Aeterni Patris


O obnovi krščanske filozofije


Papež Leon XIII. – 1879


Patriarhom, primasom, nadškofom in škofom katoliškega sveta v milosti in občestvu z Apostolskim sedežem.

Edinorojeni Sin večnega Očeta, ki je prišel na zemljo, da bi ljudem prinesel odrešenje in luč božje modrosti, je svetu podelil velik in čudovit blagoslov, ko je ob ponovnem vzponu v nebesa naročil apostolom, naj gredo in učijo vse narode,[1] Cerkvi, ki jo je ustanovil, pa prepustil vlogo skupne in vrhovne učiteljice ljudstev. Kajti ljudi, ki jih je resnica osvobodila, je morala resnica ohraniti; prav tako ne bi dolgo ostali sadovi nebeških naukov, po katerih prihaja do odrešenja ljudi, če Gospod Kristus ne bi določil neomajne učiteljske oblasti, ki naj uri um v veri. In Cerkev, zgrajena na obljubah svojega lastnega božanskega avtorja, čigar ljubezen je posnemala, je tako zvesto izpolnjevala njegove zapovedi, da je bil njen stalni cilj in glavna želja ta: učiti vero in se večno boriti proti zmotam. K temu cilju je gotovo prispevalo nenehno delo posameznih škofov; k temu cilju so prispevali tudi objavljeni zakoni in odloki koncilov, zlasti pa nenehna budnost rimskih papežev, ki jim kot naslednikom blaženega Petra v prvenstvu apostolov pripada pravica in služba poučevanja in potrjevanja bratov v veri. Ker se torej po apostolovem opozorilu misli Kristusovih vernikov lahko prevarajo in se med ljudmi zaradi filozofije in prazne prevare[2] pokvari integriteta vere, so vrhovni pastirji Cerkve vedno menili, da je njihova dolžnost, da z vsemi sredstvi, ki so v njihovi moči, pospešujejo znanost, ki se resnično tako imenuje, in hkrati s posebno skrbjo poskrbijo, da so vse študije v skladu s katoliško vero, zlasti filozofija, od katere je v veliki meri odvisno pravilno razlaganje drugih znanosti. Prav o tem, častitljivi bratje, smo vas na kratko opomnili v svojem prvem encikličnem pismu; zdaj pa smo zaradi resnosti teme in razmer v času prisiljeni ponovno spregovoriti o načinu študija filozofije, ki bo najbolj ustrezal odličnosti vere in bo hkrati v skladu z dostojanstvom človeške znanosti.

  1. Kdor se osredotoči na hude spore današnjih dni in išče razlog za težave, ki pestijo javno in zasebno življenje, mora priti do zaključka, da je ploden vzrok za zlo, ki nas zdaj pesti in tudi ogroža, v tem, da so se napačni sklepi o božjih in človeških stvareh, ki so nastali v filozofskih šolah, zdaj prikradli v vse državne ureditve in so bili sprejeti s splošnim soglasjem množic. Ker je v naravi človeka, da pri svojih dejanjih sledi vodilu razuma, če se njegov razum pregreši, mu kmalu sledi tudi volja; tako se zgodi, da napačna mnenja, katerih sedež je v razumu, vplivajo na človeška dejanja in jih sprevračajo. Medtem ko po drugi strani, če so ljudje zdravega razuma in stojijo na pravih in trdnih načelih, bo to prineslo ogromno koristi za javno in zasebno dobro. Filozofiji namreč ne pripisujemo takšne moči in avtoritete, da bi jo imeli za enakovredno nalogi boja proti vsem zmotam in njihovemu izkoreninjanju; kajti ko se je krščanska religija prvič vzpostavila, je prišla na zemljo, da bi ji povrnila prvotno dostojanstvo z občudovanja vredno lučjo vere, ki se je širila “ne s prepričljivimi besedami človeške modrosti, ampak v manifestaciji duha in moči”,[3] tako tudi v sedanjem času predvsem pričakujemo močno pomoč vsemogočnega Boga, da bi človeške ume vrnil k pravemu razumevanju in razpršil temo zmot. [4] Toda naravnih pomoči, s katerimi je milost božje modrosti, ki močno in sladko razpolaga z vsemi stvarmi, opremila človeški rod, ne smemo niti prezirati niti zanemarjati, med katerimi je očitno glavna pravilna uporaba filozofije. Bog namreč ni zaman postavil luči razuma v človeški um; in dodatna luč vere še zdaleč ne ugasne ali zmanjša moči razuma, ampak ga prej dopolni in s tem, ko mu doda moč, ga naredi sposobnega za večje stvari.
  2. Zato sama Božja previdnost zahteva, da se pri vračanju ljudi na poti vere in odrešenja izkoristi tudi človeška znanost – odobrena in modra praksa, ki so jo po pričevanju zgodovine upoštevali najznamenitejši cerkveni očetje. Ti namreč niso želeli niti omalovaževati niti podcenjevati vloge, ki jo ima razum, kot je povzel veliki Avguštin, ko je tej znanosti pripisal, “da se z njo rojeva najbolj zdrava vera … hrani, brani in krepi”[5].
