Quod Apostolici Muneris

O socializmu

Papež Leon XIII. – 1878

Patriarhom, primasom, nadškofom in škofom katoliškega sveta v milosti in občestvu z Apostolskim sedežem.

1. Na samem začetku našega pontifikata, kot je zahtevala narava naše apostolske službe, smo v encikliki, naslovljeni na vas, častitljivi bratje, pohiteli opozoriti na smrtonosno kugo, ki se plazi v same strukture človeške družbe in jo vodi na rob uničenja; hkrati smo opozorili tudi na najučinkovitejša zdravila, s katerimi bi se družba lahko obnovila in se izognila zelo resni nevarnosti, ki ji grozi. Toda zlo, ki smo ga takrat obžalovali, se je tako hitro povečalo, da smo vas ponovno prisiljeni nagovoriti, kot da bi slišali glas preroka, ki nam je odzvanjal v ušesih: “Kričite, ne prenehajte, dvignite svoj glas kot trobento. “[1] Razumete, častitljivi bratje, da govorimo o tisti sekti ljudi, ki se pod različnimi in skoraj barbarskimi imeni imenujejo socialisti, komunisti ali nihilisti in ki, razširjeni po vsem svetu in povezani z najtesnejšimi vezmi v zlobno konfederacijo, ne iščejo več zavetja tajnih srečanj, ampak si odkrito in pogumno korakajo na dnevno svetlobo ter si prizadevajo pripeljati do konca to, kar že dolgo načrtujejo – zrušitev vse civilne družbe sploh.
   Zagotovo so to tisti, ki, kot priča Sveto pismo, “oskrunijo telo, zaničujejo oblast in preklinjajo veličino.”[2] Ničesar ne pustijo nedotaknjenega ali celega, kar je bilo po človeških in božjih zakonih modro določeno za zdravje in lepoto življenja. Odklanjajo poslušnost višjim oblastem, ki bi jim po apostolovem opominu morala biti podrejena vsaka duša in ki pravico do vladanja dobivajo od Boga, ter razglašajo popolno enakost vseh ljudi v pravicah in dolžnostih. Razvrednotijo naravno zvezo med moškim in žensko, ki jo imajo za sveto celo barbarska ljudstva, in njeno vez, s katero se družina predvsem drži skupaj, oslabijo ali celo izročijo poželenju. Privlači jih pohlep po sedanjih dobrinah, ki je “korenina vsega zla, saj so nekateri, ki so ga želeli, odstopili od vere”,[3] zato napadajo lastninsko pravico, ki jo sankcionira naravno pravo; in si po načrtu strašne zlobe, čeprav se zdi, da želijo poskrbeti za potrebe in zadovoljiti želje vseh ljudi, prizadevajo zaseči in imeti v skupni lasti vse, kar je bilo pridobljeno bodisi z zakonitim dedovanjem, bodisi z delom možganov in rok, bodisi z varčnostjo v načinu življenja. To so presenetljive teorije, ki jih izrekajo na svojih zborovanjih, jih objavljajo v svojih brošurah in jih širijo v oblakih revij in traktatov. Zato sta si spoštovano veličanstvo in moč kraljev pridobila tako hudo sovraštvo njihovega upornega ljudstva, da so nelojalni izdajalci, nestrpni do vseh zadržkov, v kratkem času večkrat dvignili orožje v brezbožnem poskusu proti življenju lastnih suverenov.

