Papež Pij X. – 1903
O OBNOVI VSEH STVARI V KRISTUSU
Patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.
Častitljivi bratje, zdravje in apostolski blagoslov
Ko vas prvič nagovarjamo s stola najvišjega apostolata, na katerega smo bili po nepojmljivi Božji volji povišani, vas ni treba spominjati, s kakšnimi solzami in toplimi instancami smo se trudili, da bi odvrnili to strašno breme pontifikata. Čeprav po zaslugah nismo enaki svetemu Anzelmu, se nam zdi, da si lahko z resnico prisvojimo besede, s katerimi je žaloval, ko je bil proti svoji volji in kljub svojim prizadevanjem prisiljen sprejeti čast škofovskega sedeža. Kajti da bi pokazali, s kakšno naravnanostjo uma in volje smo se podvrgli najresnejši nalogi hranjenja Kristusove črede, lahko dobro navedemo iste dokaze žalosti, ki jih navaja v svojem imenu. “Moje solze so priče,” je zapisal, “ter zvoki in stokanje, ki izhajajo iz tesnobe mojega srca, kakršnih ne pomnim, da bi kdaj prej izhajali iz mene zaradi kakršne koli žalosti, pred tistim dnem, ko se je zdelo, da me je doletela ta velika nesreča canterburyjskega nadškofa. In tisti, ki so tistega dne uprli svoj pogled v moj obraz, tega niso mogli spregledati … Jaz, ki sem bil po barvi bolj podoben mrtvemu kot živemu človeku, sem bil bled od začudenja in zaskrbljenosti. Doslej sem se, kolikor sem mogel, upiral, če sem govoril resnico, svoji izvolitvi ali bolje rečeno nasilju, ki mi je bilo storjeno. Zdaj pa sem prisiljen priznati, hočem ali nočem, da se božje sodbe vse bolj upirajo mojim prizadevanjem, tako da ne vidim načina, kako bi se jim izognil. Ker sem premagan zaradi nasilja ne toliko ljudi, kolikor Boga, proti kateremu ni nobene zaščite, se zavedam, da mi po tem, ko sem molil, kolikor sem mogel, in si prizadeval, da bi ta kelih po možnosti odšel od mene, ne da bi ga spil, ne preostane drugega, kot da pustim ob strani svoje občutke in svojo voljo ter se popolnoma prepustim Božjim načrtom in volji.”
2. V resnici ni manjkalo razlogov, ki so bili številni in najbolj tehtni, da bi upravičili ta naš upor. Kajti poleg dejstva, da smo se imeli zaradi svoje majhnosti za povsem nevredne časti pontifikata; koga ne bi vznemirilo, če bi videl, da je določen za naslednika tistega, ki je skoraj šestindvajset let z najvišjo modrostjo vladal Cerkvi in se izkazal s tako vzvišenostjo duha, s takim sijajem vseh vrlin, da je pritegnil občudovanje celo nasprotnikov in zapustil spomin v znamenju slavnih dosežkov. In še, če izpustimo druge motive: Nadvse nas je prestrašilo katastrofalno stanje današnje človeške družbe. Kajti kdo ne more spregledati, da družba danes bolj kot v kateri koli pretekli dobi trpi za strašno in globoko zakoreninjeno boleznijo, ki se vsak dan razvija in se zažira v njeno notranjost ter jo vleče v pogubo? Razumete, častitljivi bratje, kaj je ta bolezen – odpadništvo od Boga, ki po besedah preroka v resnici ni nič bolj povezano z uničenjem: “Kajti glej, tisti, ki se oddaljujejo od tebe, bodo propadli” (Ps 1xxii., 17). Zato smo videli, da moramo v okviru službe pontifikata, ki nam je bila zaupana, pohiteti z iskanjem zdravila za to veliko zlo, saj je bil na nas naslovljen Božji ukaz: “Glej, danes sem te postavil nad narode in nad kraljestva, da jih izkoreninjaš in rušiš, da jih uničuješ in razdružuješ, da jih gradiš in sadiš” (Jerem. i., 10). A ker smo se zavedali svoje šibkosti, smo se v grozi umaknili pred nalogo, ki je tako nujna kot težka.
