O brezmadežnem spočetju
Papež Pij X. – 1904
Patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.
Spoštovani bratje, zdravje in apostolski blagoslov.
Po nekajmesečnem presledku bo spet zaokrožil tisti najsrečnejši dan, ko je pred petdesetimi leti naš predhodnik Pij IX. papež svetega spomina, obdan s plemenito krono kardinalov in škofov, z avtoriteto nezmotljivega magisterija kot od Boga razodeto resnico izrekel in razglasil, da je bila presveta Devica Marija v prvem trenutku svojega spočetja brez vsakega madeža izvirnega greha. Ves svet pozna čustva, s katerimi so verniki vseh narodov na zemlji sprejeli to razglasitev, in manifestacije javnega zadovoljstva in veselja, ki so jo pozdravile, saj resnično v spominu ljudi ni bilo bolj univerzalnega ali bolj usklajenega izraza čustev, izkazanih do presvete Božje matere ali namestnice Jezusa Kristusa.
- In, častitljivi bratje, zakaj ne bi upali, da se bo danes, ko po pol stoletja obnavljamo spomin na Brezmadežno Devico, v naših mislih prebudil odmev tistega svetega veselja in da se bodo ti veličastni prizori vere in ljubezni do presvete Božje matere ponovili? Vsega tega si v resnici goreče želimo zaradi pobožnosti, združene z največjo hvaležnostjo za prejete koristi, ki smo jo vedno gojili do blažene Device; zanesljivo zagotovilo za izpolnitev naših želja pa nam daje gorečnost vseh katoličanov, ki so pripravljeni in voljni množiti svoja pričevanja ljubezni in spoštovanja do velike Božje Matere. Ne smemo pa zamolčati, da to Našo željo še posebej spodbuja nekakšen skrivni instinkt, ki nas vodi k temu, da smatramo, da ni daleč izpolnitev tistih velikih upov, h katerim je – vsekakor ne nepremišljeno – slovesna razglasitev dogme o brezmadežnem spočetju odprla misli Pija, Našega predhodnika, in vseh škofov v vesolju.
- Mnogi, to je res, obžalujejo dejstvo, da so bili do zdaj ti upi neizpolnjeni, in so nagnjeni k temu, da ponavljajo Jeremijeve besede: “Pričakovali smo mir, pa ni bilo nič dobrega; pričakovali smo čas ozdravljenja, pa smo videli strah” (Jer. viii., 15). Toda vsi taki bodo zagotovo okarani kot “ljudje majhne vere”, ki se ne trudijo, da bi prodrli v Božja dela ali jih ocenili v luči resnice. Kajti kdo lahko prešteje skrivne darove milosti, ki jih je Bog v tem obdobju po priprošnji blažene Device podelil svoji Cerkvi? In tudi če spregledamo te darove, kaj naj rečemo o vatikanskem koncilu, ki je bil tako ugodno sklican, o dogmi o papeževi nezmotljivosti, ki je bila tako primerno razglašena, da bi preprečila zmote, ki so se kmalu pojavile, ali končno o novi gorečnosti brez primere, s katero so se verniki vseh razredov in narodov že dolgo zgrinjali, da bi osebno častili Kristusovega namestnika? Gotovo se je Božja previdnost izkazala za občudovanja vredno v naših dveh predhodnikih, Piju in Levu, ki sta v najbolj nemirnih časih s tako veliko svetostjo vladala Cerkvi tako dolgo, kot ni bilo priznano nobenemu drugemu pred njima. In potem, ko je Pij IX. kot dogmo katoliške vere razglasil Marijino izvzetje iz prvotnega madeža, je Devica sama v Lurdu začela čudovite manifestacije, ki so jim sledila obsežna in veličastna gibanja, iz katerih sta nastala ta dva templja, posvečena Brezmadežni Materi, kjer so čudeži, ki se še vedno dogajajo na njeno priprošnjo, čudovit argument proti neverodostojnosti današnjega časa.
- Ker smo torej priče vseh teh velikih koristi, ki jih je Bog podelil po blagodejnem vplivu Device v teh petdesetih letih, ki se zdaj zaključujejo, zakaj ne bi verjeli, da je naše odrešenje bližje, kot smo mislili; še toliko bolj, ker iz izkušnje vemo, da je v skladu z Božjo previdnostjo, ko zlo doseže svoje meje, odrešitev nedaleč stran. “Njen čas je blizu in njeni dnevi se ne bodo podaljšali. Kajti Gospod se bo usmilil Jakoba in iz Izraela bo izbral enega” (Izaija xiv., 1). Zato upanje, ki ga gojimo, ni prazno, da bomo tudi mi kmalu lahko ponovili: “Gospod je zlomil palico hudobnih, palico vladarjev. Vsa zemlja je tiha in mirna, veseli se in raduje” (prav tam, 5, 7).
