O veri in religiji
Papež Pij IX. – 1846
Vsem patriarhom, primasom, nadškofom in škofom.
Častitljivi bratje, pozdravljamo vas in vam dajemo svoj apostolski blagoslov.
1. Mnogo preteklih let smo si skupaj z vami, častitljivi bratje, prizadevali, da bi Naše najboljše moči posvetili Naši škofovski službi – službi, ki je polna dela in skrbi. Prizadevali smo si, da bi nahranili tiste, ki so nam zaupani v oskrbo na gorah Izraela, ob njegovih potokih in na njegovih najbogatejših pašnikih. Našega slavnega predhodnika Gregorja XVI, čigar znamenita dejanja so v cerkvenih analih zapisana z zlatimi črkami, se bodo prihodnji rodovi zagotovo spominjali in občudovali. Zdaj pa smo bili po njegovi smrti po skrivnostnem načrtu Božje previdnosti povišani v najvišji pontifikat. Tega nismo nameravali in nismo pričakovali; naš odziv je dejansko velik nemir in tesnoba. Če namreč upravičeno menimo, da je breme apostolske službe v vseh časih izredno težko in polno nevarnosti, se ga je treba še posebej bati v teh časih, ki so tako kritični za krščansko skupnost.
2. Dobro se zavedamo svoje šibkosti. Ko torej razmišljamo o najtežjih dolžnostih vrhovnega apostolata, zlasti v obdobju velike nestabilnosti, bi preprosto zapadli v veliko žalost, če ne bi vsega svojega upanja položili v Boga, ki je Naš Odrešenik. On namreč nikoli ne zapusti tistih, ki upajo vanj. Vedno znova, da bi pokazal, kaj lahko doseže njegova moč, uporabi šibke instrumente za upravljanje svoje Cerkve; tako lahko vsi ljudje vedno bolj spoznavajo, da je Bog sam tisti, ki s svojo čudovito previdnostjo upravlja in varuje Cerkev. V veliko oporo nam je tudi tolažilna misel, da imamo vas, častitljivi bratje, za svoje pomočnike in sopotnike pri delu reševanja duš. Ker ste bili poklicani, da delite del Naše skrbi, si prizadevate, da bi svojo službo opravljali s pozornostjo in gorečnostjo ter se borili v dobrem boju.
3. Zato takoj, ko smo bili kljub Svoji nevrednosti postavljeni na ta visoki prestol kneza apostolov kot zastopnik blaženega Petra in smo od samega večnega kneza pastirjev prejeli najresnejšo od Boga dano službo hranjenja in upravljanja ne le jagnjet, to je vsega krščanskega ljudstva, temveč tudi ovac, to je škofov, gotovo nismo imeli večje želje, kot da vas vse nagovorimo z globokim občutkom ljubezni. Ker smo zdaj v naši lateranski baziliki prevzeli vrhovni pontifikat, vam zato v skladu z ustaljeno prakso naših predhodnikov brez odlašanja pošiljamo to pismo. Njegov namen je spodbuditi vas, da z največjo možno gorečnostjo, budnostjo in naporom bedite nad čredo, ki vam je zaupana, in da pred Izraelovo hišo postavite zaščitni zid; to storite, ko se s škofovsko močjo in neomajnostjo kot dobri vojaki Jezusa Kristusa borite proti sovražnemu sovražniku človeškega rodu.
4. Vsak od vas je opazil, častitljivi bratje, da ljudje, povezani v brezpravno zavezništvo, podžigajo zelo zagrizeno in strahovito vojno proti celotni katoliški skupnosti. Ti možje ne ohranjajo zdravega nauka, temveč odvrnejo svoj posluh od resnice. Vneto si prizadevajo, da bi iz svoje teme ustvarili najrazličnejša čudaška prepričanja, jih nato z vso močjo poveličevali ter objavljali in širili med preprostimi ljudmi. Resnično se zgrozimo in trpimo grenko bolečino, ko razmišljamo o vseh njihovih nezaslišanih zmotah in številnih škodljivih metodah, zarotah in iznajdbah. Ti ljudje s temi sredstvi širijo svoje sovraštvo do resnice in svetlobe. So izkušeni in spretni v prevarah, s katerimi sprožajo svoje načrte, da bi v ljudeh pogasili gorečnost za pobožnost, pravičnost in krepost, pokvarili moralo, zmedli vse božje in človeške zakone ter oslabili in morda celo zrušili katoliško vero in civilno družbo. Saj veste, častitljivi bratje, da te zagrizene sovražnike krščanskega imena nesrečno nosi nekakšen slepi zagon njihove nore brezbožnosti; v svojem nepremišljenem domišljanju gredo tako daleč, da brez rdečice, odkrito in javno, učijo drzne in neslišane nauke ter s tem izrekajo bogokletne besede proti Bogu.[1] Učijo, da so presvetle skrivnosti naše vere izmišljotine človeških izumov in da je nauk katoliške Cerkve v nasprotju z dobrim in s prednostmi človeške družbe. Ne bojijo se zanikati niti samega Kristusa in Boga.