2. Toda drznost teh zlobnih ljudi, ki iz dneva v dan bolj grozi civilni družbi z uničenjem ter duše vseh navdaja s tesnobo in strahom, najde svoj vzrok in izvor v tistih strupenih naukih, ki so se v prejšnjih časih razširili med ljudstvom in kot zlo seme ob svojem času obrodili tako usodne sadove. Saj veste, častitljivi bratje, da je bil cilj te najbolj smrtonosne vojne, ki so jo od šestnajstega stoletja naprej vodili inovatorji proti katoliški veri in ki se je vse do danes stopnjevala, spodkopati vse razodetje in zrušiti nadnaravni red, da bi se tako odprla pot zgolj odkritjem ali bolje rečeno halucinacijam razuma. Ta vrsta zmote, ki si lažno prisvaja ime razuma, saj privablja in spodbuja naravni apetit, ki je v človeku, da bi se izpopolnjeval, in daje prosto pot nezakonitim željam vseh vrst, je zlahka prodrla ne le v misli velike množice ljudi, ampak v veliki meri tudi v civilno družbo. Zato so se z novo vrsto brezbožnosti, ki je niso poznali niti poganski narodi, ustanavljale države, ne da bi se pri tem računalo na Boga ali na red, ki ga je vzpostavil; javna oblast svojih načel, veličine in moči upravljanja ni dobila od Boga, temveč od množice, ki se, misleč, da je osvobojena vsake božje sankcije, uklanja le zakonom, ki jih je sprejela po svoji volji. Ker so nadnaravne resnice vere napadali in odrivali, kot da bi bile sovražne razumu, je bil sam avtor in odrešenik človeškega rodu počasi in postopoma izgnan z univerz, izidov in gimnazij – z eno besedo, iz vseh javnih ustanov. Ker so bile nagrade in kazni prihodnjega in večnega življenja prepuščene pozabi, se je goreča želja po sreči omejila na meje sedanjosti. Ker so se takšni nauki razširili daleč naokoli, ker se je na vseh straneh pojavilo tako veliko dovoljenje za mišljenje in delovanje, ni čudno, da ljudje najnižjega razreda, ki so se naveličali svojega bednega doma ali delavnice, z veseljem napadajo domove in premoženje bogatih; ni čudno, da v javnem in zasebnem življenju že ni več občutka varnosti in da je človeški rod prišel na sam rob dokončnega razkroja.
3. Toda vrhovni pastirji Cerkve, na katere pade dolžnost varovanja Gospodove črede pred sovražnikovimi pastmi, so si pravočasno prizadevali odvrniti nevarnost in poskrbeti za varnost vernikov. Kajti takoj, ko so se začele ustanavljati tajne družbe, v katerih so se že takrat gojila semena zmot, ki smo jih že omenili, rimska papeža Klement Xll. in Benedikt XIV. nista zamudila razkrinkati zlih načrtov sekt in vernike po vsem svetu posvariti pred pogubo, ki bi jo povzročile. Pozneje, ko je skupina ljudi, ki so se ponašali z imenom filozofi,[4] človeku pripisala požrešno vrsto svobode in so začeli oblikovati in sankcionirati novo pravico, kot so jo imenovali, v nasprotju z naravnim in božjim zakonom, je papež Pij Vl, lepega spomina, v javnih dokumentih takoj razkril zvijačnost in lažnost njihovih naukov ter obenem z apostolsko daljnovidnostjo napovedal propad, v katerega bodo potegnjeni tako nesrečno prevarani ljudje. Ker pa ni bilo sprejetih ustreznih ukrepov, da bi preprečili, da bi njihovi zlobni nauki vse bolj zapeljevali ljudi na kriva pota, in da jim ne bi bilo dovoljeno pobegniti v javnih državnih statutih, sta papeža Pij Vll in Leon Xll z anatemo obsodila tajne sekte[5] in družbo znova opozorila na nevarnost, ki ji grozi. Končno so bili vsi priča, s kakšnimi slovesnimi besedami ter veliko trdnostjo in stanovitnostjo duše se je naš slavni predhodnik, Pij IX. lepega spomina, tako v svojih aluzijah kot v encikličnih pismih, naslovljenih na škofe vsega sveta, boril zdaj proti zlobnim poskusom sekt, zdaj odkrito po imenu proti kugi socializma, ki je že napredovala.
