O tajnih društvih
Papež Leon XII. – 1826
Za večni spomin na to zadevo.
- Blaženemu Petru, knezu apostolov, in njegovim naslednikom je bila dana moč in skrb za hranjenje in upravljanje črede Kristusa, našega Boga in Odrešenika. Zato, kolikor hujše je zlo, ki grozi čredi, toliko večjo skrb bi morali rimski papeži vložiti v to, da bi ga preprečili. Kajti tisti, ki so bili postavljeni v najvišji stražni stolp Cerkve, lahko že od daleč opazijo zvijače, s katerimi se sovražniki krščanske družine trudijo uničiti Kristusovo Cerkev: (kar jim nikoli ne bo uspelo), lahko jih pokažejo in izpostavijo vernikom, ki se lahko nato pred njimi zavarujejo; s svojo oblastjo jih lahko preženejo in odstranijo. Naši predhodniki, rimski papeži, so ob razumevanju te najhujše dolžnosti, ki jim je bila naložena, neprestano bedeli nad dobrim pastirjem in z opominjanjem, nauki, odloki in s svojim življenjem, ki so ga dali za svoje ovce, skrbeli za brzdanje in popolno odpravo sekt, ki so grozile s popolnim propadom Cerkve. Spomina na to papeževo skrbnost tudi ni mogoče črpati le iz obdobja cerkvenih letopisov. Katere stvari so v našem času in v dobi naših očetov izvajali rimski papeži, kako so se zoperstavljali skrivnim frakcijam ljudi, ki so se zlonamerno spopadali s Kristusom, to jasno dokazujejo. Ko je namreč Klement XII, Naš predhodnik, videl, da sekta de` Liberi Muratori ali des Francs-Macons, ali drugače imenovana, vsak dan narašča in da pridobiva novo moč, za katero je na podlagi številnih dokazov z gotovostjo vedel, da je ne le sumljiva, ampak celo povsem sovražna katoliški Cerkvi, jo je obsodil s svojo veličastno konstitucijo, začenši z In eminenti, objavljeno 28. aprila 1738, katere besedilo je priloženo:
ŠKOF KLEMEN, SLUŽABNIK BOŽJIH SLUŽABNIKOV
Zdravje in apostolski blagoslov vsem Kristusovim vernikom
- “Postavljeni na ugledni stražni stolp, čeprav z manjšimi zaslugami, v naklonjenosti Božjega usmiljenja, v skladu z dolžnostjo pastirske previdnosti, ki nam je zaupana, z nenehno gorečnostjo skrbnosti usmerjamo (kolikor nam je dano od zgoraj) svojo pozornost na tiste stvari, s katerimi se lahko, ko se enkrat zapre dostop za zmote in napake, v glavnem ohrani celovitost pravoslavne vere in se v teh najtežjih časih odžene nevarnost nemirov iz celotnega katoliškega sveta.
“Zagotovo, celo kot priča sam glas javnosti, nam je postalo znano, da se daleč naokoli širijo in vsak dan pridobivajo na moči nekatera društva, zbori, srečanja, zborovanja, skupnosti ali združenja, ki se običajno imenujejo de` Liberi Muratori ali frančiškani-makoni ali se označujejo s katerim koli drugim imenom glede na raznolikost idiomov, v katerih ljudje katere koli vere in sekte karkoli, zadovoljni z določenim navideznim videzom naravne poštenosti, medsebojno povežejo s strogo in tudi neprepustno zavezo v skladu z zakoni in statuti, ki so jih vzpostavili, in ki se jim hkrati skrivaj posvetijo s strogo prisego, izrečeno na Svetem pismu, in ki jo morajo pod kopico strogih kazni prikriti z nedotakljivim molkom.
“Ker pa je narava zločina takšna, da izdaja samega sebe in oddaja krik kot glasnik samega sebe, so zaradi tega zgoraj omenjene družbe ali združenja v zavest vernikov vtisnile močan sum do te mere, da je vpis v te iste skupnosti pred preudarnimi in prav tako odobrenimi ljudmi popolnoma enak temu, da si nakopljemo znamenje pokvarjenosti in sprevrženosti. Kajti če ne bi delovali hudobno, nikoli ne bi imeli tako velikega sovraštva do luči. Ta glas je nenehno postajal vse pogostejši, tako da se je v mnogih pokrajinah zdelo, da so zgoraj omenjene družbe posvetne oblasti že dolgo časa prepovedale kot škodljive za varnost kraljestev in previdnostno prepovedane.
