O sveti evharistiji
Papež Leon XIII. – 1902
Našim častitljivim bratom patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim krajevnim ordinarijem, ki imajo mir in občestvo s Svetim sedežem.
Častitljivi bratje, zdravje in apostolski blagoslov.
- Raziskovati naravo in pospeševati učinke tistih manifestacij Njegove čudovite ljubezni, ki kot žarki svetlobe izhajajo iz Jezusa Kristusa – to je, kot se spodobi za Našo sveto službo, vedno bil in bo z Njegovo pomočjo do zadnjega diha Našega življenja vedno Naš resen cilj in prizadevanje. Čeprav nam je bila usoda dodeljena v dobi, ki je zagrizeno sovražna do pravičnosti in resnice, nismo zamudili, kot vas je spomnilo apostolsko pismo, ki smo vam ga nedavno poslali, da bi s svojimi navodili in opomini ter praktičnimi ukrepi, ki so se nam zdeli najprimernejši za ta namen, razpršili okužbo z napako v njenih številnih oblikah in okrepili krščansko življenje. Med temi našimi prizadevanji sta zlasti dve, ki sta v nedavnem spominu, tesno povezani med seboj in ob spominu nanju dobivamo nekaj sadov tolažbe, ki je zaradi številnih vzrokov žalosti, ki nas tarejo, še bolj primerna. Eden od teh je dogodek, ob katerem smo kot najbolj zaželeno stvar ukazali, naj se ves človeški rod s posebnim dejanjem posveti Svetemu Srcu Kristusa, našega Odrešenika; drugi je dogodek, ob katerem smo vse, ki nosijo ime kristjani, nujno spodbujali, naj se zvesto držijo Njega, ki je po božjem zakonu “Pot, Resnica in Življenje”, ne le za posameznike, ampak za vsako pravilno ustanovljeno družbo. In zdaj nas ta ista apostolska ljubezen, ki vedno bdi nad spremenljivostmi Cerkve, spodbuja in na nek način sili, da dodamo še nekaj, da bi dopolnili tisto, kar smo že zasnovali in uresničili. To je, da vsem kristjanom še bolj kot doslej priporočamo sveto evharistijo, saj je božanski dar, ki izhaja iz samega Odrešenikovega Srca, ki “z željo želi” ta poseben način združitve z ljudmi, dar, ki je nadvse primeren, da je sredstvo, s katerim se lahko delijo odrešujoči sadovi njegovega odrešenja. V preteklosti smo že večkrat uporabili svojo avtoriteto in si prizadevali za to. Z velikim veseljem se spominjamo, da smo uradno odobrili in s kanonskimi privilegiji obogatili kar nekaj ustanov in bratovščin, katerih cilj je bilo nenehno češčenje svete hostije; da smo spodbujali prirejanje evharističnih kongresov, katerih rezultati so bili tako koristni, kot je bila udeležba na njih številčna in ugledna; da smo za nebeškega zavetnika teh in podobnih dejavnosti določili svetega Paschala Baylona, ki je bil tako izredno predan skrivnosti evharistije.
- V skladu s tem se nam je zdelo dobro, častitljivi bratje, da vas nagovorimo o nekaterih točkah, povezanih s to isto skrivnostjo, za obrambo in čast katere se je Cerkev nenehno zavzemala, za katero so mučenci darovali svoja življenja, ki je ljudem najvišjega genija nudila temo, ki so jo lahko ponazorili s svojo učenostjo, zgovornostjo in veščinami vseh umetnosti; to pa bomo storili, da bi jasneje prikazali in širše spoznali tiste posebne značilnosti, zaradi katerih je tako edinstveno prilagojena potrebam našega časa. Kristus, naš Gospod, je proti koncu svojega smrtnega življenja zapustil ta spomenik svoje neizmerne ljubezni do ljudi, to mogočno sredstvo podpore “za življenje sveta” (sv. Janez, VI, 52). In prav zato si mi, ki bomo tako kmalu zapustili to življenje, ne moremo želeti ničesar boljšega, kot da bi nam bilo dano, da bi v srcih vseh ljudi vzbudili in spodbujali zavestno hvaležnost in dolžno pobožnost do tega čudovitega zakramenta, v katerem je po našem mnenju predvsem upanje in učinkovit razlog za odrešenje in mir, ki ga vsi ljudje tako tesnobno iščejo.
- Nekateri bodo nedvomno izrazili začudenje, da smo se za številne težave in hude stiske, ki pestijo našo dobo, odločili poiskati rešitve in zadoščenje na tem področju in ne kje drugje, pri nekaterih pa bodo naše besede morda vzbudile določen otožen odpor. Toda to je le naravna posledica napuha; kajti ko se ta vrlina polasti srca, je neizogibno, da krščanska vera, ki zahteva najbolj pripravljeno ubogljivost, zamre in da se v umu zapre mračna tema glede božjih resnic; tako da se pri mnogih uresničijo te besede: “Česar ne vedo, bogokletno govorijo” (sv. Juda, 10). Mi pa smo daleč od tega, da bi se s tem odvrnili od načrta, ki smo ga prevzeli, nasprotno, še toliko bolj smo odločeni, da bomo goreče in prizadevno držali luč za vodilo dobro razpoložljivih in s pomočjo združenih molitev vernikov iskreno prosili odpuščanja za tiste, ki o svetih stvareh govorijo slabo.
