Avtor: CDF (Sanctum Officium)
O “EKUMENSKEM GIBANJU”
Navodilo Svetega urada
naslovljeno na ordinarije krajev, dano 20. decembra 1949.
Katoliška Cerkev sicer ne sodeluje na kongresih in drugih konvencijah, ki se imenujejo “ekumenske”, vendar ni nikoli prenehala, kot je razvidno iz številnih papeških dokumentov, in tudi v prihodnje ne bo nikoli prenehala, z najglobljim zanimanjem spremljati in z gorečimi molitvami k Bogu spodbujati vseh prizadevanj za dosego tega, kar je tako drago Srcu Kristusa, našega Gospoda, namreč, da bi vsi, ki verujejo vanj, “bili popolni v enem”[1].
S pravo materinsko naklonjenostjo namreč objema vse, ki se k njej vrnejo kot k pravi Kristusovi Cerkvi; zato so hvale in spodbude vredni vsi tisti načrti in projekti, ki so bili s soglasjem cerkvene oblasti sprejeti in se uresničujejo bodisi za ustrezno katoliško vzgojo bodočih spreobrnjenih bodisi za temeljitejše usposabljanje oseb, ki so se že spreobrnile v vero.
Zdaj v mnogih delih sveta zaradi različnih zunanjih dogodkov in sprememb stališč ljudi, predvsem pa zaradi skupnih molitev vernikov po milosti Svetega Duha, v glavah mnogih oseb, ločenih od Katoliške cerkve, nenehno raste želja po vrnitvi k edinosti vseh, ki verujejo v Gospoda Kristusa. Za otroke Cerkve je to gotovo razlog za resnično in sveto veselje v Gospodu in hkrati povabilo, da pomagajo vsem tistim, ki iskreno iščejo resnico, in sicer z iskreno molitvijo k Bogu, v kateri zanje prosijo milost luči in moči.
Vendar pa nekatere pobude, ki so jih doslej sprejeli različni posamezniki ali skupine z namenom spraviti disidentske kristjane s Katoliško cerkvijo, čeprav jih navdihujejo najboljši nameni, ne temeljijo vedno na pravih načelih, če pa že temeljijo, pa niso brez posebnih nevarnosti, kot je že pokazala tudi izkušnja. Zato se je tej vrhovni sveti kongregaciji, ki je odgovorna za ohranjanje in varovanje depozita vere v celoti, zdelo primerno spomniti in predpisati naslednje:
Ker je omenjena “zveza” zadeva, ki se nanaša predvsem na oblast in službo Cerkve, bi morali zanjo s posebno skrbnostjo skrbeti škofje, ki jih je “Sveti Duh postavil, da vladajo Božji Cerkvi”[2]. Zato bi morali ne le skrbno in učinkovito bdeti nad celotno dejavnostjo, ampak jo tudi preudarno spodbujati in voditi, da bi tako pomagali tistim, ki iščejo resnico in pravo Cerkev, kot tudi varovali vernike pred nevarnostmi, ki lahko zlahka izvirajo iz dejavnosti tega “Gibanja”.
Zato se morajo najprej v celoti zavedati vsega, kar se je v njihovih škofijah dogajalo in se dogaja v okviru tega “gibanja”. V ta namen naj določijo dobro usposobljene duhovnike, ki bodo v skladu z naukom in normami, ki jih je predpisal Sveti sedež, na primer z enciklikami ,[3] [4] in [5], pozorno spremljali vse, kar zadeva “gibanje”, in o tem poročali škofom na način in v času, ki ju bodo določili.
S posebno pozornostjo bodo bdeli nad publikacijami, ki bi jih lahko v kakršni koli obliki izdali katoličani o tej zadevi, in skrbeli za upoštevanje kanonov “o predhodni cenzuri in prepovedi knjig” (kan. 1384 in nasl.). Enako ne smejo opustiti tudi v zvezi z nekatoliškimi publikacijami o isti temi, če jih izdajajo, berejo ali prodajajo katoličani.
Prav tako naj skrbno poskrbijo za vse, kar bi lahko koristilo3 nekatoličanom, ki želijo spoznati katoliško vero; določijo naj osebe in urade, kamor se lahko ti nekatoličani obrnejo po posvetovanje; in naj poskrbijo, da bodo tisti, ki so se že spreobrnili v vero, zlahka našli sredstva za natančnejše in poglobljeno poučevanje o katoliški veri in za bolj pozitivno versko življenje, zlasti z ustreznimi srečanji in skupnimi zbori, z duhovnimi vajami in drugimi pobožnimi deli.
II Glede načina in metode opravljanja tega dela bodo škofje sami sprejeli predpise o tem, kaj je treba storiti in čemu se je treba izogibati, ter poskrbeli, da jih bodo vsi upoštevali. Pazili bodo tudi, da se pod lažnim izgovorom, da je treba več pozornosti nameniti točkam, glede katerih se strinjamo, kot tistim, glede katerih se razlikujemo, ne bi spodbudil nevaren indiferentizem, zlasti med osebami, katerih teološka izobrazba ni globoka in katerih praksa vere ni preveč trdna. Paziti je namreč treba, da se v tako imenovanem “irenističnem” duhu današnjega časa s primerjalnim preučevanjem in prazno željo po postopnem zbliževanju različnih verskih izročil katoliški nauk – bodisi v svojih dogmah bodisi v resnicah, ki so z njimi povezane – tako prilagodi ali na nek način prilagodi naukom disidentskih sekt, da bi bila okrnjena čistost katoliškega nauka ali bi bil zamegljen njegov pravi in določen pomen.
