. Medtem ko je v glavah ljudi še vedno čutiti začudenje nad razsežnostjo zločina, se zapuščeni ljudje ne bojijo javno izrekati groženj in ustrahovanj proti drugim evropskim knezom.
3. Te nevarnosti za skupno državo, ki jih imamo pred očmi, nas navdajajo z veliko zaskrbljenostjo, ko vidimo, da so varnost vladarjev in mir v imperijih ter varnost narodov skoraj iz ure v uro ogroženi. Kljub temu je božanska moč krščanske vere rodila odlična načela stabilnosti in reda za državo, hkrati pa je prodrla v običaje in institucije držav. In ne najmanjši ne zadnji sad te moči je pravično in modro razmerje medsebojnih pravic in dolžnosti tako pri knezih kot pri narodih. Kajti v zapovedih in zgledu Kristusa, našega Gospoda, se skriva čudovita moč, da v svojih dolžnostih zadržuje tako tiste, ki ubogajo, kot tiste, ki vladajo, in da med njimi ohranja tisti sporazum, ki je najbolj v skladu z naravo, in tisto soglasje volje, iz katerega tako rekoč izhaja miren in vseh motenj prost potek uprave. Ker nam je po Božji milosti zaupana oblast katoliške Cerkve ter smo postali varuhi in razlagalci Kristusovih naukov, menimo, da je v naši pristojnosti, častitljivi bratje, da javno predstavimo, kaj katoliška resnica zahteva od vseh na tem področju dolžnosti; tako tudi pojasnimo, na kakšen način in s katerimi sredstvi je mogoče sprejeti ukrepe za javno varnost v tako kritičnih razmerah.
4. Čeprav si je človek, ko ga je vznemirila določena aroganca in prepirljivost, pogosto prizadeval odvreči vajeti oblasti, mu še nikoli ni uspelo priti do stanja, ko ne bi ubogal nikogar. V vsakem združenju in skupnosti ljudi že sama nujnost sili, da mora imeti nekdo prednost, da ne bi družba, prikrajšana za kneza ali glavo, ki bi ji vladal, razpadla in ne bi mogla doseči cilja, zaradi katerega je bila ustvarjena in ustanovljena. Toda če ni bilo mogoče, da bi se politična oblast umaknila iz sredine držav, je gotovo, da so ljudje uporabili vse načine, da bi ji odvzeli vpliv in zmanjšali njeno veličino, kar se je zgodilo zlasti v šestnajstem stoletju, ko je mnoge navdušila usodna novost mnenj. Od tega obdobja dalje si množica ne le prizadeva za svobodo, ki je večja, kot je pravična, ampak se ji zdi primerno, da izvor in zgradbo civilne družbe ljudi oblikuje v skladu s svojo lastno voljo.
5. Zelo veliko ljudi novejšega časa, ki hodijo po sledeh tistih, ki so si v prejšnji dobi prisvojili ime filozofi,[2] namreč pravi, da vsa oblast prihaja od ljudstva; tako da tisti, ki jo izvajajo v državi, tega ne počnejo kot svojo, ampak kot jim jo je delegiralo ljudstvo, in da jo je po tem pravilu mogoče preklicati po volji tistega ljudstva, ki jo je delegiralo. Od teh pa se razlikujejo katoličani, ki trdijo, da je pravica do vladanja od Boga, kot od naravnega in nujnega načela.
6. Vendar je na tem mestu pomembno opozoriti, da so tisti, ki so lahko postavljeni nad državo, v določenih primerih lahko izbrani po volji in odločitvi ljudstva, ne da bi nasprotovali katoliškemu nauku ali mu oporekali. In s to izbiro se v resnici določi vladar, vendar se s tem ne podelijo pravice vladanja. Prav tako se mu ne prenese oblast, temveč se določi oseba, ki jo bo izvajala.
7. Tu ne gre za vprašanje glede oblik vladanja, saj ni razloga, da Cerkev ne bi odobravala, da ima glavno oblast en človek ali več ljudi, če je le to pravično in če je to v skupno korist. Zato ljudem, dokler se spoštuje pravičnost, nič ne preprečuje, da bi si sami izbrali tisto obliko vladavine, ki najbolj ustreza njihovim lastnim nagnjenjem ali ustanovam in običajem njihovih prednikov[3].