- Z vso vero spoznati, v čem je odličnost presvete evharistije, v resnici pomeni spoznati, kaj je tisto delo, ki ga je v moči svojega usmiljenja Bog, ki je postal človek, opravil za človeški rod. Prava vera nas namreč uči priznavati in častiti Kristusa kot suvereni vzrok našega odrešenja, saj je s svojo modrostjo, zakoni, odredbami, zgledom in s prelitjem svoje krvi vse naredil novo; ista vera nas prav tako uči, da ga priznavamo in častimo kot resnično navzočega v evharistiji, kot resnično bivajočega v vseh časih med ljudmi, da bi jim kot njihov Gospodar, njihov Dobri pastir, njihov najprimernejši Zagovornik pri Očetu iz svojega neizčrpnega obilja podelil koristi odrešenja, ki ga je dosegel. Če kdo resno razmisli o koristih, ki izhajajo iz evharistije, bo razumel, da je med vsemi vidna in glavna tista, v katero so brez izjeme vključene vse druge; z eno besedo, za ljudi je vir življenja, tistega življenja, ki si najbolj zasluži to ime. “Kruh, ki ga bom dal, je moje meso za življenje sveta” (sv. Janez VI., 52). Kristus je “življenje” na več kot en način, kot smo navedli drugje. Sam je izjavil, da je bil razlog njegovega prihoda med ljudi ta, da bi jim prinesel zagotovljeno polnost življenja, ki ni zgolj človeško. “Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju” (sv. Janez x., 10). Vsakdo se zaveda, da se je komaj “pojavila dobrota in prijaznost Boga, našega Odrešenika” (Tit. iii., 4), takoj se je razmahnila neka ustvarjalna sila, ki se je razvila v novem redu stvari in se razširila po vseh žilah družbe, civilne in domače. Tako so se pojavili novi odnosi med človekom in človekom; nove pravice in nove dolžnosti, javne in zasebne; od tedaj so dobili novo usmeritev vlada, izobraževanje, umetnost; in kar je najpomembnejše, človekove misli in energije so se usmerile k verski resnici in prizadevanju za svetost. Tako je bilo človeku posredovano življenje, resnično nebeško in božansko življenje. Tako si moramo razložiti izraze, ki se tako pogosto pojavljajo v Svetem pismu: “drevo življenja”, “beseda življenja”, “knjiga življenja”, “krona življenja” in zlasti “kruh življenja”.
- Ker pa je to življenje, o katerem govorimo, v precejšnji meri podobno naravnemu življenju človeka, tako kot eno črpa hrano in moč iz hrane, mora tudi drugo imeti svojo hrano, s katero se lahko ohranja in povečuje. In tu bo primerno, da se spomnimo, ob kakšni priložnosti in na kakšen način je Kristus premaknil in pripravil srca ljudi za dostojno in primerno sprejemanje živega kruha, ki jim ga je nameraval dati. Komaj se je razširila vest o čudežu, ki ga je storil na obali Tiberijskega jezera, ko je s pomnoženim kruhom nahranil množico, so se mnogi takoj zgrnili k njemu v upanju, da bodo tudi oni morda deležni podobne milosti. In kakor je ob vodi, ki jo je zajemala iz vodnjaka, v Samarijanki vzbudil žejo po “vodi, ki izvira v večno življenje” (sv. Janez IV, 14), tako je Jezus zdaj izkoristil to priložnost, da je v mislih množice vzbudil živo lakoto po kruhu, “ki traja v večno življenje” (sv. Janez VI, 27). Ali pa je bil kruh, ki ga je obljubil, isti kot nebeška mana, ki so jo dobili njihovi očetje med tavanjem po puščavi, ali pa je bil isti kot tisti, ki so ga na njihovo začudenje pred kratkim prejeli od njega; toda on sam je bil ta kruh: “Jaz,” je rekel, “sem kruh življenja” (sv. Janez VI., 48). In to jim je še bolj poudaril, tako s povabilom kot z navodilom: “Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj; in kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta” (sv. Janez VI., 52). In s temi drugimi besedami jim približa resnost zapovedi: “Resnično, resnično, povem vam: če ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi” (sv. Janez vi., 54). Odpravimo torej razširjeno, a najbolj zoprno zmoto tistih, ki menijo, da je prejemanje evharistije na nek način rezervirano za tiste naivneže (za katere veljajo), ki se znebijo skrbi sveta, da bi našli počitek v nekakšnem religioznem življenju. Ta dar, od katerega ne more biti nič bolj odličnega ali bolj koristnega za odrešenje, je namreč ponujen vsem tistim, ne glede na njihovo službo ali dostojanstvo, ki želijo – kot bi moral vsakdo želeti – v sebi spodbujati tisto življenje božje milosti, katerega cilj je doseči življenje v blaženosti z Bogom.