  3. Filozofija, če jo modri pravilno uporabljajo, najprej na določen način zgladi in utrdi pot do prave vere ter pripravi duše svojih učencev na primeren sprejem razodetja; zato jo stari pisci dobro imenujejo včasih stopnica h krščanski veri,[6] včasih uvod in pomoč krščanstvu,[7] včasih učiteljica evangelija. [8] In gotovo je Bog vse dobrote v vsem, kar se nanaša na božanske stvari, z lučjo vere razodel ne le tiste resnice, ki jih človeška pamet sama od sebe ne bi mogla doseči, ampak tudi druge, ki niso povsem nedosegljive razumu, da bi jih s pomočjo božje avtoritete lahko vsi spoznali hkrati in brez vsake primesi napake. Zato so nekatere resnice, ki so bile bodisi božansko predlagane za verovanje bodisi so bile z najtesnejšimi verigami povezane z naukom vere, odkrili poganski modreci, ne da bi jih pri tem vodil kaj drugega kot njihov naravni razum, in jih dokazali in potrdili s postajanjem argumentov. Kajti, kot pravi apostol, so njegove nevidne stvari od stvarjenja sveta jasno vidne, saj se razumejo po stvareh, ki so nastale: Njegova večna moč in božanstvo[9]; in pogani, ki nimajo zakona, kljub temu kažejo delo zakona, zapisano v njihovih srcih.”[10] Vendar je najbolj primerno, da te resnice, ki so jih odkrili celo poganski modreci, obrnemo v uporabo in namen razodetega nauka, da bi pokazali, da tako človeška modrost kot tudi sama pričevanja naših nasprotnikov služijo v podporo krščanski veri – metoda, ki ni nedavno uvedena, ampak je v ustaljeni rabi in so jo sveti cerkveni očetje pogosto sprejeli. Še več, ti častitljivi možje, pričevalci in varuhi verskega izročila, prepoznavajo določeno obliko in podobo tega v dejanju Hebrejcev, ki jim je bilo ob odhodu iz Egipta ukazano, naj s seboj vzamejo zlato in srebrno posodo ter dragocena oblačila Egipčanov, da bi s spremembo uporabe posvetili službi pravega Boga stvari, ki so bile prej orodje zaničevanja vrednih in vraževernih obredov. Gregor Novokrščanski[11] izrecno hvali Origena, ker je z izjemno spretnostjo, kot se iztrga orožje sovražniku, v obrambo krščanske modrosti in uničenje praznoverja obrnil številne argumente, ki jih je črpal iz spisov poganov. Tako Gregor Nazianški[12] kot Gregor iz Nise[13] pa hvalita in priporočata podoben način razpravljanja pri Baziliju Velikem; Hieronim[14] pa ga posebej hvali pri Kvadratu, učencu apostolov, pri Aristidu, Justinu, Ireneju in zelo mnogih drugih. Avguštin pravi: “Ali ne vidimo Ciprijana, tega najmilejšega med doktorji in najbolj blaženega med mučenci, kako je odhajal iz Egipta, obložen z zlatom in srebrom ter oblačili? In Laktancija, tudi Viktorina, Optata in Hilarija? In, da ne govorim o živih, koliko Grkov je storilo podobno?”[15] Toda če je naravni razum najprej posejal to bogato polje nauka, preden ga je Kristusova moč naredila rodovitnega, mora zagotovo postati še plodnejše, ko je Odrešenikova milost obnovila in dopolnila naravne sposobnosti človeškega uma. In kdo ne vidi, da se s takšno metodo filozofskega študija veri odpira preprosta in lahka pot?
  4. Toda prednosti, ki jih prinaša takšna filozofska šola, ne smemo omejiti na te meje. Neumnost tistih ljudi, ki “po teh vidnih dobrinah niso mogli razumeti Njega, se pravi, niti s pozornostjo do del niso mogli spoznati, kdo je delavec”,[16] je resno okarana z besedami Božje modrosti. Najprej torej ta veliki in plemeniti sad človeški razum zbere tako, da pokaže, da Bog je; kajti veličino lepote in stvarstva je mogoče videti tako, da se Stvarnika iz njiju lahko spozna[17]. spet pokaže, da Bog izstopa v višini vseh popolnosti, zlasti v neskončni modrosti, pred katero se nič ne skriva, in v popolni pravičnosti, ki je ne more pretresti nobena pokvarjena naklonjenost; in da torej Bog ni samo resničen, ampak resnica sama, ki ne more ne prevarati ne biti prevarana. Iz tega jasno sledi, da človeški razum najde v Božji besedi združeno najbolj popolno vero in avtoriteto. Na podoben način razum izjavlja, da je bil nauk evangelija že od samega začetka razviden z nekaterimi čudovitimi znamenji, tako rekoč uveljavljenimi dokazi neomajne resnice, in da zato vsi, ki verjamejo v evangelij, ne verjamejo nepremišljeno, kakor da bi sledili zvito izmišljenim bajkam,[18] ampak po najbolj razumnem soglasju podrejajo svoj razum in presojo avtoriteti, ki je božja. Nič manj pomembno pa ni, da razum najbolj jasno določa, da je Cerkev, ki jo je ustanovil Kristus (kot je določil vatikanski koncil), zaradi svoje čudovite razširjenosti, čudovite svetosti in neizčrpne rodovitnosti na vseh krajih, pa tudi zaradi svoje katoliške enotnosti in neomajne trdnosti sama po sebi velik in trajen povod za vero in neomajno pričevanje o svojem božanskem poslanstvu[19].
  5. Ko so bili tako postavljeni njeni trdni temelji, je od filozofije še naprej zahtevano nenehno in raznoliko služenje, da bi sveta teologija dobila in prevzela naravo, obliko in genialnost prave znanosti. Kajti pri tem najplemenitejšem študiju je nadvse nujno, da se številni in različni deli nebeških naukov tako rekoč povežejo v eno telo, da bi se, ker je vsakemu dodeljeno ustrezno mesto in izhaja iz ustreznih načel, celota združila v popolno zvezo; da bi se vsi in vsak del okrepili z lastnimi in nepremagljivimi argumenti drugih. Tega natančnejšega ali popolnejšega poznavanja stvari, ki se verujejo, in nekoliko jasnejšega razumevanja, kolikor je le mogoče, prav teh skrivnosti vere, ki so ga Avguštin in drugi očetje hvalili in si prizadevali doseči ter ga je sam vatikanski koncil[20] razglasil za najbolj plodnega, tudi ni mogoče zamolčati ali omalovaževati. To znanje in razumevanje bodo gotovo popolneje in lažje dosegli tisti, ki se k celovitosti življenja in ljubezni do vere pridružijo umu, zaokroženemu in dodelanemu s filozofskim študijem, saj isti vatikanski koncil uči, da je treba znanje o teh svetih dogmah iskati tako po analogiji naravno znanih stvari kot po povezanosti teh skrivnosti med seboj in s končnim ciljem človeka[21].