8. Kar zadeva politično oblast, pa Cerkev upravičeno uči, da prihaja od Boga, saj je to jasno razvidno iz Svetega pisma in antičnih spomenikov; poleg tega si ni mogoče zamisliti drugega nauka, ki bi bil bolj skladen z razumom ali bolj v skladu z varnostjo tako knezov kot ljudstev.
9. V resnici to, da je vir človeške moči v Bogu, knjige Stare zaveze na zelo mnogih mestih jasno potrjujejo. „Po meni vladajo kralji … po meni vladajo knezi in mogočni odrejajo pravico.”[4] In na drugem mestu: „Poslušajte vi, ki vladate ljudstvu … saj vam je oblast dana od Gospoda in moč od Najvišjega.”[5] Isto je vsebovano v knjigi Ecclesiasticus: „Nad vsakim narodom je postavil vladarja.”[6] Teh stvari, ki so se jih naučili od Boga, pa so se ljudje po malem odvadili zaradi poganskega vraževerja, ki je, kakor je pokvarilo pravi vidik in pogosto tudi sam pojem stvari, tako je pokvarilo tudi naravno obliko in lepoto glavne oblasti. Kasneje, ko je krščanski evangelij razsvetlil svojo luč, se je nečimrnost podredila resnici in začelo je sijati tisto plemenito in božansko načelo, iz katerega izvira vsa oblast. Rimskemu guvernerju, ki se je ostentativno pretvarjal, da ima moč osvobajanja in obsojanja, je naš Gospod Jezus Kristus odgovoril: „Sveti Avguštin pri razlagi tega odlomka pravi: „Spoznajmo, kaj je rekel in kar je učil tudi po svojem apostolu, da ni moči, razen od Boga.“[8] Zvesti glas apostolov kot odmev ponavlja nauk in zapovedi Jezusa Kristusa. Pavlov nauk Rimljanom, ko je podvržen oblasti poganskih knezov, je vzvišen in poln resnosti: „Ni oblasti, razen od Boga,“ iz česar kot iz vzroka izpelje ta sklep: „Knez je Božji služabnik.”[9]
10. Očetje Cerkve so se zelo trudili, da bi oznanjali in širili prav ta nauk, v katerem so bili poučeni. „Ne pripisujemo,“ pravi sveti Avguštin, ‚moči dajanja vladavine in cesarstev nikomur drugemu kot resničnemu Bogu.‘[10] O istem odlomku pravi sveti Janez Krizostom: ‚Da obstajajo kraljestva in da eni vladajo, drugi pa so podrejeni, in da nobena od teh stvari ni nastala po naključju ali nepremišljeno …, pravim, je delo božje modrosti.‘[11] O isti resnici priča sveti Gregor Veliki, ko pravi „[12] Resnično so se sveti doktorji zavezali, da bodo iste zapovedi ponazorili tudi z naravno lučjo razuma tako, da se morajo zdeti povsem pravilne in resnične tudi tistim, ki jim je razum edino vodilo.