- Zelo si namreč želimo, da bi prav spoštovali in ustrezno poskrbeli za večno življenje tisti ljudje, ki jim je zaradi njihove dejavnosti, talentov ali položaja dano, da oblikujejo potek človeških dogodkov. Toda žal z žalostjo vidimo, da se takšni ljudje prepogosto ponosno pohvalijo, da so temu svetu podelili tako rekoč novo življenje in blaginjo, saj ga s svojim energičnim delovanjem spodbujajo k tekmi za bogastvo, k boju za posedovanje dobrin, ki služijo ljubezni do udobja in razkazovanja. Vendar pa, kamor koli se obrnemo, vidimo, da se človeška družba, če je odtujena od Boga, namesto da bi uživala mir v svojih dobrinah, za katerega si je prizadevala, trese in premetava kot tisti, ki je v agoniji in vročini mrzlice; medtem ko si zaskrbljeno prizadeva za blaginjo in zaupa le njej, se namreč peha za ciljem, ki ji vedno uhaja, in se oklepa nečesa, kar ji vedno uhaja iz rok. Kajti kakor imajo tako ljudje kot države svoje bistvo nujno od Boga, tako ne morejo storiti nič dobrega, razen v Bogu po Jezusu Kristusu, po katerem je izhajal in izhaja vsak najboljši in najodličnejši dar. Vir in glavni vir vseh teh darov pa je častitljiva evharistija, ki ne le hrani in vzdržuje življenje, katerega želja zahteva naša najtežja prizadevanja, ampak tudi nadvse krepi človekovo dostojanstvo, o katerem v teh dneh toliko slišimo. Kajti kaj je lahko bolj častno ali vredno želje kot to, da postanemo, kolikor je le mogoče, deležni in soudeleženi pri božanski naravi? Prav to nam Kristus stori v evharistiji, v kateri, potem ko je človeka z delovanjem svoje milosti dvignil v nadnaravno stanje, ga še tesneje poveže in združi s seboj. Kajti med telesno in dušno hrano je ta razlika, da medtem ko se prva spreminja v našo snov, nas druga spreminja v svojo; tako da sveti Avguštin pravi, da Kristus sam pravi “Ne spreminjajte me vase, kakor spreminjate hrano svojega telesa, ampak boste spremenjeni vame” (Izpovedi 1. vii., c. x.).
- Poleg tega v tem najbolj občudovanja vrednem zakramentu, ki je glavno sredstvo, s katerim se ljudje vcepljajo v božansko naravo, ljudje najdejo tudi najučinkovitejšo pomoč pri napredovanju v vseh vrstah kreposti. Najprej v veri. Vera je bila v vseh časih tarča napadov; čeprav povzdiguje človeški um, saj mu podeljuje spoznanje najvišjih resnic, pa naj bi zato, ker sicer razkriva obstoj božanskih skrivnosti, vendar pušča v nejasnosti način njihovega obstoja, poniževala razum. Toda v preteklih časih so bili posamezni členi vere po vrsti predmet napada; od takrat se je sedež vojne povečeval in širil, dokler ni prišlo do tega, da so ljudje v celoti zanikali, da obstaja kaj nad in onkraj narave. Zdaj ni ničesar, kar bi bilo bolje prilagojeno za spodbujanje obnove moči in gorečnosti vere v človeškem umu, kot skrivnost evharistije, “skrivnost vere”, kot so jo najprimerneje poimenovali. V tej skrivnosti je namreč na nek način povzet in vsebovan ves nadnaravni red z vsem svojim bogastvom in raznolikostjo čudes: “On je napravil spomin na svoja čudovita dela, usmiljeni in milostni Gospod; dal je hrano tistim, ki se ga bojijo” (Psalm cx, 4-5). Ker je namreč Bog ves nadnaravni red podredil Utelešenju svoje Besede, zaradi katerega je bilo človeškemu rodu povrnjeno odrešenje, v skladu z apostolovimi besedami: “Sklenil je … v Kristusu ponovno vzpostaviti vse, kar je na nebu in na zemlji, v njem” (Ef, i., 9-10), je treba evharistijo po pričevanju svetih očetov obravnavati kot nekakšno nadaljevanje in razširitev Utelešenja. V njej in po njej je namreč snov utelešene Besede združena s posameznimi ljudmi in najvišja žrtev, darovana na Kalvariji, je na čudovit način obnovljena, kot je že vnaprej nakazal Malahij z besedami: “Na vseh krajih se žrtvuje in mojemu imenu se daruje čista daritev” (Mal. i., 11). In ta čudež, ki je sam po sebi največji te vrste, spremljajo nešteti drugi čudeži; tu so namreč suspendirani vsi naravni zakoni; vsa snov kruha in vina se spremeni v Telo in Kri; vrste kruha in vina vzdržuje božja moč brez podpore katere koli osnovne snovi; Kristusovo telo je navzoče na mnogih krajih hkrati, se pravi povsod, kjer je zakrament posvečen. Da bi se človeški razum še raje poklonil tej veliki skrivnosti, v pomoč veri ne manjkajo nekateri čudeži, ki so se zgodili v njegovo čast v starodavnih in naših časih in o katerih na več mestih obstajajo javni in pomembni zapisi in spomini. Jasno je, da se s tem zakramentom hrani vera, da v njem um najde svojo hrano, da so ugovori racionalistov izničeni in da je nadnaravni red obilno osvetljen.