- Toda prvi in glavni razlog, častitljivi bratje, zakaj bi morala petdeseta obletnica razglasitve dogme o brezmadežnem spočetju vzbuditi v dušah kristjanov posebno gorečnost, je za nas v tisti obnovi vseh stvari v Kristusu, ki smo jo že predstavili v našem prvem encikličnem pismu. Kajti ali lahko kdo ne uvidi, da ni zanesljivejše ali bolj neposredne poti kot po Mariji za združitev vsega človeštva v Kristusu in pridobitev po njem popolne posvojitve sinov, da bi bili pred Bogom sveti in brezmadežni? Kajti če je bilo Mariji res rečeno: “Blagor tebi, ki si verovala, ker se bo v tebi izpolnilo, kar ti je rekel Gospod” (Lk 1,5), 45); ali z drugimi besedami, da bo spočela in rodila Božjega Sina, in če je res sprejela v svoje prsi Njega, ki je po naravi Resnica sama, da bi “On, ustvarjen v novem redu in z novim rojstvom, čeprav neviden v sebi, postal viden v našem telesu” (sv. Leon Veliki, Ser. 2, De Nativ. Dom. ): Božji Sin, ki je postal človek in je “avtor in dopolnitelj naše vere”; iz tega gotovo sledi, da je treba njegovo presveto Mater priznati kot udeleženko božanskih skrivnosti in na neki način njihovo varuhinjo ter da se na njej kot na temelju, najplemenitejšem po Kristusu, dviga zgradba vere vseh stoletij.
- Kako lahko mislimo drugače? Ali nam Bog ne bi mogel na drug način kot po Devici dati Odrešenika človeškega rodu in ustanovitelja vere? Ker pa je Božja previdnost hotela, da imamo Človeka-Boga po Mariji, ki ga je spočela s Svetim Duhom in ga rodila v svojih prsih, nam preostane le, da sprejmemo Kristusa iz Marijinih rok. Zato nam je odrešenik človeštva skoraj vedno, kadar Sveto pismo preroško govori o milosti, ki naj bi se pojavila med nami, predstavljen kot združen s svojo materjo. Jagnje, ki bo vladalo svetu, bo poslano – a poslano bo iz skale v puščavi; cvet bo vzcvetel, a vzcvetel bo iz Jessejeve korenine. Adam, oče človeštva, je pogledal na Marijo, ki je zdrobila kačjo glavo, in si osušil solze, ki mu jih je malikovanje prineslo v oči. Noe je mislil nanjo, ko je bil zaprt v varni skrinji, in Abraham, ko je preprečil uboj svojega sina; Jakob ob pogledu na lestev, po kateri so se vzpenjali in spuščali angeli; Mojzes, osupel ob pogledu na grm, ki je gorel, a se ni pogrel; David, ki je s plesom in psalmijo spremljal Božji lok; Elija, ko je gledal majhen oblak, ki se je dvignil iz morja. Skratka, po Kristusu najdemo v Mariji konec zakona in izpolnitev postave in orakljev.
- In da nam je po Devici, in to bolj kot po kateri koli drugi poti, ponujena pot do spoznanja Jezusa Kristusa, ni mogoče dvomiti, če se spomnimo, da je bil Jezus samo z njo od vseh drugih trideset let povezan, kakor je sin običajno povezan z materjo, v najtesnejših vezeh bližine in domačega življenja. Kdo bi lahko bolje kot njegova mati odprto spoznal občudovanja vredne skrivnosti Kristusovega rojstva in otroštva, predvsem pa skrivnost utelešenja, ki je začetek in temelj vere? Marija ni le ohranjala in premišljevala dogodkov iz Betlehema in dejstev, ki so se zgodila v Jeruzalemu v Gospodovem templju, ampak je tako kot ona delila Kristusove misli in skrivne želje, lahko rečemo, da je živela samo življenje svojega Sina. Zato nihče ni poznal Kristusa tako globoko kot ona in nihče ne more biti bolj kompetenten kot vodnik in učitelj spoznavanja Kristusa.
- Iz tega sledi, kot smo že poudarili, da je Devica kot sredstvo za združitev človeštva s Kristusom močnejša od vseh drugih. Od tod tudi zato, ker je po besedah samega Kristusa: “Zdaj pa je to večno življenje: in Jezusa Kristusa, ki si ga poslal” (Jn xvii., 3), in ker po Mariji dosežemo spoznanje Kristusa, po Mariji tudi najlažje dosežemo tisto življenje, katerega vir in izvor je Kristus.