11. Narava ali bolje Bog, ki je avtor narave, namreč želi, da človek živi v civilni družbi; in to jasno kažejo tako sposobnost jezika, ki je največje sredstvo za sporazumevanje, kot tudi številne prirojene želje uma in številne nujne in zelo pomembne stvari, ki si jih ljudje sami ne morejo priskrbeti, lahko pa si jih priskrbijo, če se združijo in povežejo z drugimi. Toda zdaj ne more obstajati niti si ni mogoče zamisliti družbe, v kateri ni nikogar, ki bi upravljal volje posameznikov tako, da bi iz mnogih naredil tako rekoč eno voljo in jih pravilno in urejeno usmerjal k skupnemu dobremu; zato je Bog hotel, da v civilni družbi nekdo vlada množici. Tudi to je močan argument, da morajo biti tisti, po katerih oblasti se upravlja država, sposobni tako prisiliti državljane k poslušnosti, da je očitno greh, če ti ne ubogajo. Toda nihče nima v sebi ali od sebe moči, da bi svobodno voljo drugih omejeval s tovrstnimi oblastnimi okovi. Ta moč pripada izključno Bogu, Stvarniku in Zakonodajalcu vseh stvari; in nujno je, da tisti, ki jo izvajajo, to počnejo, kot da so jo prejeli od Boga. „En je zakonodajalec in sodnik, ki lahko uničuje in osvobaja.”[13] In to je jasno razvidno iz vsake vrste oblasti. Da to, kar prebiva v duhovnikih, prihaja od Boga, je tako priznano, da jih med vsemi narodi priznavajo in imenujejo božji služabniki. Podobno tudi oblast družinskih očetov ohranja določeno vtisnjeno podobo in obliko oblasti, ki je v Bogu, „od katerega se imenuje vse očetovstvo na nebu in zemlji.“[14] Toda na ta način imajo različne vrste oblasti med seboj čudovite podobnosti, saj, kar koli je že oblasti in avtoritete, njen izvor izhaja iz enega in istega Stvarnika in Gospoda sveta, ki je Bog.
12. Tisti, ki verjamejo, da je civilna družba nastala iz svobodnega soglasja ljudi, in iščejo izvor njene oblasti v istem viru, pravijo, da se je vsak posameznik odpovedal nečemu od svojih pravic[15] in da se je vsak človek prostovoljno izročil v oblast enega človeka, v čigar osebi je bila osredotočena vsa ta pravica. Toda velika napaka je, če ne vidimo, kar je očitno, da so bili ljudje, ker niso nomadska rasa, brez svoje svobodne volje ustvarjeni za naravno življenjsko skupnost. Poleg tega je očitno, da je pakt, ki ga zatrjujejo, odkrito laž in izmišljotina in da nima pooblastila, da bi politični oblasti podelil tako veliko moč, dostojanstvo in trdnost, kot jo zahtevata varnost države in skupno dobro državljanov. Šele tedaj bo imela vlada vse te okraske in jamstva, ko se bo razumela, da izvira od Boga kot svojega vzvišenega in najsvetejšega vira.
13. In nemogoče je, da bi se našel kakšen, ki bi bil ne le bolj resničen, ampak celo bolj koristen od tega mnenja. Kajti oblast vladarjev v državi, če je nekakšno posredovanje božje moči, bo prav zaradi tega takoj pridobila dostojanstvo, večje od človeškega – resda ne tisto brezbožno in najbolj nesmiselno dostojanstvo, ki so si ga včasih želeli poganski cesarji, ko so posegali po božjih častih, ampak resnično in trdno, prejeto z določenim božjim darom in koristjo. Zato se morajo državljani podrediti in biti poslušni vladarjem kot Bogu, ne toliko zaradi strahu pred kaznijo kot zaradi spoštovanja njihovega veličastva; ne zaradi ugajanja, temveč zaradi vesti, ker izpolnjujejo svojo dolžnost. Tako bo oblast ostala veliko trdneje zasidrana na svojem mestu. Kajti državljani, ki bi se zavedali moči te dolžnosti, bi se nujno izogibali nepoštenosti in prepirljivosti, saj morajo biti prepričani, da se tisti, ki se upirajo državni oblasti, upirajo božji volji; da tisti, ki odklanjajo čast vladarjem, jo odklanjajo samemu Bogu.