4. Ker pa je bilo Božji volji všeč, da je Našo nizkost povzdignila v tako vzvišeno moč, se opogumljamo v tistem, ki nas krepi; in se lotimo dela, zanašajoč se na Božjo moč, in razglašamo, da v vrhovnem pontifikatu nimamo drugega programa kot “obnoviti vse v Kristusu” (Efz. i., 10), da bi bil “Kristus vse in v vsem” (Kol. iii., 2). Zagotovo se bodo našli nekateri, ki bodo Božanske stvari merili s človeškimi merili in skušali odkriti skrivne cilje Našega, jih izkrivljali na zemeljski obseg in v strankarske namene. Da bi pri takih odpravili vse prazne zablode, jim s poudarkom povemo, da nočemo biti in z Božjo pomočjo pred človeško družbo nikoli ne bomo nič drugega kot Božji služabnik, čigar depozitar smo mi. Božji interesi bodo Naš interes in zanje smo odločeni porabiti vse Svoje moči in življenje. Zato bomo, če nas kdo prosi za simbol kot izraz Naše volje, dali tega in nobenega drugega: “Prenoviti vse v Kristusu.” Ko se lotevamo te veličastne naloge, nas močno spodbuja gotovost, da bomo imeli vse vas, častitljivi bratje, za velikodušne sodelavce. Če bi dvomili, bi vas morali po krivici imeti za nezavedne ali brezbrižne glede te svetoskrunske vojne, ki se zdaj skoraj povsod razplamteva in podžiga proti Bogu. Kajti v resnici so “narodi besneli in ljudstva so si domišljala prazne stvari” (Ps ii., 1.) proti svojemu Stvarniku, tako pogost je krik Božjih sovražnikov: “Odstopi od nas” (Job. xxi., 14). In kot je bilo mogoče pričakovati, med večino ljudi najdemo ugasnjeno vsakršno spoštovanje večnega Boga, v manifestacijah javnega in zasebnega življenja pa ni nobenega spoštovanja do najvišje volje – ne, uporabijo se vsa prizadevanja in vse zvijače, da bi popolnoma uničili spomin in spoznanje o Bogu.
5. Če vse to upoštevamo, se upravičeno bojimo, da ta velika sprevrženost ne bi bila nekakšna napoved in morda začetek tistega zla, ki je rezervirano za zadnje dni, in da bi bil na svetu že “sin pogube”, o katerem govori apostol (II. Tes 2,3). Takšna sta v resnici drznost in srd, ki se povsod uporabljata pri preganjanju vere, v boju proti dogmam vere, v predrznem prizadevanju, da bi izkoreninili in uničili vse odnose med človekom in božanstvom! Po drugi strani pa se je človek – in to je po mnenju istega apostola razpoznavni znak Antikrista – z neskončno drznostjo postavil na mesto Boga in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog; tako, da je, čeprav ne more popolnoma ugasniti v sebi vse vednosti o Bogu, zaničeval Božje veličastvo in iz vesolja tako rekoč naredil tempelj, v katerem naj bi se on sam klanjal. “Sedi v Božjem templju in se kaže, kakor da je Bog” (II. Tes. ii., 2).
6. Resnično nihče z zdravo pametjo ne more dvomiti o izidu tega tekmovanja med človekom in Najvišjim. Človek, ki zlorablja svojo svobodo, lahko krši pravico in veličino Stvarnika vesolja; toda zmaga bo vedno pri Bogu – ne, poraz je na dosegu roke v trenutku, ko se človek pod pretvezo svojega zmagoslavja najbolj drzno dvigne. To nam v svetih knjigah zagotavlja sam Bog. Nezavedajoč se svoje moči in veličine tako rekoč “spregleda grehe ljudi” (Mdr xi., 24), vendar se po teh navideznih umikih hitro “prebudi kot mogočnež, ki se je napil vina” (Ps Ixxvii, 65), “razbil bo glave svojim sovražnikom” (Ps. Ixvii., 22), da bodo vsi spoznali, “da je Bog kralj vse zemlje” (Ib. Ixvii., 8), “da bodo pogani spoznali, da so ljudje” (Ib. ix., 20).
