Papež Pij X. – 1905
O POUČEVANJU KRŠČANSKEGA NAUKA
Patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.
Spoštovani bratje, zdravje in apostolski blagoslov.
- V tem zelo težavnem in težkem času so skriti Božji načrti vodili Naše uboge moči v službo vrhovnega pastirja, da bi upravljal vso Kristusovo čredo. Sovražnik namreč že dolgo kroži okoli črede in jo napada s tako prefinjeno zvijačnostjo, da se zdaj bolj kot kdaj koli prej zdi, da se je napoved apostola starešinam efeške Cerkve potrdila: “Tisti, ki so še vedno goreči za Božjo slavo, iščejo vzroke in razloge za to upadanje vere. Prihajajo do različnih razlag in vsak po svojem mnenju izpostavlja drugačen načrt za zaščito in obnovo Božjega kraljestva na zemlji. Toda zdi se Vam, častitljivi bratje, da čeprav ne smemo spregledati drugih premislekov, se moramo strinjati s tistimi, ki menijo, da je glavni vzrok sedanje brezbrižnosti in, tako rekoč, slabotnosti duše ter hudega zla, ki iz tega izhaja, treba iskati predvsem v nepoznavanju božanskih stvari. To je popolnoma v skladu s tem, kar je sam Bog izjavil po preroku Oseeju: “In v deželi ni znanja o Bogu. Prelivajo se preklinjanje in laganje in ubijanje in kraja in prešuštvo; in kri se dotika krvi. Potem bo dežela žalovala in vsi, ki živijo v njej, bodo umrli.”[2]
- Pogosta pritožba, žal preveč utemeljena, je, da je v našem času veliko število kristjanov, ki popolnoma ne poznajo tistih resnic, ki so potrebne za odrešenje. Ko omenjamo kristjane, ne mislimo le na množice ali tiste, ki živijo na nižjih položajih – ti namreč najdejo opravičilo za svojo nevednost v dejstvu, da jim zahteve njihovih strogih delodajalcev komaj puščajo čas, da bi poskrbeli zase ali za svoje drage – ampak mislimo predvsem na tiste, ki jim ne manjka kulture ali talentov in imajo celo veliko znanja o stvareh tega sveta, vendar živijo nepremišljeno in neprevidno v zvezi z vero. Težko je najti besede, s katerimi bi opisali, kako globoka je tema, v katero so ujeti, in, kar je najbolj žalostno, kako mirno počivajo v njej. Redko pomislijo na Boga, vrhovnega avtorja in vladarja vseh stvari, ali na nauke Kristusove vere. Ničesar ne vedo o utelešenju Božje Besede, ničesar ne vedo o popolni obnovi človeškega rodu, ki jo je izvršil. Milost, največja pomoč za doseganje večnih stvari, sveta daritev in zakramenti, s katerimi pridobivamo milost, so jim popolnoma neznani. Nimajo pojma o zlobi in nizkotnosti greha; zato ne kažejo nobene skrbi, da bi se izognili grehu ali se mu odrekli. Tako pridejo do konca življenja v takem stanju, da mora duhovnik, da ne bi izgubili vsega upanja na odrešenje, v zadnjih trenutkih življenja podati povzetek verskega nauka, čas, ki bi moral biti namenjen spodbujanju duše k večji ljubezni do Boga. A tudi to se prepogosto zgodi le, če umirajoči ni tako grešno neveden, da na duhovnikovo službo gleda kot na nekoristno, in se potem mirno sooči s strašnim prehodom v večnost, ne da bi se sprijaznil z Bogom. Tako je naš predhodnik Benedikt XIV. upravičeno zapisal: “Izjavljamo, da veliko število tistih, ki so obsojeni na večno kazen, trpi to večno nesrečo zaradi nepoznavanja tistih skrivnosti vere, ki jih je treba poznati in verjeti, da bi bili prišteti med izvoljene.”[3]