14. Ta nauk je apostol Pavel še posebej vcepil Rimljanom; tem je pisal s tako veliko avtoriteto in težo o spoštovanju, ki ga je treba imeti do višjih oblasti, da se zdi, da ni mogoče ničesar predpisati bolj tehtno: „Vsaka duša naj bo podrejena višjim oblastem, kajti ni oblasti, razen od Boga, in tiste, ki so, so od Boga določene. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu ukazu, in tisti, ki se upirajo, si kupujejo prekletstvo … zato bodite po nujnosti pokorni, ne le zaradi jeze, ampak tudi zaradi vesti.”[16] In v soglasju s tem je znamenita izjava Petra, kneza apostolov, o isti stvari: „Bodite torej podrejeni vsakemu človeškemu bitju zaradi Boga; bodisi kralju kot odličnemu, bodisi vladarjem, ki jih je poslal, da kaznujejo hudodelce in hvalijo dobre, kajti taka je Božja volja.”[17]
15. Edini razlog, ki ga imajo ljudje, da ne ubogajo, je, kadar se od njih zahteva kaj, kar je odkrito v nasprotju z naravnim ali božjim zakonom, kajti enako nezakonito je ukazati storiti kaj, v čemer je kršen naravni zakon ali božja volja. Če se torej komu zgodi, da je prisiljen dati prednost enemu ali drugemu, tj. da ne upošteva niti božjih niti oblastnikovih ukazov, mora ubogati Jezusa Kristusa, ki nam zapoveduje: „Dajte, kar je cesarjevega, cesarju, kar je Božjega, in kar je Božjega, Bogu“,[18] in mora pogumno odgovoriti po zgledu apostolov: „Bolj moramo ubogati Boga kot ljudi.”[19] In vendar ni razloga, da bi tiste, ki se tako obnašajo, obtoževali, da odklanjajo poslušnost; kajti če je volja vladarjev v nasprotju z Božjo voljo in zakoni, sami presegajo meje svoje moči in izkrivljajo pravičnost; tedaj tudi njihova oblast ne more biti veljavna, saj je, kadar ni pravičnosti, nična.
16. Da pa bi se pravičnost lahko ohranila v vladanju, je nadvse pomembno, da tisti, ki vladajo državam, razumejo, da politična oblast ni bila ustvarjena v korist katerega koli zasebnika; in da mora državna uprava potekati v korist tistih, ki jim je bila zaupana, in ne v korist tistih, ki jim je bila zaupana. Knezi naj si vzamejo zgled pri Vzvišenem Bogu, od katerega jim je dana oblast; in če imajo pred seboj njegov zgled pri upravljanju države, naj ljudem vladajo pravično in zvesto ter naj strogosti, ki je nujna, dodajo očetovsko dobrodelnost. Zaradi tega so v svetih pismih opozorjeni, da bodo morali nekega dne odgovarjati Kralju kraljev in Gospodu gospodov; če ne bodo izpolnjevali svojih dolžnosti, se ne bodo mogli izogniti Božji strogosti: „Najvišji bo preveril vaše delo in preiskal vaše misli, ker kot služabniki njegovega kraljestva niste sodili prav. . Strašno in hitro se vam bo prikazal, kajti najstrožja sodba bo za tiste, ki nosijo oblast. . . Bog namreč ne bo sprejel nikogaršnje osebe in se ne bo zgražal nad nikogaršnjo veličino; kajti on je ustvaril majhne in velike in za vse enako skrbi. Za mogočnejše pa je pripravljena večja kazen.[20]
17. In če te zapovedi varujejo državo, je odstranjen vsak vzrok ali želja po nemirih; zagotovljeni bodo čast in varnost vladarjev, mir in blagostanje družb. Tudi za dostojanstvo državljanov je najbolje poskrbljeno; saj jim je bilo dovoljeno, da tudi v poslušnosti ohranijo tisto veličino, ki prispeva k odličnosti človeka. Razumejo namreč, da po Božji sodbi ni ne sužnja ne svobodnega človeka; da je en Gospod vseh, bogat „za vse, ki ga kličejo“,[21] vendar se zaradi tega podrejajo svojim vladarjem in jih ubogajo, ker ti na neki način prinašajo pred njih podobo Boga, „ki mu služiti pomeni vladati“.
18. Cerkev pa je vedno ravnala tako, da krščanska oblika civilne oblasti ne bi ostala le v glavah ljudi, ampak da bi se kazala tudi v življenju in navadah narodov. Dokler so bili na čelu držav poganski cesarji, ki jim je vraževerje preprečevalo, da bi se povzpeli do tiste oblike cesarske oblasti, ki smo jo orisali, je preučevala, kako bi podanikom takoj, ko sprejmejo krščanske ustanove, vcepila v zavest nauk, da si morajo prizadevati, da bi svoje življenje uskladili z njimi. Zato so bili dušni pastirji po zgledu apostola Pavla navajeni ljudi z največjo skrbnostjo in prizadevnostjo učiti, „naj bodo podrejeni knezom in oblastem, naj ubogajo na besedo“[22] in naj Boga prosijo za vse ljudi, še posebej pa „za kralje in vse, ki so na visokem položaju: kajti to je dobro in sprejemljivo pred Bogom, našim Odrešenikom. „[23] In stari kristjani so za to zapustili najbolj presenetljive dokaze; ko so jih namreč poganski cesarji nadlegovali na zelo krivičen in krut način, kljub temu niso nikoli pozabili ravnati poslušno in pokorno, tako da se je pravzaprav zdelo, da tekmujejo med seboj: tisti v krutosti, oni pa v poslušnosti.