- In če se lotimo razmisleka o tem, kako številni in mogočni so vzroki, zaradi katerih je ta presveta Mati polna gorečnosti, da bi nam podelila te dragocene darove, o, kako se bo razširilo naše upanje!
- Kajti ali ni Marija Kristusova Mati? Potem je tudi naša Mati. In mi moramo v resnici trditi, da je Kristus, Beseda, ki je postala meso, tudi Odrešenik človeštva. Imel je fizično telo kot vsak drug človek: in spet kot Odrešenik človeške družine je imel duhovno in mistično telo, namreč družbo tistih, ki verujejo v Kristusa. “Mnogi smo, a eno samo telo v Kristusu” (Rim xii., 5). Blažena Devica ni spočela večnega Božjega Sina samo zato, da bi postal človek, ki bi od nje prevzel svojo človeško naravo, ampak tudi zato, da bi bil s pomočjo od nje prevzete narave Odrešenik ljudi. Zaradi tega je angel rekel pastirjem: “Odrešenik bo odrešenik: “Danes se vam je rodil Odrešenik, ki je Kristus Gospod” (Lk ii., 11). Zato je Kristus v istem svetem naročju svoje najčistejše Matere sprejel meso in združil s seboj duhovno telo, ki so ga oblikovali tisti, ki naj bi verovali vanj. Zato lahko rečemo, da je Marija, ki je v sebi nosila Odrešenika, nosila tudi vse tiste, katerih življenje je bilo vsebovano v Odrešenikovem življenju. Zato smo vsi, ki smo združeni s Kristusom in smo, kot pravi apostol, člani njegovega telesa, njegovega mesa in njegovih kosti (Efez. v., 30), izšli iz Marijinega materinskega telesa kot telo, združeno s svojo glavo. Zato smo, čeprav na duhovni in mistični način, vsi Marijini otroci in ona je Mati vseh nas. Mati, resda duhovno, a resnično Mati Kristusovih članov, ki smo mi (S. Aug. L. de S. Virginitate, c. 6).
- Če je torej presveta Devica hkrati Mati Boga in ljudi, kdo lahko dvomi, da si bo z vso prizadevnostjo prizadevala, da bi Kristus, Glava telesa Cerkve (Kolz. i., 18), prelil svoje darove na nas, svoje člane, predvsem pa da bi ga spoznali in živeli po njem (I Jn iv., 9)?
- Poleg tega ni bila samo privilegij presvete Matere, da je edinemu Božjemu Sinu, ki naj bi se rodil s človeškimi členi (S. Beda Ven. L. Iv. in Luc. xl.), priskrbela snov svojega mesa, iz katere naj bi bila pripravljena Žrtev za odrešenje ljudi; njena je bila tudi naloga, da to Žrtev neguje in hrani ter jo ob določenem času predstavi za daritev. Od tod ta neprekinjena skupnost življenja in dela Sina in Matere, tako da so se o obeh lahko izrekle Psalmistove besede: “Moje življenje je prežeto z žalostjo in moja leta s stokanjem” (Ps xxx, 11). Ko je prišla Sinova najvišja ura, je ob Jezusovem križu stala Marija, njegova Mati, ki se ni ukvarjala le s kontemplacijo krutega prizora, ampak se je veselila, da je bil njen edini Sin darovan za odrešenje človeštva, in tako popolnoma sodelovala pri njegovem trpljenju, da bi, če bi bilo mogoče, z veseljem prenesla vse muke, ki jih je nosil njen Sin (S. Bonav. 1. Sent d. 48, ad Litt. dub. 4). In iz te skupnosti volje in trpljenja med Kristusom in Marijo si je zaslužila, da je najzaslužneje postala Reparatrix izgubljenega sveta (Eadmeri Mon. De Excellentia Virg. Mariae, c. 9) in Dispensatrix vseh darov, ki nam jih je naš Odrešenik pridobil s svojo smrtjo in s svojo krvjo.
- Seveda ni mogoče zanikati, da je razdajanje teh zakladov posebna in posebna pravica Jezusa Kristusa, saj so izključno sad njegove Smrti, ki je po svoji naravi posrednik med Bogom in človekom. Kljub temu je bilo s tem že omenjenim druženjem v žalosti in trpljenju med Materjo in Sinom dovoljeno, da je bila presveta Devica najmočnejša posrednica in zagovornica vsega sveta pri svojem božanskem Sinu (Pij IX. Ineffabilis). Vir je torej Jezus Kristus, “od katerega polnosti smo vsi prejeli” (Jn i., 16), “od katerega vse telo, ki je zgoščeno in primerno povezano s tem, kar vsak sklep podpira, po delovanju v meri vsakega dela, povečuje telo za njegovo izgradnjo v ljubezni” (Ef. iv., 16). Marija pa je, kot upravičeno ugotavlja sveti Bernard, kanal (Serm. de temp on the Nativ. B. V. De Aquaeductu n. 4); ali, če hočete, povezovalni del, katerega naloga je povezati telo z glavo in prenesti na telo vplive in volje glave – mislimo na vrat. Da, pravi sveti Bernardin Sienski, “ona je vrat naše Glave, po katerem On svojemu mističnemu telesu posreduje vse duhovne darove” (Quadrag. de Evangel. aetern. Serm. x., a. 3, c. iii.).
