O NEVARNOSTI PROTIKRŠČANSKIH SPISOV
Papež Klemen XIII. – 1766
Našim častitljivim bratom, vsem patriarhom, primasom, metropolitom, nadškofom in škofom, ki uživajo milost in občestvo z apostolskim sedežem.
Častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.
Dobrobit krščanske skupnosti, ki nam jo je zaupal Knez pastirjev in Varuh duš, od nas zahteva, da poskrbimo, da nenavadna in žaljiva požrešnost knjig, ki se je pojavila iz skrivališča, da bi povzročila propad in opustošenje, ne postane še bolj uničujoča, ko se zmagoslavno širi po svetu. Izkrivljanje te sovražne zmote in sovražnikova drznost sta se zlasti v tem času tako povečala pri sejanju plevela med pšenico bodisi v besedi bodisi v pismu, da če ne bomo položili kose na korenine in povezali slabih rastlin v snope za sežig, ne bo dolgo trajalo, ko bodo rastoči trni zla poskušali zadušiti sadike Gospoda Sabaota. Kajti prekleti ljudje, ki so se prepustili mitom in ne podpirajo trdnjave Siona z vseh strani, bruhajo iz svojih src strup kač za uničenje krščanskega ljudstva s kužno kugo knjig, ki nas skoraj preplavlja. Onesnažujejo čiste vode vere in uničujejo temelje vere.
Njihovo delovanje je ogabno. Skrito sedijo v zasedi in iz tulca vlečejo puščice, ki jih v temi streljajo na pravične. Svojih brezbožnih misli niso zadržali pred ničemer božanskim, svetim in posvečenim v najstarejši religiji vseh časov, temveč so v svojem napadu svoje jezike nabrusili kot meč. V svojem ponosu so se najprej uprli Bogu. Oboroženi z debelim vratom so se okrepili proti Vsemogočnemu. Iz pepela so znova dvignili nesmisle brezbožnikov, ki so bili že tolikokrat uničeni. Boga zanikajo, čeprav se jim povsod razodeva in jim vsak dan prihaja pred oči, a ne zaradi otopelosti njihovega uma, temveč le na poziv njihove pokvarjene volje. Ali pa predstavljajo Boga samega kot lenega in nedejavnega. Ne spoštujejo njegove previdnosti in se ne bojijo njegove pravičnosti. Z ogabno in noro svobodomiselnostjo pridigajo, da sta izvor in narava naše duše smrtna, čeprav je bila ustvarjena po podobi najvišjega stvarnika malo nižje od angelov. Ne glede na to, ali menijo, da je bila snov ustvarjena, ali pa si neumno domišljajo, da je večna in neodvisna od vzrokov, menijo, da v tem vesolju ne obstaja nič drugega. Ali pa, če so prisiljeni priznati, da duh obstaja skupaj z materijo, izključijo dušo iz nebeške narave duha. Niso pripravljeni razumeti, da prav v tej slabosti, iz katere smo nastali, v nas prebiva nekaj duhovnega in neokrnjenega. Z njeno močjo spoznavamo, delujemo, hočemo, gledamo v prihodnost, se posvečamo sedanjosti in se spominjamo preteklosti.
Na drugi strani pa so drugi, ki si, četudi pravilno ocenjujejo, da je treba razpršiti meglo zemeljskih razmišljanj in odgnati dim posvetne modrosti od oči razsvetljene vere, vseeno upajo s človeškimi merili raziskovati skrite skrivnosti vere, ki presegajo vsak razum. Ker so postali raziskovalci veličine, se ne bojijo, da bi jih preplavila njena slava. Posmehujejo se veri preprostih ljudi. Odpirajo Božje skrivnosti. Nepremišljeno razpravljajo o vprašanjih, ki zadevajo najvišje zadeve. Drzen um raziskovalca vse vzame zase, vse preuči, ničesar ne pridrži za vero in veri odvzame zasluge, ker zanjo išče dokaze v človeškem razumu.
Ali ne bi smeli biti jezni tudi na tiste, ki z najbolj zlobno nespodobnostjo besed in zgledov s smrtnim grehom kvarijo čisto in strogo moralo, ki neprevidnim umu priporočajo prekleto dovoljenje za življenje in povzročajo skrajno izgubo vere? Potem pomislite, kako svoje spise poškropijo z določenim prefinjenim sijajem, zapeljivo prijetnostjo govora in vabljivostjo, da bi lažje prodrli v misli bralcev in jih globlje okužili s strupom svoje zmote. Tako bodo kačji strup v babilonski čaši dali neprevidnim, ki jih zapelje in zaslepi njihov uglajeni govor, zato ne prepoznajo strupa, ki jih ubija. Končno, kdo se lahko izogne globoki žalosti, ko vidi, da zagrizeni sovražnik presega meje skromnosti in dolžnega spoštovanja ter z objavo nezaslišanih knjig zdaj v odkritem boju, zdaj v disimuliranem boju napada sam Petrov sedež, ki ga je močan Jakobov odrešenik postavil kot železni steber in kot bronast zid proti voditeljem teme. Morda jih vodi obupna misel, da bodo, če bodo razbili glavo Cerkve, lahko svobodneje raztrgali na koščke njene člane.