7. Vse to, častitljivi bratje, verjamemo in pričakujemo z neomajno vero. Toda to nam ne preprečuje, da se tudi mi po meri, ki je vsakemu dana, ne bi potrudili pospešiti Božjega dela – in to ne le z vztrajno molitvijo: “Vstani, Gospod, naj se človek ne okrepi” (Ib. ix., 19), ampak, kar je še pomembneje, tako z besedami kot z dejanji in v dnevni luči potrjujemo vrhovno Božjo oblast nad človekom in vsemi stvarmi, da bi se njegova pravica do ukazovanja in njegova oblast v celoti uresničili in spoštovali. To nam ni naloženo le kot naravna dolžnost, temveč tudi zaradi našega skupnega interesa. Kajti, častitljivi bratje, kdo se lahko izogne zgroženosti in prizadetosti, ko sredi civilizacijskega napredka, ki je upravičeno hvaljen, vidi, da se večji del človeštva tako divje bori med seboj, da se zdi, kot da so spopadi vsesplošni? Želja po miru je zagotovo prisotna v vseh prsih in ni nikogar, ki je ne bi goreče zahteval. Vendar je želja po miru brez Boga nesmiselna, saj je tam, kjer ni Boga, tudi pravica, in ko je pravica odvzeta, je zaman gojiti upanje na mir. “Mir je delo pravičnosti” (Iz 22,17). Dobro vemo, da je veliko ljudi, ki se v želji po miru, to je po miru reda, združujejo v društva in stranke, ki jih imenujejo stranke reda. Upanje in delo sta izgubljena. Kajti obstaja le ena stranka reda, ki je sposobna vzpostaviti mir sredi vsega tega nemira, in to je Božja stranka. To je torej stranka, ki jo moramo spodbujati in vanjo pritegniti čim več ljudi, če nas resnično spodbuja ljubezen do miru.
8. Toda, častitljivi bratje, ne glede na to, kako zelo se trudimo, nam ne bo nikoli uspelo poklicati ljudi nazaj k veličini in cesarstvu Boga, razen s pomočjo Jezusa Kristusa. “Nihče,” nas opozarja apostol, “ne more postaviti drugega temelja kot tistega, ki je bil postavljen, to je Jezusa Kristusa.” (I. Kor., iii., II.) Samo Kristus je tisti, “ki ga je Oče posvetil in poslal na svet” (Iz x., 36), “Očetov sijaj in podoba njegovega bistva” (Hebr., i., 3), pravi Bog in pravi človek: brez njega nihče ne more spoznati Boga z znanjem za odrešenje: “Nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, ki ga bo Sin hotel razodet”. (Mt xi., 27) Iz tega sledi, da je obnoviti vse stvari v Kristusu in pripeljati ljudi nazaj k pokorščini Bogu en in isti cilj. Temu se moramo torej posvetiti – pripeljati človeštvo nazaj pod Kristusovo oblast; ko bomo to storili, ga bomo pripeljali nazaj k Bogu. Ko rečemo k Bogu, ne mislimo na to inertno bitje, ki se ne ozira na vse človeške stvari in ki si ga predstavljajo sanje materialistov, ampak na resničnega in živega Boga, enega po naravi, trojnega po osebi, Stvarnika sveta, najbolj modrega urednika vseh stvari, najbolj pravičnega Zakonodajalca, ki kaznuje zlobne in ima v zalogi nagrado za krepost.
9. Poti do Kristusa ni težko najti: to je Cerkev. Krizostom upravičeno poudarja: “Cerkev je tvoje upanje, Cerkev je tvoje odrešenje, Cerkev je tvoje zatočišče. (“Hom. de capto Euthropio”, št. 6.) Prav zato jo je Kristus ustanovil, jo pridobil za ceno svoje krvi in jo naredil za hranilnico svojega nauka in svojih zakonov ter ji hkrati podaril neizčrpno zakladnico milosti za posvečenje in odrešenje ljudi.