19. Ta velika skromnost, ta trdna odločenost, da ubogajo, je bila tako dobro znana, da je nista mogli zamegliti niti obrekovanje in zloba sovražnikov. Zaradi tega so tisti, ki so se nameravali javno zagovarjati pred cesarji za vse osebe, ki so nosile krščansko ime, zlasti s tem argumentom dokazovali, da je nepravično sprejemati zakone proti kristjanom, ker so se v očeh vseh ljudi zgledno vedli v skladu z zakoni. Atenagora tako samozavestno nagovarja Marka Avrelija Antonina in njegovega sina Lucija Avrelija Komoda: „Dovolite, da nas, ki ne delamo nič slabega, da, ki se najbolj pobožno in pravično od vseh obnašamo do Boga in prav tako do vaše vlade, preganjate, ropate in izgnate. „[24] Na podoben način Tertulijan odkrito hvali kristjane, ker so bili najboljši in najzanesljivejši prijatelji cesarstva: „Kristjan ni sovražnik nikogar, še manj cesarja, za katerega ve, da ga je določil Bog, in ga mora zato nujno ljubiti, spoštovati in častiti ter si želi, da bi se ohranil skupaj s celotnim rimskim cesarstvom. „[25] Prav tako se ni obotavljal trditi, da se je znotraj meja cesarstva število sovražnikov zmanjševalo ravno toliko, kolikor se je povečevalo število kristjanov. 26] O isti stvari je tudi izjemno pričevanje v Pismu Diognetu, ki potrjuje trditev, da kristjani v tistem obdobju niso imeli le navade ubogati zakonov, ampak so v vsaki službi po lastni volji delali več in popolneje, kot so jim nalagali zakoni. „Kristjani spoštujejo tiste stvari, ki so dobile sankcijo zakona, in v značaju svojega življenja celo presegajo zakon”[27].
20. Drugače je bilo sicer, ko so jim cesarski edikti in grožnje pretorjev ukazovali, naj opustijo krščansko vero ali kakor koli opustijo svojo dolžnost. V teh časih so nedvomno raje razžalostili ljudi kot Boga. Vendar so bili tudi v teh okoliščinah tako daleč od tega, da bi storili kaj uporniškega ali prezirali cesarsko veličanstvo, da so se samo izrekli za kristjane in izjavili, da svoje vere nikakor ne bodo spremenili. Vendar niso mislili na odpor, mirno in veselo so se podali na mučenje z rešetkami, tako da je velikost mučenja nadomestila velikost njihovega duha. V istem obdobju je bilo moč krščanskih načel na podoben način opaziti tudi v vojski. Za krščanskega vojaka je bilo namreč značilno, da je združeval največjo hrabrost z največjo pozornostjo do vojaške discipline, plemenitosti duha pa je dodal neomajno zvestobo svojemu knezu. Če pa se je od njega zahtevalo kaj nečastnega, na primer, da prekrši božje zakone ali obrne meč proti nedolžnim Kristusovim učencem, je res zavrnil izvršitev ukazov, vendar tako, da se je raje umaknil iz vojske in umrl za svojo vero, kot da bi se z upori in nemiri uprl javni oblasti.
21. Toda pozneje, ko so bili na čelu držav krščanski vladarji, je Cerkev veliko bolj vztrajala pri pričevanju in oznanjevanju, koliko svetosti je neločljivo povezano z oblastjo vladarjev. Zato se je ljudem ob misli na kneževino v mislih prikazovala podoba nekega svetega veličastva, ki jih je spodbujala k večjemu spoštovanju in ljubezni do vladarjev. Zaradi tega je modro določila, da morajo kralji svojo vladavino začeti z obhajanjem slovesnih obredov, kar je bilo v Stari zavezi določeno z božjo avtoriteto[28].