Prav tako morajo brzdati tisti nevarni način govorjenja, ki ustvarja napačna mnenja in zmotne upe, ki jih ni mogoče uresničiti; na primer, da se naukom enciklik rimskih papežev o vrnitvi disidentov v Cerkev, o ustavi Cerkve, o Kristusovem mističnem telesu ne bi smelo pripisovati prevelikega pomena, ker niso vse zadeve vere ali, kar je še huje, ker v zadevah dogem tudi katoliška Cerkev še ni dosegla Kristusove polnosti, ampak se lahko od zunaj še izpopolni. Posebej bodo poskrbeli in odločno vztrajali pri tem, da se pri prebiranju zgodovine reformacije in reformatorjev napake katoličanov ne bodo tako pretiravale in napake reformatorjev tako razblinjale ali da se ne bo tako poudarjalo stvari, ki so bolj naključne, da se bo komaj še videlo ali čutilo tisto, kar je najbolj bistveno, namreč odklon od katoliške vere. Nazadnje naj se zavarujejo, da ne bi s pretirano in lažno zunanjo dejavnostjo ali z nepremišljenostjo in vznesenim načinom ravnanja prej škodovali cilju, kot pa mu služili.
Zato je treba predstaviti in razložiti in katoliški nauk: nikakor ni dovoljeno zamolčati ali z dvoumnimi izrazi zakrivati katoliške resnice glede narave in načina opravičenja, ustroja Cerkve, prvenstva jurisdikcije rimskega papeža in edine prave zveze z vrnitvijo odcepljenih v edino pravo Kristusovo Cerkev. Pojasniti jim je treba, da z vrnitvijo v Cerkev ne bodo izgubili ničesar od tistega dobrega, kar se je po Božji milosti do zdaj vcepilo vanje, ampak se bo z njihovo vrnitvijo prej dopolnilo in dovršilo. Vendar o tem ne smemo govoriti tako, da bi si predstavljali, da z vrnitvijo v Cerkev prinašajo nekaj bistvenega, česar ji je doslej primanjkovalo. Te stvari bo treba povedati jasno in odkrito, najprej zato, ker gre za resnico, ki jo sami iščejo, in še več, ker zunaj resnice nikoli ni mogoče doseči prave zveze.
III-Zlasti glede , ki so jih v zadnjem času začeli prirejati na mnogih mestih, da bi spodbujali “združitev” v veri, sta potrebna precej posebna budnost in nadzor s strani ordinarija. Kajti če ta srečanja po eni strani nudijo želeno priložnost, da se med nekatoličani razširi znanje katoliškega nauka, ki jim je na splošno premalo poznan, pa po drugi strani zlahka prinašajo nemajhno nevarnost indiferentizma za katoličane. V primerih, ko se zdi, da obstaja upanje na dobre rezultate, ordinarij poskrbi, da se stvar ustrezno vodi, in za ta srečanja določi duhovnike, ki so čim bolje usposobljeni za ustrezno in primerno razlago in obrambo katoliškega nauka. Verniki pa naj se teh srečanj ne udeležujejo, če niso pridobili posebnega dovoljenja cerkvene oblasti, to pa naj dobijo le tisti, za katere je znano, da so dobro poučeni in trdni v svoji veri. Kadar ni očitnega upanja na dobre rezultate ali kadar zadeva vključuje posebne nevarnosti iz drugih razlogov, je treba vernike previdno zadržati od srečanj, sama srečanja pa je treba kmalu končati ali postopoma ukiniti. Ker izkušnja uči, da večja tovrstna srečanja navadno prinašajo malo sadov in vključujejo večje nevarnosti, jih je treba dovoliti le po zelo skrbnem premisleku.
Na naj se ne pošilja nikogar razen duhovnikov, ki so se s svojim znanjem teologije in trdnim spoštovanjem načel in norm, ki jih je Cerkev določila na tem področju, izkazali za resnično primerne za tako delo.
IV – Za vse zgoraj omenjene konference in srečanja, javna in nejavna, velika in majhna, ki so sklicana z namenom, da se katoliški in nekatoliški strani zaradi razprave ponudi priložnost za obravnavo vprašanj vere in morale, pri čemer vsak enakopravno predstavi nauk svoje vere, veljajo cerkveni predpisi, na katere smo spomnili v “, te kongregacije z dne 5. junija 1948. [6] Mešani kongresi torej niso absolutno prepovedani; vendar se ne smejo prirejati brez predhodnega dovoljenja pristojne cerkvene oblasti. Vendar pa ne velja za katehetske inštrukcije, tudi če so namenjene mnogim skupaj, niti za konference, na katerih se katoliški nauk razlaga nekatoličanom, ki so bodoči spreobrnjenci: čeprav je nekatoličanom dana priložnost, da se jim razloži tudi nauk njihove cerkve, da bi jasno in temeljito razumeli, v čem se ujemajo s katoliškim naukom in v čem se od njega razlikujejo.