- Videli bomo, da smo torej zelo daleč od tega, da bi Božji Materi pripisali produktivno moč milosti – moč, ki pripada samo Bogu. Ker pa jo Marija v svetosti in zedinjenosti z Jezusom Kristusom nosi nad vsemi in ker jo je Jezus Kristus vključil v delo odrešenja, nam zasluži “de congruo”, v jeziku teologov, kar nam Jezus Kristus zasluži “de condigno”, in je vrhovna ministrica razdeljevanja milosti. Jezus “sedi na desnici veličastva na višavah” (Hebrejcem i. b). Marija sedi na desnici svojega Sina – tako varno zatočišče in tako zanesljiva pomoč pred vsemi nevarnostmi, da se pod njenim vodstvom, njenim pokroviteljstvom in njenim varstvom nimamo česa bati ali obupati. (Pij IX. v buli Ineffabilis).
- Če se vrnemo k našemu namenu, kdo ne bo uvidel, da smo za Marijo upravičeno trdili, da je – kot stalna spremljevalka Jezusa od hiše v Nazaretu do višine Kalvarije, kot nad vsemi drugimi posvečena v skrivnosti njegovega Srca in kot razdeljevalka zakladov njegovih zaslug po pravici svojega materinstva – zaradi vseh teh razlogov najbolj zanesljiva in učinkovita pomoč, da pridemo do spoznanja in ljubezni do Jezusa Kristusa. Žal nam to s svojim ravnanjem neizpodbitno dokazujejo tisti, ki, zapeljani z demonskimi zvijačami ali prevarani z lažnimi nauki, mislijo, da lahko opravijo brez pomoči Device. Nesrečni so tisti, ki Marijo zanemarjajo pod pretvezo časti, ki jo je treba izkazati Jezusu Kristusu! Kot da bi bilo mogoče najti otroka drugje kot pri Materi!
- V teh okoliščinah, častitljivi bratje, naj imajo prav ta cilj vse slovesnosti, ki se povsod pripravljajo v čast svetemu in brezmadežnemu Marijinemu spočetju. Nobena poklonitev ji ni bolj prijetna, nobena ji ni bolj sladka od tega, da bi spoznali in resnično ljubili Jezusa Kristusa. Naj torej množice napolnijo cerkve – naj se praznujejo slovesni prazniki in javno rajanje: to so stvari, ki so nadvse primerne za poživitev naše vere. Toda če jim ne dodamo srca in volje, bodo vse to le prazne oblike, zgolj navidezna pobožnost. Ob takem prizoru bi nas Devica, ki si je izposodila besede Jezusa Kristusa, nagovorila s pravičnim očitkom: “To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene” (Mt xv., 8).
- Da bi bilo čaščenje Božje Matere pravilno in dobro, bi moralo izvirati iz srca; telesna dejanja tu nimajo ne koristnosti ne vrednosti, če v njih ne sodelujejo dejanja duše. Slednja pa imajo lahko le en cilj, in sicer, da v celoti izvršujemo, kar nam zapoveduje božanski Marijin Sin. Kajti če ima samo resnična ljubezen moč, da združi volje ljudi, je nujno, da imamo z Marijo eno voljo služiti Jezusu, našemu Gospodu. Kar je ta preudarna Devica rekla služabnikom na poročnem slavju v Kani, namenja tudi nam: “Karkoli vam bo rekel, storite” (Jn 2,5).
Tu je beseda Jezusa Kristusa: (Mt xix., 17): “Če hočete priti v življenje, se držite zapovedi” (Mt xix., 17). Naj se vsak v celoti prepriča o tem, da če ga pobožnost do Blažene Device ne ovira pri grešenju ali ne spodbuja njegove volje, da bi spremenil slabo življenje, je to zavajajoča in lažniva pobožnost, saj ji manjka ustreznega učinka in naravnih sadov.
