Traditi Humilitati


O PROGRAMU ZA PONTIFIKAT

Papež Pij VIII. – 1829


Našim častitljivim bratom, patriarhom, primasom, nadškofom in škofom.

Častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.

V skladu z običajem Naših prednikov bomo kmalu prevzeli svoj pontifikat v Lateranski cerkvi. Ta služba nam je bila dodeljena, čeprav smo ponižni in nevredni. Z veseljem odpiramo Svoje srce vam, častitljivi bratje, ki nam jih je Bog dal za pomočnike pri vodenju tako velike uprave. Z veseljem vam sporočamo intimna čustva Naše volje. Prav tako menimo, da je koristno sporočiti tiste stvari, ki lahko koristijo krščanski stvari. Kajti dolžnost Naše službe ni le hraniti, upravljati in usmerjati jagnjeta, to je krščansko ljudstvo, temveč tudi ovce, to je duhovščino.

  1. Veselimo se in hvalimo Kristusa, ki je vzbudil pastirje za varovanje svoje črede. Ti pastirji budno vodijo svoje črede, da ne bi izgubili niti ene od tistih, ki so jih prejeli od Očeta. Kajti dobro poznamo, častitljivi bratje, vašo neomajno vero, vnemo za vero, svetost življenja in posebno preudarnost. Takšni sodelavci, kot ste vi, nas osrečujejo in navdajajo z zaupanjem. Ta prijetna situacija Nas opogumlja, ko se bojimo zaradi velike odgovornosti Naše službe, ter nas osvežuje in krepi, ko se počutimo preobremenjene s številnimi resnimi skrbmi. Ne bomo vas zadrževali z dolgo pridigo, da bi vas spomnili, katere stvari so potrebne za dobro opravljanje svetih dolžnosti, kaj predpisujejo kanoni, da nihče ne bi odstopil od budnosti nad svojo čredo, in kakšno pozornost je treba nameniti pripravi in sprejemu duhovnikov. Raje kličemo Boga Odrešenika, naj vas varuje s svojo vseprisotno božanskostjo in blagoslovi vaše dejavnosti in prizadevanja s srečnim uspehom.
  2. Čeprav nas Bog lahko potolaži z vami, smo kljub temu žalostni. To je posledica neštetih zmot in učenja sprevrženih naukov, ki ne več skrivaj in na skrivaj, temveč odkrito in odločno napadajo katoliško vero. Veste, kako so hudobni ljudje s filozofijo (za katere doktorje se razglašajo) in s praznimi zmotami, izmišljenimi v skladu z naravnim razumom, dvignili raven upora proti veri. V prvi vrsti napadajo rimski sedež in vsak dan pretrgajo vezi edinosti. Avtoriteta Cerkve je oslabljena, varuhi svetih stvari pa so iztrgani in zaničevani. Sveti predpisi so zaničevani, praznovanje božjih obredov je zasmehovano, bogoslužje pa grešnik preklinja.[1] Vse, kar zadeva vero, je prepuščeno pravljicam starih žensk in vraževerju duhovnikov. Resnično so v Izraelu rjoveli levi[2]: “Resnično so se zarotili proti Gospodu in njegovemu Kristusu.” Resnično so brezbožni rekli: “Resnično so brezbožni rekli: “Zravnajte ga, zravnajte ga do temeljev.”[3]
  3. Med te herezije sodi tudi tista grda iznajdba sofistov te dobe, ki ne priznavajo nobene razlike med različnimi izpovedmi vere in mislijo, da se vrata večnega odrešenja odpirajo za vse iz katere koli vere. Zato s stigmo lahkomiselnosti in neumnosti označujejo tiste, ki so opustili vero, ki so se je naučili, in sprejeli katero koli drugo vero, celo katolištvo. To je vsekakor pošastna brezbožnost, ki isto hvalo in oznako pravičnega in poštenega človeka pripisuje resnici in zmoti, kreposti in zmotam, dobroti in grdosti. To smrtonosno idejo o pomanjkanju razlik med religijami namreč ovrže celo luč naravnega razuma. O tem smo prepričani, ker se različne religije med seboj pogosto ne strinjajo. Če je ena resnična, mora biti druga napačna; ne more obstajati družba teme s svetlobo. Proti tem izkušenim sofistom je treba ljudstvo poučiti, da je izpoved katoliške vere edinstveno resnična, kot razglaša apostol: en Gospod, ena vera, en krst. [4] Hieronim je govoril takole: “Kdor bo jedel jagnje zunaj te hiše, bo pogubljen, kakor so bili med potopom pogubljeni tisti, ki niso bili z Noetom v barki.”[5] V resnici ljudem ni dano nobeno drugo ime razen Jezusovega, po katerem bi se lahko rešili. “Kdor veruje, bo rešen; kdor ne veruje, bo obsojen.”[6]