4. Vendar je treba obžalovati, da so tisti, ki jim je bila zaupana skrb za javno dobro, zavedeni zvijačami hudobnih ljudi in prestrašeni z njihovimi grožnjami, gledali na Cerkev s sumničavim in celo sovražnim pogledom, ne da bi dojeli, da bi bili poskusi sekt zaman, če bi nauk katoliške Cerkve in avtoriteta rimskih papežev vedno preživela s častjo, ki ji pripada, med knezi in ljudstvi. Kajti “Cerkev živega Boga, ki je steber in temelj resnice”,[6] izroča tiste nauke in zapovedi, katerih poseben cilj sta varnost in mir v družbi ter izkoreninjenje zle rasti socializma.
5. Kajti čeprav so socialisti, ki so ukradli sam evangelij z namenom, da bi lažje prevarali neprevidne, vajeni izkrivljati ga tako, da ustreza njihovim ciljem, je razlika med njihovimi pokvarjenimi nauki in najčistejšim Kristusovim naukom vendarle tako velika, da večje ne more obstajati: “Njihova navada je, kot smo že nakazali, vedno trditi, da je narava naredila vse ljudi enake in da zato veličanstvu ne pripada niti čast niti spoštovanje niti poslušnost zakonom, razen morda tistim, ki jih je odobrila njihova lastna dobrota. Nasprotno pa je v skladu z naukom evangelija enakost ljudi v tem, da so vsi, ki so podedovali isto naravo, poklicani k istemu najvišjemu dostojanstvu Božjih sinov, in da bo, ker je pred vsemi postavljen en in isti cilj, vsakdo sojen po istem zakonu in bo deležen kazni ali nagrade glede na svoje zasluge. Neenakost pravic in oblasti izhaja iz samega Avtorja narave, “od katerega se imenuje vse očetovstvo na nebu in zemlji.”[8] Toda misli knezov in njihovih podanikov so v skladu s katoliškim naukom in zapovedmi z medsebojnimi dolžnostmi in pravicami tako povezane, da je želja po oblasti zadržana, razumna podlaga poslušnosti pa lahka, trdna in plemenita.
6. Zagotovo Cerkev modro privzgaja apostolsko zapoved množici ljudi: “Ni oblasti, razen od Boga, in tiste, ki so, so od Boga postavljene. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božji ureditvi. In kdor se upira, si kupuje prekletstvo.” In spet opominja tiste, ki so “podrejeni po nujnosti”, naj bodo taki “ne le zaradi jeze, ampak tudi zaradi vesti” in naj “vsem ljudem oddajajo njihove dajatve; davek tistemu, ki mu pripada davek, običaj tistemu, ki mu pripada običaj, strah tistemu, ki ga je strah, čast tistemu, ki ga je čast”.[9] Kajti tisti, ki je ustvaril in upravlja vse stvari, je v svoji modri previdnosti določil, naj najnižje stvari dosežejo svoj cilj s pomočjo vmesnih, te pa z najvišjimi. Tako je, kakor je tudi v nebeškem kraljestvu hotel, da so zbori angelov različni in da so eni podrejeni drugim, in tudi v Cerkvi uvedel različne redove in različnost služb, tako da vsi niso apostoli, zdravniki ali pastirji,[10] tako je določil, da so tudi v civilni družbi različni redovi, ki se razlikujejo po ugledu, pravicah in moči, tako da je država tako kot Cerkev eno telo, sestavljeno iz mnogih članov, nekateri so plemenitejši od drugih, a vsi so drug drugemu potrebni in skrbijo za skupno dobro.
