O papežu Gregorju Velikem
Papež Pij X. – 1904
ENCIKLIKA PAPEŽA PIJA X. O PAPEŽU GREGORJU VELIKEM
Našim častitljivim bratom, patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.
Častitljivi bratje, zdravje in apostolski blagoslov.
Resnično vesel je spomin, častitljivi bratje, na tega velikega in neprimerljivega moža, papeža Gregorja, prvega po imenu, katerega stoletno slovesnost ob koncu trinajstega stoletja od njegove smrti bomo pravkar praznovali. Po Bogu, ki ubija in oživlja, ki ponižuje in povzdiguje, je bilo določeno, mislimo, da ne brez posebne previdnosti, da med skoraj neštetimi skrbmi naše apostolske službe, med vsemi skrbmi, ki nam jih nalaga vodenje vesoljne Cerkve, med našim nujnim prizadevanjem, da čim bolje zadovoljimo vaše zahteve, častitljivi bratje, ki ste bili poklicani k udeležbi v Našem apostolatu, in vseh vernikov, ki so nam zaupani v oskrbo, naj bo Naš pogled na začetku našega pontifikata takoj obrnjen k tistemu najsvetejšemu in najslavnejšemu Našemu predhodniku, k časti Cerkve in njeni slavi. Naše srce je namreč napolnjeno z velikim zaupanjem v njegovo najmočnejšo priprošnjo pri Bogu in okrepljeno s spominom na vzvišene maksime, ki jih je v svoji vzvišeni službi vpeljal, in na kreposti, ki jih je pobožno prakticiral. In ker je z močjo prvih in rodovitnostjo drugih pustil v Božji Cerkvi tako velik, tako globok in trajen pečat, da so mu sodobniki in potomci upravičeno dali ime Veliki, se danes, po vseh teh stoletjih, še vedno potrjuje hvalnica iz njegovega epitafa: “S svojimi neštetimi dobrimi deli živi večno na vseh krajih.” (Apud Joann. Diac., Vita Greg. iv. 68) Zagotovo bo s pomočjo Božje milosti vsem sledilcem njegovega čudovitega zgleda dano izpolnjevati dolžnosti svojih služb, kolikor to dopušča človeška šibkost.
- Na tem mestu je le malo potrebe, da bi ponavljali to, kar je iz javnih dokumentov postalo znano vsem. Ko je Gregor prevzel vrhovni pontifikat, je nered v javnih zadevah dosegel vrhunec; antična civilizacija je skoraj izginila in barbarstvo se je širilo po vsej posesti razpadajočega rimskega cesarstva. Italija, ki so jo bizantinski cesarji zapustili, je ostala plen še vedno nemirnih Langobardov, ki so pohajkovali po vsej deželi in z ognjem in mečem uničevali vsepovsod ter prinašali opustošenje in smrt. To mesto, ki so ga od zunaj ogrožali sovražniki, od znotraj pa so ga pestile kuge, poplave in lakota, se je znašlo v tako bednem položaju, da je postal problem, kako ohraniti dih življenja v meščanih in ogromnih množicah, ki so se zatekale tja po zatočišče. Tu so bili moški in ženske vseh stanov, škofje in duhovniki s svetimi posodami, ki so jih rešili pred plenjenjem, menihi in nedolžne Kristusove soproge, ki so iskali varnost v begu pred sovražnikovimi meči ali brutalnimi žalitvami zapuščenih ljudi. Gregor sam imenuje rimsko Cerkev: (Registrum i., 4 ad Joannem episcop. Constantino.): “Staro ladjo, ki se je žalostno razbila, kajti vode vdirajo z vseh strani in sklepi, ki jih vsakodnevno pretresa nevihta, gnijejo in napovedujejo brodolom” (Registrum i., 4 ad Joannem episcop. Constantino.). Toda pilot, ki ga je dvignil Bog, je imel močno roko, in ko je bil postavljen za krmilo, mu je uspelo ne le pripluti v pristanišče kljub razburkanemu morju, temveč tudi rešiti ladjo pred prihodnjimi nevihtami.
- Resnično čudovito je delo, ki ga je lahko opravil v času svojega vladanja, ki je trajalo malo več kot trinajst let. Bil je obnovitelj krščanskega življenja v vsej njegovi celovitosti, spodbujal je pobožnost vernikov, redovništvo menihov, disciplino duhovščine in pastoralno skrbnost škofov. Najbolj preudaren oče Kristusove družine, kakršen je bil (Joann. Diac-, Vita Greg. ii. 51), je ohranil in povečal dediščino Cerkve ter radodarno podpiral obubožano ljudstvo, krščansko družbo in posamezne cerkve glede na potrebe vsakega od njih. Postal je resnično božji konzul (Epitaf) in je svojo plodno dejavnost potisnil daleč onkraj rimskih zidov ter v celoti v korist civilizirane družbe. Energično je nasprotoval nepravičnim zahtevam bizantinskih cesarjev; preverjal je drznost in omejeval brezsramno požrešnost eksarhov in cesarskih upraviteljev ter v javnosti nastopal kot zagovornik socialne pravičnosti. Ukrotil je divjost Langobardov in se ni obotavljal srečati z Agulfom pred rimskimi vrati, da bi ga prepričal, naj prekliče obleganje mesta, tako kot je to storil papež Leon Veliki v primeru Atile; Prav tako ni opustil svojih molitev, nežnega prepričevanja in spretnega pogajanja, dokler ni videl, da se je strah vzbujajoče ljudstvo umirilo in sprejelo rednejšo vlado; dokler ni vedel, da so bili pridobljeni za katoliško vero predvsem zaradi vpliva pobožne kraljice Teodoline, njegove hčere v Kristusu. Zato lahko Gregorja upravičeno imenujemo rešitelj in osvoboditelj Italije – svoje dežele, kot jo nežno imenuje.