5. Da bi ljudi zlahka spravili v zmoto in prevarali zlasti neprevidne in neizkušene, se pretvarjajo, da samo oni poznajo poti do blaginje. Brez oklevanja si prisvajajo ime “filozofi”. Zdi se jim, kot da bi morala filozofija, ki se v celoti ukvarja z iskanjem resnice v naravi, zavrniti tiste resnice, ki jih je sam Bog, vrhovni in usmiljeni stvarnik narave, sklenil ljudem razjasniti kot poseben dar. S temi resnicami lahko človeštvo doseže pravo srečo in odrešenje. Zato se ti sovražniki z očitno smešno in skrajno speciozno vrsto argumentacije nikoli ne nehajo sklicevati na moč in odličnost človeškega razuma; dvignejo ga proti najsvetejši Kristusovi veri in z veliko neumnostjo blebetajo, da ta vera nasprotuje človeškemu razumu.
6. Brez dvoma si ni mogoče izmisliti nič bolj norega od takšnega nauka, nič bolj brezbožnega ali bolj nasprotnega samemu razumu. Kajti čeprav je vera nad razumom, med njima nikoli ni mogoče najti pravega nesoglasja ali nasprotovanja; to pa zato, ker obe izhajata iz istega največjega vira nespremenljive in večne resnice, Boga. Drug drugemu nudita takšno vzajemno pomoč, da pravi razum kaže, ohranja in varuje resnico vere, medtem ko vera osvobaja razum vseh zmot in ga čudovito razsvetljuje, krepi in izpopolnjuje s spoznanjem božanskih zadev.
7. Z nič manjšo prevaro, častitljivi bratje, želijo drugi sovražniki božjega razodetja z brezobzirno in svetoskrunsko drznostjo vnesti v katoliško vero nauk o človeškem napredku. Poveličujejo ga z najvišjimi hvalnicami, kot da religija sama ni od Boga, ampak je delo ljudi, ali filozofsko odkritje, ki ga je mogoče izpopolniti s človeškimi sredstvi. Očitek, ki ga je Tertulijan upravičeno izrekel proti filozofom svojega časa, “ki so predstavili stoiško, platonsko in dialektično krščanstvo”[2], lahko zelo primerno uporabimo za te ljudi, ki tako žalostno besnijo. Naše svete vere ni izumil človeški razum, ampak jo je milostno razodel Bog; zato je mogoče dokaj zlahka razumeti, da religija sama pridobi vso svojo moč iz avtoritete Boga, ki je razodetje ustvaril, in da je človeški razum ne more nikoli doseči ali izpopolniti. Da ne bi bili zavedeni in zašli na kriva pota v tako pomembni zadevi, bi moral človeški razum res skrbno raziskati dejstvo božjega razodetja. Ko bi to storil, bi bil dokončno prepričan, da je Bog spregovoril, in bi mu zato izkazal razumno poslušnost, kakor zelo modro uči apostol.”[3] Kajti kdo ne more vedeti, da je treba vso vero dati Božjim besedam in da je v popolnem soglasju s samim razumom, če sprejme in odločno podpre nauke, za katere je ugotovil, da jih je razodel Bog, ki ga ne more ne prevarati ne preslepiti?
8. Toda koliko čudovitih in bleščečih dokazov je pripravljenih, da bi človeški razum na najbolj jasen način prepričali, da je Kristusova vera božanska in da je “celotno načelo naših naukov pognalo korenine od Gospoda zgornjih nebes”;[4] zato ne obstaja nič bolj določenega, bolj ustaljenega ali bolj svetega kot naša vera, ki sloni na najmočnejših temeljih. Ta vera, ki uči za življenje in usmerja k odrešenju, ki preganja vse vrline in je rodovitna mati in dojilja kreposti, je bila utemeljena z rojstvom, življenjem, smrtjo, vstajenjem, modrostjo, čudeži in prerokbami Jezusa Kristusa, njenega božanskega avtorja in izpopolnjevalca! Ta vera, ki v vse smeri sije z lučjo nauka od zgoraj in je obogatena z zakladi nebeškega bogastva, je zrasla v slavo in ugled po napovedih tolikih prerokov, po sijaju tolikih čudežev, po stanovitnosti tolikih mučencev in po slavi tolikih svetnikov! Razglašalo je Kristusove odrešilne zakone in se z vsakim dnem krepilo, tudi ko je bilo najbolj kruto preganjano, ter si pod enotnim znamenjem križa utrlo pot po vsem svetu po kopnem in morju, od sončnega vzhoda do zahoda! Zavajanje malikov se je zrušilo in megla zmot se je razpršila. S porazom vseh vrst sovražnikov je ta vera razsvetlila z božjim znanjem vsa ljudstva, rase in narode, ne glede na to, kako barbarski in divji so bili ali kako različni po značaju, morali, zakonih in načinu življenja. Z oznanjevanjem miru in dobre novice vsem ljudem jih je spravila pod sladki jarem samega Kristusa!