- Potemtakem, častitljivi bratje, ni razloga za čudenje, da sta pokvarjenost nravi in pokvarjenost življenja že tako velika in vedno večja, ne le med neciviliziranimi ljudstvi, ampak celo pri tistih narodih, ki se imenujejo krščanski. Apostol Pavel jih je v pismu Efežanom večkrat opomnil s temi besedami: “Toda nemoralnost in vsaka nečistost ali požrešnost naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi za svetnike, ali nespodobnost ali neumno govorjenje.”[4] Temelj svetosti in zdrave morale postavlja tudi na poznavanje božanskih stvari – ki drži v šahu slabe želje: “Glejte torej, bratje, da hodite previdno: ne kot nespametni, ampak kot modri. . . Zato ne postanite neumni, ampak razumite, kaj je Gospodova volja.”[5] In prav je tako. Kajti človeška volja je ohranila le malo tiste božansko vcepljene ljubezni do kreposti in pravičnosti, ki jo je tako rekoč močno privlačila k resničnemu in ne le navideznemu dobremu. Razbrazdana zaradi madeža prvega greha in skoraj pozabljena na Boga, svojega avtorja, vsako naklonjenost neprimerno usmerja v ljubezen do nečimrnosti in prevare. Ta blodeča volja, zaslepljena s svojimi slabimi željami, zato potrebuje vodnika, ki jo bo popeljal nazaj na poti pravičnosti, od koder je tako nesrečno zablodila. Ta vodnik je razum, ki ga ni treba iskati drugje, temveč ga zagotavlja narava sama. Vendar je vodnik, ki bo, če mu manjka njegova spremljevalna luč, spoznanje božanskih stvari, le primer slepega, ki vodi slepega, tako da bosta oba padla v jamo. Sveti kralj David, ko je hvalil Boga za luč resnice, s katero je razsvetlil razum, je vzkliknil Nato je opisal učinek te luči in dodal: “Luč tvojega obličja, Gospod, se podpisuje nad nami.”[6] Nato je opisal učinek te luči: “To je veselje, ki razširi naše srce, tako da teče po poti Božjih zapovedi.
- Vse to postane očitno ob kratkem razmisleku. Krščanski nauk razkriva Boga in njegovo neskončno popolnost z veliko večjo jasnostjo, kot je to mogoče samo s človeškimi sposobnostmi. To pa tudi ni vse. Isti krščanski nauk nam tudi zapoveduje, naj Boga častimo z vero, ki je iz uma, z upanjem, ki je iz volje, z ljubeznijo, ki je iz srca; tako je ves človek podrejen vrhovnemu Stvarniku in Vladarju vseh stvari. Resnično izjemno dostojanstvo človeka kot sina nebeškega Očeta, po čigar podobi je oblikovan in s katerim mu je usojeno živeti v večni sreči, prav tako razkriva le nauk o Jezusu Kristusu. Prav iz tega dostojanstva in iz človekovega spoznanja o njem je Kristus pokazal, da se morajo ljudje med seboj ljubiti kot bratje in tu živeti, kot so postali otroci luči, “ne v razuzdanosti in pijančevanju, ne v razvajenosti in razuzdanosti, ne v prepirih in ljubosumju. “[7] Prav tako nam naroča, naj vse svoje skrbi in skrbi položimo v Božje roke, saj bo poskrbel za nas; naroča nam, naj pomagamo ubogim, naj delamo dobro tistim, ki nas sovražijo, in naj damo prednost večni dobrobiti duše pred posvetnimi dobrinami tega življenja. Ne da bi se želeli dotakniti vseh podrobnosti, pa vendar, ali ni res, da Kristusov nauk ponosnega človeka spodbuja in mu zapoveduje, naj si prizadeva za ponižnost, ki je vir prave slave? “Kdor se torej poniža. … je največji v nebeškem kraljestvu. “[8] Iz istega nauka se učimo preudarnosti duha in se s tem izogibamo preudarnosti mesa; učimo se pravičnosti, po kateri vsakemu dajemo, kar mu pripada; kreposti, ki nas pripravlja, da vse prenašamo in z neomajnim srcem vse trpimo zaradi Boga in večne sreče; in nazadnje zmernosti, po kateri gojimo celo revščino, ki se rodi iz ljubezni do Boga, marveč se celo hvalimo s samim križem, ne meneč se za njegovo sramoto. Skratka, krščanski nauk ne podeljuje le razumu svetlobe, s katero doseže resnico, ampak iz njega naša volja črpa tisto gorečnost, s katero se dvignemo k Bogu in se mu pridružimo v prakticiranju kreposti.