7. Da pa bi vladarji uporabljali oblast, ki jim je dodeljena, za reševanje in ne za uničevanje, Kristusova Cerkev sezonsko opozarja celo kneze, da nad njimi visi sodba vrhovnega sodnika, in s prevzemom besed božje modrosti vse poziva v imenu Boga: “Prisluhnite, vi, ki vladate ljudem in se ugajate množicam narodov, kajti oblast vam je dal Gospod in moč Najvišji, ki bo pregledal vaša dela in preiskal vaše misli…. Kajti najhujša sodba bo za tiste, ki vladajo…. Kajti Bog ne bo izvzel nikogaršnje osebe in ne bo stal v strahu pred nikogaršnjo veličino, kajti on je ustvaril majhnega in velikega in za vse enako skrbi. Za mogočnejše pa je pripravljena večja kazen.”[11] In če se kdaj zgodi, da državno oblast nepremišljeno in tiransko izvajajo knezi, nauk Katoliške cerkve ne dovoljuje upora na podlagi zasebne oblasti proti njim, da ne bi bil javni red le še bolj moten in da ne bi družba zaradi tega utrpela večje škode. Kadar pa zadeve pridejo tako daleč, da ni drugega upanja za varnost, uči, da je mogoče olajšanje pospešiti z zaslugami krščanske potrpežljivosti in z gorečimi molitvami k Bogu. Če pa je volja zakonodajalcev in knezov odobrila ali ukazala kaj, kar je v nasprotju z božjim ali naravnim zakonom, dostojanstvo in dolžnost krščanskega imena, pa tudi apostolova sodba, narekujeta, da “je treba bolj ubogati Boga kot človeka”[12].
8. Tudi samo družinsko življenje, ki je temelj vsake družbe in vlade, nujno čuti in doživlja odrešilno moč Cerkve, ki prispeva k pravilni ureditvi in ohranitvi vsake države in kraljestva. Saj veste, častitljivi bratje, da temelj te družbe najprej počiva v nerazdružljivi zvezi moškega in žene po nujnosti naravnega zakona, dopolnjuje pa se v medsebojnih pravicah in dolžnostih staršev in otrok, gospodarjev in služabnikov. Veste tudi, da si doktrine socializma prizadevajo za skoraj popolno razkrojitev te zveze; ker se izgubi stabilnost, ki ji jo daje verska zakonska zveza, iz tega sledi, da je treba močno oslabiti moč očeta nad lastnimi otroki in dolžnosti otrok do njihovih staršev. Cerkev pa, nasprotno, uči, da je “zakonska zveza, častna v vsem”[13], ki jo je Bog sam uvedel na samem začetku sveta in jo naredil neločljivo za razmnoževanje in ohranjanje človeške vrste, postala še bolj zavezujoča in sveta po Kristusu, ki jo je povzdignil v dostojanstvo zakramenta in jo izbral za podobo svoje zveze s Cerkvijo.
   Zato, kot pravi apostol,[14] kakor je Kristus glava Cerkve, tako je moški glava ženske; in kakor je Cerkev podrejena Kristusu, ki jo objema z najčistejšo in neomajno ljubeznijo, tako naj bodo tudi žene podrejene svojim možem in naj jih ti izmenično ljubijo z zvesto in stalno ljubeznijo. Podobno Cerkev umiri uporabo starševske in domače avtoritete, da bo težila k temu, da bodo otroci in služabniki izpolnjevali svoje dolžnosti, ne da bi prestopili meje. Po katoliškem nauku je namreč staršem in gospodarjem podeljena avtoriteta našega nebeškega Očeta in Gospoda, katerih avtoriteta torej od njega ne le dobiva svoj izvor in moč, ampak si od njega tudi izposoja svojo naravo in značaj. Zato apostol poziva otroke, naj “poslušajo svoje starše v Gospodu ter spoštujejo očeta in mater, kar je prva zapoved z obljubo”;[15] in opominja starše: “In vi, očetje, ne izzivajte svojih otrok v jezo, ampak jih vzgajajte v Gospodovi disciplini in vzgoji.”[16] Spet apostol zapoveduje božjo zapoved služabnikom in gospodarjem ter prve spodbuja, naj bodo “poslušni svojim gospodarjem po Kristusovem telesu … z dobro voljo služijo kot Gospodu”; druge pa, naj “vzdržijo grožnje, vedoč, da je Gospod vseh v nebesih in da pri Bogu ni spoštovanja oseb”. “[17] Če bi vse te stvari po božji volji zvesto upoštevali vsi, ki so jim naložene, bi bila prav gotovo vsaka družina podoba nebeškega doma in čudoviti blagoslovi, ki bi se tam rodili, se ne bi omejevali samo na gospodinjstva, ampak bi svoje bogastvo razpršili po narodih.