9. Zdaj pa zagotovo vsi ti dogodki žarijo s tako božansko modrostjo in močjo, da bo vsakdo, ki jih upošteva, zlahka razumel, da je krščanska vera Božje delo. Človeški razum iz teh presenetljivih in gotovih dokazov jasno ve, da je Bog avtor te vere; zato ne more napredovati naprej, ampak mora tej veri ponuditi vso poslušnost in popolnoma odriniti vsak problem in dvom. Človeški razum je prepričan, da je Bog tisti, ki je dal vse, kar vera predlaga ljudem za verovanje in ravnanje.
10. Tudi ta premislek pojasnjuje veliko zmoto tudi tistih drugih, ki si pogumno drznejo razlagati in tolmačiti Božje besede po lastni presoji, zlorabljajo svoj razum in so mnenja, da so te besede podobne človeškemu delu. Bog sam je postavil živo avtoriteto, da bi določila in učila pravi in zakoniti pomen njegovega nebeškega razodetja. Ta avtoriteta nezmotljivo presoja vse spore, ki zadevajo vprašanja vere in morale, da vernikov ne bi zavel vsak veter nauka, ki izvira iz človeške zlobe v obkrožajoči zmoti. In ta živa nezmotljiva oblast je dejavna samo v tisti Cerkvi, ki jo je Kristus Gospod zgradil na Petru, glavi celotne Cerkve, voditelju in pastirju, za katerega je obljubil, da njegova vera ne bo nikoli omagala. Ta Cerkev ima neprekinjeno linijo nasledstva od samega Petra; ti zakoniti pontifi so dediči in zagovorniki istega nauka, ranga, službe in oblasti. In Cerkev je tam, kjer je Peter,[5] in Peter govori v rimskem papežu,[6] živi ves čas v svojih naslednikih in razsodi,[7] zagotavlja resnico vere tistim, ki jo iščejo.”[8] Božje besede torej pomenijo to, kar trdi in je trdil ta rimski sedež blaženega Petra.
11. Ta mati in učiteljica[9] vseh Cerkva je namreč vedno v celoti in nepoškodovano ohranila vero, ki ji jo je zaupal Kristus Gospod. Poleg tega jo je učila vernike in vsem ljudem kazala resnico in pot odrešenja. Ker v tej Cerkvi izvira vse duhovništvo,[10] je v njej tudi vsa vsebina krščanske vere.[11] Vodstvo apostolskega sedeža je bilo vedno dejavno,[12] zato se mora zaradi njegove prvenstvene avtoritete z njim strinjati vsa Cerkev. Verniki, ki živijo v vsakem kraju, sestavljajo celotno Cerkev.[13] Kdor se ne zbere s to Cerkvijo, se razprši.[14]
12. Mi, ki nas je Bog nezmotljivo postavil na ta stol resnice, zato v Gospodu vneto kličemo vašo izjemno pobožnost, častitljivi bratje. Pozivamo vas, da si skrbno in goreče prizadevate nenehno opozarjati in opominjati vernike, ki so vam zaupani v oskrbo, naj se držijo teh prvih načel. Spodbujajte jih, naj nikar ne dovolijo, da bi jih prevarali in zapeljali v zmoto ljudje, ki so v svojih prizadevanjih postali gnusni. Ti ljudje skušajo uničiti vero pod pretvezo človeškega napredka, jo brezbožno podrediti razumu in spremeniti pomen Božjih besed. Takšni ljudje se ne ustrašijo niti največjih žalitev samega Boga, ki s svojo nebeško vero skrbi za dobro in odrešenje ljudi.
13. Dobro že poznate, častitljivi bratje, druge nazorske zmote in prevare, s katerimi skušajo sinovi tega sveta najbolj zagrizeno napasti katoliško vero in božansko avtoriteto Cerkve ter njene zakone. Radi bi celo poteptali pravice tako svetne kot civilne oblasti. To je namreč cilj brezpravnega delovanja proti tej rimski stolici, v katero je Kristus položil nepremagljiv temelj svoje Cerkve. To je cilj tistih skrivnih sekt, ki so prišle iz teme, da bi uničile in opustošile tako sveto kot civilno občestvo. Te so bile z večkratno anatemo obsojene v apostolskih pismih rimskih papežev, ki so bili pred nami,[15] zdaj jih potrjujemo s polnostjo Naše apostolske moči in zapovedujemo, da jih je treba kar najbolj skrbno upoštevati.