- Nikakor ne želimo sklepati, da se sprevržena volja in nebrzdano ravnanje ne moreta združiti s poznavanjem vere. Bog daj, da dejstva ne bi preobilno dokazovala nasprotnega! Trdimo pa, da volja ne more biti poštena in ravnanje dobro, če je um zavit v temo popolne nevednosti. Človek, ki hodi z odprtimi očmi, lahko resda skrenejo s prave poti, toda slepi je v veliko večji nevarnosti, da zablodi. Poleg tega vedno obstaja nekaj upanja za popravo pokvarjenega ravnanja, dokler luč vere ni povsem ugasnjena; če pa se pokvarjeni morali zaradi nevednosti pridruži še pomanjkanje vere, je zlo komajda popravljivo in pot v pogubo je odprta.
- Kako številne in kako hude so posledice nevednosti na področju vere! Po drugi strani pa je verski pouk tako potreben in tako koristen! Res je zaman pričakovati, da bo dolžnosti kristjana izpolnjeval tisti, ki jih sploh ne pozna.
- Sedaj moramo razmisliti, na kom leži obveznost, da razprši to najbolj škodljivo nevednost in namesto nje posreduje znanje, ki je popolnoma nujno potrebno. Nobenega dvoma ni, častitljivi bratje, da je ta najpomembnejša dolžnost na vseh, ki so pastirji duš. Po Kristusovem ukazu so dolžni poznati in hraniti črede, ki so jim zaupane v oskrbo; hraniti pa pomeni predvsem učiti. “Dal vam bom pastirje po svojem srcu,” je Bog obljubil po Jeremiju, “in hranili vas bodo z znanjem in naukom.”[9] Zato je apostol Pavel dejal: “Vsem, ki so v duši, je treba dati pastirje po svojem srcu: “S tem je nakazal, da je prva dolžnost vseh, ki jim je kakor koli zaupano vodenje Cerkve, poučevati vernike o Božjih stvareh.
- Ne zdi se nam potrebno, da bi na tem mestu predstavljali pohvale takšnega poučevanja ali poudarjali, kako zaslužno je v Božjih očeh. Če Gospod gotovo visoko ceni miloščino, s katero lajšamo potrebe ubogih, koliko dragocenejša bosta v njegovih očeh gorečnost in delo, porabljena za poučevanje in opominjanje, s katerima ne poskrbimo za minljive potrebe telesa, ampak za večno korist duše! Nič ni bolj zaželenega, nič bolj sprejemljivega za Jezusa Kristusa, Odrešenika duš, ki pričuje o sebi po Izaiju: “Da bi ubogim prinesel dobro novico, me je poslal.”[11]
- Tu je torej dobro poudariti in vztrajati, da za duhovnika ni resnejše dolžnosti ali bolj zavezujoče obveznosti od te. Kdo bo namreč zanikal, da se mora pri duhovniku znanje povezati s svetostjo življenja? “Kajti ustnice duhovnika naj ohranjajo znanje.”[12] Cerkev to znanje zahteva od tistih, ki naj bi bili posvečeni v duhovništvo. Zakaj? Ker krščansko ljudstvo od njih pričakuje poznavanje božjega zakona in ker jih je Bog poslal prav v ta namen. “In pri njegovih ustih bodo iskali zakon, kajti on je angel Gospoda vojsk.”[13] Tako škof, ki govori kandidatom za duhovništvo pri obredu posvečenja, pravi: “Vaš nauk naj bo duhovno zdravilo za Božje ljudstvo; naj bodo vredni sodelavci našega reda; in tako naj dan in noč premišljujejo njegov zakon, da bodo verovali, kar berejo, in učili, kar bodo verovali.”[14]
- Če to, kar smo pravkar povedali, velja za vse duhovnike, ali ne velja z veliko večjo močjo za tiste, ki imajo naziv in avtoriteto župnikov in ki na podlagi svojega položaja in v nekem smislu na podlagi pogodbe opravljajo službo pastirjev duš? Ti so v določeni meri pastirji in učitelji, ki jih je določil Kristus, da verniki ne bi bili kot “otroci, ki jih premetava in nosi vsak veter nauka, ki si ga je izmislila človeška zloba”, ampak da bi z izvajanjem “resnice v ljubezni” “rasli v vsem v tistem, ki je glava, v Kristusu”[15].