- Toda to propadanje vere v božje stvari, o katerem smo govorili, ni le posledica napuha, ampak tudi moralne pokvarjenosti. Če je namreč res, da stroga morala izboljšuje hitrost človekovih intelektualnih moči, in če po drugi strani, kot nas učijo maksime poganske filozofije in napotki božje modrosti, ostrino uma otopijo telesni užitki, koliko bolj ti isti užitki na področju razodete resnice zasenčijo luč vere ali jo po pravični božji presoji celo povsem ugasnejo. Po teh užitkih danes divja nenasitni apetit, ki kot nalezljiva bolezen okuži vse razrede, celo od najnežnejših let naprej. A tudi za tako strašno zlo je zdravilo na dosegu roke v božanski evharistiji. Najprej namreč zavira poželenje, saj povečuje dobrodelnost, kot pravi sveti Avguštin, ki o dobrodelnosti pravi: “Ko raste, se poželenje zmanjšuje; ko doseže popolnost, ga ni več” (De diversis quaestionibus, Ixxxiii., q. 36). Poleg tega Jezusovo najčistejše meso zavira upor našega mesa, kot je učil sveti Ciril Aleksandrijski: “Kajti Kristus, ki ostaja v nas, uspava zakon mesa, ki divja v naših članih” (Lib. iv., c. ii., in Joan., vi., 57). Tudi poseben in najprijetnejši sad evharistije je tisti, ki ga označujejo besede preroka: “Kaj je dobrota Njega,” to je Kristusa, “in kaj je njegova lepa stvar, če ne žito izvoljenih in vino, ki rojeva Device” (Zach. ix., 17), kar z drugimi besedami proizvaja tisti cvet in sad močnega in stalnega namena devištva, ki se v katoliški Cerkvi tudi v dobi, razvajeni od razkošja, vsak dan množita in širita s tistimi prednostmi za vero in človeško družbo, kjerkoli jih najdemo, ki so jasno vidne.
- K temu je treba dodati, da se s tem istim zakramentom čudovito krepi naše upanje na večno blaženost, ki temelji na zaupanju v božjo pomoč. Kajti rob tistega hrepenenja po sreči, ki je od rojstva tako globoko zakoreninjeno v srcih vseh ljudi, se še bolj in bolj zaostruje z izkušnjo zlaganosti zemeljskih dobrin, z nepravičnim nasiljem hudobnih ljudi in z vsemi drugimi stiskami, ki sta jim podvržena um in telo. Častitljivi zakrament evharistije pa je vir in obljuba blaženosti in slave, in to ne samo za dušo, ampak tudi za telo. Dušo namreč obogati z obiljem nebeških blagoslovov in jo napolni s sladkim veseljem, ki daleč presega človekovo upanje in pričakovanja; podpira jo v nesreči, krepi v duhovnem boju, ohranja za večno življenje in jo kot posebna zaloga za potovanje spremlja tja. In v krhko in minljivo telo ta božanska gostija, ki je nesmrtno Kristusovo telo, vsadi načelo vstajenja, seme nesmrtnosti, ki mora nekega dne vzkliti. Da se bosta človekova duša in telo zahvalila temu viru za oba blagoslova, je bilo stalno učenje Cerkve, ki je vestno potrjevala Kristusovo trditev: “Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje; in jaz ga bom obudil zadnji dan” (sv. Janez VI., 55).
- V zvezi s to zadevo je pomembno upoštevati, da se v evharistiji, glede na to, da jo je Kristus uvedel kot “večni spomin svojega trpljenja” (Opusc. Ivii. Offic. de festo Corporis Christi), kristjanu oznanja nujnost odrešujoče samokaznovanja. Jezus je namreč rekel tistim svojim prvim duhovnikom: “To storite v moj spomin” (Lk xxii, 18); to pomeni, da to storite v spomin na moje bolečine, moje žalosti, moje hude stiske, mojo smrt na križu. Zato je ta zakrament hkrati tudi daritev, ki je primerna za celotno obdobje naše pokore; poleg tega je tudi stalna spodbuda k vsakršnemu trudu ter slovesen in strog očitek tistim telesnim užitkom, ki se jih nekateri ne sramujejo tako zelo hvaliti in poveličevati: “Ko boste jedli ta kruh in pili ta kelih, boste oznanjali Gospodovo smrt, dokler ne pride” (1 Kor xi., 26).