- Zaradi njegove nenehne pastirske skrbi ugasnejo žarišča herezije v Italiji in Afriki, ponovno se organizira cerkveno življenje v Galiji, Visigoti v Španiji se zvarijo v spreobrnjenju, ki se je med njimi že začelo, in sloviti angleški narod, ki je, “ležeč v kotu sveta, medtem ko je doslej ostajal trmast v čaščenju lesa in kamna” (Reg. viii. 29, 30, ad Eulog. Episcop. Alexandr.), zdaj sprejema tudi pravo Kristusovo vero. Gregorjevo srce je ob novici o tej dragoceni zmagi prekipevalo od veselja, saj je njegovo srce srce očeta, ki objame svojega najbolj ljubljenega sina, in ob pripisovanju vseh zaslug za to Jezusu Odrešeniku, “zaradi katerega ljubezni,” kot sam piše, “iščemo svoje neznane brate v Britaniji in po njegovi milosti najdemo neznane, ki smo jih iskali” (Reg. xi. 36 (28), ad Augustin. Anglorum Episcopum). In angleški narod je bil svetemu papežu tako hvaležen, da ga je vedno imenoval: naš učitelj, naš doktor, naš apostol, naš papež, naš Gregor in se imel za pečat njegovega apostolata. Njegovo delovanje je bilo tako odrešujoče in učinkovito, da se je spomin na dela, ki jih je opravil, globoko vtisnil v zavest potomcev, zlasti v srednjem veku, ki so tako rekoč dihali njegovo ozračje, se hranili z njegovimi besedami, prilagodili svoje življenje in obnašanje po zgledu, ki ga je dal, tako da se je na svetu srečno uveljavila krščanska družbena civilizacija kot nasprotje rimski civilizaciji prejšnjih stoletij, ki je zdaj za vedno izginila.
- To je sprememba desnice Najvišjega! In prav lahko rečemo, da je v Gregorjevi misli v teh velikih dogodkih delovala samo Božja roka. To, kar je zapisal presvetemu menihu Avguštinu o tem istem spreobrnjenju Angležev, lahko enako velja za vse ostalo njegovo apostolsko delovanje: “Čigavo je to delo, če ne tistega, ki je rekel: Oče dela do zdaj, jaz pa delam? (Jn v. 17). Da bi svetu pokazal, da ga ne želi spreobrniti po človeški modrosti, ampak po svoji moči, je izbral neukega človeka za pridigarja svetu; enako je storil zdaj, ko je jamčil, da bo po slabotnih ljudeh dosegel velike stvari med narodom Angležev” (Reg. xi. 36 (28)). Dejansko lahko opazimo marsikaj, kar je globoka ponižnost svetega papeža skrivala pred njegovimi očmi: njegovo poznavanje zadev, njegov talent za uspešno izpeljavo svojih podvigov, čudovito preudarnost, ki jo je pokazal pri vseh svojih določilih, njegovo vztrajno budnost, njegovo vztrajno skrbnost. Kljub temu pa je res, da se nikoli ni predstavljal kot nekdo, ki bi imel moč in oblast velikih na zemlji, saj se je namesto vzvišenega prestiža papeškega dostojanstva raje imenoval služabnik Božjih služabnikov, kar je bil tudi prvi, ki ga je sprejel. Svoje kariere ni začrtal zgolj s pomočjo profane znanosti ali “prepričljivih besed človeške modrosti” (I Kor 2,4), niti s sredstvi civilne politike ali sistemi družbene prenove, ki jih je spretno preučil, pripravil in izvedel; prav tako ne, in to je zelo presenetljivo, da si je pred seboj zastavil obsežen program apostolskega delovanja, ki naj bi ga postopoma uresničil; saj vemo, da je bil, nasprotno, njegov um poln misli na bližnji konec sveta, ki naj bi mu pustil le malo časa za velike podvige. Čeprav je bil telesno zelo občutljiv in krhek in so ga nenehno pestile bolezni, zaradi katerih je bil večkrat na robu smrti, je imel neverjetno energijo duše, ki je vedno znova dobivala nov zagon zaradi njegove žive vere v Kristusove nezmotljive besede in njegove božanske obljube. Poleg tega je z neomejenim zaupanjem računal na nadnaravno moč, ki jo je Bog dal Cerkvi za uspešno izpolnjevanje njenega božanskega poslanstva v svetu. Stalni cilj njegovega življenja, ki se kaže v vseh njegovih besedah in delih, je bil torej naslednji: ohraniti v sebi in spodbuditi v drugih enako živo vero in zaupanje ter v pričakovanju Božje sodbe storiti vse dobro, kar je v danem trenutku mogoče.
- In to je v njem ustvarilo trdno odločenost, da za odrešenje vseh sprejme obilno bogastvo nadnaravnih sredstev, ki jih je Bog dal svoji Cerkvi, kot so nezmotljivi nauk razodete resnice in oznanjevanje tega nauka po vsem svetu, zakramenti, ki imajo moč vnašanja ali povečevanja življenja duše, ter milost molitve v Kristusovem imenu, ki zagotavlja nebeško varstvo
- Ti spomini, častitljivi bratje, so nam v neizrekljivo tolažbo. Ko se ozremo naokrog z obzidja Vatikana, ugotovimo, da imamo tako kot Gregor in morda še bolj upravičeno kot on razloge za strah, saj se na vseh straneh zgrinja toliko neviht, toliko sovražnih sil se zbira in napreduje proti Nam, hkrati pa smo tako zelo prikrajšani za vsakršno človeško pomoč, ki bi odvrnila prve in nam pomagala pri soočanju z udarci drugih. Toda ko pomislimo na kraj, na katerem počivajo Naše noge in na katerem je ukoreninjen ta papeški sedež, se počutimo popolnoma varne na skali Svete Cerkve. “Kdo namreč ne ve,” je zapisal sveti Gregor aleksandrijskemu patriarhu Eulogiju, “da Sveta Cerkev stoji na trdnosti kneza apostolov, ki je svoje ime dobil zaradi svoje trdnosti, saj so ga po besedi skala imenovali Peter?” (Registr. vii. 37 (40)). Nadnaravne moči v Cerkvi med begom vekov ni nikoli zmanjkalo, prav tako niso odpovedale Kristusove obljube; te ostajajo danes prav takšne, kot so bile, ko so prinesle tolažbo Gregorjevemu srcu – marveč so obdarjene s še večjo močjo za Nas, potem ko so prestale preizkus stoletij in toliko sprememb okoliščin in dogodkov.