Vidite torej, častitljivi bratje, dolžnost, ki je naložena tako nam kot vam, da človeško družbo, zdaj odtujeno od Kristusove modrosti, vrnemo v disciplino Cerkve; Cerkev jo bo potem podredila Kristusu in Kristus Bogu. Če bomo po Božji dobroti to nalogo pripeljali do srečnega konca, se bomo veselili, ko bomo videli, kako zlo nadomešča dobro, in v veselje slišali, kako “glasen glas iz nebes govori: “Zdaj je prišla rešitev in moč, kraljestvo našega Boga in moč njegovega Kristusa.” (Apok. xii, 10. ) Toda če naj se naša želja, da bi to dosegli, izpolni, moramo uporabiti vsa sredstva in uporabiti vso svojo energijo, da bi dosegli popolno izginotje velikanske in zavržne hudobije, ki je tako značilna za naš čas – zamenjavo človeka za Boga; če je to storjeno, nam preostane, da najsvetejšim zakonom in nasvetom evangelija povrnemo njihovo starodavno častno mesto; glasno razglašati resnice, ki jih uči Cerkev, in njene nauke o svetosti zakonske zveze, o vzgoji in disciplini mladih, o posedovanju in uporabi lastnine, o dolžnostih, ki jih imajo ljudje do tistih, ki vladajo državi; in končno ponovno vzpostaviti ravnovesje med različnimi družbenimi razredi v skladu s krščanskimi zapovedmi in običaji. K temu nameravamo v času našega pontifikata, ko se podrejamo manifestacijam Božje volje, stremeti in za to bomo uporabili vse svoje moči. Na vas je, častitljivi bratje, da s svojo svetostjo, znanjem in izkušnjami, predvsem pa s svojo gorečnostjo za Božjo slavo, podpirate Naša prizadevanja in si prizadevate le za to, da bi se Kristus oblikoval v vseh.
10. Kar zadeva sredstva, ki jih je treba uporabiti za dosego tega velikega cilja, se zdi odveč, da jih naštevamo, saj so očitna sama po sebi. Vaša prva skrb naj bo, da oblikujete Kristusa v tistih, ki so zaradi dolžnosti svoje poklicanosti namenjeni temu, da ga oblikujejo v drugih. Govorimo o duhovnikih, častitljivi bratje. Kajti vsi, ki nosijo pečat duhovništva, morajo vedeti, da imajo za ljudi, med katerimi živijo, enako poslanstvo kot tisto, ki ga je Pavel oznanil, da ga je prejel s temi nežnimi besedami: “Otročiči moji, za katere sem spet v delu, dokler se v vas ne oblikuje Kristus” (Gal. iv., 19). Toda kako bodo lahko opravljali to dolžnost, če ne bodo najprej sami oblečeni v Kristusa, in to tako oblečeni v Kristusa, da bodo lahko rekli z apostolom: “Živim, a ne jaz, ampak Kristus živi v meni” (Ibid. ii., 20). “Zame živeti je Kristus” (Phlipp. i., 21). Čeprav so torej vsi vključeni v poziv, naj “napredujejo k popolnemu človeku, v meri dobe Kristusove polnosti” (Efez. iv., 3), je pred vsemi drugimi namenjen tistim, ki opravljajo duhovniško službo; ti so torej imenovani drugi Kristus, ne le zaradi posredovanja moči, ampak zaradi posnemanja njegovih del, in morajo zato na sebi nositi odtisnjeno Kristusovo podobo.