  6. Nazadnje, dolžnost versko braniti božansko izročene resnice in se upirati tistim, ki si jim drznejo nasprotovati, se nanaša na filozofsko udejstvovanje. Zato je slava filozofije, da jo imamo za branik vere in trdno obrambo religije. Kot priča Klement Aleksandrijski, je nauk o Odrešeniku res popoln sam po sebi in mu ničesar ne manjka, saj je Božja moč in modrost. Pomoč grške filozofije pa resnice ne naredi mogočnejše, ampak, ker slabi nasprotne argumente sofistov in odbija prikrite napade na resnico, so jo primerno imenovali živa meja in ograja vinske trte. 22. Kakor imajo namreč sovražniki katoliškega imena navado, da si ob napadu na vero sposodijo orožje iz argumentov filozofov, tako zagovorniki svete znanosti iz zaloge filozofije potegnejo veliko argumentov, ki lahko služijo za podporo razodete dogme. Zmagoslavje krščanske vere ni majhno niti v tem, da je uporabila človeški razum, da je s sovražnim orožjem, ki ga je priskrbel sam človeški razum, močno in hitro odbila napade svojih nasprotnikov. Hieronim, ki piše Magnusu, ugotavlja, da je to vrsto verskega boja prevzel sam apostol poganov; Pavel, vodja krščanske vojske in nepremagljivi govornik, ki se bori za Kristusovo stvar, spretno spremeni celo naključni napis v argument za vero, saj se je od pravega Davida naučil iztrgati meč iz rok sovražnika in s svojim orožjem odsekati glavo hvalisavemu Goljatu. [23] Še več, Cerkev sama ne le poziva, ampak celo zapoveduje krščanskim učiteljem, naj poiščejo pomoč pri filozofiji. Peti lateranski koncil namreč, potem ko je sklenil, da je “vsaka trditev, ki nasprotuje resnici razodete vere, popolnoma napačna, ker je v nasprotju z resnico, četudi le malo,”[24] učiteljem filozofije svetuje, naj bodo pozorni na razlaganje zmotnih argumentov; kajti, kot priča Avguštin, “če se razum obrne proti avtoriteti Svetega pisma, naj se zdi še tako izmuzljiv, se moti v podobi resnice; kajti pravi ne more biti”[25].
  7. Da pa bi bila filozofija zavezana enakopravnemu zbiranju tistih dragocenih sadov, ki smo jih navedli, ji predvsem pripada, da nikoli ne skrenejo s tiste poti, na katero so od častitljive antike stopili očetje in ki jo je slovesno in avtoritativno potrdil vatikanski koncil. Ker je očitno, da je treba sprejeti zelo veliko resnic nadnaravnega reda, ki so daleč zunaj dosega najbistrejšega razuma, si človeški razum, ki se zaveda svoje slabosti, ne upa vplivati nase s prevelikimi pooblastili, ne zanikati teh resnic, ne meriti jih s svojimi merili, ne razlagati jih po svoji volji; ampak jih raje sprejme s polno in ponižno vero ter si šteje za največjo čast, da sme kot služabnik in spremljevalec čakati na nebeške nauke in jih po božji dobroti na kakršen koli način doseči. Vendar je v primeru takšnih naukov, ki jih lahko zazna človeška inteligenca, prav tako pravično, da filozofija uporabi svojo metodo, načela in argumente – vendar ne na tak način, da bi se zdelo, da se nepremišljeno umika božji avtoriteti. Ker pa je ugotovljeno, da imajo stvari, ki so postale znane po razodetju, moč gotove resnice in da so stvari, ki so v nasprotju z vero, enako v nasprotju s pravim razumom, bo katoliški filozof vedel, da hkrati krši vero in zakone razuma, če sprejme kakršen koli sklep, za katerega razume, da je v nasprotju z razodeto doktrino.
  8. Vemo, da so nekateri, ki v svojem precenjevanju človeških zmožnosti trdijo, da človekov razum, takoj ko postane podrejen božji oblasti, pade iz svojega izvornega dostojanstva in ga jarem te vrste suženjstva močno zavira in ovira pri njegovem napredovanju k najvišji resnici in odličnosti. Takšna zamisel je zelo napačna in zavajajoča, njena edina težnja pa je spodbuditi neumne in nehvaležne ljudi, da zavestno zavračajo najbolj vzvišene resnice in zavračajo božanski dar vere, iz katerega se v civilno družbo izlivajo viri vseh dobrih stvari. Ker je človeški um omejen na določene meje, in to dovolj ozke, je izpostavljen številnim zmotam in o mnogih stvareh ne ve ničesar; medtem ko je krščanska vera, ki se opira na Božjo avtoriteto, neomajna gospodarica resnice, ki ji kdor sledi, se ne bo ujel v zanke zmot in ga ne bodo sem ter tja vrgli valovi nihajočih mnenj. Tisti, ki študij filozofije združujejo s poslušnostjo krščanski veri, torej filozofirajo na najboljši možni način; kajti sijaj božanskih resnic, ki jih sprejme um, pomaga razumevanju in ne le da v ničemer ne zmanjšuje njegovega dostojanstva, temveč močno povečuje njegovo plemenitost, bistrost in stabilnost. Zagotovo je namreč dostojno in nadvse koristno izvajanje razuma, kadar ljudje svoj um usmerijo v to, da ovržejo stvari, ki so nasprotne veri, in dokažejo stvari, ki so v skladu z vero. V prvem primeru s tem odrežejo tla pod nogami zmotam in razkrijejo zlobo argumentov, na katerih slonijo zmote; v drugem primeru pa postanejo mojstri tehtnih razlogov za trdno dokazovanje resnice in zadovoljivo poučevanje vsakega razumnega človeka. Kdor zanika, da tak študij in praksa povečujeta sredstva in razširjata sposobnosti uma, mora nujno in absurdno trditi, da um z razlikovanjem med resničnim in lažnim ne pridobi ničesar. Zato Vatikanski koncil s temi besedami upravičeno spominja na velike koristi, ki jih je vera podelila razumu: Modri človek torej ne bi obtoževal vere in nanjo gledal kot na nasprotnico razuma in naravnih resnic, ampak bi se raje iskreno zahvalil Bogu in se iskreno veselil, da mu v gostoti nevednosti in poplavi zmot sveta vera kot prijazna zvezda sije na pot in mu kaže poštena vrata resnice, ki so zunaj vsake nevarnosti zablode.