9. Toda katoliška modrost, ki jo podpirajo zapovedi naravnega in božjega zakona, v svojih naukih in izročilih o dolžnosti vladanja in razdeljevanju dobrin, ki so potrebne za življenje in uporabo, s posebno skrbjo skrbi za javni in zasebni mir. Kajti medtem ko bi socialisti uničili “pravico” do lastnine, češ da je to človeška iznajdba, ki je povsem nasprotna prirojeni enakosti ljudi, in ob zatrjevanju skupnosti dobrin trdijo, da revščine ne bi smeli mirno prenašati ter da se lahko upravičeno posega v lastnino in privilegije bogatih, Cerkev z veliko večjo modrostjo in zdravo pametjo priznava neenakost med ljudmi, ki se rodijo z različnimi telesnimi in duševnimi močmi, neenakost tudi v dejanski posesti, in meni, da se pravice do lastnine in lastništva, ki izvira iz same narave, ne sme posegati in da je nedotakljiva. Ve namreč, da je Bog, avtor in zagovornik pravice, na tako poseben način prepovedal krajo in razbojništvo, da človeku ni dovolil niti tega, da bi želel tisto, kar pripada drugemu, in da so tatovi in razbojniki, nič manj kot prešuštniki in malikovalci, izključeni iz nebeškega kraljestva. Vendar naša sveta Mati zaradi tega ne zanemarja skrbi za uboge in ne pozablja poskrbeti za njihove potrebe, temveč jih z materinskim objemom pritegne k sebi in ob zavedanju, da nosijo osebo samega Kristusa, ki tudi najmanjši dar za uboge šteje za korist, dodeljeno njemu samemu, jih ima v veliki časti. Stori vse, kar je v njeni moči, da bi jim pomagala; poskrbi za domove in bolnišnice, kjer jih lahko sprejmejo, nahranijo in oskrbijo po vsem svetu, ter bdi nad njimi. Na bogate nenehno pritiska s tistim najresnejšim zapovedovanjem, naj dajo, kar jim ostane, ubogim; nad njihovimi glavami pa drži božansko obsodbo, da se jim bo, če ne bodo pomagali potrebnim, povrnilo z večnimi mukami. Skratka, stori vse, kar je v njeni moči, da bi ubogim olajšala in jih potolažila, bodisi tako, da jim prikazuje Kristusov zgled, “ki je bil bogat in je zaradi nas postal ubog[18], bodisi tako, da jih spomni na njegove besede, v katerih je uboge razglasil za blažene in jim dal upanje na nagrado večne blaženosti. Kdo pa ne vidi, da je to najboljši način za ureditev starega boja med bogatimi in revnimi? Kajti, kot kažejo dejstva in dogodki, če se ta metoda zavrne ali zanemari, se mora zgoditi ena od dveh stvari: ali se bo večji del človeške rase vrnil v nizkotno suženjstvo, ki je tako dolgo vladalo med poganskimi narodi, ali pa bodo človeško družbo še naprej vznemirjali nenehni izbruhi, sramotili posilstva in spopadi, o čemer smo bili žalostno priča tudi v zadnjem času.
10. Ker je torej tako, spoštovani bratje, kakor smo na začetku našega pontifikata mi, na katerih zdaj leži vodstvo celotne Cerkve, narodom in knezom, ki jih je premetaval bes viharja, nakazali zatočišče, tako zdaj, ganjeni zaradi skrajne nevarnosti, ki jim preti, znova povzdigujemo svoj glas, in jih vedno znova prosimo, naj zaradi svoje varnosti in varnosti svojega ljudstva sprejmejo in prisluhnejo Cerkvi, ki je imela tako čudovit vpliv na javno blaginjo kraljestev, ter naj spoznajo, da so politične in verske zadeve tako tesno povezane, da kar je odvzeto duhovnim, slabi zvestobo podanikov in veličino vlade. In ker vedo, da ima Kristusova Cerkev takšno moč, da odvrne kugo socializma, ki je ni mogoče najti v človeških zakonih, v mandatih sodnikov ali v moči vojske, naj tej Cerkvi povrnejo stanje in svobodo, v katerih lahko uveljavlja svojo zdravilno moč v korist celotne družbe.