14. To je tudi cilj zvitih svetopisemskih družb, ki obnavljajo staro spretnost heretikov in ljudem vseh vrst, tudi neizobraženim, neprestano vsiljujejo darove Svetega pisma. Te izdajajo v velikem številu in z velikimi stroški, in sicer v domačih prevodih, ki kršijo sveta cerkvena pravila. Priloženi komentarji pogosto vsebujejo sprevržene razlage; tako vsi, ki so zavrnili božje izročilo, nauk očetov in avtoriteto katoliške Cerkve, razlagajo Gospodove besede po svoji zasebni presoji in s tem sprevračajo njihov pomen. Zaradi tega zapadejo v največje zmote. Gregor XVI. blagega spomina, Naš višji predhodnik, je po zgledu svojih predhodnikov v svojih apostolskih pismih[16] zavrnil te družbe, Naša volja pa je, da jih prav tako obsodimo.
15. Sprevržena je tudi šokantna teorija, da ni razlike, kateri religiji človek pripada, teorija, ki je v velikem nasprotju celo z razumom. S to teorijo ti zviti možje odpravljajo vsakršno razlikovanje med krepostjo in krepostjo, resnico in zmoto, častnim in nizkotnim delovanjem. Pretvarjajo se, da lahko ljudje dosežejo večno odrešitev s prakticiranjem katere koli religije, kot da bi kdajkoli lahko obstajala soudeležba med pravičnostjo in krivico, sodelovanje med svetlobo in temo ali sporazum med Kristusom in Belialom.
16. Žrtev zarote je bil tudi sveti celibat duhovnikov. Nekateri cerkveni možje so namreč nesrečno pozabili na svoj čin in se pustili spreobrniti čarom in pastem užitka. To je tudi cilj prevladujoče, a napačne metode poučevanja, zlasti na področju filozofskih disciplin, metode, ki na beden način zavaja in razkraja neprevidno mladino ter ji kot pijačo daje strup kače v babilonskem kelihu. K temu cilju teži tudi neizrekljiv nauk komunizma, kot ga imenujejo, nauk, ki je najbolj v nasprotju s samim naravnim zakonom. Če bi namreč sprejeli ta nauk, bi sledilo popolno uničenje vseh zakonov, vlade, lastnine in celo same človeške družbe.
17. K temu cilju težijo tudi najtemnejši načrti ljudi, ki se oblačijo v oblačila ovac, medtem ko so v notranjosti kruleči volkovi. Ti se ponižno priporočajo z navideznim in goljufivim videzom čistejše pobožnosti, strožje kreposti in discipline; potem ko svoje ujetnike nežno prevzamejo, jih blago zvežejo, nato pa jih na skrivaj ubijejo. Zaradi njih ljudje v strahu bežijo od vsakršne verske prakse, Gospodove ovce pa razkosajo in razkosajo. V ta namen se končno – če izpustimo druge nevarnosti, ki so vam predobro znane – nagiba razširjena gnusna okužba iz knjig in brošur, ki poučujejo o grehu. Ta dela, dobro napisana ter polna prevare in zvijače, se z ogromnimi stroški širijo po vseh regijah, da bi uničila krščansko ljudstvo. Povsod širijo kužne nauke in razkrojijo um zlasti neprevidnih ljudi, s čimer povzročajo velike izgube za vero.
18. Zaradi te umazane mešanice zmot, ki se prikrade z vseh strani, in zaradi nebrzdanega dovoljenja za mišljenje, govorjenje in pisanje vidimo naslednje: slabšanje morale, zaničevanje najsvetejše Kristusove vere, zavračanje veličine božjega bogoslužja, plenjenje moči apostolskega sedeža, napadanje avtoritete Cerkve in njeno zmanjšanje v nizkotno suženjstvo, teptanje pravic škofov, kršenje svetosti zakona, nasilno pretresanje vladavine vsake vlade in številne druge izgube tako za krščansko kot civilno skupnost. Častitljivi bratje, prisiljeni smo jokati in deliti z vami žalovanje, da je tako.