  9. Če, častitljivi bratje, odprete zgodovino filozofije, boste našli vse, kar smo pravkar povedali, dokazano z izkušnjo. Stari filozofi, ki jim je manjkal dar vere, a so jih imeli za tako modre, so padli v mnoge grozljive zmote. Veste, kako pogosto so med nekaterimi resnicami učili napačne in neskladne stvari; kakšna nejasna in dvomljiva mnenja so imeli o naravi božanstva, prvem izvoru stvari, vladavini sveta, božjem poznavanju prihodnosti, vzroku in načelu zla, končnem cilju človeka, večni blaženosti, o kreposti in razvadi ter drugih zadevah, katerih resnično in zanesljivo poznavanje je za človeški rod najbolj potrebno; po drugi strani pa so prvi očetje in doktorji Cerkve, ki so dobro razumeli, da je po božjem načrtu obnovitelj človeške znanosti Kristus, ki je Božja moč in modrost[27] in v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in znanja,[28] vzeli in raziskali knjige starih filozofov, primerjali njihove nauke z nauki razodetja in jih skrbno presejali ter gojili, kar je v njih resničnega in modrega, vse drugo pa spremenili ali zavrnili. Kakor je namreč vsevidni Bog proti krutosti tiranov v obrambo Cerkve dvignil mogočne mučence, ljudi, ki so zapravili svoja velika življenja, tako je lažnim filozofom in heretikom nasprotoval može velike modrosti, da bi tudi s pomočjo človeškega razuma branili zaklad razodete resnice. Tako je katoliški nauk že od prvih stoletij Cerkve naletel na množico najbolj zagrizenih nasprotnikov, ki so v posmeh krščanskim dogmam in ustanovam trdili, da obstaja veliko bogov, da materialni svet nikoli ni imel začetka ali vzroka in da je potek dogodkov slepa in usodna nujnost, ki je ne uravnava volja Božje previdnosti.
  10. Toda učenjaki, ki jih imenujemo apologeti, so se hitro spopadli s temi učitelji nespametnega nauka in pod vodstvom vere tudi v človeški modrosti našli argumente, s katerimi so dokazali, da je treba častiti enega Boga, ki stoji na prvem mestu v vsaki vrsti popolnosti; da je vse stvari iz nič ustvarila njegova vsemogočna moč; da po njegovi modrosti uspevajo in služijo vsaka svojemu posebnemu namenu. Med njimi ima glavno mesto sveti Justin Mučenec. Potem ko je preizkusil najslavnejše grške akademije, je jasno videl, kot sam priznava, da lahko resnice v njihovi polnosti črpa le iz nauka razodetja. Te je sprejel z vso gorečnostjo svoje duše, jih očistil obrekovanja, pogumno in v celoti zagovarjal pred rimskimi cesarji in z njimi uskladil nemalo izrekov grških filozofov.
  11. Tudi Kvadrat, Aristid, Hermij in Atenagora so v tistem času plemenito nastopali. Tudi Irenej, nepremagljivi mučenec in lionski škof, si ni pridobil manj slave v isti zadevi, ko je s silovitim zavračanjem sprevrženih mnenj vzhodnjakov, dela gnostikov, raztresenih po ozemljih rimskega cesarstva, razložil (po Hieronimu) izvor vsake herezije in v katerem filozofskem viru je nastala. 29 Kdo pa ne pozna disputov Klementa Aleksandrijskega, ki jih isti Hieronim tako častno obeležuje: “Kaj je v njih, kar ni učenega, in kaj ni iz samega jedra filozofije?”[30] On sam je namreč s čudovito vsestranskostjo obravnaval mnoge stvari, ki so nadvse koristne za pripravo zgodovine filozofije, za izvajanje dialektične umetnosti in za prikaz soglasja med razumom in vero. Za njim je prišel Origen, ki je krasil stolček aleksandrijske šole in je bil najbolj poučen o naukih Grkov in vzhodnjakov. Izdal je veliko knjig, ki so zahtevale veliko dela in so bile čudovito prilagojene za razlago božjih spisov in ponazoritev svetih dogem; čeprav v sedanji obliki niso povsem brez napak, vsebujejo bogato znanje, ki prispeva k rasti in napredku naravnih resnic. Tertulijan z avtoriteto svetih spisov nasprotuje heretikom; s filozofi se ograjuje in filozofsko polemizira; vendar jih je tako učeno in natančno izpodbijal, da si je drznil reči: “Tudi Arnobij v svojih delih proti poganom in zlasti Laktancij v Božjih ustanovah si z enako zgovornostjo in močjo prizadevata spodbuditi ljudi, da bi sprejeli dogme in zapovedi katoliške modrosti, ne s filozofskim žongliranjem po vzoru akademikov, ampak jih premagujeta deloma z lastnim orožjem in deloma z argumenti, ki jih črpata iz medsebojnih sporov filozofov. [32] Toda spisi o človeški duši, božjih lastnostih in drugih vprašanjih velikega pomena, ki sta jih za seboj pustila veliki Atanazij in Krizostom, knez govornikov, so po splošnem soglasju tako nadvse odlični, da se zdi, da bi njihovi prefinjenosti in polnosti komaj kaj lahko dodali. In da ne bi zajeli prevelikega območja, k velikim možem, ki so bili omenjeni, dodamo še imena Bazilija Velikega in obeh Gregorijev, ki sta po odhodu iz Aten, domovine vse učenosti, temeljito opremljena z vsemi filozofskimi pripomočki, bogastvo znanja, ki sta ga z gorečim študijem zbrala, usmerila v izpodbijanje heretikov in pripravo kristjanov.
  12. Toda zdi se, da je Avguštin vsem odvzel palmo. Z najmočnejšim genijem in temeljito prepojen s sveto in profano učenostjo, z najbolj vzvišeno vero in z enakim znanjem se je najbolj odločno boril proti vsem zmotam svoje dobe. Katerega področja filozofije ni raziskal? Katerega področja ni marljivo raziskoval, bodisi ko je vernikom razlagal najbolj vzvišene skrivnosti vere ali jih branil pred vsemi napadi nasprotnikov, bodisi ko je z rušenjem bajk akademikov ali manihejcev postavljal varne temelje in zanesljivo zgradbo človeške znanosti ali ko je ugotavljal razloge, izvor in vzroke zla, ki prizadene človeka? Kako prefinjeno je razmišljal o angelih, duši, človeškem umu, volji in svobodni izbiri, religiji in življenju blaženih, času in večnosti ter celo o sami naravi spremenljivih teles. Pozneje je na Vzhodu Janez Damascen, ki je šel po stopinjah Bazilija in Gregorja Nazianškega, na Zahodu pa sta Boetij in Anzelm, ki sta sledila Avguštinovim naukom, v veliki meri dopolnila dediščino filozofije.