22. Toda od trenutka, ko je civilna družba ljudi, dvignjena iz ruševin rimskega imperija, dajala upanje na svojo prihodnjo krščansko veličino, so rimski papeži z ustanovitvijo Svetega cesarstva na čudovit način posvetili politično oblast. V resnici je bila oblast vladarjev močno oplemenitena; in ne gre dvomiti, da bi bilo to, kar je bilo takrat ustanovljeno, vedno zelo velika pridobitev tako za cerkveno kot civilno družbo, če bi knezi in ljudstva kdaj gledali na isti cilj kot Cerkev. In res sta mir in zadostna blaginja trajala, dokler je med tema dvema silama obstajal prijateljski sporazum. Če je bilo ljudstvo nemirno, je bila Cerkev takoj posrednik za mir. Vse je opozarjala na njihovo dolžnost in deloma s prijaznostjo, deloma z avtoriteto obvladovala bolj brezobzirne strasti. Če so knezi pri vladanju delali napake, je šla k njim in jim predstavila pravice, potrebe in zakonite želje njihovega ljudstva ter jih spodbudila k pravičnosti, usmiljenju in prijaznosti. Zato so se pogosto ustavile nevarnosti državljanskih vojn in ljudskih nemirov.
23. Po drugi strani pa so nauki o politični oblasti, ki so si jih izmislili pozni pisatelji, med ljudmi že povzročili veliko slabega in se je bati, da bodo potomcem povzročili največje nesreče. Kajti nepripravljenost pripisati pravico do vladanja Bogu kot njegovemu avtorju ni nič manj kot pripravljenost izbrisati največji sijaj politične oblasti in uničiti njeno moč. In tisti, ki pravijo, da je ta oblast odvisna od volje ljudstva, se najprej zmotijo v mnenju; nato oblast postavijo na prešibke in nestabilne temelje. Kajti ljudske strasti, ki jih spodbujajo in poganjajo ta mnenja, bodo izbruhnile še bolj predrzno; in se z veliko škodo za skupno dobro po lahki in gladki poti brezglavo spustile v upore in odkrito vstajništvo. V resnici so nenadni upori in najbolj drzni upori v Nemčiji takoj sledili tako imenovani reformaciji,[29] katere avtorji in voditelji so s svojimi novimi nauki v temeljih napadli versko in civilno oblast; in to s tako strašnim izbruhom državljanske vojne in s takšnim pokolom, da skoraj ni bilo kraja, ki bi bil prost nemirov in prelivanja krvi. Iz te herezije je v prejšnjem stoletju nastala lažna filozofija – nova pravica, kot jo imenujejo, in ljudska oblast, skupaj z nebrzdanim dovoljenjem, ki ga imajo mnogi za edino pravo svobodo. Tako smo prišli do meje grozot, to je do komunizma, socializma, nihilizma, ogabnih deformacij človeške civilne družbe in skoraj njenega propada. In vendar si premnogi prizadevajo razširiti obseg tega zla in pod pretvezo pomoči množici že podžigajo nemajhne plamene bede. Stvari, ki jih omenjamo, nam niso niti neznane niti zelo oddaljene.