- Če kdo želi potrditev tega, jo zlahka najde v dogmi o Marijinem brezmadežnem spočetju. Če namreč pustimo ob strani izročilo, ki je tako kot Sveto pismo vir resnice, kako se je to prepričanje o Marijinem brezmadežnem spočetju pojavilo tako v skladu s katoliškim umom in čutenjem, da je veljalo za enotno in kot prirojeno v duši vernikov? “Sramežimo se reči,” je odgovor Dionizija iz Chartreuxa, “o tej ženski, ki naj bi zdrobila glavo kači, ki jo je zdrobila, in o tej Božji materi, da je bila kdaj hči hudobije” (Sent. d. 3, q. 1). Ne, za krščansko inteligenco je nepredstavljiva misel, da je Kristusovo meso, sveto, nerazvito, nedolžno, nastalo v Marijinem telesu iz mesa, ki je kdaj, četudi le za najkrajši trenutek, dobilo kakršen koli madež. In zakaj je tako, če ne zato, ker neskončno nasprotje ločuje Boga od greha? Tu je gotovo izvor prepričanja, skupnega vsem kristjanom, da je Jezus Kristus, preden nas je, oblečen v človeško naravo, s svojo krvjo očistil grehov, Mariji podelil milost in poseben privilegij, da je bila od prvega trenutka spočetja ohranjena in osvobojena vseh madežev izvirnega greha.
- Če se torej Bog tako zelo boji greha, da je hotel bodočo mater svojega Sina obvarovati ne le pred madeži, ki so prostovoljni, ampak po posebni milosti in v pričakovanju zaslug Jezusa Kristusa tudi pred tistim drugim madežem, katerega žalostno znamenje se je po nekakšni nesrečni dediščini preneslo na vse nas, Adamove sinove: kdo lahko dvomi, da je dolžnost vsakega, ki si s svojim čaščenjem želi pridobiti Marijino srce, popraviti svoje slabe in pokvarjene navade ter obvladati strasti, ki ga spodbujajo k zlu?
- Kdor si poleg tega želi, in nihče si ne bi smel želeti, da bi bila njegova pobožnost vredna Marije in popolna, naj gre še dlje in si močno prizadeva posnemati njen zgled. Božji zakon je, da dosežejo večno srečo samo tisti, ki so s takim zvestim sledenjem v sebi reproducirali podobo potrpežljivosti in svetosti Jezusa Kristusa: “Kogar je namreč vnaprej predvidel, ga je tudi vnaprej določil, da bi postal podoben podobi svojega Sina, da bi bil prvorojenec med mnogimi brati” (Rimljanom viii., 29). Toda naša slabotnost je na splošno takšna, da nas velikost takega zgleda zlahka odvrne: po Božji previdnosti pa nam je predlagan drug zgled, ki je Kristusu tako blizu, kot to dopušča človeška narava, in se bolj ujema s slabostjo naše narave. In to ni nihče drug kot Božja Mati. “Takšna je bila Marija,” zelo primerno poudarja sveti Ambrož, “da je njeno življenje zgled za vse.” In zato upravičeno sklene: “V tem primeru je treba upoštevati, da je sv: Ambrož je zato prepričan: “Imejte torej pred očmi kot podobo Marijino devištvo in življenje, iz katerega kot iz ogledala sijeta sijaj čistosti in podoba kreposti.” (De Virginib. L. ii., c. ii.)
- Če pa otroci ne smejo izpustiti posnemanja nobene od kreposti te presvete Matere, si vendarle želimo, da bi se verniki prednostno posvečali glavnim krepostim, ki so tako rekoč živci in sklepi krščanskega življenja – mislimo na vero, upanje in ljubezen do Boga in bližnjega. Te kreposti so v Marijinem življenju v vseh svojih fazah bleščeče; vendar so dosegle najvišjo stopnjo sijaja v času, ko je stala ob svojem umirajočem Sinu. Jezus je pribit na križ in proti njemu je bila izrečena malikovalska obsodba, da se je “naredil za Božjega Sina” (Jn xix., 7). Toda ona je nenehno prepoznavala in oboževala božanskost v Njem. Njegovo mrtvo telo je nesla v grob, a niti za trenutek ni podvomila, da bo vstal. Nato je zaradi ljubezni do Boga, s katero je gorela, postala deležna Kristusovega trpljenja in sodelavka njegovega pasijona; poleg tega je z njim, kakor da bi pozabila na lastno žalost, molila za odpuščanje usmrtiteljev, čeprav so ti v svojem sovraštvu kričali: “(Mt xxvii., 25).