“Posledično Mi, ki razmišljamo o najresnejši škodi, ki jo tovrstna društva in združenja na splošno povzročajo ne le miru posvetne države, temveč tudi duhovnemu zdravju duš, in vsaj zato, da bi bili v skladu tako s civilnimi kot kanoničnimi sankcijami, Mi kot poveljniki Gospodove družine po zgledu zvestega in preudarnega služabnika morali z božansko zgovornostjo podnevi in ponoči učiti, da je treba bedeti, da razred ljudi te vrste kot tatovi ne bi vdrl v hišo in da v resnici kot lisice, ki si prizadevajo uničiti vinograd, ne bi pokvarili src preprostih in s puščicami na skritih poteh streljali nedolžnih. Da bi ovirali najširšo pot, ki bi se jim lahko odprla za nekaznovano izvrševanje njihove hudobije, in iz drugih pravičnih in razumnih razlogov, ki so nam znani, smo po nasvetu več naših bratov kardinalov Svete rimske cerkve, zlasti pa po naši lastni pobudi in iz polnosti apostolske moči, določili in odredili, da je treba ta ista društva, zborovanja, srečanja, shode, skupnosti ali združenja, ki se običajno imenujejo de` Liberi Muratori ali Francs-Macons ali se imenujejo s katerim koli drugim imenom, obsoditi in prepovedati, kot jih z Našo sedanjo, večno veljavno ustavo obsojamo in prepovedujemo.
“Zato strogo in v kreposti svete poslušnosti opominjamo vsakega vernika Jezusa Kristusa, kateregakoli stanu, stopnje, stanja, reda, dostojanstva in predznaka, pa naj gre za laike ali klerike, tako posvetne kot redovne, prav tako tiste, ki so vredni posebne in individualne omembe in izraza, da si nihče pod kakršnokoli pretvezo ali posebnim pogojem ne sme drzniti ali si drzne vstopiti ali širiti ali pospeševati, in jih tako sprejemati in skrivati v svojih stanovanjih ali domovih ali kjerkoli drugje, omenjene družbe de` Liberi Muratori ali Francs-Macons ali kako drugače imenovane, se vanje vpisovati, se jih držati ali v njih sodelovati, ali jim dajati priložnost ali ugodnosti, ki bi jim omogočile, da se zberejo na kateremkoli kraju, jih s čim opremljati ali jim kako drugače nuditi nasvete, pomoč ali dobro voljo, odkrito ali skrivaj, neposredno ali posredno, sami ali prek drugih na kakršenkoli način. Prav tako si nihče ne sme drzniti ali drzne nagovarjati, spodbujati, provocirati ali prepričevati drugih, naj se vpišejo v ta društva, naj se štejejo za del teh društev ali naj bodo med njimi ali naj jim kakor koli pomagajo in jih podpirajo. Nasprotno, na vsak način se morajo popolnoma vzdržati prav teh družb, zborov, srečanj, sestankov, druženj ali združenj pod kaznijo izobčenja, ki se jim naloži ipso facto brez kakršne koli izjave vseh tistih, ki so se pregrešili, kot je navedeno zgoraj, in iz katerega nihče ne more dobiti milosti odveze, razen prek nas ali rimskega papeža, ki kraljuje v določenem času, razen tistega, za katerega je bilo določeno, da je na meji smrti.
“Poleg tega odrejamo in pooblaščamo, da tako škofje in prelati, predstojniki in drugi ordinariji krajev kot inkvizitorji, imenovani za kraje heretične sprevrženosti, kjer koli, nadaljujejo in iščejo razloge za obtožbe zoper prestopnike, ne glede na to, katerega razreda, stanu, položaja, reda, dostojanstva ali predstojnosti so, ter kaznujejo z ustreznimi kaznimi in zapirajo tiste, ki so močno osumljeni herezije; saj jim na splošno in vsakemu od njih podeljujemo in podeljujemo neomejeno sposobnost, da se odpravijo in iščejo razloge proti tem istim prestopnikom ter jih omejujejo in kaznujejo s primernimi kaznimi, ko se v ta namen, če je to potrebno, pokliče tudi pomoč posvetne oblasti.
“Po drugi strani pa odrejamo, da se popolnoma ista vera, ki bi veljala za izvirno pismo, če bi bilo predloženo ali pokazano, uporablja za dvojnike, prav tako za tiskane kopije, tega pisma, podpisanega z roko kakega javnega notarja in zavarovanega s pečatom osebe, postavljene v cerkvenem dostojanstvu.