- Kraljestva in cesarstva so izginila; narodi, nekoč znani po svoji zgodovini in civilizaciji, so izginili; vedno znova so se narodi, kot bi jih preplavila teža let, razdvajali; medtem ko je Cerkev, v svojem bistvu nedotakljiva, združena z nerazdružljivimi vezmi s svojim nebeškim Sozakoncem, danes tu, sijoča z večno mladostjo, močna z isto prvobitno močjo, s katero je prišla iz Kristusovega Srca, mrtva na križu. Proti njej so se dvignili močni ljudje na svetu. Izginili so, ona pa je ostala. Proti njej so se dvignili filozofski sistemi brez števila, vseh oblik in vrst, ki so se arogantno ponašali z njenimi gospodarji, kot da so končno uničili nauk Cerkve, ovrgli dogme njene vere, dokazali nesmiselnost njenih naukov. Toda ti sistemi so eden za drugim prešli v zgodovinske knjige, pozabljeni, propadli; medtem ko iz Petrove skale luč resnice sije tako bleščeče kot na dan, ko jo je Jezus ob svojem prihodu na svet prvič prižgal in jo hranil s svojimi božanskimi besedami: “Nebo in zemlja bosta minila, moje besede pa ne bodo minile” (Mt xxiv. 35).
- Mi, okrepljeni s to vero, trdno zasidrani na tej skali, ki se v polnosti zavedamo vseh težkih dolžnosti, ki nam jih nalaga prvenstvo – a tudi vse moči, ki nam jo daje Božja volja – mirno čakamo, da se razpršijo v veter vsi glasovi, ki zdaj kričijo okoli nas in razglašajo, da je Cerkev presegla svoj čas, da so njeni nauki za vedno minili, da je pred vrati dan, ko bo obsojena bodisi na sprejetje načel brezbožne znanosti in civilizacije bodisi na izginitev iz človeške družbe. A hkrati ne moremo drugače, kot da vse, velike in majhne, spomnimo, kot je to storil papež sveti Gregor, na absolutno nujnost zatekanja k tej Cerkvi, da bi dosegli večno odrešenje, sledili pravi poti razuma, se hranili z resnico, dosegli mir in celo srečo v tem življenju.
- Zato, če uporabimo besede svetega papeža: “Obrnite svoje korake k tej neomajni skali, na kateri je naš Odrešenik ustanovil vesoljno Cerkev, da se pot tistega, ki je iskrenega srca, ne bi izgubila v zvijačnih ovinkih” (Reg. viii. 24, ad Sabin. episcop.). Le ljubezen do Cerkve in zveza z njo sta tisti, ki “združujeta, kar je razdeljeno, vzpostavljata red, kjer je zmeda, blažita neenakosti, zapolnjujeta nepopolnosti” (Registr. v. 58 (53) ad Virgil. episcop.). Trdno je treba upoštevati, “da nihče ne more pravilno vladati v zemeljskih stvareh, če ne zna ravnati z božjimi stvarmi, in da je mir v državah odvisen od splošnega miru Cerkve” (Registr. v. 37 (20) ad Mauric. Aug.). Od tod izhaja absolutna nujnost popolne harmonije med obema oblastema, cerkveno in civilno, od koder je vsaka po Božji volji poklicana, da podpira drugo. Kajti “oblast nad vsemi ljudmi je bila dana iz nebes, da bi se pomagalo tistim, ki si prizadevajo dobro delati, da bi bila pot v nebesa širša in da bi bila zemeljska oblast služabnica nebeške” (Registr. iii. 61 (65) ad Mauric. Aug.).
- Iz teh načel je izhajala tista nepremagljiva trdnost, ki jo je pokazal Gregor in ki jo bomo z Božjo pomočjo skušali posnemati mi, odločeni za vsako ceno braniti pravice in prerogative, katerih varuh in zagovornik pred Bogom in ljudmi je rimski pontifikat. Toda isti Gregor je pisal patriarhom Aleksandrije in Antiohije: V primeru, da gre za pravice Cerkve, “moramo tudi s svojo smrtjo pokazati, da iz ljubezni do kakšnega lastnega zasebnega interesa ne želimo ničesar, kar bi bilo v nasprotju s skupno koristjo” (Registr. v. 41). In cesarju Mavriciju: “Tisti, ki zaradi domišljavosti dviguje vrat proti vsemogočnemu Bogu in proti predpisom očetov, mu ne bom nagnil vratu, niti z rezanjem mečev, saj zaupam v istega vsemogočnega Boga” (Registr. v. 37). In diakonu Sabinianu: (S. Sabinijan): “Pripravljen sem raje umreti, kot da bi dovolil, da se Cerkev v mojih dneh izrodi. In ti dobro poznaš moja pota, da sem potrpežljiv; ko pa se odločim, da ne bom več prenašal, se z veselo dušo soočim z nevarnostjo” (Registr. v. 6 (iv. 47)).