- Da pa ne bi kdo mislil, da smo izgubili izpred oči našo temo, ki je brezmadežno spočetje, kako veliko in učinkovito pomoč bomo v njej našli za ohranitev in pravilen razvoj istih kreposti. Kaj je resnično izhodišče sovražnikov vere za sejanje velikih in hudih zmot, zaradi katerih se je zatresla vera tolikih ljudi? Začnejo z zanikanjem dejstva, da je človek padel zaradi greha in da je bil izrinjen iz svojega prejšnjega položaja. Zato imajo izvirni greh in zlo, ki je bilo njegova posledica, za navadno pravljico. Človeštvo, ki je bilo pokvarjeno v svojem izvoru, je po drugi strani pokvarilo celoten človeški rod; tako je bilo med ljudi vneseno zlo in nastala je potreba po Odrešeniku. Ob vsem tem zavračanju ni težko razumeti, da ni prostora za Kristusa, za Cerkev, za milost ali za kar koli, kar je nad naravo in jo presega; z eno besedo, celotna zgradba vere je pretresena od vrha do dna. Toda naj ljudje verujejo in izpovedujejo, da je bila Devica Marija od prvega trenutka svojega spočetja ohranjena od vsakega madeža; in takoj je treba priznati tako izvirni greh kot rehabilitacijo človeškega rodu z Jezusom Kristusom, evangelijem in Cerkvijo ter zakonom trpljenja. Na podlagi tega sta racionalizem in materializem iztrgana iz korenin in uničena, krščanski modrosti pa ostane slava, da je morala varovati in ščititi resnico. Poleg tega je vrlina, ki je skupna zlasti sovražnikom vere našega časa, da zavračajo in razglašajo nujnost zavračanja vsakršnega spoštovanja in poslušnosti do avtoritete Cerkve in celo vsake človeške oblasti, češ da bo tako laže narediti konec veri. Tu imamo izvor anarhizma, ki ni nič bolj škodljivega in škodljivega za red stvari, bodisi naravnih bodisi nadnaravnih. Ta kuga, ki je enako pogubna tako za celotno družbo kot za krščanstvo, najde svojo pogubo v dogmi o brezmadežnem spočetju zaradi obveznosti, ki jo nalaga, da se v Cerkvi prizna moč, pred katero se je treba ukloniti ne le z voljo, ampak tudi z razumom. Krščansko ljudstvo tako poje hvalnico Božji materi prav zaradi tovrstne podrejenosti razuma: “Marija, ti si vsa lepa in na tebi ni madeža izvirnega greha.” (Maša Brezmadežnega spočetja.) In tako je še enkrat utemeljeno, kar Cerkev pripisuje tej veličastni Devici, da je iztrebila vse herezije na svetu.
- In če ni vera nič drugega kot bistvo stvari, na katere je treba upati,” (Hebr. xi. 1), kot pravi apostol, bo vsakdo zlahka privolil, da je naša vera potrjena, naše upanje pa vzbujeno in okrepljeno z Brezmadežnim spočetjem Device. Devica je bila še toliko bolj ohranjena brez vsakega madeža izvirnega greha, ker naj bi bila Kristusova Mati; in bila je Kristusova Mati, da bi se v naših dušah znova rodilo upanje na večno srečo.
- Če pustimo ob strani ljubezen do Boga, kdo lahko premišljuje brezmadežno Devico, ne da bi se počutil ganjenega, da bi izpolnjeval tisto zapoved, ki jo je Kristus imenoval za svojo posebno, namreč, da bi ljubili drug drugega, kakor je on ljubil nas? “Veliko znamenje,” tako sveti apostol Janez opisuje videnje, ki mu ga je poslal Bog, se pojavi na nebu: “Žena, odeta v sonce, pod njenimi nogami luna, na glavi pa krona iz dvanajstih zvezd” (Apok. xii., 1). Vsi vedo, da je ta žena pomenila Devico Marijo, tisto nerojeno, ki je rodila našo Glavo. Apostol nadaljuje: “In ker je bila noseča, je jokala v porodnih bolečinah in je v bolečinah rodila” (Apok. xii., 2). Janez je torej videl presveto Božjo Mater že v večni sreči, a je kljub temu rodila v skrivnostnih porodnih bolečinah. Kakšen porod je bil to? Zagotovo je bilo to rojstvo nas, ki smo še vedno v izgnanstvu in ki naj bi bili še ustvarjeni za popolno Božjo ljubezen in za večno srečo. Porodne bolečine pa kažejo na ljubezen in željo, s katero Devica z neba zgoraj bdi nad nami in si z neutrudno molitvijo prizadeva za izpolnitev števila izvoljenih.