Prav tako omenjeni ne velja za tista mešana srečanja katoličanov in nekatoličanov, na katerih se ne razpravlja o veri in morali, ampak o načinih in sredstvih za obrambo temeljnih načel naravnega prava ali krščanske vere pred Božjimi sovražniki, ki so zdaj združeni, ali ko gre za vprašanje, kako obnoviti družbeni red, ali za druge teme te vrste. Kot je očitno, tudi na teh srečanjih katoličani ne smejo odobriti ali priznati ničesar, kar je v nasprotju z božjim razodetjem ali naukom Cerkve, tudi ne glede družbenih vprašanj.
Kar zadeva konference in konvencije, ki sodijo v okvir , kot je pojasnjeno zgoraj, se ordinarijem krajev za tri leta od objave tega navodila[7] podeli možnost, da podelijo zahtevano predhodno dovoljenje Svetega sedeža pod naslednjimi pogoji:
- da se v celoti izognemo;
- da se predstavitve zadeve ustrezno pregledajo in usmerjajo;
- da se ob koncu vsakega leta pripravi poročilo tej vrhovni sveti kongregaciji, v katerem se navede, kje so bila taka srečanja in kakšne izkušnje so bile na njih pridobljene.
Kar zadeva zgoraj omenjene , se enaka pristojnost za enako dolgo obdobje podeli ordinariju kraja, kjer se taki kolokviji odvijajo, ali ordinariju, ki ga za to delo pooblastijo drugi ordinariji, pod enakimi pogoji kot zgoraj, vendar z dodatno zahtevo, da se v poročilu tej sveti kongregaciji navede tudi, katera vprašanja so bila obravnavana, kdo je bil prisoten in kdo so bili govorniki na obeh straneh.
Kar zadeva , je vedno potrebno predhodno dovoljenje Svetega sedeža, ki je za vsak primer posebno; v prošnji, ki ga zahteva, pa mora biti navedeno tudi, katera vprašanja so bila obravnavana in kdo naj bi bili govorniki. Pred pridobitvijo tega dovoljenja ni dovoljeno začeti zunanjih priprav na taka srečanja ali sodelovati z nekatoličani, ki začnejo take priprave.
V – čeprav se je treba na vseh teh srečanjih in konferencah izogibati kakršnemu koli komuniciranju pri bogoslužju, pa ni prepovedano skupno recitiranje Gospodove molitve ali kakšne druge molitve, ki jo je odobrila Katoliška cerkev, za začetek ali zaključek omenjenih srečanj.
VI – čeprav ima vsak ordinarij pravico in dolžnost voditi, spodbujati in voditi to delo v svoji škofiji, bo sodelovanje več škofov primerno ali celo potrebno pri ustanavljanju uradov in del za opazovanje, preučevanje in nadzorovanje tega dela . V skladu s tem se bodo morali ordinariji sami posvetovati in razmisliti, kako doseči ustrezno enotnost delovanja in usklajevanja.
VII – Religiozni predstojniki so dolžni paziti in skrbeti, da se njihovi podrejeni strogo in zvesto držijo predpisov, ki jih je v tej zadevi določil Sveti sedež ali krajevni ordinariati.
Da bi tako plemenito delo, kot je “združitev” vseh kristjanov v eni sami pravi veri in Cerkvi, vsak dan postajalo vidnejši del celotne skrbi za duše in da bi vse katoliško ljudstvo to “združitev” bolj goreče prosilo vsemogočnega Boga, bo zagotovo v pomoč, če bodo verniki na primeren način, na primer s pastirskimi pismi, poučeni glede teh vprašanj in projektov, cerkvenih predpisov v tej zadevi in razlogov, na katerih ti temeljijo. Vse, zlasti duhovnike in redovnike, je treba opogumljati in toplo spodbujati, da s svojimi molitvami in žrtvami goreče prispevajo k zorenju in pospeševanju tega dela, vse pa je treba spomniti, da nič ne utira bolj učinkovito poti blodečim, da bi našli resnico in sprejeli Cerkev, kot vera katoličanov, če jo potrjuje zgled poštenega življenja.
Dano v Rimu, iz Svetega urada, 20. decembra 1949.
AAS 42-142; Sveti urad, navodilo, 20. december 1949. , 39-204 (Hurth); , 1950, str. 21 (Boyer); , 10 (1950), str. 206.
Končne opombe:
1 Jn 17,23.
2 Apd 20,28.
3 XIII, letnik 16 (1897), str. 157.
4 AAS, letnik 20 (1928), str. 5.
5 ., letnik 35 (1943), str. 193.
6 AAS 40-257; o tem je poročano zgoraj v istem zvezku pod kanonom 1325.
7 Datum je 31. januar 1950.