- Takšne so bile temeljne maksime, ki jih je papež Gregor nenehno oznanjal, in ljudje so ga poslušali. In tako je svet s knezi in ljudstvi, poslušnimi njegovim besedam, ponovno pridobil pravo odrešenje in stopil na pot civilizacije, ki je bila plemenita in rodovitna v blagoslovih, kolikor je temeljila na neizpodbitnih zapovedih razuma in moralne discipline ter je svojo moč črpala iz božansko razodete resnice in iz evangeljskih maksim.
- Toda v tistih dneh so ljudje, čeprav grobi, nevedni in še vedno brez vsakršne civilizacije, hrepeneli po življenju, tega pa jim ni mogel dati nihče razen Kristusa po Cerkvi, ki je “prišel, da bi imeli življenje in ga imeli še obilneje” (Jn x. 10). In res so imeli življenje in ga imeli v izobilju, prav zato, ker iz Cerkve ni moglo priti nobeno drugo življenje razen nadnaravnega življenja duš, ki v sebi vključuje in daje dodatno moč vsem življenjskim energijam, tudi v naravnem redu. “Če je korenina sveta, so svete tudi veje,” je dejal sveti Pavel poganom, “in ti, ki si divja oljka, si vcepljen vanje in si deležen korenine in maščobe oljke (Rim xi. 16, 17).
- Nasprotno pa se danes, čeprav svet uživa svetlobo, tako polno krščanske civilizacije, in se v tem pogledu niti za trenutek ne more primerjati z Gregorjevimi časi, zdi, kot da se je naveličal tistega življenja, ki je bilo in je še vedno glavni in pogosto edini vir tolikih blagoslovov – in to ne le preteklih, ampak tudi sedanjih. In ne le, da se ta nekoristna veja odcepi od debla, kot se je zgodilo v drugih časih, ko so nastale herezije in razkole, ampak najprej sekiro zažene v korenino drevesa, ki je Cerkev, in si prizadeva posušiti njene vitalne sokove, da bi bila njena poguba še bolj zanesljiva in da ne bi nikoli več zacvetela.
- V tej zablodi, ki je glavna zabloda našega časa in vir, iz katerega izvirajo vse druge, je izvor tolikšne izgube večnega odrešenja med ljudmi in vseh ruševin, ki so prizadele vero in nad katerimi še vedno žalujemo, ter mnogih drugih, za katere se še vedno bojimo, da se bodo zgodile, če se zlo ne odpravi. Zanikan je namreč ves nadnaravni red in posledično tudi božji poseg v red stvarstva in vladanje svetu ter možnost čudežev; in ko je vse to odvzeto, se nujno pretresejo temelji krščanske vere. Ljudje gredo celo tako daleč, da izpodbijajo argumente za obstoj Boga in z neprimerljivo drznostjo ter v nasprotju s prvimi načeli razuma zanikajo nepremagljivo moč dokaza, ki se od učinkov vzpenja do njihovega vzroka, to je Boga, in do pojma njegovih neskončnih lastnosti. “Njegove nevidne stvari se namreč od stvarjenja sveta jasno vidijo, saj se razumejo po ustvarjenem: tudi njegova večna moč in božanstvo” (Rim 1, 20). S tem se odpira pot drugim najhujšim zmotam, ki so enako nasprotne pravemu razumu in škodljive za dobro moralo.
- Brezpogojno zanikanje nadnaravnih načel, lastnih spoznanju, ki se napačno imenuje tako, je dejansko postalo postulat zgodovinske kritike, ki je prav tako napačna. Vse, kar se kakorkoli nanaša na nadnaravni red, bodisi da mu pripada, ga sestavlja, predpostavlja ali v njem zgolj najde svojo razlago, je brez nadaljnjega raziskovanja izbrisano s strani zgodovine. Takšni so božanskost Jezusa Kristusa, njegovo utelešenje po delovanju Svetega Duha, njegovo vstajenje po njegovi lastni moči in na splošno vse dogme naše vere. Ko se znanost enkrat poda na to napačno pot, je ne zadrži noben zakon kritike in po lastni volji iz svetih knjig izbriše vse, kar ji ne ustreza ali kar po njenem mnenju nasprotuje vnaprej postavljenim tezam, ki jih želi dokazati. Če namreč vzamemo nadnaravni red, je treba zgodbo o nastanku Cerkve zgraditi na povsem drugih temeljih, zato inovatorji ravnajo z zgodovinskimi spomeniki, kot jih naštevajo, in jih silijo, da govorijo to, kar želijo, da govorijo, in ne to, kar so avtorji teh spomenikov mislili.
- Mnogi so očarani nad velikim prikazom erudicije, ki ga imajo pred seboj, in nad navidezno prepričljivo močjo predloženih dokazov, tako da bodisi izgubijo vero bodisi čutijo, da je v njih močno omajana. Mnogi so tudi trdni v veri, ki kritično znanost obtožujejo, da je destruktivna, medtem ko je sama po sebi nedolžna in ob pravilni uporabi zanesljiv element preiskave. Tako prvi kot drugi ne vidijo, da izhajajo iz napačne hipoteze, se pravi iz napačno imenovane znanosti, ki jih logično sili v enako napačne sklepe. Kajti če imamo napačno filozofsko načelo, je vse, kar iz njega izhaja, okrnjeno. Toda teh zmot ne bo mogoče nikoli učinkovito ovreči, če ne bo prišlo do spremembe fronte, se pravi, če ne bodo tisti, ki se motijo, prisiljeni zapustiti področje kritike, v katerem se imajo za trdno zasidrane, in ga zamenjati z legitimnim področjem filozofije, zaradi opustitve katerega so zapadli v svoje zmote.