  13. Kasneje so se doktorji srednjega veka, imenovani sholastiki, lotili velikega dela – vestno zbirati, presejati in tako rekoč shranjevati na enem mestu za rabo in udobje potomcev bogate in rodovitne pridelke krščanske znanosti, raztresene v obsežnih delih svetih očetov. Glede izvora, častitljivi bratje, smeri in odličnosti te sholastične učenosti pa je morda dobro, da na tem mestu natančneje spregovorimo z besedami enega od naših najmodrejših predhodnikov, Siksta V: “Po božji milosti tistega, ki edini daje duha znanosti, modrosti in razumevanja in ki svojo Cerkev v vseh časih po potrebi bogati z novimi blagoslovi in jo krepi z novimi varovali, so Naši očetje, možje izredne modrosti, ustanovili sholastično teologijo, ki sta jo utemeljila zlasti dva slavna doktorja, angelski sv. Tomaž in serafski sveti Bonaventura, znamenita učitelja te fakultete, … sta z nadpovprečno genialnostjo, z neutrudno prizadevnostjo ter za ceno dolgih del in budnosti uredila in polepšala ter, ko sta jih spretno uredila in jasno razložila na različne načine, posredovala potomcem.
  14. “In res, poznavanje in uporaba tako odrešujoče znanosti, ki izvira iz oploditvenih virov svetih spisov, suverenih papežev, svetih očetov in koncilov, morata biti Cerkvi vedno v največjo pomoč, bodisi z namenom resničnega in trdnega razumevanja in razlage Svetega pisma, bodisi varnejšega in boljšega branja in razlage očetov, bodisi za razkrivanje in zavračanje različnih zmot in herezij; in v teh poznih dneh, ko so nevarni časi, ki jih je opisal apostol, že nad nami, ko bogokletneži, ponosneži in zapeljivci postajajo vse hujši, sami blodijo in druge spravljajo v zmoto, je gotovo zelo potrebno potrjevati dogme katoliške vere in izpodbijati herezije. “
  15. Čeprav se zdi, da se te besede nanašajo izključno na sholastično teologijo, jih kljub temu lahko nedvomno sprejmemo kot enako resnične za filozofijo in njene hvalnice. Kajti plemenite sposobnosti, zaradi katerih je sholastična teologija tako strašljiva za sovražnike resnice – in sicer, kot dodaja isti papež, “ta pripravljena in tesna povezanost vzrokov in posledic, ta red in razvrstitev kot pri disciplinirani vojski v boju, te jasne opredelitve in razlikovanja, ta moč argumentov in te ostre razprave, po katerih se loči svetloba od teme, resnične od lažnih, razkrivajo in tako rekoč razgaljajo laži heretikov, ki jih ovija oblak zvijač in zmot”[33] – te plemenite in občudovanja vredne sposobnosti, pravimo, je mogoče najti le v pravilni rabi tiste filozofije, ki so jo bili sholastični učitelji navajeni skrbno in preudarno uporabljati tudi v teoloških disputih. Poleg tega, ker je prava in posebna naloga sholastičnih teologov, da z najhitrejšo verigo povežejo človeško in božjo znanost, si teologija, v kateri so se odlikovali, gotovo ne bi pridobila takšne časti in pohvale med ljudmi, če bi uporabljali hromečo in nepopolno ali prazno filozofijo.
  16. Med sholastičnimi doktorji je poglavar in mojster vseh stolpov Tomaž Akvinski, za katerega se, kot ugotavlja Kajetan, ker je “najbolj častil starodavne doktorje Cerkve, na neki način zdi, da je podedoval razum vseh.”[34] Nauk teh znamenitih mož je Tomaž kot razpršene člene telesa zbral in utrdil, razporedil v čudovitem redu in tako povečal s pomembnimi dodatki, da ga upravičeno in zasluženo štejejo za posebno oporo in slavo katoliške vere. Z duhom, ki je bil hkrati ponižen in hiter, s spominom, ki je bil pripravljen in vztrajen, z življenjem, ki je bilo ves čas brezhibno, z ljubiteljem resnice zaradi nje same, bogato obdarjenim s človeško in božansko znanostjo, je kot sonce ogreval svet s toploto svojih kreposti in ga napolnil z veličastnostjo svojega nauka. Filozofija nima dela, ki se ga ne bi takoj in temeljito dotaknil; o zakonih sklepanja, o Bogu in breztelesnih snoveh, o človeku in drugih čutnih stvareh, o človeških dejanjih in njihovih načelih je utemeljeval tako, da pri njem ne manjka niti celotnega nabora vprašanj, niti ustreznega razreševanja različnih delov, niti najboljše metode ravnanja, niti trdnosti načel ali moči argumentov, niti jasnosti in elegance sloga, niti sposobnosti razlagati, kar je nejasno.
  17. Poleg tega je angelski doktor svoje filozofsko raziskovanje potisnil v razloge in načela stvari, ki naj bi jih, ker so najobsežnejša in v svojem naročju vsebujejo, tako rekoč, semena skoraj neskončnih resnic, pravočasno razgrnili poznejši mojstri in z dobrim izkupičkom. In ker je to filozofsko metodo uporabljal tudi pri zavračanju zmot, si je pridobil ta naziv odlikovanja: da se je sam zmagovito spopadel z zmotami prejšnjih časov in priskrbel nepremagljivo orožje, s katerim je zatrl tiste, ki bi se lahko pojavile v poznejših časih. Jasno je razlikoval razum od vere, kot se spodobi, in hkrati z veseljem povezoval enega z drugim, pri čemer je ohranjal pravice in spoštoval dostojanstvo obeh; tako zelo, da se razum, ki ga na Tomaževih krilih ponese na njegovo človeško višino, komajda lahko dvigne višje, medtem ko vera od razuma težko pričakuje več ali močnejše pomoči od tistih, ki jih je že prejela po Tomaževi zaslugi.
  18. Iz teh razlogov se je večina učenih mož, zlasti v prejšnjih stoletjih, z najvišjim ugledom v teologiji in filozofiji, potem ko so z neskončnimi napori osvojili Tomažova nesmrtna dela, predala ne toliko poučevanju o njegovi angelski modrosti, kolikor hranjenju z njo. Znano je, da so skoraj vsi ustanovitelji in zakonodajalci redov svojim članom zapovedali, naj se učijo in verno držijo naukov svetega Tomaža, saj so se bali, da bi se kdo od njih vsaj malo oddaljil od stopinj tako velikega moža. Da ne govorimo o družini svetega Dominika, ki si tega velikega učitelja upravičeno lasti v svojo slavo, statuti benediktincev, karmeličanov, avguštincev, Družbe Jezusove in mnogih drugih pričajo, da jih ta zakon zavezuje.