- Ker vas je torej Sveti Duh postavil za škofe, da bi vodili Božjo Cerkev, in vas poučil o edinstvenem zakramentu človeškega odrešenja, spričo teh zlobnih knjig ne moremo zanemariti svoje dolžnosti. Vzbuditi moramo navdušenje vaše predanosti, da se vi, ki ste poklicani, da sodelujete pri Naši pastoralni skrbi, združite in se z vso močjo zoperstavite temu zlu. Treba se je ostro boriti, kot zahtevajo razmere, in z vsemi močmi izkoreniniti smrtonosno uničenje, ki ga povzročajo takšne knjige. Bistvo zmote ne bo nikoli odstranjeno, če zločinski elementi hudobije ne bodo zgoreli v ognju in propadli. Ker ste bili postavljeni za skrbnike Božjih skrivnosti in oboroženi z njegovo močjo, da uničite njihovo obrambo, se potrudite, da bodo vam zaupane in s Kristusovo krvjo odkupljene ovce na varni razdalji od teh zastrupljenih pašnikov. Kajti če se je treba izogibati družbi hudodelcev, ker njihove besede spodbujajo brezbožnost in njihov govor deluje kot rak, kakšno opustošenje lahko povzroči kuga njihovih knjig! Dobro in zvito napisane te knjige so vedno z nami in za vedno na dosegu roke. Potujejo z nami, bivajo z nami doma in vstopajo v spalnice, ki bi bile zaprte za njihovo zlo in prevaro.
Ker ste bili postavljeni za Kristusove služabnike za narode, da bi posvetili njegov evangelij, se potrudite in storite vse, kar je v vaši moči, tako z besedo kot z zgledom, da izruvate poganjke laži. Zamašite pokvarjene izvire pokvarjenosti. Trobite na trobento, če boste morali kot njihov vodja odgovarjati za izgubljene duše. Delujte v skladu s položajem, ki ga zasedate, v skladu z rangom, ki vam je podeljen, in v skladu z avtoriteto, ki ste jo prejeli od Gospoda. Poleg tega, ker se nihče ne bi mogel in ne bi smel izogniti soudeležbi pri tej žalosti in kolikor obstaja en sam skupni razlog, da vsi žalujejo in pomagajo v tej veliki krizi vere in religije, pokličite na pomoč, kadar je to potrebno, preverjeno pobožnost katoliških voditeljev. Razložite vzrok žalosti Cerkve in prebudite njene ljubljene sinove, ki so ji vedno dobro služili ob številnih priložnostih, da priskočijo na pomoč. Ker ne nosijo meča brez razloga, jih z združeno avtoriteto države in duhovništva spodbudite, naj odločno preženejo tiste preklete ljudi, ki se borijo proti Izraelovi vojski.
Vaša glavna dolžnost je, da se postavite kot zid, tako da ne bo mogoče postaviti nobenega drugega temelja kot tistega, ki je že postavljen. Pazite na najsvetejšo zakladnico vere, katere varstvu ste se zavezali s prisego ob slovesnem posvečenju. Razkrivajte vernikom volkove, ki rušijo Gospodov vinograd. Opozorite jih, naj se ne pustijo ujeti v zanko sijajnega pisanja nekaterih avtorjev, da bi zaustavili širjenje zmote, ki jo širijo zviti in zlobni ljudje. Z eno besedo, sovražiti bi morali knjige, ki vsebujejo elemente, šokantne za bralca; ki so v nasprotju z vero, religijo in dobro moralo; in ki nimajo ozračja krščanske kreposti. V tej zadevi vam izkazujemo svojo veliko srečo, da se je večina od vas, ki ste sledili apostolskim navadam in energično branili zakone Cerkve, izkazala za goreče in budne, da bi preprečili to kugo, in da preprostim ljudem niste dovolili, da bi mirno spali s kačami.
Vsekakor smo mi, ki smo v stiski in raztreseni zaradi skrbi za vse Cerkve in za odrešenje krščanskega ljudstva, neusmiljeni v svojih prizadevanjih in tudi vam obljubljamo pomoč v vaši resni nevarnosti. Medtem pa ne bomo nehali z globoko ponižnostjo prositi Boga, naj vam podeli pomoč iz svojega svetega prostora, da boste odvrnili zvijačo zahrbtnega sovražnika in v celoti izpolnili dolžnosti svoje službe. Kot obljubo želenega izida vam in vaši čredi ljubeče podeljujemo svoj apostolski blagoslov.
Dano v Rimu v cerkvi svete Marije Velike 25. novembra leta 1766, devetega leta našega pontifikata.