- Medtem pa je boleče, da moramo na ljudi, ki jim ne manjka bistroumnosti in uporabnosti, nasloviti očitek, ki ga je sveti Pavel namenil tistim, ki se od zemeljskih stvari ne uspejo dvigniti k tistim, ki so nevidne: “Postali so nečimrni v svojih mislih in njihovo nespametno srce se je zatemnilo; ker so se imeli za modre, so postali bedaki” (Rim l. 21, 22). In gotovo je neumen edino ime za tistega, ki vse svoje intelektualne sile porabi za gradnjo na pesku.
- Nič manj obžalovanja vredna ni škoda, ki jo to zanikanje povzroča moralnemu življenju posameznikov in civilne družbe. Odstranite načelo, da zunaj tega vidnega sveta obstaja kaj božanskega, in odvzamete vsakršno kontrolo nebrzdanim strastem, celo tistim najnižjim in najbolj sramotnim, in um, ki jim postane suženj, se razbesni v neredih vseh vrst. “Bog jih je izročil željam njihovega srca, da bi nečistovali svoja telesa med seboj” (Rim 1, 24). Dobro veste, častitljivi bratje, kako resnično na vseh straneh zmaguje kuga pokvarjenosti in kako se civilna oblast povsod, kjer se ne zateče k sredstvom pomoči, ki jih ponuja nadnaravni red, znajde povsem nezadostna pri nalogi, da bi jo zajezila. Ne, oblast nikoli ne bo mogla ozdraviti drugih slabosti, dokler bo pozabljala ali zanikala, da vsa moč prihaja od Boga. Edini nadzor, ki ga lahko oblast v tem primeru izvaja, je sila; toda sile ni mogoče stalno uporabljati, niti ni vedno na voljo, kljub temu pa ljudstvo še naprej spodkopava kot skrivna bolezen, postaja nezadovoljno z vsem, razglaša pravico, da ravna po svoji volji, podžiga upore, v državi sproža revolucije, pogosto skrajno nasilne; ruši vse človeške in božje pravice. Odstranite Boga in izgine vse spoštovanje civilnih zakonov, vse spoštovanje celo najnujnejših institucij; pravičnost je skregana; sama svoboda, ki pripada zakonu narave, je poteptana; in ljudje gredo tako daleč, da uničijo sam ustroj družine, ki je prvi in najtrdnejši temelj družbenega ustroja. Posledica tega je, da je v teh Kristusu sovražnih dneh vse težje uporabiti močna sredstva, ki jih je Odrešenik dal v roke Cerkvi, da bi ljudstva obdržala v mejah dolžnosti.
- Vendar za svet ni odrešitve, razen v Kristusu: “Kajti nobenega drugega imena pod nebom ni dano ljudem, po katerem bi se mogli rešiti” (Apd 4,12). K Kristusu se moramo torej vrniti. Pri njegovih nogah se moramo pokoriti, da bi iz njegovih božanskih ust slišali besede večnega življenja, kajti samo on nam lahko pokaže pot obnove, samo on nas pouči o resnici, samo on nam povrne življenje. On je tisti, ki je rekel: “Jaz sem pot, resnica in življenje” (Jn xiv. 16). Ljudje so ponovno poskušali delovati tukaj spodaj brez Njega, začeli so graditi stavbo, potem ko so zavrgli vogelni kamen, kot je apostol Peter grajal Jezusove usmrtitelje. In glej! kup, ki je bil ponovno postavljen, se zruši in pade na glave graditeljev ter jih zdrobi. Toda Jezus za vedno ostane vogelni kamen človeške družbe in spet postane očitna resnica, da brez njega ni odrešitve: “Ta je tisti kamen, ki ste ga vi, graditelji, zavrgli in ki je postal glava vogala, in v nobenem drugem ni odrešitve” (Apd iv. 11, 12).
- Iz vsega tega boste zlahka razbrali, častitljivi bratje, absolutno nujnost, ki je naložena vsakemu izmed nas, da z vso energijo svoje duše in z vsemi razpoložljivimi sredstvi sprejme to nadnaravno življenje v vsaki veji družbe – v ubogem delavcu, ki od jutra do večera v znoju čela zasluži svoj košček kruha, in v velikih na zemlji, ki predsedujejo usodi narodov. Predvsem se moramo zateči k molitvi, tako javni kot zasebni, in prositi Gospodovo usmiljenje in njegovo mogočno pomoč. “Gospod, reši nas – pogubimo se” (Mt viii. 25), moramo ponavljati kot apostoli, ko nas je preganjala nevihta.
- Vendar to ni dovolj. Gregor graja škofa, ki zaradi ljubezni do duhovne samote in molitve ne odide na bojišče, da bi se zavzeto boril za Gospodovo stvar: “Ime škofa, ki ga nosi, je prazno.” In prav je tako, kajti človeški razum je treba razsvetljevati z nenehnim oznanjevanjem resnice, zmote pa učinkovito ovreči z načeli prave in trdne filozofije in teologije ter z vsemi sredstvi, ki jih zagotavlja pristen napredek zgodovinskega raziskovanja. Še bolj nujno je, da se v zavest vseh ustrezno vcepijo moralne maksime, ki jih je učil Jezus Kristus, da bi se vsakdo naučil premagovati samega sebe, brzdati strasti uma, dušiti ponos, živeti v poslušnosti avtoriteti, ljubiti pravičnost in izkazovati dobrodelnost do vseh, s krščansko ljubeznijo blažiti grenkobo družbenih neenakosti, odtrgati srce od dobrin tega sveta, živeti zadovoljno s stanjem, v katerega nas je postavila Previdnost, in si prizadevati, da bi ga z izpolnjevanjem svojih dolžnosti izboljšali, hrepeneti po prihodnjem življenju v upanju na večno nagrado. Predvsem pa je treba ta načela vcepiti in poskrbeti, da bodo prodrla v srce, da bo tam pognala korenine prava in trdna pobožnost in da bodo vsi, tako ljudje kot kristjani, s svojimi dejanji kot tudi z besedami spoznavali dolžnosti svojega stanu ter se s sinovskim zaupanjem zatekali k Cerkvi in njenim služabnikom, da bi pri njih dosegli odpuščanje svojih grehov, prejeli krepčilno milost zakramentov in uredili svoje življenje po krščanskih zakonih.