- Poleg tega, če bo kdo vestno raziskal vzroke za zlo našega časa, bo ugotovil, da izvirajo iz tega, da se je tako kot je ohladila ljubezen do Boga, ohladila tudi medsebojna ljubezen ljudi med seboj. Ljudje so pozabili, da so Božji otroci in bratje v Jezusu Kristusu; skrbijo le za svoje osebne interese; interese in pravice drugih pa ne le omalovažujejo, temveč jih pogosto napadajo in kršijo. Od tod pogosti nemiri in spopadi med razredi: aroganca, zatiranje, goljufije s strani močnejših: beda, zavist in nemiri med revnimi. To so zločini, za katere je zaman iskati rešitev v zakonodaji, grožnjah s kaznimi, ki jih je treba izreči, ali v katerem koli drugem sredstvu zgolj človeške previdnosti. Naša glavna skrb in prizadevanje bi morala biti, da v skladu s svarili, ki smo jih večkrat obširno podali, zagotovimo združitev razredov v medsebojni izmenjavi dolžnih storitev, združitev, ki bo, ker ima svoj izvor v Bogu, rezultirala v dejanjih, ki odražajo resničnega duha Jezusa Kristusa in pristno dobrodelnost. To dobrodelnost je Kristus prinesel na svet, z njo bi rad ognil vsa srca. Kajti le ta je zmožna duši in telesu že v tem življenju omogočiti predokus blaženosti, saj omejuje človekovo pretirano samoljubje in brzda pohlep, ki je “korenina vsega zla” (1 Tim. VI., 10). In čeprav je prav, da podpiramo vse zahteve pravičnosti med različnimi družbenimi razredi, je mogoče “enakost”, ki jo priporoča sveti Pavel (2 Kor 2,14) in ki je tako koristna za človeško družbo, vzpostaviti in ohraniti le z učinkovito pomočjo ljubezni, ki blaži pravičnost. To je torej namen Kristusa, ko je ustanovil ta častitljivi zakrament, namreč da bi s prebujanjem ljubezni do Boga spodbujal medsebojno ljubezen med ljudmi. Kajti slednja, kot je jasno, je po svoji naravi zakoreninjena v prvi in iz nje izvira z nekakšno spontano rastjo. Prav tako ni mogoče, da bi med ljudmi primanjkovalo ljubezni, oziroma bi se morala razvnemati in cveteti, če bi ljudje le dobro premišljevali o ljubezni, ki jo je Kristus pokazal v tem zakramentu. V njem je namreč ne le veličastno pokazal svojo moč in modrost, ampak je “na neki način izlil bogastvo svoje božanske ljubezni do ljudi” (Conc. Trid., Sess. XIII., De Euch. c. ii.). Ker imamo pred očmi ta plemeniti zgled, ki nam ga daje Kristus, ki nam podarja vse, kar ima, bi se morali po vsej verjetnosti čim bolj ljubiti in pomagati drug drugemu ter biti vsak dan tesneje povezani z močno vezjo bratstva. K temu dodajmo, da so zunanji in vidni elementi tega zakramenta izjemno primerna spodbuda za združevanje. Sveti Ciprijan o tem piše: “Z eno besedo, Gospodova žrtev simbolizira edinost srca, ki jo zagotavlja vztrajna in nedotakljiva ljubezen, ki bi morala prevladati med kristjani. Ko namreč naš Gospod imenuje svoje telo kruh, snov, ki je zmešana iz mnogih zrn, nakazuje, da smo mi, njegovo ljudstvo, ki ga vzdržuje, povezani v tesni povezanosti; in ko govori o svoji krvi kot o vinu, v katerem je sok, iztisnjen iz mnogih grozdov, pomešan v eno tekočino, prav tako nakazuje, da smo mi, njegova čreda, z mešanjem množice oseb postali eno” (Ep. 96 ad Magnum št. 5 (al. 6)). Na podoben način je angelski doktor, ki je sprejel stališča svetega Avguština (Tract. xxxvi., in Joan nn. 13, 17), piše: “Naš Gospod nam je zapustil svoje telo in kri v obliki snovi, v katerih se je množica stvari združila v enotnost, saj je ena od njih, namreč kruh, ki je sestavljen iz mnogih zrn, vendarle ena, druga, to je vino, pa ima svojo enotnost v tem, da je nastala iz zlitega soka mnogih grozdnih jagod; zato sveti Avguštin drugje pravi: ‘O zakrament milosti, o znamenje enotnosti, o vez ljubezni! ” (Summ. Theol. P. III., q. Ixxix., a. 1. . Vse to potrjuje izjava tridentinskega koncila, da je Kristus pustil evharistijo v svoji Cerkvi “kot simbol tiste edinosti in ljubezni, s katero je hotel, da bi bili vsi kristjani vzajemno povezani in združeni. … simbol tistega enega telesa, katerega glava je On sam in h kateremu nas želi imeti kot člane, povezane z najtesnejšimi vezmi vere, upanja in ljubezni” (Conc. Trid., Sess. XIII., De Euchar., c. ii.). Isto misel je izrazil sveti Pavel, ko je zapisal: “Kajti mi, ki nas je veliko, smo en kruh, eno telo, vsi, ki smo deležni enega kruha” (I Kor. x., 17). Zelo lep in vesel je tudi prizor krščanskega bratstva in družbene enakosti, ki se nam ponuja, ko se okoli svetega oltarja zberejo ljudje vseh stanov, blagi in preprosti, bogati in revni, učeni in neučeni, in so vsi enako deležni te nebeške pojedine. In če je v zapisih Cerkve zasluženo pripisano posebni zaslugi njenih prvih stoletij, da je “množica vernikov imela le eno srce in eno dušo” (Apd iv., 32), ne more biti niti sence dvoma, da je bil ta neizmerni blagoslov posledica njihovih pogostih srečanj pri božji mizi; o njih namreč najdemo zapisano: “Vztrajali so v nauku apostolov in v občestvu lomljenja kruha” (Apd ii., 42).