11. Ker je tako, častitljivi bratje, kakšne narave in razsežnosti je skrb, ki jo morate nameniti oblikovanju duhovščine k svetosti! Vse druge naloge se morajo podrediti tej. Zato bo glavni del vaše prizadevnosti usmerjen v pravilno vodenje in urejanje vaših semenišč, da bi se enako razcvetela v trdnosti svojega poučevanja in v neoporečnosti svoje morale. Na svoje semenišče glejte kot na veselje svojega srca in zanemarite vse tiste določbe, ki jih je z občudovanja vredno preudarnostjo predpisal tridentinski koncil. In ko pride čas za spodbujanje mladih kandidatov v sveti red, ah! ne pozabite, kaj je Pavel zapisal Timoteju: “Nikomur ne nalagaj lahkih rok” (I. Tim. v., 22), pri tem pa skrbno upoštevaj, da bodo praviloma verniki takšni, kot so tisti, ki jih kličete v duhovništvo. Ne oziraj se torej na kakršne koli zasebne interese, ampak imej v srcu samo Boga in Cerkev ter večno blaginjo duš, tako da, kot opozarja apostol, “ne boš deležen grehov drugih” (prav tam). Potem naj vam spet ne zmanjka skrbi za mlade duhovnike, ki so pravkar zapustili semenišče. Iz vsega srca vas spodbujamo, da jih pogosto približate svojim prsim, ki naj gorijo z nebeškim ognjem – prižgite jih, vžgite jih, da si bodo prizadevali izključno za Boga in odrešenje duš. Bodite prepričani, častitljivi bratje, da bomo mi na svoji strani z največjo prizadevnostjo preprečili, da bi se člani duhovščine ujeli v zanko neke nove in zmotne znanosti, ki se ne spominja Kristusa, ampak si z zamaskiranimi in zvitimi argumenti prizadeva odpreti vrata za zmote racionalizma in poloracionalizma; pred katerimi je apostol opozoril Timoteja, naj bo na preži, ko je zapisal: “Varuj, kar ti je zaupano, in se izogibaj nečednim novostim besed in nasprotovanjem znanja, ki se lažno imenujejo tako, da so se nekateri obetavni zmotili glede vere” (I. Tim. vi, 20 s.). To nam ne preprečuje, da ne bi cenili pohvale tistih mladih duhovnikov, ki so se posvetili koristnemu študiju na vseh področjih učenosti, da bi se bolje pripravili na obrambo resnice in ovrgli obrekovanja sovražnikov vere. Vendar ne moremo prikriti, marveč kar najbolj odkrito razglašamo, da dajemo in bomo vedno dajali prednost tistim, ki se ob razvijanju cerkvene in literarne erudicije bolj posvečajo dobrobiti duš z opravljanjem tistih služb, ki so lastne duhovniku, ljubosumnemu na božjo slavo. “Velika žalost in nenehna žalost našega srca” (Rim ix., 2) je, da se Jeremijeva žalostinka nanaša na naš čas: “Malčki so prosili za kruh, pa ni bilo nikogar, ki bi jim ga razlomil” (Lam. iv., 4). Med duhovniki namreč ne manjka tistih, ki se v skladu s svojim nagnjenjem prilagajajo bolj navideznim kot resnično trdnim delom – vendar morda ni tako veliko tistih, ki po Kristusovem zgledu vzamejo za svoje prerokove besede: “Gospodov Duh me je mazilil in me poslal, da evangeliziram uboge, ozdravljam skrušenega srca, ujetnikom oznanjam svobodo in slepim vid” (Lk iv., 18-19).
12. Toda kdo ne more spregledati, častitljivi bratje, da je, dokler ljudi vodita razum in svoboda, glavni način za obnovitev Božjega imperija v njihovih dušah verski pouk? Koliko je takih, ki posnemajo Kristusa ter se bolj zaradi nevednosti kot zaradi slabega uma gnusijo Cerkvi in evangeliju, o katerih lahko upravičeno rečemo: “(Juda ii., 10). Ugotovljeno je, da se to ne dogaja le med ljudmi na splošno in najnižjimi sloji, ki jih je tako zlahka zapeljati na kriva pota, ampak celo med bolj kultiviranimi in tistimi, ki so poleg tega obdarjeni z nenavadno izobrazbo. Posledica tega je za mnoge izguba vere. Ni namreč res, da napredek znanja ugasne vero; prej gre za nevednost, in bolj ko prevladuje nevednost, večje je opustošenje, ki ga povzroči nevera. Zato je Kristus apostolom naročil: “Pojdite in učite vse narode” (Mat. xxviii., 19).