11. Vi pa, častitljivi bratje, ki poznate izvor in smoter teh zbirajočih se slabosti, si z vso močjo svoje duše prizadevajte, da bi katoliški nauk vsadili globoko v zavest vseh. Prizadevajte si, da bi imeli vsi navado držati se Boga s sinovsko ljubeznijo in častiti njegovo božanskost od svojih najnežnejših let; da bi spoštovali veličino knezov in zakonov; da bi brzdali svoje strasti in se držali reda, ki ga je Bog vzpostavil v civilni in domači družbi. Poleg tega si močno prizadevajte, da se otroci katoliške Cerkve ne bi pridružili tej ogabni sekti ali ji kakor koli dajali prednost; nasprotno, naj s plemenitimi dejanji in pravilnim ravnanjem v vseh stvareh pokažejo, kako dobro in srečno bi se človeška družba obdržala, če bi vsak njen član sijal kot zgled pravilnega ravnanja in kreposti. Ker se socialistični rekruti iščejo zlasti med obrtniki in delavci, ki jih morda zaradi utrujenosti od dela lažje privabita upanje na bogastvo in obljuba bogastva, je dobro spodbujati društva obrtnikov in delavcev, ki bodo pod skrbništvom vere pripomogla, da bodo vsi člani zadovoljni s svojo usodo in da bodo živeli mirno in spokojno življenje.
12. Častitljivi bratje, naj On, ki je začetek in konec vsakega dobrega dela, navdihuje vaša in naša prizadevanja. In res, že sama misel na te dni, ko slovesno obhajamo obletnico Gospodovega rojstva, nas spodbuja k upanju na hitro pomoč. Kajti novo življenje, ki ga je Kristus ob svojem rojstvu prinesel v svet, ki je bil že postaran in potopljen v same globine hudobije, naroča tudi nam, naj upamo, in mir, ki ga je takrat po angelih napovedal ljudem, je obljubil tudi nam. Kajti Gospodova “roka ni skrajšana, da ne bi mogel rešiti, in njegovo uho ni težko, da ne bi moglo slišati.”[19] V teh najbolj ugodnih dneh torej, častitljivi bratje, z željo po vsem veselju in sreči vam in vernikom vaših cerkva iskreno prosimo darovalca vsega dobrega, da bi se ljudem spet “pokazala dobrota in prijaznost Boga, našega Odrešenika”,[20] ki nas je iz oblasti našega najbolj smrtonosnega sovražnika pripeljal v najbolj plemenito dostojanstvo božjih sinov. In da bi se nam želja čim prej in čim bolj uresničila, se nam, častitljivi bratje, pridružite in skupaj z nami dvignite svoje goreče molitve k Bogu ter prosite za priprošnjo blaženo in brezmadežno Devico Marijo in njenega soproga Jožefa ter blažena apostola Petra in Pavla, v katerih molitve imamo največje zaupanje. Medtem pa vam z najglobljo naklonjenostjo srca ter vaši duhovščini in vernemu ljudstvu podeljujemo apostolski blagoslov kot napoved božjih darov.

Dano v cerkvi svetega Petra v Rimu, osemindvajsetega decembra 1878, v prvem letu našega pontifikata.

OPOMBE:

• 1. Isa. 58:1.
• 2. Juda 8.
• 3. I Tim. 6:10.
• 4. Glej zgoraj, str. 155, opomba 2.
• 5. O prostozidarstvu, Humanum genus.
• 6. I Tim. 3:15.
• 7. 2 Kor 6,14.
• 8. Ef 3,15.
• 9. Rim 13,5.7.
  10. I Kor 12,28.
  11. Modrost 6,3-4.8-9.
  12. Apd 5,29.
  13. Heb 13,4.
  14. Ef 5,23.
  15. Ef 6,1-2.
  16. Ef 6,4.
  17. Ef 6,5-9.
  18. 2 Kor 8,9.
  19. Iz. 59:1.
  20. Tit 3,4.