- Zato je tridentinski koncil, ko je obravnaval dolžnosti dušnih pastirjev, določil, da je njihovo prvo in najpomembnejše delo poučevanje vernikov.[16] Zato predpisuje, da morajo ob nedeljah in slovesnejših praznikih poučevati verske resnice; poleg tega morajo v svetih obdobjih adventa in posta tako poučevati vsak dan ali vsaj trikrat na teden. Vendar se to ni zdelo dovolj. Koncil je poskrbel za poučevanje mladih in dodal, da morajo župniki osebno ali po drugih razlagati verske resnice vsaj ob nedeljah in praznikih otrokom v župniji ter jim privzgojiti poslušnost Bogu in staršem. Pri podeljevanju zakramentov župnikom nalaga dolžnost, da razložijo njihovo učinkovitost v preprostem in jasnem jeziku.
- Te predpise tridentinskega koncila je povzel in še jasneje opredelil naš predhodnik Benedikt XIV. v konstituciji “Esti minime”. “Tistim, ki skrbijo za duše, je tridentinski koncil naložil dve glavni dolžnosti,” je zapisal, “prvič, da ljudem ob praznikih oznanjajo Božje stvari, in drugič, da mlade in druge, ki potrebujejo tak pouk, poučujejo osnove vere in božjega zakona.” Tu modri papež upravičeno razlikuje med tema dvema dolžnostma: prva je tisto, kar običajno imenujemo razlaga evangelija, druga pa poučevanje krščanskega nauka. Morda so nekateri, ki bi v želji, da bi si olajšali delo, verjeli, da lahko homilija o evangeliju nadomesti katehetski pouk. Toda za tistega, ki za trenutek premisli, je to očitno nemogoče. Pridiga o svetem evangeliju je namenjena tistim, ki naj bi že prejeli znanje o prvinah vere. Je tako rekoč kruh, ki se lomi za odrasle. Po drugi strani pa je katehetsko poučevanje tisto mleko, za katerega je apostol Peter želel, da bi si ga verniki v vsej preprostosti želeli kot novorojenčki.
- Naloga kateheta je, da prevzame eno ali drugo resnico vere ali krščanske morale in jo nato razloži v vseh njenih delih; in ker je glavni cilj njegovega poučevanja sprememba življenja, mora katehet nujno narediti primerjavo med tem, kar nam Bog zapoveduje, in tem, kakšno je naše dejansko ravnanje. Nato bo uporabil primeri, ki jih bo ustrezno vzel iz Svetega pisma, cerkvene zgodovine in življenja svetnikov – tako bo poslušalce spodbudil in jim jasno pokazal, kako naj uravnavajo svoje ravnanje. Na koncu naj vse navzoče iskreno nagovarja, naj se bojijo in izogibajo slabosti ter prakticirajo krepost.