13. Da pa bi iz tega apostolata in te gorečnosti za poučevanje prišli želeni sadovi in da bi se v vseh oblikoval Kristus, si zapomnite, častitljivi bratje, da nobeno sredstvo ni bolj učinkovito od ljubezni. “Kajti Gospod ni v potresu” (III Knj. xix., II) – zaman je upati, da bomo z zagrizeno gorečnostjo pritegnili duše k Bogu. Nasprotno, če ljudi grobo zasmehujemo z njihovimi napakami in jim ostro očitamo njihove razvade, s tem pogosteje naredimo škodo kot korist. Resnično je apostol opominjal Timoteja: “Obtožuj, prosi, graj,” vendar je pazil, da je dodal: “z vso potrpežljivostjo” (11. Tim. iv., 2). Jezus nam je vsekakor zapustil primere za to. “Pridite k meni,” ga najdemo reči, “pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas bom odrešil” (Mt xi., 28). In s tistimi, ki se trudijo in so obremenjeni, je mislil samo na tiste, ki so sužnji greha in zmote. Kakšno nežnost je pokazal božanski Učitelj! Kakšna nežnost, kakšno sočutje do vseh vrst bede! Izaija je čudovito opisal njegovo srce z besedami: “Na njega bom položil svojega duha; ne bo se prepiral in ne bo vpil; udarjene trstike ne bo zlomil, dimljenega lana ne bo ugasnil” (Iz. xlii., 1, s.). Ta ljubezen, “potrpežljiva in prijazna” (1 Kor xiii., 4), se bo razširila tudi na tiste, ki so nam sovražni in nas preganjajo. “Grajani smo,” tako je protestiral sveti Pavel, “in blagoslavljamo; preganjani smo in to trpimo; obrekovani smo in prosimo” (1. Kor., iv., 12, s.). Morda se zdi, da so slabši, kot so v resnici. Druženje z drugimi, predsodki, nasveti, nasveti in zgledi drugih ter nazadnje nepremišljena sramota so jih potegnili na stran brezbožnih; vendar njihova volja ni tako pokvarjena, kot bi sami skušali prepričati ljudi. Kdo nam bo preprečil, da bi upali, da bo plamen krščanske ljubezni razpršil temo iz njihovih misli ter jim prinesel svetlobo in božji mir? Morda bodo sadovi našega dela prihajali počasi, toda dobrodelnost se ne utruja s čakanjem, saj ve, da Bog ne pripravlja svojih nagrad za rezultate dela, temveč za dobro voljo, ki se v njem pokaže.
14. Res je, častitljivi bratje, da pri tej naporni nalogi obnove človeškega rodu v Kristusu ne vi ne vaša duhovščina ne smete izključiti vsakršne pomoči. Vemo, da je Bog vsakemu priporočil, naj skrbi za svojega bližnjega (Eccli. xvii., 12). Kajti ne samo duhovniki, ampak vsi verniki brez izjeme morajo skrbeti za interese Boga in duš – seveda ne po svojih lastnih pogledih, ampak vedno pod vodstvom in po naročilu škofov; nikomur v Cerkvi razen vam namreč ni dano predsedovati, učiti, “upravljati Božjo Cerkev, ki vam jo je Sveti Duh postavil v upravljanje” (Apd xx., 28). Naši predhodniki so že zdavnaj odobrili in blagoslovili tiste katoličane, ki so se združevali v društva različnih vrst, vendar vedno z verskim ciljem. Tudi mi brez oklevanja podeljujemo svojo pohvalo tej veliki zamisli in si iskreno želimo, da bi se širila in cvetela v mestu in na deželi. Želimo pa si, da bi si vsa takšna združenja najprej in predvsem prizadevala za stalno ohranjanje krščanskega življenja med tistimi, ki jim pripadajo. Resnično je namreč malo koristno razpravljati o vprašanjih z lepo prefinjenostjo ali zgovorno govoriti o pravicah in dolžnostih, če vse to ni povezano s prakso. Časi, v katerih živimo, zahtevajo delovanje – vendar delovanje, ki