  19. In tu, kako prijetno se misli vračajo k tistim slavnim šolam in univerzam, ki so nekoč cvetele v Evropi – k Parizu, Salamanki, Alcali, k Douayu, Toulousu in Louvainu, k Padovi in Bologni, k Neaplju in Coimbri in še k mnogim drugim! Vsi vemo, kako je sloves teh učnih središč rasel z njihovimi leti in da je imela njihova presoja, ki so jo pogosto zahtevali v resnih zadevah, povsod veliko težo. In vemo, da je v teh velikih domovih človeške modrosti tako kot v svojem kraljestvu vladal Tomaž in da so misli vseh, tako učiteljev kot učencev, v čudoviti harmoniji počivale pod ščitom in avtoriteto angelskega zdravnika.
  20. Poleg tega pa so Naši predhodniki v rimskem pontifikatu slavili modrost Tomaža Akvinskega z izjemnimi hvalnicami in najobširnejšimi pričevanji. Klement VI. v buli “In ordine”. Nikolaj V. v svoji kratki poslanici bratom iz reda pridigarjev leta 1451; Benedikt XIII. v buli “Pretiosus” in drugi pričajo, da si vesoljna Cerkev sposoja sijaj iz njegovega občudovanja vrednega nauka; medtem ko je sv. Pij V. v buli “Mirabilis” izjavlja, da so se herezije, ki jih je zmotil in obsodil z istim naukom, razpršile in da je ves svet vsak dan osvobojen usodnih zmot; drugi, kot je Klemen XII. v buli “Verbo Dei”, trdijo, da so se iz njegovih spisov po vsej Cerkvi razširili najplodnejši blagoslovi in da je vreden časti, ki jo imajo največji cerkveni učitelji, Gregor in Ambrož, Avguštin in Hieronim; medtem ko drugi ne oklevajo predlagati sv. Tomaža za vzornika in učitelja univerz in velikih učnih središč, ki mu lahko neomajno sledijo. V zvezi s tem velja spomniti na besede blaženega Urbana V., ki jih je izrekel univerzi v Toulousu: “Naša volja, ki vam jo s tem zapovedujemo, je, da sledite nauku blaženega Tomaža kot resničnemu in katoliškemu nauku in da si z vsemi močmi prizadevate, da bi imeli od tega korist. “[35] Inocenc XII. je sledil Urbanovemu zgledu v primeru univerze v Louvainu v pismu v obliki kratkega sporočila, naslovljenem na to univerzo 6. februarja 1694, Benedikt XIV. pa v pismu v obliki kratkega sporočila, naslovljenem 26. avgusta 1752 na Dionizijev kolegij v Granadi; tem sodbam velikih papežev o Tomažu Akvinskem pa sledi kronsko pričevanje Inocenca VI: “Njegov nauk je nad naukom drugih, razen kanoničnih spisov, tako natančen v jeziku, urejen v zadevah in resničen v sklepih, da tisti, ki se ga držijo, nikoli ne skrenejo s poti resnice, in tisti, ki si ga drzne napadati, bo vedno osumljen zmote. “[36]
  21. Tudi ekumenski koncili, kjer cveti cvet vse zemeljske modrosti, so se vedno trudili, da bi Tomaža Akvinskega imeli v posebni časti. Na koncilih v Lyonu, na Dunaju, v Firencah in Vatikanu bi skoraj lahko rekli, da je Tomaž sodeloval in predsedoval razpravam in odlokom očetov, ki so se z nepremagljivo močjo in z najsrečnejšimi rezultati borili proti zmotam Grkov, heretikov in racionalistov. Toda glavna in posebna Tomaževa slava, ki je ni delil z nobenim od katoliških doktorjev, je ta, da so tridentinski očetje določili, da je del reda konklava, da se na oltar skupaj s Svetim pismom in odloki najvišjih papežev položi “Summa” Tomaža Akvinskega, v kateri naj bi iskali nasvet, razum in navdih.
  22. Temu neprimerljivemu možu je bilo rezervirano še zadnje zmagoslavje – namreč, da je prisilil k spoštovanju, hvali in občudovanju celo same sovražnike katoliškega imena. Prišlo je namreč na dan, da med voditelji heretičnih sekt ni manjkalo takih, ki so odkrito izjavljali, da bi se, če bi jim le odvzeli nauk Tomaža Akvinskega, zlahka spopadli z vsemi katoliškimi učitelji, dosegli zmago in odpravili Cerkev. 37. Res zaman upanje, a ne zaman pričevanje.
  23. Zato, častitljivi bratje, kolikorkrat razmišljamo o dobrem, moči in nenavadnih prednostih, ki izhajajo iz njegove filozofske discipline, ki so jo naši očetje tako zelo ljubili. Menimo, da je nevarno, da ne bi vedno in povsod ostala njena posebna čast, zlasti ko je ugotovljeno, da so vsakdanja izkušnja in presoja največjih mož ter, za krono vsega, glas Cerkve naklonjeni sholastični filozofiji. Poleg tega je staremu nauku tu in tam uspel nov sistem filozofije, v katerem Mi ne zaznavamo tistih zaželenih in zdravih sadov, ki bi jih Cerkev in civilna družba sama imela raje. Borbenim inovatorjem šestnajstega stoletja je bilo namreč všeč, da so filozofirali brez vsakršnega spoštovanja vere, pri čemer si je vsak po vrsti izprosil in dal moč izumljanja v skladu z lastnim veseljem in nagnjenjem. Zato je bilo naravno, da so se filozofski sistemi neznansko razmnožili in da so nastajali različni in med seboj sprti sklepi celo o tistih zadevah, ki so v človeškem znanju najpomembnejše. Iz množice sklepov ljudje pogosto pridejo do omahovanja in dvomov; in kdo ne ve, kako zlahka um zdrsne iz dvoma v zmoto? Ker pa so ljudje nagnjeni k temu, da sledijo temu, kar jim je dano, se zdi, da je to novo prizadevanje ujelo duše nekaterih katoliških filozofov, ki so zavrgli dediščino starodavne modrosti in raje zgradili novo zgradbo, kot da bi staro okrepili in dopolnili s pomočjo novega – nerazumno, in ne brez škode za znanost. Kajti takšen večplasten sistem, ki je odvisen od avtoritete in izbire kateregakoli profesorja, ima temelje, ki se lahko spreminjajo, in zato ne daje trdne, stabilne in močne filozofije, kot je bila stara, ampak se maje in slabi. In če se ji včasih zgodi, da je komaj sposobna prenesti udarce svojih nasprotnikov, mora priznati, da je vzrok in krivda v njej sami. S temi besedami ne želimo omalovaževati učenih in sposobnih ljudi, ki s svojim delom in erudicijo ter bogastvom novih odkritij služijo filozofiji, saj seveda razumemo, da to prispeva k razvoju učenosti. Vendar je treba biti zelo previden, da se vse ali njegovo glavno delo ne izčrpa v teh prizadevanjih in zgolj v erudiciji. Enako velja za sveto teologijo, ki ji resda lahko pomagajo in jo ponazarjajo vse vrste erudicije, čeprav se ji je nujno treba približati na resen način sholastikov, da bi bila, ker so v njej združene sile razodetja in razuma, še naprej “nepremagljiv branik vere”[38].