- S temi glavnimi nalogami duhovne službe je treba združiti Kristusovo ljubezen, in ko nas ta premakne, ne bo nikogar v stiski, ki ga ne bi potolažili, ne bo solz, ki jih ne bi osušile naše roke, ne bo potrebe, ki je ne bi omilili. Izvajanju te ljubezni se v celoti posvetimo; vse naše zadeve naj se umaknejo pred njo, naše osebne interese in udobje naj bodo zaradi nje na stranskem tiru; postanimo “vse za vse ljudi” (1 Kor 22, 22), da bi vse ljudi pridobili za Gospoda, in se po Kristusovem zgledu odpovemo samemu življenju: “Dobri pastir da svoje življenje za svoje ovce (Jn x. 11).
- Teh dragocenih opominov je veliko na straneh, ki jih je papež sveti Gregor zapustil napisane, z veliko večjo močjo pa so izraženi v raznovrstnih zgledih njegovega občudovanja vrednega življenja.
- Ker pa vse to nujno izhaja tako iz narave načel krščanskega razodetja kot iz notranjih lastnosti, ki naj bi jih imel naš apostolat, jasno vidite, častitljivi bratje, kako zmotni so tisti, ki mislijo, da služijo Cerkvi, in dajejo sadove za odrešenje duš, ko se z nekakšno previdnostjo mesa izkazujejo za liberalne v popuščanju lažno imenovani znanosti, v usodni iluziji, da bodo tako lažje pridobili tiste, ki so v zmoti, v resnici pa v nenehni nevarnosti, da se bodo sami izgubili. Resnica je ena in je ni mogoče razpoloviti; traja večno in ni podvržena spremembam časa. “Jezus Kristus, danes in včeraj in isti na veke” (Hebr. xiii. 8).
- In tako so v resni zmoti tudi vsi tisti, ki se ukvarjajo z blaginjo ljudi in zlasti podpirajo stvar nižjih razredov, skušajo spodbujati predvsem materialno blaginjo telesa in življenja, popolnoma pa molčijo o svoji duhovni blaginji in zelo resnih dolžnostih, ki jim jih nalaga njihov krščanski poklic. Ne sramujejo se včasih kot s tančico prikriti nekaterih temeljnih evangeljskih izrekov, ker se bojijo, da jih sicer ljudje ne bi hoteli slišati in jim slediti. Zagotovo je preudarnost v tem, da postopoma razlagamo resnico, kadar imamo opraviti z ljudmi, ki so nam popolnoma tuji in popolnoma ločeni od Boga. “Preden uporabimo jeklo, naj se rane otipajo z rahlo roko,” kot je dejal Gregor (Registr. v. 44 (18) ad Joannem episcop.). Toda tudi ta previdnost bi se spustila v zgolj telesno previdnost, če bi jo predlagali kot pravilo stalnega in vsakdanjega delovanja – še toliko bolj, ker se zdi, da takšna metoda ne bi ustrezno upoštevala tiste Božje milosti, ki podpira duhovniško službo in ki ni dana samo tistim, ki to službo opravljajo, ampak vsem Kristusovim vernikom, da bi naše besede in naša dejanja našla vstop v njihovo srce. Gregor nikakor ni razumel te previdnosti niti pri oznanjevanju evangelija niti pri številnih čudovitih delih, ki jih je opravil za lajšanje bede. Nenehno je delal to, kar so delali apostoli, saj so ti, ko so šli prvič na svet, da bi vanj prinesli Kristusovo ime, ponavljali rek: “Mi oznanjamo križanega Kristusa, za Jude pohujšanje, za pogane neumnost” (I Kor 1, 23). Če je kdaj obstajal čas, v katerem se je človeška previdnost zdela edini način, da bi kaj dosegli v svetu, ki je bil povsem nepripravljen sprejeti tako nove nauke, tako nasprotne človeškim strastem, tako nasprotne civilizaciji, ki je bila takrat v svojem najbolj cvetočem obdobju Grkov in Rimljanov, je bilo to zagotovo obdobje oznanjevanja vere. Toda apostoli so se takšni previdnosti odrekli, ker so dobro razumeli Božjo zapoved: “Bogu se je z neumnostjo našega oznanjevanja zljubilo odrešiti tiste, ki verujejo (I Kor 1,21). In kot je bilo vedno, je tudi danes ta neumnost “za tiste, ki so odrešeni, se pravi za nas, Božja moč” (I Kor 1,18). Škandal križanega nam bo tudi v prihodnosti, tako kot v preteklosti, zagotavljal najmočnejše orožje; zdaj kot nekoč bomo v tem znamenju našli zmago.
- Toda, častitljivi bratje, to orožje bo v rokah ljudi, ki niso navajeni notranjega življenja s Kristusom, niso vzgojeni v šoli prave in trdne pobožnosti, niso popolnoma razvneti od gorečnosti za Božjo slavo in širjenje njegovega kraljestva, izgubilo veliko svoje učinkovitosti ali bo povsem neuporabno. Gregor je tako močno čutil to nujnost, da je z največjo skrbnostjo oblikoval škofe in duhovnike, ki jih je spodbujala velika želja po božji slavi in resnični dobrobiti duš. In ta namen je imel pred seboj v svoji knjigi o pastoralnem pravilu, v kateri so zbrani zakoni, ki urejajo oblikovanje duhovščine in vodenje škofov – zakoni, ki so najbolj primerni ne le za njegov čas, ampak tudi za našega. Kot “Argus, poln svetlobe,” pravi njegov življenjepisec, “se je z očmi svoje pastoralne skrbi gibal po vsem svetu” (Joann. Diac., lib ii. c. 55), da bi odkril in popravil napake in malomarnost duhovščine. Ne, trepetal je že ob sami misli, da bi barbarstvo in nesmrtnost lahko dobila oporo v življenju duhovščine, in bil je globoko ganjen in si ni dal miru, kadar je izvedel za kak prekršek disciplinskih zakonov Cerkve, in je takoj dajal opomine in popravke, kršiteljem grozil s kanonskimi kaznimi, včasih jih je sam takoj uporabil in spet odstranil nevredne iz njihovih služb brez odlašanja in brez človeškega spoštovanja.