19. Zato v tej veliki krizi za vero, ker smo zelo zaskrbljeni za odrešenje vse Gospodove črede in v izpolnitev dolžnosti Naše apostolske službe, gotovo ne bomo pustili nobenega ukrepa neizkušenega v Našem energičnem prizadevanju, da bi zagotovili dobro za vso krščansko družino. Resnično, v Gospodu še posebej kličemo vašo lastno znamenito pobožnost, krepost in preudarnost, častitljivi bratje. Z njimi in z zanašanjem na nebeško pomoč lahko neustrašno branite stvar Boga in njegove svete Cerkve, kot se spodobi za vaš položaj in službo, za katero ste označeni. Boriti se morate energično, saj dobro veste, kako velike rane je utrpela neomadeževana soproga Jezusa Kristusa in kako silovit je uničujoči napad njenih sovražnikov. Prav tako morate s škofovsko močjo skrbeti za katoliško vero in jo braniti ter poskrbeti, da vam zaupana čreda do konca ostane trdna in neomajna v veri. Kajti če kdo ne ohrani vere v celoti in nepoškodovan, bo brez dvoma za vedno propadel[17].
20. Zato si v skladu s svojo pastoralno skrbjo vztrajno prizadevajte za zaščito in ohranitev te vere. Nikoli ne prenehajte poučevati vseh ljudi o njej, spodbujati omahljivce, prepričevati drugače misleče, krepiti šibke v veri tako, da ne boste nikoli dopuščali in prepuščali ničesar, kar bi lahko v najmanjši meri omadeževalo čistost te vere. Z enako veliko močjo duha spodbujajte pri vseh ljudeh enotnost s Katoliško cerkvijo, zunaj katere ni odrešenja; spodbujajte tudi njihovo poslušnost do tega Petrovega sedeža, na katerem temelji celoten ustroj naše najsvetejše vere. S podobno trdnostjo skrbite za spoštovanje najsvetejših cerkvenih zakonov, saj se prav po teh zakonih krepost, vera in pobožnost še posebej razvijajo in cvetijo.
21. “Dejanje velike pobožnosti je razkriti skrivnosti brezbožnih in tam premagati samega hudiča, čigar sužnji so.”[18] Zato te prosimo, da uporabiš vsa sredstva, da svojemu vernemu ljudstvu razkriješ številne vrste zarot, pretvarjanj, zmot, prevar in iznajdb, ki jih uporabljajo naši sovražniki. To jih bo skrbno odvrnilo od nalezljivih knjig. Prav tako jih neutrudno nagovarjajte, naj bežijo pred sektami in društvi brezbožnikov kot pred prisotnostjo kače in naj se resno izogibajo vsega, kar je v nasprotju s celovitostjo vere, religije in morale. Zato nikoli ne prenehajte oznanjati evangelija, da bo krščansko ljudstvo raslo v spoznanju Boga, tako da bo vsak dan bolje spoznavalo najsvetejše zapovedi krščanskega zakona; posledično se bo odvrnilo od zla, delalo dobro in hodilo po Gospodovih poteh. Veste, da delujete kot namestniki Kristusa, ki je krotek in ponižen in ki ni prišel poklicat pravičnih, ampak grešnike. To je zgled, ki mu moramo slediti. Ko ugotovite, da kdo ne upošteva zapovedi in blodi s poti resnice in pravičnosti, ga v duhu blagosti in krotkosti z očetovskimi opozorili pokarajte; obtožite, prosite in grajajte ga z vso dobroto, potrpežljivostjo in naukom. “Pogosto dobrosrčnost do tistih, ki jih je treba popraviti, doseže več kot strogost, opominjanje več kot grožnje in ljubezen več kot moč.”[19]
22. Prizadevajte si poučiti vernike, naj sledijo ljubezni in iščejo mir ter si prizadevno prizadevajo za dela ljubezni in miru, da bi se med seboj ljubili z vzajemno ljubeznijo. Odpravijo naj vsa nesoglasja, sovraštva, rivalstva in sovražnosti ter tako dosežejo skladnost. Potrudite se, da bi krščanskemu ljudstvu vcepili dolžno poslušnost in podrejenost vladarjem in vladam. To storite tako, da v skladu z apostolovim opozorilom[20] učite, da vsa oblast prihaja od Boga. Kdor se upira oblasti, se upira ureditvi, ki jo je izdal sam Bog, in tako doseže lastno obsodbo; neupoštevanje oblasti je vedno grešno, razen kadar je izdan ukaz, ki je v nasprotju z zakoni Boga in Cerkve.