  4. Pozorni moramo biti tudi na tiste, ki objavljajo Sveto pismo z novimi razlagami, ki so v nasprotju s cerkvenimi zakoni. S svojo razlago spretno izkrivljajo pomen. Sveto pismo natisnejo v ljudskem jeziku in ga z neverjetnimi stroški ponujajo brezplačno tudi neizobraženim. Poleg tega so Sveto pismo le redko brez perverznih drobnih vložkov, s katerimi poskrbijo, da bralec namesto rešilne vode odrešitve vpije njihov smrtonosni strup. Apostolski sedež je že pred časom opozoril na to resno nevarnost za vero in sestavil seznam avtorjev teh pogubnih idej. Pravila tega indeksa je objavil tridentinski koncil;[8] odlok je zahteval, da prevodi Svetega pisma v ljudski jezik niso dovoljeni brez odobritve Apostolskega sedeža, poleg tega pa je zahteval, da so objavljeni s komentarji očetov. Sveta tridentinska sinoda je,[9] da bi zajezila predrzne značaje, odredila, da nihče, ki se zanaša na lastno preudarnost v zadevah vere in ravnanja, ki zadevajo krščanski nauk, ne sme sprevračati Svetega pisma po svojem mnenju ali po mnenju, ki je v nasprotju z mnenjem Cerkve ali papežev. Čeprav so takšne mahinacije proti katoliški veri že zdavnaj napadli ti kanonični predpisi, so se naši nedavni predhodniki še posebej potrudili, da bi zajezili to razraščajoče se zlo. 10. S temi orožji naj si tudi vi prizadevate za boj proti Gospodovim bitkam, ki ogrožajo svete nauke, da se ta smrtonosni virus ne bi razširil v vaši čredi.
  5. Ko bo ta pokvarjenost odpravljena, potem izkoreninite tiste skrivne združbe prevarantov, ki so popolnoma nasprotne Bogu in knezom ter se popolnoma posvečajo temu, da bi povzročile propad Cerkve, uničenje kraljestev in nered po vsem svetu. Ker so se znebili omejitev prave vere, pripravljajo pot za sramotne zločine. Ker so svoje združbe prikrivali, so namreč vzbudili sum o svojih zlih namenih. Nato je ta zlobna namera izbruhnila, da bi napadla sveti in civilni red. Zato so vrhovni papeži, naši predhodniki Klement XII, Benedikt XIV, Pij VII, Leon XII,[11] večkrat z anatemo obsodili tovrstne tajne družbe. Naši predhodniki so jih obsodili v apostolskih pismih; mi potrjujemo te zapovedi in zapovedujemo njihovo natančno upoštevanje. V tej zadevi se bomo trudili, da Cerkev in država zaradi spletk takšnih sekt ne bi utrpeli škode. Z vašo pomočjo se zavzeto lotevamo poslanstva uničevanja trdnjav, ki jih postavlja gnilo brezboštvo hudobnih ljudi.
  6. Želimo, da bi vedeli za še eno tajno združbo, ki je bila ne tako dolgo nazaj organizirana za pokvarjenost mladih, ki se učijo na gimnazijah in licejih. Njegov zviti namen je angažirati zlobne učitelje, da bi učence vodili po Baalovih poteh, tako da bi jih učili nekrščanskih naukov. Storilci se dobro zavedajo, da se um in morala dijakov oblikujeta po zapovedih učiteljev. Njihov vpliv je že tako prepričljiv, da se je izgubil vsak strah pred vero, opustila se je vsakršna moralna disciplina, izpodbijala se je svetost čistega nauka in teptale so se pravice svete in civilne oblasti. Prav tako se ne sramujejo nobenega sramotnega zločina ali napake. Resnično lahko rečemo z Leonom Velikim, da je zanje “zakon prevara, religija hudič, žrtev sramota.”[12] Izženite to zlo iz svojih škofij. Prizadevajte si, da bi za vzgojo naše mladine določili ne le učene, temveč tudi dobre može.
  7. Skrbneje pazite tudi na semenišča. Tridentinski očetje so vas zadolžili za njihovo upravljanje.[13] Iz njih morajo izhajati možje, dobro poučeni tako o krščanski in cerkveni disciplini kot o načelih zdravega nauka. Takšni možje se bodo potem lahko odlikovali po svoji pobožnosti in poučevanju. Tako bo njihova služba priča tudi tistim zunaj Cerkve in bodo lahko ovrgli tiste, ki so se oddaljili od poti pravičnosti. Pri izbiri semeniščnikov bodite zelo pozorni, saj je od dobrih pastirjev v glavnem odvisno odrešenje ljudi. Nič ne prispeva k pogubi duš bolj kot brezbožni, šibki ali nepoučeni kleriki.