  24. Z modro preudarnostjo si je torej nemalo zagovornikov filozofskega študija, ko so se v zadnjem času posvetili praktični reformi filozofije, prizadevalo in prizadeva, da bi obnovili sloviti nauk Tomaža Akvinskega in mu povrnili njegovo starodavno lepoto.
  25. Z velikim veseljem smo izvedeli, da so si mnogi člani vašega reda, častitljivi bratje, ta načrt vzeli k srcu; in čeprav iskreno hvalimo njihova prizadevanja, jih spodbujamo, naj vztrajajo pri svojem namenu, in vsakega izmed vas opominjamo, da je naša prva in najbolj cenjena zamisel, da bi vsi vi študijski mladini zagotovili radodarno in obilno zalogo tistih najčistejših tokov modrosti, ki neizčrpno tečejo iz dragocenega izvira Angelskega doktorja.
  26. Veliko je razlogov, zakaj si to tako zelo želimo. Najprej zato, ker v viharju, ki je nad nami, krščansko vero kralj nenehno napada z mahinacijami in zvijačami neke lažne modrosti, je treba vse mlade, zlasti pa tiste, ki so rastoče upanje Cerkve, hraniti z močno in trdno hrano nauka, ki je tako mogočen v moči in oborožen v vseh točkah, se navadili, da bodo odločno in razsodno spodbujali stvar vere, “vedno pripravljeni po apostolskem nasvetu zadovoljiti vsakega, ki vas vpraša po razlogu upanja, ki je v vas”[39], in da bodo znali opominjati z zdravim naukom in prepričevati prepričevalce. [40] Mnogi izmed tistih, ki z mislimi, odtujenimi veri, sovražijo katoliške ustanove, trdijo, da je razum njihova edina gospodarica in vodnica. Menimo, da razen nadnaravne Božje pomoči nič ne more bolje ozdraviti teh misli in jih spraviti v naklonjenost katoliški veri kot trdni nauk očetov in sholastikov, ki tako jasno in prepričljivo kažejo trdne temelje vere, njen božanski izvor, njeno gotovo resnico, argumente, ki jo podpirajo. koristi, ki jih je prinesla človeškemu rodu, in njeno popolno skladnost z razumom, tako da popolnoma zadovoljijo misli, odprte za prepričevanje, četudi ne želijo in se upirajo.
  27. Tudi domača in civilna družba, ki je, kot vsi vidijo, izpostavljena veliki nevarnosti zaradi te kuge sprevrženih mnenj, bi zagotovo uživala veliko bolj miren in varen obstoj, če bi na univerzah in srednjih šolah poučevali bolj zdrav nauk – nauk, ki bi bil bolj v skladu z naukom Cerkve, kakršnega vsebujejo dela Tomaža Akvinskega.
  28. Tomažev nauk o resničnem pomenu svobode, ki se v tem času izteka v dovoljenje, o božanskem izvoru vsake oblasti, o zakonih in njihovi moči, o očetovski in pravični vladavini knezov, o poslušnosti višjim oblastem, o medsebojni ljubezni – o vseh teh in podobnih temah – ima namreč zelo veliko in nepremagljivo moč, da ovrže tista načela novega reda, za katera je dobro znano, da so nevarna za miren red stvari in javno varnost. Skratka, vse študije bi morale v tej obnovi filozofske discipline, ki smo jo predlagali, najti upanje za napredek in obljubo pomoči. Umetnosti so iz filozofije kot od modre gospodarice črpale zdravo presojo in pravo metodo, iz nje pa tudi svojega duha kot iz skupnega vira življenja. Ko je bila filozofija v čast in modra v presoji, so svobodne umetnosti cvetele kot še nikoli prej ali pozneje, kar so dokazovala dejstva in stalne izkušnje; vendar pa so bile zanemarjene in skoraj izničene, saj se je filozofija začela nagibati k zmotam in se spogledovati z neumnostjo. Tudi same naravoslovne znanosti, ki so zdaj tako zelo ugledne in s slovesom številnih izumov vzbujajo tako vsesplošno občudovanje, ne bodo utrpele škode, temveč bodo v obnovi starodavne filozofije našle zelo veliko pomoč. Kajti samo raziskovanje dejstev in kontemplacija narave ne zadostujeta za njihovo koristno izvajanje in napredek; ko so dejstva ugotovljena, se je treba dvigniti in se posvetiti preučevanju narave telesnih stvari, da bi raziskali zakone, ki jim vladajo, in načela, iz katerih izhajajo njihov red in raznolika enotnost ter medsebojna privlačnost v različnosti. Pri takšnih raziskavah je čudovito, kakšno moč, svetlobo in pomoč bi prinesla sholastična filozofija, če bi jo razumno poučevali.
  29. In tu je dobro opozoriti, da je naši filozofiji le po najhujši krivici mogoče očitati, da nasprotuje napredku in razvoju naravoslovja. Ko so namreč sholastiki, sledeč mnenju svetih očetov, v antropologiji vedno menili, da človeško inteligenco k spoznavanju stvari brez telesa in materije vodijo le čutne stvari, so dobro razumeli, da filozofu nič ne koristi bolj, kot da vestno raziskuje skrivnosti narave ter se zavzeto in vztrajno ukvarja s preučevanjem fizičnih stvari. To so potrjevali z lastnim zgledom; saj sveti Tomaž, blaženi Albertus Magnus in drugi voditelji sholastike nikoli niso bili tako popolnoma zatopljeni v študij filozofije, da ne bi posvečali veliko pozornosti spoznavanju naravnih stvari; in res, število njihovih izrekov in spisov o teh temah, ki jih nedavni profesorji odobravajo in priznavajo, da so skladni z resnico, nikakor ni majhno. Še več, prav v tej dobi številni ugledni profesorji fizikalnih znanosti odkrito pričajo, da med določenimi in sprejetimi sklepi sodobne fizike in filozofskimi načeli šol ni nobenega nasprotja, vrednega tega imena.