- Resnično se zavedamo, da je delo poučevanja katekizma pri mnogih nepriljubljeno, ker se praviloma šteje za nepomembno in zaradi tega, ker se ne da zlahka pridobiti javne pohvale. Vendar je to po našem mnenju sodba, ki temelji na nečimrnosti in je brez resnice. Ne odobravamo tistih govornikov s prižnice, ki se iz pristne gorečnosti za Božjo slavo posvečajo obrambi vere in njenemu širjenju ali ki hvalijo Božje svetnike. Toda njihovo delo predpostavlja delo druge vrste, delo kateheta. In če tega ni, potem manjka temelj, in zaman se trudijo tisti, ki gradijo hišo. Prepogosto se dogaja, da okrašene pridige, ki požanjejo aplavz prepolnih zborov, služijo le za ščemenje ušes, ne dotaknejo pa se src poslušalcev. Po drugi strani pa je katehetski pouk, čeprav preprost in jasen, beseda, o kateri govori sam Bog skozi usta preroka Izaija: “Kakor dež in sneg padata z neba in se ne vračata več tja, ampak namakata zemljo in jo zalivata, dajeta pomlad in dajeta seme sejalcu in kruh jedcu, tako bo moja beseda, ki bo izšla iz mojih ust. Ne bo se vrnila k meni prazna, ampak bo storila, kar hočem, in bo uspela v tem, zaradi česar sem jo poslal.”[17] Verjamemo, da lahko enako rečemo za tiste duhovnike, ki se trudijo, da bi izdali knjige, ki razlagajo verske resnice. Zagotovo jih je treba pohvaliti za njihovo gorečnost, toda koliko je takih, ki ta dela berejo in iz njih jemljejo sadove, ki so sorazmerni z delom in namenom piscev? Po drugi strani pa nauk katekizma, kadar je pravilno izveden, nikoli ne preneha koristiti tistim, ki ga poslušajo.
- Da bi vžgali gorečnost Božjih služabnikov, ponovno vztrajamo pri potrebi, da dosežejo vedno večje število tistih, ki o veri ne vedo ničesar ali imajo kvečjemu le takšno znanje o Bogu in krščanskih resnicah, kot se spodobi za malikovalce. Koliko jih je, žal, ne le med mladimi, ampak tudi med odraslimi in tistimi v zrelih letih, ki ne vedo ničesar o glavnih skrivnostih vere; ki ob Kristusovem imenu lahko samo vprašajo? “Kdo je on? . da bi lahko veroval vanj?”[18] Zaradi tega neznanja se jim ne zdi zločin vzbujati in gojiti sovraštvo do bližnjega, sklepati najbolj krivične pogodbe, nepošteno poslovati, hraniti sredstva drugih po pretiranih obrestih in početi druge nič manj obsojanja vredne krivice. Poleg tega ne poznajo Kristusovega zakona, ki ne le obsoja nemoralna dejanja, ampak tudi prepoveduje namerne nemoralne misli in želje. Tudi kadar se iz takšnih ali drugačnih razlogov izogibajo čutnim užitkom, se kljub temu brez najmanjšega pomisleka ukvarjajo s slabimi mislimi in tako množijo svoje grehe nad število las na glavi. Te osebe se ne pojavljajo le med revnejšimi sloji ali v redko naseljenih predelih, temveč tudi med ljudmi v višjih družbenih slojih, celo med tistimi, ki so se napihnili z učenostjo in se zanašajo na prazno erudicijo, da lahko zasmehujejo vero in “zasmehujejo vse, česar ne vedo”[19].
- Če ne moremo pričakovati, da bomo poželi žetev, če ni bilo posejano seme, kako lahko upamo, da bomo imeli ljudi z zdravo moralo, če jim ni bil pravočasno posredovan krščanski nauk? Iz tega sledi tudi, da če vera v današnjih dneh usiha, če je med velikim številom ljudi skoraj izginila, je razlog v tem, da je dolžnost katehetskega poučevanja izpolnjena zelo površno ali pa je popolnoma zanemarjena. V opravičilo ne moremo reči, da je vera zastonjski Božji dar, ki ga vsakdo prejme pri krstu. Res je, ko smo krščeni v Kristusu, nam je dana navada vere, toda to najbolj božansko seme, če je prepuščeno povsem samo sebi, tako rekoč po svoji moči, ni podobno gorčičnemu semenu, ki ‘zraste’. … in požene velike veje.”[20] Človek ima ob rojstvu sposobnost razumevanja, vendar potrebuje tudi materino besedo, da jo tako rekoč prebudi in naredi dejavno. Tako ima tudi kristjan, ponovno rojen iz vode in Svetega Duha, v sebi vero, vendar potrebuje besedo učiteljske Cerkve, da jo hrani in razvija ter da obrodi sadove. Tako je zapisal apostol: “In da bi pokazal na nujnost poučevanja, je dodal: “Kako naj slišijo, če nihče ne pridiga?”[21]
- Vse, kar smo do zdaj povedali, kaže na izjemen pomen verskega pouka. Zato moramo storiti vse, kar je v naši moči, da bi ohranili poučevanje krščanskega nauka s polno močjo, in kjer je to zanemarjeno, ga obnoviti; kajti po besedah našega predhodnika Benedikta XIV. “Nič ni bolj učinkovitega kot katehetski pouk za širjenje Božje slave in zagotavljanje odrešenja duš”[23].