23. Vendar so duhovniki najboljši zgledi pobožnosti in čaščenja Boga,”[21] in ljudje so na splošno nagnjeni k temu, da so enake kakovosti kot njihovi duhovniki. Zato namenite največjo skrb in gorečnost temu, da bi duhovniki blesteli zaradi resnosti svoje morale, poštenosti, svetosti in modrosti svojega življenja. Cerkveno vzgojo naj goreče ohranjajo v skladu s svetimi kanoni, in kadarkoli je bila zanemarjena, naj ji povrnejo nekdanji sijaj. Zato morate, kot se dobro zavedate, kar najbolj paziti, kot zapoveduje apostol, da nikomur v naglici ne nalagate rok. S svetimi redovi posvečujte in spodbujajte k opravljanju svetih skrivnosti samo tiste, ki so bili skrbno preverjeni ter so krepostni in modri. Tako bodo lahko koristili vašim škofijam in jih krasili.
24. To so možje, ki se izogibajo vsemu, kar je klerikom prepovedano, in se namesto tega posvečajo branju, opominjanju in poučevanju ter so “zgled vernikom v besedi, načinu življenja, v ljubezni, veri in čistosti.”[22] Pri vseh ljudeh si pridobivajo največje spoštovanje ter oblikujejo, pozivajo in navdihujejo ljudstvo s krščanskim načinom življenja. “Vsekakor bi bilo namreč bolje,” kot zelo modro svetuje Benedikt XIV, naš predhodnik neumrljivega spomina, “imeti manj duhovnikov, če so pošteni, primerni in koristni, kot pa veliko takih, ki verjetno ne bodo ničesar dosegli za izgradnjo Kristusovega telesa, ki je Cerkev. “[23] Z večjo skrbnostjo morate preverjati moralo in znanje ljudi, ki jim je zaupana skrb za duše in njihovo vodenje, da bi si prizadevali nenehno hraniti in pomagati ljudem, ki so jim zaupani, z podeljevanjem zakramentov, oznanjevanjem Božje besede in zgledom dobrih del. Z vso vnemo naj jih oblikujejo po celotnem načrtu in vzorcu verskega načina življenja ter jih vodijo po poti odrešenja.
25. Kadar duhovniki ne poznajo svoje dolžnosti ali jo zanemarjajo, tedaj takoj upade tudi morala ljudi, krščanska disciplina postane ohlapna, verska praksa se razbohoti in zavrže, v Cerkev pa se zlahka vnesejo vse razvade in pokvarjenost. Božja beseda, ki je bila izrečena za rešitev duš, je živa, učinkovita in prodornejša od dvoreznega meča.[24] Da se ne bi izkazalo, da je po krivdi svojih služabnikov brezplodna, nikoli ne prenehajte, častitljivi bratje, spodbujati pridigarjev te božje besede, naj kar najbolj pobožno opravljajo službo evangelija. Tega naj ne opravljajo s prepričljivimi besedami človeške modrosti niti s profano zapeljivo preobleko prazne in ambiciozne zgovornosti, temveč kot izkazovanje duha in moči.
26. Zato naj s pravilnim predstavljanjem besede resnice in s tem, da ne oznanjajo sebe, ampak križanega Kristusa, v svojem oznanjevanju jasno razglašajo načela in zapovedi naše najsvetejše vere v skladu z naukom katoliške Cerkve in očetov. Natančno bi morali razložiti posebne dolžnosti posameznikov, jih prestrašiti pred pokvarjenostjo in jih navdihniti z ljubeznijo do pobožnosti. Na ta način se bodo verniki izogibali vsem vrlinam in sledili krepostim ter se tako lahko izognili večni kazni in si pridobili nebeško slavo.
27. V svoji pastoralni oskrbi nenehno spodbujajte vse cerkvene osebe, naj resno razmišljajo o svoji sveti službi. Spodbujajte jih, naj skrbno izpolnjujejo svoje dolžnosti, naj zelo ljubijo lepoto Božje hiše, naj nujno molijo in prosijo z globoko pobožnostjo in naj govorijo kanonične ure brevirja, kakor zapoveduje Cerkev. S temi sredstvi bodo lahko tako učinkovito molili za Božjo pomoč pri izpolnjevanju težkih zahtev svojih dolžnosti kot tudi milostno spravili Boga in krščansko ljudstvo.