- To isto ljubezen želimo, da bi si vsi iskreno prizadevali doseči, ob posebni priložnosti izrednih praznikov v čast brezmadežnemu spočetju Device. O, kako zagrizeno in srdito je zdaj preganjan Jezus Kristus in presveta vera, ki jo je ustanovil! In kako resna je nevarnost, ki grozi mnogim, da jih bodo zmote, ki se pojavljajo na vseh straneh, odvrnile od vere! “Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne bi padel” (1 Kor x 12). In naj vsi s ponižno molitvijo in prošnjo prosijo Boga po Marijini priprošnji, da bi se tisti, ki so zapustili resnico, pokesali. Iz izkušenj namreč vemo, da takšna molitev, ki se rodi iz ljubezni in se zanaša na Devico, ni bila nikoli zaman. Res je, tudi v prihodnosti se boj proti Cerkvi ne bo nikoli končal, “kajti tudi herezije morajo biti, da se med vami pokažejo tudi tisti, ki se jih graja” (I Kor. xi., 19). Toda tudi Devica nam ne bo nikoli prenehala pomagati v naših preizkušnjah, naj bodo še tako hude, in nadaljevati boja, ki ga je vodila od svojega spočetja, tako da bomo lahko vsak dan ponavljali: “Danes je ona zdrobila glavo stare kače” (Office Immac. Con., 11. Vespers, Magnif.).
- In da bi nam nebeške milosti v tem letu, v katerem ji izkazujemo popolnejšo čast, izdatneje kot običajno pomagale doseči posnemanje Device in da bi tako lažje dosegli svoj cilj, da bi vse stvari obnovili v Kristusu, smo se odločili po zgledu naših predhodnikov na začetku njihovih pontifikatov podeliti katoliškemu svetu izredni odpustek v obliki jubileja.
- Zato z zaupanjem v usmiljenje vsemogočnega Boga in v oblast blaženih apostolov Petra in Pavla, na podlagi tiste moči zavezovanja in razvezovanja, ki nam jo je, čeprav smo nevredni, dal Gospod, vernikom, vsem in več, obeh spolov, ki prebivajo v tem našem ljubem mestu ali prihajajo vanj, ki od prve postne nedelje, to je od 21. februarja, odobravamo in podeljujemo najpopolnejši odpustek vseh njihovih grehov, do vključno drugega junija, slovesnosti presvetega Kristusovega telesa, trikrat obiščejo eno od štirih patriarhalnih bazilik in tam nekaj časa molijo Boga za svobodo in zveličanje katoliške Cerkve in tega apostolskega sedeža, za izkoreninjenje herezij in spreobrnjenje vseh, ki so v zmoti, za soglasje krščanskih knezov ter mir in edinost vseh vernikov, in sicer po Našem namenu; in ki se bodo v omenjenem obdobju enkrat postili, pri čemer bodo uporabljali le skromno hrano, razen dni, ki niso vključeni v postni odpustek, in po spovedi grehov prejeli najsvetejši zakrament evharistije; in vsem drugim, ki prebivajo zunaj tega mesta, kjer koli so, ki v zgoraj navedenem času ali v obdobju treh mesecev, četudi ne neprekinjeno, ki ga določijo ordinariji glede na udobje vernikov, vendar pred osmim decembrom, trikrat obiščejo katedralno cerkev, če je, ali če je ni, župnijsko cerkev; če te ni, pa glavno cerkev; in pobožno izpolnijo druga zgoraj navedena dela. Hkrati dovoljujemo, da se ta odpustek, ki ga je mogoče pridobiti samo enkrat, uporabi za duše, ki so odšle iz tega življenja, združene v ljubezni z Bogom.
- Poleg tega dopuščamo, da lahko potniki po kopnem ali morju pridobijo isti odpustek takoj, ko se vrnejo na svoje domove, če opravijo že omenjena dela.
- Spovednikom, ki so jih potrdili njihovi ordinariji, podeljujemo fakultete za zamenjavo zgoraj navedenih del, ki smo jih predpisali, za druga dela pobožnosti, in ta koncesija velja ne le za redovnike obeh spolov, ampak tudi za vse druge, ki ne morejo opravljati predpisanih del. Podeljujemo tudi fakultete za odpustitev od obhajila za otroke, ki še niso bili pripuščeni k njemu.