- Mi torej, častitljivi bratje, v želji, da bi izpolnili to najpomembnejšo obveznost Naše učiteljske službe, in tudi v želji, da bi povsod uvedli enotnost v tako pomembni zadevi, z Našo vrhovno oblastjo sprejemamo naslednje predpise in strogo zapovedujemo, naj se upoštevajo in izvajajo v vseh škofijah sveta.
- I. Na vsako nedeljo in sveti dan, brez izjeme, vse leto naj vsi župniki in na splošno vsi, ki skrbijo za duše, eno uro poučujejo dečke in deklice iz besedila katekizma o tem, kaj morajo verovati in storiti, da bi dosegli odrešenje.
- II. V določenih obdobjih med letom naj dečke in deklice pripravijo na pravilno prejemanje zakramentov pokore in birme z večdnevnim neprekinjenim poučevanjem.
- III. S posebno vnemo naj vsak dan v postnem času in, če je potrebno, v dneh po veliki noči s primernimi ilustracijami in spodbudami poučujejo mlade obeh spolov, da bodo na svet način prejeli prvo sveto obhajilo.
- IV. V vsaki župniji naj se kanonično ustanovi društvo, znano kot bratovščina krščanskega nauka. S pomočjo te bratovščine bodo župniki, zlasti v krajih, kjer primanjkuje duhovnikov, imeli laične pomočnike pri poučevanju katekizma, ki bodo prevzeli delo posredovanja znanja tako iz gorečnosti za Božjo slavo kot za pridobitev številnih odpustkov, ki jih podeljujejo suvereni papeži.
- V. V večjih mestih, zlasti tam, kjer so univerze, kolidži in srednje šole, naj se organizirajo razredi verouka, da bi v resnicah vere in v praksi krščanskega življenja poučevali mlade, ki obiskujejo javne šole, v katerih je prepovedan vsakršen verski pouk.
- VI. Ker je dejstvo, da v teh dneh odrasli potrebujejo pouk nič manj kot mladi, naj vsi pastirji in tisti, ki skrbijo za duše, ljudem razlagajo katekizem v preprostem in jasnem slogu, prilagojenem inteligenci njihovih poslušalcev. To je treba opraviti na vse svete dneve obveznosti ob času, ki je za ljudi najprimernejši, vendar ne ob isti uri, ko se poučujejo otroci, in ta pouk mora biti dodatek k običajni homiliji o evangeliju, ki jo ob nedeljah in svetih dneh izrekajo pri župnijski maši. Katehetski pouk mora temeljiti na Katekizmu tridentinskega koncila; snov je treba razdeliti tako, da se v štirih ali petih letih obravnava apostolsko veroizpoved, zakramente, deset zapovedi, Gospodovo molitev in cerkvene zapovedi.
- Častitljivi bratje, to odrejamo in zapovedujemo na podlagi naše apostolske oblasti. Zdaj je na vas, da to v svojih škofijah nemudoma in v celoti uresničite ter z močjo svoje oblasti poskrbite, da se ti Naši predpisi ne bodo zanemarjali ali, kar je enako, da se ne bodo izvajali malomarno ali površno. Da bi se temu izognili, morate svoje pastirje spodbujati in pozivati, naj ne posredujejo teh navodil, ne da bi se prej pripravili na to delo. Potem ne bodo govorili zgolj besed človeške modrosti, ampak “v preprostosti in pobožni iskrenosti”,[24] posnemajoč zgled Jezusa Kristusa, ki je, čeprav je razodel “stvari, skrite od stvarjenja sveta”,[25] vendar je “vse … množicam govoril v prilikah in brez prilik. … jim ni govoril.”[26] Vemo, da so apostoli, ki jih je učil Gospod, ravnali enako; o njih je namreč papež sveti Gregor zapisal: “Vrhovno so skrbeli, da so nepoučenim oznanjali preproste, lahko razumljive resnice, ne pa globokih in težkih stvari.”[27] V verskih zadevah moramo večino ljudi v našem času imeti za nepoučene.