“Nikomur ni dovoljeno ponarejati tega pisma naše izjave, obsodbe, mandata, prepovedi in interdikta ali mu nasprotovati z nepremišljeno drznostjo; če pa si kdo drzne to poskusiti, naj ve, da si bo nakopal jezo vsemogočnega Boga ter njegovih blaženih apostolov Petra in Pavla.
“Dano v Rimu pri Sveti Mariji Veliki v 1738. letu Gospodovega utelešenja, 28. aprila, v osmem letu našega pontifikata.”
- Kljub temu te stvari za našega predhodnika slavnega spomina Benedikta XIV. niso bile dovolj. Kajti po razpravah mnogih se je razširilo, da je kazen izobčenja, zahtevana v Klementovem pismu, ki je pred kratkim umrl, že izgubila svojo moč, ker Benedikt ni jasno potrdil tega pisma. Bilo je resnično absurdno trditi, da zakoni prejšnjih papežev zastarajo, če jih nasledniki izrecno ne potrdijo, poleg tega pa je bilo očitno, da je Benedikt Klementovo konstitucijo imel za veljavno. Kljub temu je Benedikt presodil, da je treba to sofistiko iztrgati iz rok sektašev z novo konstitucijo, ki je bila objavljena in katere začetek je bil Providas, 18. marca leta 1751, s katero je Benedikt potrdil konstitucijo s prav toliko besedami, danimi in forma specifica, ki velja za najmočnejšo in najučinkovitejšo med vsemi. Benediktova ustava se dejansko glasi takole:
ŠKOF BENEDIKT, SLUŽABNIK BOŽJIH SLUŽABNIKOV
- “Računamo, da je treba previdnostne zakone in sankcije rimskih papežev, naših predhodnikov, ne le tiste, katerih moč, za katere se bojimo, da bi lahko oslabila ali ugasnila bodisi zaradi neuspeha časa bodisi zaradi zanemarjanja ljudi, ampak tudi tiste, ki ohranjajo svojo prvotno moč in polno moč, okrepiti in potrditi z novo oporo naše oblasti, kadar to zahtevajo upravičeni in tehtni razlogi.
“Razumno je Naš predhodnik lepega spomina, papež Klemen XII. s svojim apostolskim pismom v 1738. letu Gospodovega utelešenja, 28. aprila, danim v osmem letu njegovega pontifikata, in napisanim vsem Kristusovim vernikom, katerega začetek je In eminenti, za vedno obsodil in prepovedal več družb, zborovanj, srečanj, shodov, društev ali združenj, ki se običajno imenujejo de` Liberi Muratori ali frančiškani ali so označeni s kakršnim koli drugim imenom in so se takrat na široko razširili po nekaterih pokrajinah, in so postajala vsak dan močnejša, pri čemer so vsakega izmed Kristusovih vernikov opominjala pod grožnjo izobčenja ipso facto brez kakršne koli izjave, od katerega ne bi mogel nikogar odrešiti nihče drug kot takrat vladajoči rimski papež, razen če bi bil na meji smrti, tako da si nihče ne bi smel niti drznil ali si drznil vstopati v tovrstne družbe, jih širiti, pospeševati, sprejemati, skrivati, se vanje vpisovati, jim pridružiti ali biti med njimi ali kako drugače vključen, kakor je obširneje in bogato zapisano v istem pismu, katerega besedilo je zgoraj.
“Ker pa, kot smo izvedeli, so se našli nekateri, ki se niso obotavljali odkrito izjavljati in hvaliti, da navedena kazen izobčenja, ki jo je uvedel Naš predhodnik, kot je prikazano zgoraj, nima več nobene veljave, in sicer zaradi dejstva, da same konstitucije, ki smo jo prej uvedli, nismo potrdili, kot da bi bila dejansko za nadaljevanje apostolskih konstitucij, ki jih je izdal predhodnik, potrebna izrecna potrditev papeškega naslednika.
“In ker so nam nekateri pobožni in bogaboječi možje tudi priporočili, da bi bilo za uničenje vseh prevar klevetnikov in za objavo enotnosti Naše naravnanosti z mislijo in voljo istega Predhodnika nadvse primerno, da konstituciji zgoraj omenjenega Predhodnika dodamo svež glas Naše potrditve.