- Poleg tega vernikom, vsem in vsakemu posebej, laikom in duhovnikom, tako redovnikom kot redovnicam vseh redov in inštitutov, tudi tistim, ki zahtevajo posebno omembo, podeljujemo dovoljenje in moč, da za ta edini namen med dejansko odobrenimi duhovniki (to možnost lahko uporabljajo tudi redovnice, novinke in druge ženske, ki živijo v samostanu, če je spovednik, ki ga izberejo, odobren za redovnice) izberejo kateregakoli redovnega ali posvetnega, ki ga, če so se mu v predpisanem roku spovedale z namenom, da bi pridobile sedanji jubilej in izpolnile vsa druga dela, potrebna za njegovo pridobitev, lahko ob tej edini priložnosti in samo na forumu vesti dobijo odvezo vsakega izobčenja, suspenza in vsake druge cerkvene kazni in obsodbe, ki jo izreče ali izreče iz kateregakoli razloga zakon ali sodnik, vključno s tistimi, ki so pridržani ordinariju in nam ali apostolskemu sedežu, tudi v primerih, ki so na poseben način pridržani komurkoli in nam in apostolskemu sedežu; in so lahko tudi oproščeni vseh grehov ali ekscesov, tudi tistih, ki so pridržani ordinariju samemu in nam ter Apostolskemu sedežu, vendar pod pogojem, da se skupaj z drugimi predpisi zakona odredi odrešilna pokora, v primeru herezije pa po opustitvi in umiku zmote, kot je predpisano z zakonom; in omenjeni duhovniki lahko nadalje zamenjajo za druga pobožna in odrešilna dela vse zaobljube, tudi tiste, ki so bile dane pod prisego in pridržane apostolskemu sedežu (razen tistih o čistosti, vernosti in obveznostih, ki jih je sprejela tretja oseba); pri omenjenih kesancih, tudi redovnikih, v svetih redovih pa lahko takšne spovednice oprostijo vseh tajnih nepravilnosti, ki so bile sklenjene zgolj zaradi kršitve cenzure, ki vpliva na opravljanje omenjenih redov in napredovanje v višje čine.
- Vendar s temi pismi ne nameravamo oprostiti od kakršnih koli nepravilnosti ali od zločinov ali pomanjkljivosti, javnih ali zasebnih, sklenjenih na kakršen koli način zaradi razvpitosti ali druge nezmožnosti ali nesposobnosti; prav tako ne nameravamo odstopati od konstitucije s spremno izjavo, ki jo je objavil Benedikt XIV. srečnega spomina in se začenja z besedami Sacramentum poenitentiae; prav tako nimamo namena, da bi ta pisma kakor koli koristila ali lahko koristila tistim, ki so bili po Našem mnenju in mnenju Apostolskega sedeža ali po mnenju katerega koli cerkvenega sodnika poimensko izobčeni, suspendirani, interdicirani ali razglašeni za podvržene drugim kaznim ali obsodbam ali ki so bili javno obsojeni, razen če v določenem roku zadovoljijo ali, če je potrebno, dosežejo dogovor z zadevnimi strankami.
- K vsemu temu z veseljem dodajamo, da dopuščamo in želimo, da vsi v tem jubilejnem času ohranijo privilegij pridobivanja vseh drugih odpustkov, razen popolnih, ki so jih podelili naši predhodniki ali mi sami.
- Ta pisma zaključujemo, častitljivi bratje, tako, da ponovno izražamo veliko upanje, ki ga gojimo, da se bo s tem izrednim jubilejnim darom, ki smo ga podelili pod okriljem Brezmadežne Device, veliko število tistih, ki so nesrečno ločeni od Jezusa Kristusa, vrnilo k njemu ter da bosta med krščanskim ljudstvom ponovno zacvetela ljubezen do kreposti in gorečnost pobožnosti. Pred petdesetimi leti, ko je Pij IX. kot člen vere razglasil brezmadežno spočetje presvete Kristusove Matere, se je, kot smo že rekli, zdelo, kot da se je na zemljo izlilo neverjetno bogastvo milosti; z naraščanjem zaupanja v Deviško Mater Božjo se je povsod močno povečal stari verski duh ljudi. Ali nam je prepovedano upati na še večje stvari v prihodnosti? Res je, da gremo skozi katastrofalne čase, ko lahko upravičeno izrečemo Prerokovo žalovanje: “Na zemlji ni resnice, usmiljenja in poznavanja Boga. Preplavili so jo bogokletje in laž, umori, tatvine in prešuštvo” (Os. iv.,[1]-2). A sredi te poplave zla se pred našimi očmi kot mavrica dviga Devica Najsvetejša Klementa kot razsodnica miru med Bogom in človekom: “Svoj lok bom postavil na oblake in bo znamenje zaveze med menoj in med zemljo” (Gen. ix.,13). Naj se razbesni nevihta in zatemni nebo – zaradi tega se ne smemo prestrašiti. “In lok bo v oblakih in videl ga bom in se spomnil večne zaveze” (Ibid.,16). “In ne bo več voda potopa, ki bi uničila vse meso” (prav tam, 15.). O, da, če zaupamo, kakor je treba, v Marijo, zdaj, še posebej, ko bomo z večjo gorečnostjo kot običajno praznovali njeno brezmadežno spočetje, bomo v njej prepoznali tisto najmogočnejšo Devico, “ki je z deviško nogo zdrobila glavo kače” (Off. Immac. Conc.).
- V obljubo teh milosti, častitljivi bratje, vam in vašemu ljudstvu z ljubeznijo v Gospodu podeljujemo apostolski blagoslov.
Dano v Rimu v cerkvi svetega Petra drugega februarja 1904, v prvem letu našega pontifikata.