- Poleg tega je vcepil maksime, ki jih pogosto najdemo v njegovih spisih v takšni obliki, kot je ta: “V kakšnem razpoloženju vstopa v službo posrednika med Bogom in človekom nekdo, ki se ne zaveda, da je z zaslužnim življenjem seznanjen z milostjo?” (Reg. Past. i. 10). “U strast živi v njegovih dejanjih, s kakšno predrznostjo hiti zdraviti rano, ko nosi brazgotino na samem obrazu?” (Mt 5,7). (Reg. Past. i. 9). Kakšne sadove lahko pričakujemo za odrešenje duš, če se apostoli “s svojim življenjem borijo proti temu, kar oznanjajo v svojih besedah”? (Reg. Past. i. 2). “Resnično ne more odpraviti prestopkov drugih, kdor je sam opustošen od njih” (Reg. Past. i. 11).
- Podoba pravega duhovnika, kakor ga razume in opisuje Gregor, je človek, “ki, umirajoč vsem telesnim strastem, že živi duhovno; ki ne misli na blaginjo sveta; ki se ne boji nesreč; ki si želi samo notranjih stvari; ki si ne dovoli želeti tega, kar pripada drugim, ampak je liberalen do svojega; ki je ves poln sočutja in nagnjen k odpuščanju, vendar se pri odpuščanju nikoli pretirano ne oddalji od popolnosti pravičnosti; ki nikoli ne dela nezakonitih dejanj, ampak obžaluje nezakonita dejanja drugih, kot da bi bila njegova lastna; ki z vso srčno naklonjenostjo sočustvuje s slabostjo drugih in se veseli blaginje svojega bližnjega kot lastne koristi; ki je v vseh svojih dejanjih vzor drugim, tako da se nima česa sramovati, vsaj kar zadeva zunanja dejanja; ki se uči živeti tako, da bo lahko z vodami nauka napojil izsušena srca svojih bližnjih; ki z molitvijo in lastno izkušnjo ve, da lahko od Gospoda doseže, za kar prosi” (Reg. Past. i. 10).
- Kako zelo mora torej škof, častitljivi bratje, resno razmisliti pri sebi in v Božji navzočnosti, preden položi roke na mlade levite! “Nikoli naj si ne drzne, bodisi kot dejanje naklonjenosti komurkoli bodisi kot odgovor na prošnje, ki so mu bile izrečene, v svete redove povzdigniti koga, čigar življenje in dejanja ne dajejo jamstva za dostojnost” (Registr. v 63 (58) ad universos episcopos per Hellad). S kakšnim premislekom bi moral razmisliti, preden bi delo apostolata zaupal novo posvečenim duhovnikom! Če niso ustrezno preizkušeni pod budnim nadzorom preudarnejših duhovnikov, če ni obilo dokazov o njihovi moralnosti, nagnjenosti k duhovnim vajam, takojšnji poslušnosti vsem normam delovanja, ki jih predlaga cerkvena navada ali dokazujejo dolge izkušnje, ali jih nalagajo tisti, ki jih je “Sveti Duh postavil za škofe, da vodijo Božjo Cerkev” (Apd xx. 28), ne bodo opravljali duhovniške službe za odrešenje, ampak za propad krščanskega ljudstva. Povzročali bodo namreč nesoglasja in spodbujali bolj ali manj prikrito uporništvo ter tako svetu ponujali žalosten prizor nečesa podobnega razdoru med nami, medtem ko so ti žalostni dogodki v resnici le napuh in neukrotljivost peščice. O, naj bodo tisti, ki vzbujajo nesoglasja, popolnoma odstranjeni z vseh položajev. Takšnih apostolov Cerkev ne potrebuje; niso apostoli Jezusa Kristusa Križanega, ampak samih sebe.
- Zdi se nam, da imamo pred očmi še vedno navzočega svetega papeža Gregorja na lateranskem koncilu, obdanega z velikim številom škofov z vseh koncev sveta. O, kako plodna je spodbuda, ki pade iz njegovih ust o dolžnostih duhovščine! Kako je njegovo srce prežeto z gorečnostjo! Njegove besede so kot strele, ki raztrgajo pokvarjene, kot biče, ki zadenejo nedolžne, kot plameni božje ljubezni, ki nežno obdajajo najbolj goreče. Preberite to čudovito Gregorjevo homilijo, častitljivi bratje, ter jo dajte prebrati in premišljevati svojim duhovnikom, zlasti med vsakoletnim umikom (Hom. in Evang. i. 17).
- “Glejte, svet je poln duhovnikov, a res redko je najti delavca v Božjih rokah; res prevzemamo duhovniško službo, a obveznosti službe ne izpolnjujemo” (Hom. in Evang. n. 3). Kakšno moč bi danes imela Cerkev, če bi lahko v vsakem duhovniku našla delavca! Kakšne obilne sadove bi nadnaravno življenje Cerkve obrodilo v dušah, če bi ga vsi učinkovito spodbujali. Gregorju je v njegovem času uspelo močno spodbuditi tega duha energičnega delovanja in ta spodbuda je bila tolikšna, da se je isti duh ohranil tudi v naslednjih stoletjih. Celotno srednjeveško obdobje nosi tako imenovani gregorijanski odtis; skoraj vse, kar je dejansko imelo, je prišlo od papeža – pravila cerkvene uprave, različne faze dobrodelnosti in filantropije v družbenih ustanovah, načela najbolj popolne krščanske askeze in samostanskega življenja, ureditev liturgije in umetnost sakralne glasbe.