- Poleg vsega tega se milost medsebojne ljubezni med živimi, ki iz zakramenta evharistije črpa tako veliko moč, po zaslugi žrtve še dodatno razširi na vse, ki so vključeni v občestvo svetnikov. Kajti občestvo svetnikov, kot vsi vedo, ni nič drugega kot medsebojno sporočanje pomoči, odpuščanja, molitev, blagoslovov med vsemi verniki, ki ne glede na to, ali so že dosegli nebeško deželo, ali so zadržani v očiščevalnem ognju, ali so še izgnanci tu na zemlji, vsi uživajo skupno franšizo tistega mesta, katerega glava je Kristus, ustava pa je ljubezen. Vera nas namreč uči, da čeprav se častitljiva daritev lahko zakonito daruje samo Bogu, jo lahko obhajamo v čast svetnikom, ki kraljujejo v nebesih z Bogom, ki jih je okronal, da bi si tako pridobili njihovo pokroviteljstvo. Prav tako se lahko v skladu z apostolskim izročilom daruje z namenom, da bi odrešili grehe tistih bratov, ki so umrli v Gospodu, a še niso v celoti plačali kazni za svoje prestopke.
- Tista pristna ljubezen, ki zna vse storiti in trpeti za odrešenje in korist vseh, torej z vso vročino in energijo plamena izskoči iz te najsvetejše evharistije, v kateri je navzoč in živi sam Kristus in v kateri se prepušča do skrajnosti. Svojo ljubezen do nas in pod spodbudo te božanske ljubezni nenehno obnavlja svojo Žrtvovanje. In tako ni težko razumeti, od kod izvirajo naporno delo apostolskih mož in od kod izvirajo ti nešteti vsakovrstni načrti za dobrobit človeškega rodu, ki so bili zastavljeni med katoličani, njihov izvor, moč, trajnost in uspeh.
- Teh nekaj besed o tako obsežni temi se bo, ne dvomimo, izkazalo za zelo koristne za krščansko čredo, če jih boste v svoji gorečnosti, častitljivi bratje, poskrbeli razložiti in uveljaviti, kakor bo čas in priložnost. Vendar tako velikega in z vsemi blagoslovi bogatega zakramenta človeška zgovornost ne more nikoli tako poveličati, kot si zasluži, niti ga ni mogoče ustrezno častiti s človeškim bogoslužjem. Ta zakrament, naj bo tema pobožnega premišljevanja, predmet javnega čaščenja ali pa najboljša hrana, ki jo je treba sprejeti v največji čistosti vesti, je treba imeti za središče, h kateremu teži duhovno življenje kristjana na vseh področjih; kajti vse druge oblike pobožnosti, kakršne koli že so, vodijo k njemu in v njem najdejo svoj počivališče. V tej skrivnosti se bolj kot v kateri koli drugi uresničuje in vsak dan izpolnjuje Kristusovo milostno povabilo in še bolj milostna obljuba: “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas bom odžejal” (sv. Mat. xi., 28).
- Z eno besedo, ta zakrament je tako rekoč sama duša Cerkve; vanj je urejena in usmerjena milost duhovništva v vsej svoji polnosti in na vsaki od zaporednih stopenj. Iz istega vira Cerkev črpa in ima vso svojo moč, vso svojo slavo, vsako nadnaravno obdaritev in okras, vse dobro, kar je tu; zato ji je najpomembnejša od vseh skrbi, da pripravlja srca vernikov na tesno zedinjenje s Kristusom po zakramentu njegovega telesa in krvi ter jih k temu priteguje. V ta namen si prizadeva spodbujati čaščenje te velike skrivnosti, tako da jo obdaja s svetimi obredi. Na to nenehno in vedno budno skrb Cerkve ali Matere nas opozarja ta opomin, ki ga je izrekel sveti tridentinski koncil in ki je tako zelo primeren, da ga v korist krščanskega ljudstva tukaj v celoti povzemamo. “Sveta sinoda opominja, nagovarja, prosi in prosi po nežnem usmiljenju našega Boga, da bi se vsi in vsak od tistih, ki nosijo ime kristjani, končno združili in našli mir v tem znamenju edinosti, v tej vezi ljubezni, v tem simbolu sožitja; in da bi, zavedajoč se velikega veličastva in izjemne ljubezni Jezusa Kristusa, našega Gospoda, ki je dal svoje dragoceno življenje kot ceno za naše odrešenje in svoje meso za našo hrano, verovali in častili te svete skrivnosti njegovega telesa in krvi s tako stanovitnostjo neomajne vere, s tako notranjo predanostjo in pobožnostjo, da bi bili sposobni pogosto prejemati ta nadsubstancialni kruh in da bi bil zanje življenje njihovih duš ter ohranjal njihov um v zdravi veri; da bi okrepljeni z njegovo močjo lahko po tem žalostnem romanju dosegli nebeško deželo, tam videli in se hranili s tistim angelskim kruhom, ki ga tu jedo pod zakramentalno zaveso.” (Conc. Trid, Sess. XXII., c. vi).