  30. Čeprav torej menimo, da je treba vsako modro besedo, vsako koristno stvar, ki jo odkrije ali načrtuje kdor koli, sprejeti z voljnim in hvaležnim umom, vas, častitljivi bratje, spodbujamo, da z vso resnostjo obnovite zlato modrost svetega Tomaža in jo razširite daleč naokoli za obrambo in lepoto katoliške vere, za dobro družbe in v korist vseh znanosti. Tomaža, pravimo; kajti če so se sholastični doktorji česa lotili s preveliko prefinjenostjo ali če je to preveč lahkomiselno povedano – če je kaj, kar se slabo ujema z odkritji poznejše dobe, ali, z eno besedo, je na kakršen koli način neverjetno -, nam ne pride na misel, da bi to predlagali za posnemanje naši dobi. Skrbno izbrani učitelji naj si prizadevajo uvesti nauk Tomaža Akvinskega v zavest učencev ter jasno predstaviti njegovo trdnost in odličnost v primerjavi z drugimi. Univerze, ki ste jih že ustanovili ali jih boste ustanovili, naj ponazorijo in zagovarjajo ta nauk ter ga uporabijo za ovržbo prevladujočih zmot. Da pa ne bi napačno zamenjali za resnično ali pokvarjeno za čisto, pazite, da Tomažov nauk črpate iz njegovih lastnih virov ali vsaj iz tistih potokov, ki so po ustaljenem dogovoru učenih mož doslej tekli čisti in jasni; pazite, da um mladih obvarujete pred tistimi, za katere se pravi, da izvirajo od tam, v resnici pa so nabrani iz tujih in škodljivih potokov.
  31. Toda dobro vemo, da bodo zaman naša prizadevanja, če nam, častitljivi bratje, ne bo pomagal v naši skupni zadevi tisti, ki se po besedah božjega Svetega pisma imenuje Bog vsega spoznanja;[41] po katerem smo tudi opozorjeni, da je “vsak najboljši dar in vsak popoln dar od zgoraj, ki prihaja od Očeta luči”,[42] in še enkrat “Če kdo od vas hoče modrost, naj prosi Boga, ki vsem ljudem daje v izobilju in ne pretirava: in dana mu bo”[43].
  32. Zato tudi v tem sledimo zgledu angelskega doktorja, ki se nikoli ni posvetil branju ali pisanju, ne da bi prej prosil za Božji blagoslov, ki je skromno priznal, da vsega, kar je znal, ni pridobil toliko z lastnim študijem in delom kot z božjim darom; zato vsi v ponižni in združeni molitvi prosimo Boga, naj pošlje otrokom Cerkve duha znanja in razumevanja ter odpre njihove čute za razumevanje modrosti. In da bi prejeli polnejše sadove božanske dobrote, darujmo Bogu najučinkovitejše zavetništvo blažene Device Marije, ki se imenuje sedež modrosti; obenem imejmo za zagovornike svetega Jožefa, najčistejšega zakonca Device, ter Petra in Pavla, poglavarja apostolov, katerih resnica je obnovila zemljo, ki je padla pod nečistim madežem zmote, in jo napolnila s svetlobo nebeške modrosti.
  33. In končno, zanašajoč se na božjo pomoč in zaupajoč vaši pastirski gorečnosti, vam vsem, častitljivi bratje, vsem duhovnikom in čredam, ki so vam zaupane, z največjo ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov kot obljubo nebeških darov in znamenje našega posebnega spoštovanja.

Dano v cerkvi svetega Petra v Rimu, četrtega avgusta 1879, v drugem letu našega pontifikata.

OPOMBE

  1. Mt 28, 19.
  2. Kol 2,8.
  3. I Kor 2,4.
  4. Glej “Inscrutabili Dei consilio”, 78:113.
    “De Trinitate”, 14, 1, 3 (PL 42, 1037); navaja Tomaž Akvinski, “Summa theologiae”, 1, 1, 2.
  5. Klement Aleksandrijski, “Stromata”, 1, 16 (PG 8, 795); 7, 3 (PG 9, 426).
  6. Origen, “Epistola ad Gregorium” (PG 11, 87-91).
  7. Klement Aleksandrijski, “Stromata”, 1,5 (PG 8, 718-719).

  8. Rim 2,14-15.
  9. Gregor iz Nove Cezareje (imenovan tudi Gregor Thaumaturgus, to je “čudodelnik”), “In Origenem oratio panegyrica”, 6 (PG 10, 1093A).
  10. Carm., 1, jagnje. 3 (PG 37, 1045A-1047A).
    “Vita Moysis” (PG 44, 359).
  11. “Epistola ad Magnum, 4 (PL 22, 667). Kvadrat, Justin Irenej, štejemo med zgodnjekrščanske apologete, ki so svoja dela posvetili obrambi krščanske resnice pred pogani.
  12. “De doctrina christiana”, 1, 2, 40 (PL 34, 63).
  13. Mdr 13,1.
    Mdr 13,5.
  14. 2 Peter 1,16.
  15. “Konst. Dogm, de fid. Cath.”, c. 3.
  16. “Const. cit.”, c. 4.
  17. Loc. at.
  18. “Stromata, 1, 20 (PG 8, 818).
  19. “Epistola ad Magnum, 2 (PL 22, 666).
  20. Bulla “Apostolici regiminis.”
  21. “Epistola 147, ad Marcellinum,” 7 (PL 33, 589).
    “Const. Dogm. de fid. Cath.”, c. 4.
  22. I Kor 1,24.
  23. Kol 2,3.
  24. “Epistola ad Magnum, 4 (PL 22, 667).
  25. Loc. cit.
    Tertulijan, “Apologet.”, 46 (PL 1, 573).
  26. Laktancij, “Div. Inst.”, 7, 7 (PL 6, 759).
  27. Bulla “Triumphantis”, an. 1588.
    Kajetanov komentar k “Sum. theol.”, IIa – IIae 148, 9. 4; Leoninova redakcija, zv. 10, str. 174, št. 6.
    “Constitutio 5a, data die 3. Aug. 1368”, ad Cancell. Univ. Tolos.
  28. “Sermo de S. Thoma.”
  29. Bucer.
  30. Sikst V., Bulla “Triumphantis.”
  31. I Peter 3,15.
  32. Tit 1,9.
  33. Kralji 2,3.
  34. Jakob 1: 17.
  35. Jakob 1,5.
Tagged on:
By admin | 4 avgusta, 1879 | filozofija, Leon XIII., obnova |