  8. Heretiki so povsod razširili kužne knjige, po katerih se brezbožni nauki širijo podobno kot rak. 14. Da bi preprečili to najbolj smrtonosno nadlogo, ne varčujte z delom. Naj vas opominjajo besede Pija VII: “Naj imajo za zdravo samo tisto vrsto hrane, h kateri jih je poslal Petrov glas in avtoriteta. Naj izberejo takšno hrano in se z njo hranijo. Naj o tisti hrani, od katere jih Petrov glas odpokliče, sodijo, da je povsem škodljiva in škodljiva. Naj se ji hitro umaknejo in naj nikoli ne dovolijo, da bi jih ujela s svojim videzom in da bi jih izkrivljala s svojimi vabami. “[15]
  9. Želimo tudi, da svoje črede prepojite s spoštovanjem do svetosti zakona, da ne bi nikoli storile ničesar, kar bi zmanjšalo dostojanstvo tega zakramenta. Ne smejo storiti ničesar, kar bi bilo neprimerno za to brezhibno zvezo, niti ničesar, kar bi lahko povzročilo dvom o trajnosti zakonske zveze. Ta cilj bo dosežen, če bo krščansko ljudstvo natančno poučeno, da zakramenta zakonske zveze ne bi smeli urejati toliko človeški zakoni kot božji zakoni in da bi ga morali šteti med svete in ne zemeljske zadeve. Zato je v celoti podrejen Cerkvi. Včasih zakonska zveza ni imela drugega namena kot roditi otroke na svet. Zdaj pa jo je Kristus Gospod povzdignil v dostojanstvo zakramenta in jo obogatil z nebeškimi darovi. Njen namen zdaj ni toliko ustvarjanje potomstva kot vzgoja otrok za Boga in vero. S tem se povečuje število častilcev prave božanskosti. Strinjamo se, da zakonska zveza pomeni večno in vzvišeno zvezo Kristusa z njegovo Cerkvijo; zato je tesna zveza moža in žene zakrament, to je sveto znamenje nesmrtne Kristusove ljubezni do soproge. Zato učite ljudi, kaj je sankcionirano in kaj obsojeno s cerkvenimi pravili in odloki koncilov.[16] Razložite tudi tiste stvari, ki se nanašajo na bistvo zakramenta. Potem bodo sposobni te stvari uresničiti in si ne bodo upali poskusiti tistega, kar Cerkev sovraži. To vas iskreno prosimo zaradi vaše ljubezni do vere.
  10. Zdaj veste, kaj je vzrok za našo sedanjo žalost. Obstajajo tudi druge, nič manj resne stvari, za katere bi bilo predolgo potrebno, da bi jih tu pripovedovali, a jih dobro poznate. Ali naj zadržimo svoj glas, ko je krščanska stvar tako zelo potrebna? Ali naj nas omejujejo človeški argumenti? Ali naj tiho prenašamo trganje brezšivne obleke Kristusa Odrešenika, ki si je niti vojaki, ki so ga križali, niso upali raztrgati? Naj se nikoli ne zgodi, da bi nam manjkala goreča pastoralna skrb za našo čredo, ki jo pestijo resne nevarnosti. Vemo, da boste storili še več, kot vas prosimo, in da boste z nauki, nasveti, delom in gorečnostjo gojili, povečevali in branili vero.
  11. Z mnogimi gorečimi molitvami prosimo, da bi se z Bogom, ki bo povrnil kesanje Izraela, sveta vera povsod razcvetela. Prosimo tudi, da bi se resnična sreča ljudi nadaljevala brez motenj in da bi Bog vedno varoval in hranil pastirja svoje zemeljske črede. Naj bodo mogočni knezi narodov s svojo velikodušnostjo naklonjeni našim skrbem in prizadevanjem. Z Božjo pomočjo naj še naprej odločno spodbujajo blaginjo in varnost Cerkve, ki jo pestijo številne nadloge.
  12. Za to ponižno prosimo Marijo, sveto Božjo Mater. Priznavamo, da je ona edina premagala vse herezije, in jo s hvaležnostjo pozdravljamo na današnji dan, obletnico vrnitve našega predhodnika Pija VII. v mesto Rim, potem ko je pretrpel mnogo nesreč. To prosimo Petra, kneza apostolov, in njegovega sopotnika Pavla. S Kristusovim soglasjem naj ta dva apostola omogočita, da mi, trdno zasidrani na skali cerkvenega izročila, ne bomo trpeli nobenih motečih okoliščin. Od samega Kristusa ponižno prosimo za darove milosti, miru in veselja za vas in za čredo, ki vam je zaupana. V znamenje naše naklonjenosti vam z ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov.

Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 24. maja 1829, v prvem letu našega pontifikata.

  1. Mdr 1,32.
  2. Jer 2,25.
  3. Ps 136,7.
  4. Ef 4,5.
  5. Pismo Damazu, 37. papežu.
  6. Apd 4.12.
  7. Mk 16.16.
  8. Pravilo 4 indeksa in dodatek k njemu iz odloka indeksa z dne 13. junija 1737.
  9. 4. seja o odloku o svetih knjigah.
  10. Med drugim branje apostolskih pisem Pija VII. nadškofoma v Gnesenu (1. junij 1816) in Mohilevu (3. september 1816).
  11. Klement XII, konstitucija In eminenti; Benedikt XIV, konstitucija Providas; Pij VII, konstitucija Ecclesiam a Jesu Christo; Leon XII, konstitucija Quo graviora.
  12. V peti pridigi o postu desetega meseca, kap. 4.
  13. V 25. pridigi, poglavje 2. 18, o reformi.
  14. 2 Tm 2,17.
  15. V encikličnem pismu vsem škofom, objavljenem v Benetkah.
  16. Preberi rimski katekizem za župnike o zakonski zvezi.
By admin | 24 maja, 1829 | Cerkev, indiferentizem, krščanski zakon, Pij VIII., prostozidarstvo, Sveto pismo |