- Vendar pa ne želimo ustvariti vtisa, da ta preučevana preprostost pri podajanju pouka ne zahteva dela in premišljevanja – nasprotno, oboje zahteva bolj kot katera koli druga vrsta oznanjevanja. Veliko lažje je najti pridigarja, ki je sposoben izreči zgovoren in zapleten govor, kot pa kateheta, ki lahko posreduje katehetski pouk, ki je hvalevreden v vsaki podrobnosti. Ne glede na to, kakšno naravno lahkoto ima kdo v idejah in jeziku, naj se vedno spominja, da nikoli ne bo mogel poučevati krščanskega nauka otrok ali odraslih, ne da bi se prej posvetil zelo skrbnemu študiju in pripravi. Motijo se tisti, ki mislijo, da je zaradi neizkušenosti in pomanjkljive priprave ljudi delo kateheze mogoče opravljati površno. Nasprotno, manj ko so poslušalci izobraženi, več vneme in prizadevnosti je treba vložiti v to, da se vzvišene resnice prilagodijo njihovim neizobraženim umom; te resnice sicer daleč presegajo naravno razumevanje ljudi, vendar jih morajo poznati vsi – neizobraženi in kulturni -, da bi lahko prišli do večne sreče.
- In zdaj nam dovolite, častitljivi bratje, da to pismo zaključimo tako, da vam namenimo te Mojzesove besede: “Molimo in prosimo vas, da razmislite o veliki izgubi duš zgolj zaradi nepoznavanja božanskih stvari. Nedvomno ste v svojih škofijah opravili veliko koristnih in nadvse hvalevrednih del v dobro črede, ki vam je zaupana v oskrbo, toda pred vsem drugim in z vso možno gorečnostjo, prizadevnostjo in skrbnostjo poskrbite in spodbudite druge, da znanje krščanskega nauka v celoti in globoko prežame in prežame misli vseh. Tu z besedami apostola Petra pravimo: “Po daru, ki ga je vsak prejel, si ga med seboj podeljujte kot dobri gospodarji mnogovrstne Božje milosti.”[29]
- Naj na priprošnjo presvete Brezmadežne Device vaša prizadevna prizadevanja obrodijo sadove z apostolskim blagoslovom, ki ga v znamenje naše naklonjenosti in kot obljubo nebeških milosti z vsem srcem podeljujemo vam ter vašim duhovnikom in ljudem.
Dano v Rimu, pri svetem Petru, petnajstega aprila 1905, v drugem letu našega pontifikata.
- Apostolska dela 20,29.
- Ozej 4,1-3.
- Instit, 27,18.
- Ef 5,34.
- Ef 5,15-16.
- Ps 4,7.
- Rim 13,13.
- Mt 18,4.
- Jer. 3: 15.
- I Kor 1,17.
- Luka 4,18.
- Mal. 2:7.
- Ibid.
- Rimski pontifikal.
- Ef 4,14; IS.
- Sess. V, cap. 2, De Reform.; Sess. XXII, cap. 8; Sess. XXIV, cap. 4 in 7, De Reform.
- Iz SS,10-11.
- Jn 9,36.
- Juda 10.
- Marko 4,32.
- Rim 10,17.
- Prav tam, 14.
- Ustava, Etsi minime, 13.
- II Kor 1,12.
- Mt 13,35.
- Prav tam, 34.
- Morals, I, 17, cap. 26.
- 2 Mz 32,26.
- Prvo Petrovo pismo 4,10.