- Časi so se res močno spremenili. Toda, kot smo že večkrat ponovili, se v življenju Cerkve ni nič spremenilo. Od svojega božanskega ustanovitelja je podedovala vrlino, da lahko v vseh časih, ne glede na to, kako zelo se razlikujejo, zagotavlja vse, kar je potrebno ne le za duhovno blaginjo duš, ki je neposredni cilj njenega poslanstva, ampak tudi vse, kar pomaga napredku resnične civilizacije, saj to izhaja kot naravna posledica tega istega poslanstva.
- Ne more biti namreč drugače, kot da resnice nadnaravnega reda, katerih depozitar je Cerkev, spodbujajo tudi vse, kar je resnično, dobro in lepo v naravnem redu, in to toliko bolj učinkovito, kolikor bolj so te resnice povezane z najvišjim načelom vse resnice, dobrote in lepote, ki je Bog.
- Človeška znanost ima veliko korist od razodetja, ker ji slednje odpira nova obzorja in prej spoznava druge resnice naravnega reda ter ker odpira pravo pot raziskovanja in jo varuje pred napakami pri uporabi in metodi. Tako svetilnik mnogim pokaže stvari, ki jih sicer ne bi videli, medtem ko opozarja na skale, na katerih bi ladja doživela brodolom.
- In ker nam božanski Odrešenik za našo moralno vzgojo kot najvišji vzor popolnosti predlaga svojega nebeškega Očeta (Mt v. 48), to je samo božansko dobroto, kdo ne more spregledati mogočne spodbude, ki iz tega izhaja za vedno popolnejše spoštovanje naravnega zakona, zapisanega v naših srcih, in posledično za večjo blaginjo posameznika, družine in splošne družbe? Divjost barbarov se je tako spremenila v nežnost, ženska je bila osvobojena podrejenosti, suženjstvo je bilo zatrto, red je bil vzpostavljen v ustrezni in vzajemni neodvisnosti različnih družbenih razredov, priznana je bila pravičnost, razglašena prava svoboda duš ter zagotovljen družbeni in notranji mir.
- Končno se umetnosti, ki so se zgledovale po najvišjem vzorcu vse lepote, ki je Bog sam, od katerega izvira vsa lepota, ki jo najdemo v naravi, varneje oddaljujejo od vulgarnih pojmov in se učinkoviteje dvigajo k idealu, ki je življenje vsake umetnosti. In kako rodovitno za dobro je bilo načelo, da se jih uporabi v službi božjega čaščenja in da se Gospodu daruje vse, kar se mu zdi vredno zaradi svojega bogastva, dobrote in elegance oblike. To načelo je ustvarilo sakralno umetnost, ki je postala in še vedno ostaja temelj vse profane umetnosti. Nedavno smo se tega dotaknili v posebnem motu proprio, ko smo govorili o obnovi rimskega petja v skladu s starodavnim izročilom in o sakralni glasbi. Ista pravila veljajo tudi za druge umetnosti, vsako na svojem področju, tako da lahko to, kar je bilo rečeno o petju, rečemo tudi za slikarstvo, kiparstvo in arhitekturo; Cerkev je vse te najplemenitejše stvaritve genija izdatno navdihovala in spodbujala. Ves človeški rod, ki se hrani s tem vzvišenim idealom, postavlja veličastne templje in tu v Božji hiši kot v svoji hiši dviga svoje srce k nebeškim stvarem sredi zakladov vseh lepih umetnosti, ob veličini liturgičnega obreda in ob spremljavi najslajše pesmi.
- Vse te koristi, ponavljamo, je delovanje papeža svetega Gregorja uspelo doseči v njegovem času in v stoletjih, ki so sledila; in tudi te bo mogoče doseči danes, in sicer zaradi notranje učinkovitosti načel, ki naj nas vodijo, in sredstev, ki jih imamo na voljo, pri čemer bomo z vso vnemo ohranjali dobro, ki nam je po Božji milosti še ostalo, in “obnavljali v Kristusu” (Ef 1,10) vse, kar se je žal oddaljilo od pravega pravila.
- Veseli smo, da lahko ta Naša pisma zaključimo z besedami, s katerimi je sveti Gregor sklenil svoj nepozabni poziv na lateranskem koncilu: “O teh stvareh, bratje, morate z vso skrbnostjo premišljevati sami in jih hkrati predlagati v premišljevanje svojemu bližnjemu. Pripravite se, da boste Bogu vrnili sadove službe, ki ste jo prejeli. Vse, kar smo vam nakazali, pa bomo veliko bolje dosegli z molitvijo kot z našim govorjenjem. Molimo: O Bog, po čigar volji smo bili poklicani za pastirje med ljudmi, daj, prosimo te, da nam omogočiš, da bomo v tvojih očeh to, kar nam govorijo človeška usta” (Hom. cit., ii. 18).
- In medtem ko na priprošnjo svetega papeža Gregorja zaupamo, da bo Bog milostno uslišal našo molitev, vsem vam, častitljivi bratje, ter vaši duhovščini in ljudstvu z vso naklonjenostjo našega srca podeljujemo apostolski blagoslov kot obljubo nebeških milosti in v znamenje naše očetovske dobre volje.
Dano v Rimu pri svetem Petru 12. marca leta 1904, na praznik svetega Gregorja I., papeža in doktorja Cerkve, v prvem letu našega pontifikata.
