Papež Pij XII.
Nagovor vernikom
Rim
nedelja, 20. februar 1949
Rimljani! ljubljeni sinovi in hčere!
V hudi in žalostni uri se je verno ljudstvo večnega mesta ponovno zateklo k svojemu škofu in očetu.
Spet se zdi, da ta čudovita kolonada komaj zmore s svojimi velikanskimi rokami objeti množice, ki so se kot valovi, ki jih žene neustavljiva sila, zgrnile na prag vatikanske bazilike, da bi se v osrednji točki vsega katoliškega sveta udeležile svete maše in izlile čustva, s katerimi so preplavljene njihove duše.
Med soglasnimi obsodbami civiliziranega sveta je sodba, izrečena uglednemu kardinalu Svete rimske cerkve na bregovih Donave, na bregovih Tibere sprožila krik ogorčenja, vreden mesta.
Toda dejstvo, da je režim, ki nasprotuje veri, tokrat napadel kneza Cerkve, ki ga spoštuje velika večina njegovega ljudstva, ni osamljen primer; je eden od členov v dolgi verigi preganjanj, ki so jih nekatere diktatorske države vodile proti krščanskemu nauku in življenju.
Znana skupna značilnost preganjalcev vseh časov je, da se ne zadovoljijo s fizičnim uničenjem svojih žrtev, temveč jih želijo tudi prikazati kot zaničevanja vredne in sovražne za svojo državo in družbo.
Kdo se ne spomni rimskih mučencev, o katerih govori Tacit (Letopisi 15,44), ki so jih pod Neronom upepelili in jih naredili za požigalce, gnusne zločince, sovražnike človeštva?
Sodobni preganjalci se kažejo kot ubogljivi učenci te neslavne šole. Tako rekoč posnemajo svoje učitelje in vzornike, če jih v krutosti celo ne presežejo, saj so spretni v umetnosti uporabe najnovejšega napredka tehničnih znanosti za nadvlado in zasužnjevanje ljudi, kar si v preteklosti ne bi mogli predstavljati.
Rimljani! Kristusova Cerkev hodi po poti, ki ji jo je začrtal božanski Odrešenik. Počuti se večno; ve, da ne more propasti, da je ne bodo mogli potopiti niti najhujši viharji. Ne prosi za usluge; grožnje in nenaklonjenost zemeljskih oblasti je ne ustrahujejo. Ne vmešava se v povsem ekonomske ali politične probleme in se ne ukvarja z razpravami o koristnosti ali škodljivosti ene ali druge oblike vladavine. Vedno želi, kolikor je mogoče, biti v miru z vsemi (prim. Rim 12,8), zato daje cesarju, kar je cesarjevo, ne more pa izdati ali zapustiti tistega, kar pripada Bogu.
Zdaj je dobro znano, kaj totalitarna in protiverska država zahteva in pričakuje od nje [Cerkve] kot ceno za njeno strpnost in njeno problematično priznanje. To pomeni, da želi:
Cerkev, ki molči, čeprav bi morala spregovoriti;
Cerkev, ki slabi Božji zakon in ga prilagaja okusu človeških želja, medtem ko bi ga morala glasno razglašati in braniti;
Cerkev, ki se odtrga od neomajnega temelja, na katerem jo je zgradil Kristus, da bi se udobno naslonila na premikajoči se pesek dnevnih mnenj ali se prepustila trenutnemu toku;
Cerkev, ki se ne upira zatiranju vesti in ne varuje zakonitih pravic in pravičnih svoboščin ljudi;
Cerkev, ki z nespodobno uslužnostjo ostaja zaprta med štirimi stenami templja in pozablja na božanski mandat, ki ga je prejela od Kristusa: (Mt 22,9), učite vse narode (Mt 28,19).
Preljubi sinovi in hčere! Duhovni dediči neštetih legij izpovedovalcev in mučencev!
Ali je to Cerkev, ki jo častite in ljubite? Ali bi v takšni Cerkvi prepoznali poteze obraza svoje matere? Si lahko predstavljate naslednika prvega Petra, ki bi se uklonil podobnim zahtevam?
Papež ima božje obljube; tudi v svojih človeških slabostih je nepremagljiv in neomajen; je glasnik resnice in pravičnosti, načelo edinosti Cerkve; njegov glas obsoja zmote, malikovanja, vraževerja; obsoja krivice; usmiljenost in krepost dela ljubljena.
Ali lahko potem [papež] molči, ko v nekem narodu z nasiljem ali zvijačo iztrgajo cerkve, ki so združene s središčem krščanstva, z Rimom; ko so vsi grkokatoliški škofje zaprti, ker nočejo odstopiti od svoje vere; ko so duhovniki in verniki preganjani in zaprti, ker nočejo zapustiti svoje prave matere Cerkve?
Ali lahko papež molči, ko manjšinski režim, ki hoče starše odtujiti od Kristusa, staršem jemlje pravico do vzgoje lastnih otrok?
Ali lahko papež molči, ko si država, ki presega meje svoje oblasti, prisvaja moč, da ukinja škofije, odstavlja škofe, ruši cerkveno organizacijo in jo zmanjšuje pod minimalne zahteve za učinkovito skrb za duše?
Ali lahko papež molči, ko je treba z zaporom kaznovati duhovnika, ki je kriv, da ni hotel kršiti najsvetejše in nedotakljive skrivnosti, skrivnosti zakramentalne spovedi?
Ali je vse to morda nezakonito vmešavanje v politične pristojnosti države? Kdo bi lahko kaj takega pošteno zatrdil? Vaši vzkliki so že dali odgovor na ta in mnoga druga podobna vprašanja.
Naj Gospod Bog nagradi vašo zvestobo, ljubljeni sinovi in hčere. Naj vam da moč v sedanjih in prihodnjih bojih. Naj vas naredi budne pred napadi njegovih in vaših sovražnikov. Naj s svojo lučjo razsvetli misli tistih, katerih oči so še vedno zaprte za resnico. Naj tistim srcem, ki so danes daleč od njega, podeli milost, da se iskreno vrnejo k tej veri in bratskim čustvom, katerih zanikanje ogroža mir človeštva.
Zdaj pa naj se nad vas, mesto in svet spusti naš obilen, očetovski in ljubeč apostolski blagoslov.