24. To je res še toliko hujše, ker vladarji sredi tako grozečih nevarnosti nimajo dovolj sredstev, da bi ponovno vzpostavili disciplino in mir. Oskrbujejo se z močjo zakonov in mislijo, da bodo s strogimi kaznimi prisilili tiste, ki motijo njihovo vladavino. Do neke mere imajo prav, vendar bi morali resno razmisliti, da nobena kaznovalna moč ne more biti tako velika, da bi lahko sama ohranila državo. Kajti strah, kot občudovanja vredno uči sveti Tomaž, „je šibek temelj; saj bi se tisti, ki jih strah podreja, ob priložnosti, v kateri bi lahko upali na imuniteto, bolj goreče dvignili proti svojim vladarjem, sorazmerno s tem, koliko jih je strah prej omejeval“. In poleg tega „zaradi prevelikega strahu mnogi zapadejo v obup; obup pa ljudi sili, da si pogumno prizadevajo pridobiti, kar si želijo.“[30] Da je tako, vidimo iz izkušenj. Zato je treba poiskati višji in zanesljivejši razlog za poslušnost in izrecno povedati, da zakonska strogost ne more biti učinkovita, če ljudi ne vodi dolžnost in jih ne gane odrešilni božji strah. To pa lahko od njih najbolje zahteva religija, ki s svojo močjo vstopa v duše in ukrivlja voljo ljudi ter jih sili, da ne le ubogajo svoje vladarje, ampak tudi izkazujejo naklonjenost in dobro voljo, ki je v vsaki družbi ljudi najboljši varuh varnosti.
25. Zaradi tega je treba šteti, da so rimski papeži v veliki meri služili javnemu dobremu, saj so si vedno prizadevali, da bi zlomili burnega in nemirnega duha inovatorjev, in so pogosto opozarjali ljudi na nevarnost, ki jo ti predstavljajo za civilno družbo. V zvezi s tem se lahko dostojno spomnimo izjave Klementa VII. češkemu in madžarskemu kralju Ferdinandu: „V stvar vere je vključeno tvoje lastno dostojanstvo in korist ter dostojanstvo in korist drugih vladarjev, saj vere ni mogoče pretresti, ne da bi bila tvoja oblast porušena, kar se je najbolj jasno pokazalo v več primerih.“ Na enak način sta se pokazala vrhunska preudarnost in pogum naših predhodnikov, zlasti Klementa XI, Benedikta XIV in Leona XII,[31] ki so si, ko se je v njihovem času zlo zlobnega nauka bolj širilo in je bila drznost sekt vedno večja, s svojo oblastjo prizadevali, da bi jim zaprli vrata. Tudi mi sami smo večkrat razglasili, kakšne velike nevarnosti nam grozijo, in opozorili na najboljše načine, kako jih odvrniti. Knezom in drugim vladarjem države smo ponudili zaščito vere, ljudstvo pa smo spodbujali, naj obilno izkorišča velike koristi, ki jih nudi Cerkev. Naš sedanji cilj je, da bi vladarji razumeli, da jim to zaščito, ki je močnejša od katere koli druge, ponovno ponujamo; in v našem Gospodu jih iskreno nagovarjamo, naj branijo vero in se posvetujejo z interesi svojega Gospoda, naj branijo vero in se posvetujejo z interesi svojih držav, tako da dajo Cerkvi tisto svobodo, ki je ni mogoče odvzeti brez škode in pogube za skupnost.
26. Kristusova Cerkev namreč ne more biti predmet sumničenja vladarjev in ne sovraštva ljudstva, saj vladarje spodbuja, naj sledijo pravičnosti in v ničemer ne odstopajo od svoje dolžnosti, hkrati pa krepi in v marsičem podpira njihovo oblast. Vse, kar je civilne narave, Cerkev priznava in razglaša, da je pod oblastjo in avtoriteto vladarja; v stvareh, o katerih iz različnih razlogov odločata tako sveta kot civilna oblast, pa Cerkev želi, da bi med njima obstajala harmonija, da bi se izognili škodljivim sporom. Kar zadeva ljudstvo, je bila Cerkev ustanovljena za odrešenje vseh ljudi in jih je vedno ljubila kot mati. Cerkev je namreč tista, ki je z udejanjanjem svoje dobrodelnosti ljudem podarila nežnost v mislih, prijaznost v njihovih navadah in pravičnost v njihovih zakonih. Cerkev, ki ni nikoli nasprotovala pošteni svobodi, je vedno sovražila vladavino tirana. To navado, da je Cerkev od nekdaj zaslužna za dobro človeštva, je posebej izrazil sveti Avguštin, ko pravi, da „Cerkev uči kralje, naj preučujejo blaginjo svojega ljudstva, in ljudi, naj se podrejajo svojim kraljem, in kaže, kaj pripada vsem: in da vsem pripada dobrodelnost in nikomur krivica“[32].