- Zgodovina priča, da so kreposti krščanskega življenja najbolje uspevale tam in takrat, ko je najbolj prevladovalo pogosto prejemanje evharistije. Po drugi strani pa ni nič manj gotovo, da je v dneh, ko so ljudje prenehali skrbeti za ta nebeški kruh in so izgubili apetit zanj, krščanska verska praksa postopoma izgubila svojo moč in živahnost. In res je bil potreben ukrep za zaščito pred popolnim odpadom, da je Inocenc III. na lateranskem koncilu najstrožje predpisal, da se noben kristjan ne sme vzdržati obhajila Gospodovega telesa vsaj v slovesnem pashalnem času. Vendar je jasno, da je bila ta zapoved naložena z obžalovanjem in le kot zadnje sredstvo; Cerkev si je namreč vedno želela, da bi bilo pri vsaki maši nekaj vernikov navzočih in bi se obhajali. “Sveta sinoda želi, da bi pri vsakem obhajanju maše sodelovali nekateri verniki, ne le z bogoslužno asistenco pri njej, ampak tudi z zakramentalnim prejemom evharistije, da bi bili obilneje deležni sadov te svete žrtve” (conc. Trid., Sess. XIII. de Euchar. c. viii).
- Zagotovo so najbolj obilne odrešilne koristi, ki so shranjene v tej najbolj častitljivi skrivnosti, ki velja za Žrtvovanje; Žrtvovanje, ki ga Cerkev v skladu s tem vsak dan daruje “za odrešenje vsega sveta”. In prav je, da se s skupnimi prizadevanji pobožnih ljudi povečata zunanja čast in notranje spoštovanje te žrtve, kar je v tej dobi še posebej pomembno. V skladu s tem si želimo, da bi bila njena raznovrstna odličnost širše poznana in bolj pozorno upoštevana. Obstajajo nekatera splošna načela, katerih resničnost lahko jasno spoznamo z razumom; na primer, da je vladavina Boga, našega Stvarnika in Oskrbnika, nad vsemi ljudmi, tako v njihovem zasebnem kot javnem življenju, najvišja in absolutna; da celotno naše bitje in vse, kar imamo, bodisi posamezno bodisi kot člani družbe, izvira iz božje milosti; da smo dolžni Bogu kot našemu Gospodu izkazovati najvišje spoštovanje in, ker je naš največji dobrotnik, najglobljo hvaležnost. Toda koliko je danes takih, ki te dolžnosti priznavajo in jih v celoti ter natančno izpolnjujejo? V nobeni dobi ni bil duh prepirljivosti in kljubovalnega odnosa do Boga bolj razširjen kot v naši dobi; v dobi, v kateri je ta neslavni vzklik Kristusovih sovražnikov: “(Lk xix., 14), se vse glasneje sliši skupaj z izrekanjem tega hudobnega namena: “Odpravimo ga” (Jer. xi., II); prav tako ni motiva, ki bi mnoge gnal naprej z bolj strastnim besom, kot je želja popolnoma izgnati Boga ne le iz civilne vlade, ampak iz vsake oblike človeške družbe. Čeprav ljudje ne pridejo povsod do te skrajnosti zločinske norosti, je žalostno, da jih toliko tone v pozabo na Božje veličanstvo in njegove milosti ter zlasti na odrešenje, ki ga je za nas storil Kristus. Za to hudobijo na eni in lenobo na drugi strani je treba najti zdravilo v splošnem povečanju goreče pobožnosti do evharistične žrtve, ki je Bogu v večjo čast in v večje zadovoljstvo. Kajti tu se daruje božanska Žrtev; in zato s to Žrtvijo ponujamo presveti Trojici vso čast, ki jo zahteva neskončno dostojanstvo božanstva; neskončna po vrednosti in neskončno sprejemljiva je daritev, ki jo Očetu izročamo v njegovem edinorojenem sinu; tako da za njegove koristi do nas ne le izražamo svojo hvaležnost, ampak dejansko ustrezno odgovarjamo.