28. Veste, da lahko primerni duhovniki prihajajo le iz duhovnikov, ki so zelo dobro usposobljeni, in da ustrezno usposabljanje močno vpliva na celotno prihodnje življenje duhovnikov. Zato si nenehno prizadevajte, da bi bili mladi kleriki ustrezno oblikovani že od najzgodnejših let. Oblikovati jih je treba ne le v pobožnosti in resničnih krepostih, temveč tudi v literaturi in strožjih disciplinah, zlasti v svetih. Zato naj bo vaša največja želja, da v poslušnosti predpisu očetov v Tridentu[25] spretno in energično ustanovite semenišča, če jih še ni. Po potrebi razširite že ustanovljena in jim zagotovite najboljše voditelje in učitelje. Nenehno in goreče pazite, da se bodo mladi kleriki v njih vzgajali na svet in veren način, v strahu pred Gospodom in v cerkveni disciplini. Skrbite, da se bodo skrbno in temeljito izpopolnjevali, zlasti v svetih vedah, v skladu s katoliškim naukom, daleč od vsake nevarnosti za kakršno koli zmoto. Prav tako naj jih izpopolnjujejo izročila Cerkve in spisi svetih očetov, pa tudi sveti obredi in ceremonije. Tako boste imeli energične in marljive delavce, obdarjene s cerkvenim duhom, ustrezno pripravljene s študijem, ki bodo sčasoma lahko skrbno skrbeli za Gospodovo polje in se zavzeto bojevali v Gospodovih bitkah.
29. Poleg tega se zavedate, da duhovne vaje močno prispevajo k ohranjanju dostojanstva in svetosti cerkvenih redov. Zato ne zanemarite spodbujanja tega odrešenjskega dela ter svetujte in nagovarjajte vse duhovnike, naj se pogosto umaknejo na primeren kraj za opravljanje teh vaj. Če bodo odložili zunanje skrbi in bodo lahko goreče premišljevali o večnih božjih zadevah, bodo lahko obrisali madeže, ki jih je povzročil prah sveta, in obnovili svojega cerkvenega duha. Slekli bodo starega človeka in njegova dejanja ter oblekli novega človeka, ki je bil ustvarjen v pravičnosti in svetosti.
30. Ne obžalujte, da smo na dolgo in široko spregovorili o vzgoji in izobraževanju duhovnikov. Kajti zelo dobro veste, da so mnogi ljudje utrujeni od različnosti, nestanovitnosti in spremenljivosti svojih zmot, zato želijo izpovedovati našo najsvetejšo vero. Ti ljudje bodo z dobro Božjo pomočjo lažje sprejeli in prakticirali nauk, zapovedi in način življenja te vere, če bodo videli, da duhovščina presega vse druge po svoji pobožnosti, poštenosti in modrosti ter po plemenitem zgledu vseh kreposti, ki jih daje.
31. Priznavamo vam številne vredne lastnosti: vašo gorečo ljubezen do Boga in ljudi, vašo vzvišeno ljubezen do Cerkve, vaše skoraj angelske kreposti, vašo škofovsko pogumnost in vašo preudarnost. Ker ste navdihnjeni, da izpolnjujete njegovo sveto voljo, ste vsi sledilci po sledeh apostolov. Kot škofje ste Kristusovi namestniki in s tem posnemovalci. V svojih skladnih prizadevanjih ste postali iskren zgled za svojo čredo in z sijajem svoje svetosti razsvetljujete duhovščino in verno ljudstvo. V svojem usmiljenem usmiljenju iščete in s svojo ljubeznijo prevzamete zablodele in pogubne ovce, kot je to storil pastir v evangeliju. Očetovsko jih položiš na svoja ramena in jih pripelješ nazaj v ovčjo čredo. Nikoli ne varčujete niti s skrbmi niti z načrti niti z delom, ko versko izpolnjujete svoje pastirske dolžnosti in branite vse naše ljubljene ovce, ki so vam po Kristusu odrešene zaupane v varstvo pred besom, napadi in pastmi roparskih volkov. Držite jih stran od strupenih pašnikov in jih vodite na varna tla ter jih na vse mogoče načine z dejanji, besedami in zgledom vodite v pristanišče večnega odrešenja.
32. Da bi torej zagotovili večjo slavo Boga in Cerkve, častitljivi bratje, se z vso vnemo, skrbnostjo in budnostjo združite, da bi odgnali zmoto in izkoreninili pokvarjenost. Ko bo to doseženo, se bodo vera, vera, pobožnost in krepost vsak dan povečevale. Takrat bodo vsi verniki kot sinovi luči, ki so zavrgli dela teme, hodili dostojno, v vsem ugajali Bogu in bili plodni v vsakem dobrem delu. V zelo velikih stiskah, težavah in nevarnostih, ki morajo spremljati vašo resno škofovsko službo, zlasti v teh časih, se nikar ne ustrašite, temveč se tolažite z močjo Gospoda, “ki gleda na nas, ki opravljamo njegovo delo, odobrava tiste, ki so pripravljeni, pomaga tistim, ki se borijo, in krona tiste, ki zmagujejo”[26].
33. Nič nam ni bolj prijetno kot to, da vam, ki jih ljubimo, pomagamo z naklonjenostjo, nasveti in naporom. Z vsem srcem se skupaj z vami posvečamo varovanju in širjenju Božje slave in katoliške vere; prizadevamo si tudi za rešitev duš, za katere smo pripravljeni žrtvovati tudi samo življenje, če bi bilo to potrebno. Pridite k nam tolikokrat, kolikorkrat začutite potrebo po podpori, pomoči in zaščiti naše avtoritete in avtoritete tega sedeža.