27. Iz teh razlogov bo, častitljivi bratje, vaše delo nadvse koristno in odrešujoče, če boste skupaj z nami uporabili vse napore in prizadevanja, ki vam jih je dal Bog, da bi preprečili nevarnosti in zlo v človeški družbi. Z vso skrbnostjo si prizadevajte, da bi ljudje razumeli in v svojem življenju pokazali, kaj Katoliška cerkev uči o vladanju in dolžnosti poslušnosti. Vaša avtoriteta in vaš nauk naj pogosto spodbujata ljudi, naj se izogibajo prepovedanim sektam, naj sovražijo vsako zaroto, naj nimajo nič skupnega z vstajništvom, in naj razumejo, da tisti, ki zaradi Boga ubogajo svoje vladarje, opravljajo razumno službo in velikodušno pokorščino. In ker je Bog tisti, „ki daje varnost kraljem“[33] in ljudem podeljuje „počitek v lepoti miru, v šotorih zaupanja in v bogatem počitku“[34], moramo moliti prav k njemu in ga prositi, naj nagne vse misli k pokončnosti in resnici, umiri jezne strasti in svetu povrne tako dolgo želeni mir.
28. Da bi lahko molili z večjim upanjem, si vzemimo za priprošnjike in zavetnike naše blaginje Devico Marijo, veliko Božjo Mater, pomoč kristjanov in zaščitnico človeškega rodu; svetega Jožefa, njenega čistega soproga, v katerega zavetništvo vsa Cerkev močno zaupa; ter kneza apostolov, Petra in Pavla, varuha in zavetnika krščanskega imena.

Dano v cerkvi svetega Petra v Rimu, devetindvajsetega junija 1881, v tretjem letu našega pontifikata.

KONČNE OPOMBE:

1. aluzija na Aleksandra II (1818-1981), ruskega cesarja, liberalno usmerjenega vladarja in velikega socialnega reformatorja, ki ga je 13. marca 1881 v Sankt Peterburgu umorila skupina nihilistov.
2. Z imenom filozofi se običajno označuje skupina francoskih pisateljev 18. stoletja, zlasti Voltaire, d’Alembert in Diderot. Njihova glavna stališča so zajeta v Enciklopediji (1751-72).
3. Glej Uvod, str. 13-15.
4. Prg 8,15-16.
5. Modrost 6,3-4.
6. Ecclus. 7:14.
7. Janez 19,11.
8. Traktat. 116 in Joan., št. 5 (PL 35, 1942).
   Rim 13,1-4.
   „De civ., Dei, 5, 21 (PL 41, 167).
   V „Epist. ad Rom.“, Homil. 23, št. 1 (PG 60, 615).
9. V „Epist. lib. II,“ epist. 61.
10. Jakob 4,12.
11. Ef 3,15.
12. aluzija na nauk o „družbeni pogodbi“, ki ga je razvil Jean- Jacques Rousseau (1712-78). V skladu s tem naukom vsa politična oblast prihaja do vladarjev iz ljudstva.
13. Rim 13,1-2.5.
14. 1 Pt 2,13.15.
15. Mt 22,21.
16. Apd 5,29.
17. Modrost 6,4-6.8-9.
18. Rim 10,12.
19. Tit. 3:1.
20. I Tim 2,1-3.
21. „Legatio pro christianis, 1 (PG 6, 891B-894A).
22. „Apolog.“, 35.
23. „Apolog.“, 37 (PL 1, 526A).
24. „Ad Diogn.„, 10 (“A Diognete“, ed. H. I. Marrou, Pariz, 1951, str. 64- 65).
25. Kralji 9,16; 10,1; 16,13.
26. Zlasti kmečki upor in njegovo zatrtje s strani nemških knezov. Luter je moral takrat sam poudariti dolžnost državljanov, da ubogajo civilno oblast („O civilni oblasti“, 1523).
27. „O vladanju vladarjev“, 1, 10.
28. Klement XI (1700-21); Benedikt XIV (1740-58); Leon XII (1823-29).
29. „De mor. eccl., 1, 30, 53 (PL 32, 1236).
30. Ps 152,11.
    Iz. 37:18.