- Poleg tega obstaja še en dvojni sad, ki ga lahko in moramo dobiti od te velike žrtve. Srce je žalostno, ko pomisli, kakšna poplava hudobije, ki je – kot smo rekli – posledica pozabe in zaničevanja Božjega veličastva, je preplavila svet. Ni pretirano reči, da se zdi, da velik del človeškega rodu nase kliče nebeško jezo; čeprav je res, da je pridelek zla, ki je zrasel tukaj na zemlji, že dozorel za pravično sodbo. Tu je torej motiv, s katerim lahko vernike spodbudimo k pobožnemu in resnemu prizadevanju, da bi pomirili Boga, maščevalca greha, in od njega pridobili pomoč, ki je v teh katastrofalnih časih tako potrebna. Pri tem morajo razumeti, da je treba te blagoslove iskati predvsem s to žrtvijo. Kajti le zaradi smrti, ki jo je pretrpel Kristus, lahko ljudje izpolnijo zahteve Božje pravičnosti, in to v največji meri, in dobijo obilne darove njegovega usmiljenja. In Kristus je hotel, da vsa krepost njegove smrti, tako za odvezo kot za spodbudo, ostane v evharistiji, ki ni zgolj njen prazen spomin, ampak njena resnična in čudovita, čeprav brezkrvna in mistična prenova.
- Za konec z veseljem priznavamo, da nam je v nemajhno veselje, da se je v zadnjih letih v srcih vernikov, kot se zdi, začela kazati obnova ljubezni in pobožnosti do zakramenta evharistije; to dejstvo nas spodbuja k upanju na boljše čase in ugodnejše stanje stvari. Kot smo rekli na začetku, je veliko in raznolikih sredstev, ki jih je iznajdljiva pobožnost iznašla; posebej je treba omeniti bratovščine, ustanovljene z namenom, da bi se evharistični obred izvajal z večjim sijajem, ali za nenehno čaščenje častitljivega zakramenta podnevi in ponoči, ali z namenom, da bi se popravilo bogokletje in žalitve, ki jih je bil deležen. Toda ne mi ne vi, častitljivi bratje, si ne moremo dovoliti, da bi se zadovoljili s tem, kar je bilo doslej storjeno; saj je še veliko stvari, ki jih je treba še naprej razvijati ali začeti na novo, da bi to najbolj božansko darilo, to največjo skrivnost, bolje razumeli ter bolj dostojno spoštovali in častili tudi tisti, ki že sodelujejo pri bogoslužju Cerkve. Zato je treba tovrstna dela, ki so se že začela, vedno bolj goreče spodbujati; stare podvige je treba oživiti, če so morda propadli; na primer bratovščine svete evharistije, priprošnje molitve pred blagoslovljenim zakramentom, ki je izpostavljen v čast vernikom, slovesne procesije, pobožni obiski Božjega tabernaklja in druge svete in odrešilne prakse; ničesar ne smemo izpustiti, kar lahko preudarna pobožnost predlaga kot primerno. Glavni cilj naših prizadevanj pa mora biti, da bi se med katoliškimi narodi povsod ponovno obudilo pogosto prejemanje evharistije. To je namreč nauk, ki nam ga dajejo že omenjeni zgledi prvobitne Cerkve, odloki koncilov, avtoriteta očetov in svetih mož v vseh obdobjih. Kajti duša, tako kot telo, potrebuje pogosto hrano; in sveta evharistija zagotavlja tisto hrano, ki je najbolje prilagojena za podporo njenega življenja. Zato je treba odločno pustiti ob strani vse sovražne predsodke, prazne strahove, ki jim mnogi podležejo, in njihove izmišljene izgovore, da se vzdržijo evharistije; kajti tu gre za dar, ki vernemu ljudstvu ne more biti bolj koristen od nobenega drugega, bodisi za odrešitev časa od tiranije tesnobnih skrbi glede minljivih stvari bodisi za obnovo krščanskega duha in vztrajnost v njem. K temu bodo močno prispevali spodbude in zgledi vseh, ki imajo pomemben položaj, še posebej pa iznajdljiva in prizadevna gorečnost duhovnikov. Kajti duhovniki, ki jim je Kristus, naš Odrešenik, zaupal službo posvečevanja in razdeljevanja skrivnosti svojega Telesa in Krvi, zagotovo ne morejo bolje poplačati časti, ki jim je bila dodeljena, kot tako, da z vsemi močmi spodbujajo slavo njegove evharistije ter vabijo in pritegnejo srca ljudi k zdravilnih izvirom tega velikega zakramenta in žrtve ter s tem podpirajo hrepenenja njegovega presvetega Srca.
- Naj Bog da, da se bodo tako v skladu z Našo iskreno željo odlični sadovi evharistije vsak dan v večjem obilju kazali v srečno rast vere, upanja in ljubezni ter vseh krščanskih kreposti; naj se to obrne v ozdravitev in korist vsega ljudstva; in naj modrost najbolj previdne Božje ljubezni, ki je to skrivnost ustanovila za vse čase “za življenje sveta”, zasije z vedno svetlejšo lučjo.
- Spodbujeni s takšnimi upi, častitljivi bratje, mi kot napoved božanske radodarnosti in kot obljubo naše lastne ljubezni vsakemu od vas ter duhovnikom in čredi, ki so jim zaupani v oskrbo, z največjo ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 28. maja, na vigilijo slovesnosti Corpus Christi, leta 1902, petindvajsetega leta našega pontifikata.