je v celoti sestavljeno iz zvestega in gorečega spoštovanja božjih zakonov in cerkvenih predpisov, iz iskrenega in odkritega izpovedovanja vere, iz opravljanja vseh vrst dobrodelnih del, ne glede na lastne interese ali posvetne koristi. Takšni svetli zgledi, ki jih daje velika vojska Kristusovih vojakov, bodo veliko bolj koristni za premikanje in privabljanje ljudi kot besede in vzvišene disertacije; in ko bo človeško spoštovanje izrinjeno, predsodki in dvomi pa odloženi, se bo zlahka zgodilo, da bo veliko število ljudi pridobljenih za Kristusa in bodo po svoje postali razširjevalci njegovega znanja in ljubezni, ki sta pot do prave in trdne sreče. O! ko se bo v vsakem mestu in vasi zvesto spoštoval Gospodov zakon, ko se bo izkazovalo spoštovanje do svetih stvari, ko se bodo obiskovali zakramenti in izpolnjevali obredi krščanskega življenja, nam zagotovo ne bo treba več delati na tem, da bi se vse stvari obnovile v Kristusu. To ne bo služilo samo doseganju večne blaginje – v veliki meri bo prispevalo tudi k časni blaginji in koristi človeške družbe. Kajti ko bodo ti pogoji zagotovljeni, se bodo višji in premožnejši sloji naučili biti pravični in dobrodelni do ponižnih, ti pa bodo lahko mirno in potrpežljivo prenašali preizkušnje zelo težke usode; državljani ne bodo ubogali poželenja, ampak zakon, spoštovanje in ljubezen bosta veljala za dolžnost do vladajočih, “katerih moč prihaja samo od Boga” (Rim xiii., 1). In potem? Potem bo končno vsem jasno, da mora Cerkev, kakršno je ustanovil Kristus, uživati polno in popolno svobodo in neodvisnost od vsakršne tuje oblasti; in mi s tem, ko zahtevamo to isto svobodo, ne branimo le svetih pravic vere, ampak se posvetujemo tudi s skupnim blagrom in varnostjo narodov. Še vedno namreč velja, da je “pobožnost koristna za vse” (I. Tim. iv., 8) – ko bo ta močna in cvetoča, bo “ljudstvo” resnično “sedelo v polnosti miru” (Iz. xxxii., 18).
15. Naj Bog, “ki je bogat v usmiljenju” (Efez. ii., 4), blagodejno pospeši to obnovo človeškega rodu v Jezusu Kristusu, kajti “ni od tistega, ki hoče, ali od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki kaže usmiljenje” (Rim. ix., 16). In mi, častitljivi bratje, “v duhu ponižnosti” (Dan. iii., 39) z nenehno in nujno molitvijo prosimo za to po zaslugah Jezusa Kristusa. Obrnimo se tudi na najmočnejšo priprošnjo Božje Matere – da bi jo pridobili, mi, ki vam to naše pismo naslavljamo na dan, posebej določen za spomin svetega rožnega venca, odrejamo in potrjujemo vse predpise našega predhodnika glede posvetitve tega meseca presveti Devici z javnim izrekanjem rožnega venca v vseh cerkvah; z nadaljnjo spodbudo, da se kot priprošnjiki pri Bogu obračajo tudi na najčistejšo soprogo Marijo, zavetnico katoliške Cerkve, in na sveta kneza apostolov Petra in Pavla.
16. In da bi se vse to uresničilo v izpolnitev Naše goreče želje in da bi bilo pri vas vse uspešno, kličemo na vas najobilnejše darove božje milosti. In zdaj v pričevanje te najnežnejše ljubezni, s katero objemamo vas in vse vernike, ki nam jih je Božja Previdnost zaupala, z vso naklonjenostjo v Gospodu podeljujemo apostolski blagoslov vam, častitljivi bratje, duhovščini in vašemu ljudstvu.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 4. oktobra 1903, v prvem letu našega pontifikata.