34. Upamo, da bodo Naši politični voditelji v skladu s svojo pobožnostjo in vernostjo imeli v mislih, da jim je “kraljeva oblast podeljena ne le za vladanje svetu, ampak predvsem za zaščito Cerkve.”[27] Včasih “delujemo tako zaradi njihove vladavine kot tudi varnosti, da lahko svoje pokrajine posedujejo po mirni pravici. “[28] Upamo, da bodo s svojo pomočjo in oblastjo podpirali predmete, načrte in prizadevanja, ki so nam skupni, ter da bodo branili tudi svobodo in varnost Cerkve, tako da bo “Kristusova desnica branila tudi njihovo oblast”[29].
35. Upamo, da se bodo vse te zadeve dobro in srečno iztekle. Skupaj prosimo Boga v nujnih in nenehnih molitvah, naj z obiljem vseh nebeških milosti nadomesti našo šibkost, naj s svojo vsemogočno močjo premaga tiste, ki nas napadajo, in naj povsod poveča vero, pobožnost, vdanost in mir. Ko bomo premagali vse sovražnike in zmote, bo njegova sveta Cerkev lahko uživala mir, ki si ga tako zelo želi. Takrat bo tudi ena čreda in en pastir.
36. Da bi nam Gospod lažje odgovoril, pokličimo za priprošnjico tisto, ki je vedno z njim, presveto Devico Marijo, brezmadežno Božjo Mater. Ona je najslajša mati vseh nas; ona je naša posrednica, zagovornica, najtrdnejše upanje in največji vir zaupanja. Poleg tega je njeno pokroviteljstvo pri Bogu najmočnejše in najučinkovitejše. Pokličimo tudi kneza apostolov, ki mu je Kristus sam dal ključe nebeškega kraljestva in ga naredil za skalo svoje Cerkve, proti kateri peklenska vrata ne bodo nikoli mogla zmagati; pokličimo tudi njegovega sotrudnika apostola Pavla in vse nebeške svetnike, ki so že kronani in imajo palmo zmage. Prosimo jih, naj za vse kristjane izprosijo obilje božanske milosti, ki si jo želijo.
37. Nazadnje, kot napoved vseh nebeških darov in kot priča Naše velike ljubezni do vas, sprejmite apostolski blagoslov, ki ga iz globine našega srca z največjo ljubeznijo podeljujemo vam, častitljivi bratje, ter vsem klerikom in vernim laikom, ki so vam zaupani v oskrbo.
Dano v Rimu v cerkvi Marije Velike 9. novembra 1846 v prvem letu našega pontifikata.
________________________________________
1. Ap 13.6.
– 2. Tertulijan, de Praescript., kap. 8.
– 3. Rim 13,1
– 4. Janez Krizostom, hom. 1 pri Izaiji.
– 5. Ambrož o Ps 40.
– 6. Kalkedonski koncil, Act. 2.
– 7. Sinoda v Efezu, Akt. 3.
– 8. Peter Krizolog, pismo Evtihesu.
– 9. Tridentinski koncil, 7. zasedanje o krstu.
– 10. Ciprijan, pismo 55 papežu Korneliju.
– 11. Sinoda. Pismo Janeza Konstantinopelskega papežu Hormisdu in Sozomenu, Hist., III. 8.
– 12. Avguštin, pismo 162.
– 13. Irenej, Adv. Haer. III, 3.
– 14. Hieronim, pismo papežu Damazu.
– 15. Klement XII, konstitucija Providas; Pij VII, konstitucija Ecclesiam a Jesu Christo; Leon XII, konstitucija Ubi graviora.
– 16. Gregor XVI, enciklika Inter praecipuas machinationes.
Ex Symbolo Quicumque.
– 18. Sveti Leon. pridiga 8.4.
– 19. Tridentinski koncil, 13. zasedanje, poglavje o reformi.
– 20. Rim 12,1-2.
– 21. Tridentinski koncil, 22. zasedanje, kap. 1 o reformi.
– 22. Tm 4,12.
– 23. Benedikt XIV., enciklika Ubi primum.
Heb 4,12.
– 25. Tridentinski koncil, 23. zasedanje, kap. 18, o reformi.
– 26. Sveti Ciprijan, pismo 77 Nemezijanu in drugim mučencem.
– 27. Sveti Leon, pismo 156 (123) cesarju Leonu.
– 28. Leon, pismo 43 (34) cesarju Teodoziju.
– 29. Ibid.