“Čeprav smo doslej, ne le ob številnih priložnostih prej, temveč zlasti v jubilejnem letu, ki je zdaj minilo, mnogim Kristusovim vernikom, ki so se resnično kesali in žalovali, ker so kršili zakone iste konstitucije, rade volje odobrili in prostovoljno izpovedujejo, da se bodo popolnoma umaknili iz obsojenih tovrstnih družb ali združenj in da se v prihodnje ne bodo nikoli več vrnili v te družbe in združenja, ali dokler bomo kaznjence, ki smo jih Mi imenovali, seznanili s sposobnostjo, da jih lahko v Našem imenu in po Našem pooblastilu podelijo, tem vrstam kesalcev, ki se zatečejo k njim, isto odvezo, in medtem ko z nemirno vnemo za budnost nismo pozabili odločno vztrajati, da pristojni sodniki in razsodišča ukrepajo proti kršiteljem te iste ustave v skladu z merilom kaznivega dejanja, kar se je dejansko pogosto dogajalo, res smo navedli ne le verjetne argumente, temveč jasno očitne in gotove argumente, iz katerih bi bilo treba dovolj jasno sklepati o našem razpoloženju ter trdni in premišljeni volji glede veljavnosti in trajanja cenzure, ki jo je uvedel Klement, naš omenjeni predhodnik, kot je prikazano zgoraj. Če pa bi se na Naš račun širilo kakršno koli nasprotno mnenje, bi ga lahko z vso gotovostjo prezrli in našo zadevo prepustili pravični sodbi vsemogočnega Boga, pri čemer bi uporabili tiste besede, za katere je gotovo, da so bile nekoč izrečene v sveti liturgiji: Ko pa je bila prav ta hudobija enkrat zavrnjena, prosimo, da nam dovoliš, da se ne ustrašimo krivičnih kritik in da nas ne pritegnejo zahrbtne laskavosti, temveč da ljubimo to, kar si nam ukazal, in da ljubimo to, kar si nam ukazal: -“, kot je zapisano v starodavnem misalu, ki ga pripisujejo svetemu Gelasiju in ga je častitljivi Božji služabnik Jožef Marija kardinal Tomaž objavil v maši z naslovom Contra obloquentes.
“Kljub temu, da ne bi bilo mogoče reči, da smo nekaj, s čimer bi zlahka lahko odvzeli vžig in zaprli usta lažnim obtožbam, brezbrižno zanemarili, ko je bil pred tem slišan nasvet več naših častitljivih bratov, kardinalov Svete rimske Cerkve. Odločili smo se, da s tem pričujočim pismom in forma specifica potrdimo to isto zgoraj vstavljeno konstitucijo Našega predhodnika, ki velja za najmočnejšo in najučinkovitejšo. Iz gotovega znanja in polnosti Naše apostolske oblasti potrjujemo, krepimo, obnavljamo to konstitucijo z besedilom tega pisma v vseh stvareh in zaradi vseh stvari, kakor da bi bila najprej objavljena po Naši lastni pobudi, po Naši oblasti in v Našem imenu, ter želimo in odrejamo, da ima trajno moč in učinkovitost.
“Poleg tega je med najhujšimi vzroki za omenjeno prepoved in obsodbo, o katerih poroča zgoraj vstavljena konstitucija, prvi ta, da se v tovrstnih društvih in združenjih med seboj združujejo ljudje katere koli vere in sekte, iz česar je dovolj očitno, kako veliko uničenje je mogoče povzročiti čistosti katoliške vere. Naslednja stvar je stroga in neprepustna zaveza skrivnosti, s katero se skrivajo stvari, ki se dogajajo v tovrstnih združenjih, za katere se torej lahko ustrezno uporabi tisti stavek, ki ga je Cecilij Natalis navedel pred Municijem Feliksom v nesporno drugačnem primeru: Častne stvari se vedno veselijo v javnosti, zločini pa so skriti. Tretji je prisega, s katero se zavezujejo, da bodo nedotakljivo ohranjali tovrstno skrivnost, kot da bi bilo komu dovoljeno, da se pod krinko obljube ali prisege, potem ko ga je zaslišala zakonita oblast, zaščiti, ne da bi moral priznati vse, karkoli se išče, da bi razbrali, ali se na tovrstnih srečanjih počne kaj, kar je v nasprotju z blaginjo in zakoni države in religije. Četrtič, znano je, da so tovrstne družbe v nasprotju s kanonskimi in tudi civilnimi sankcijami, saj so namreč prepovedani vsi kolegiji in sodalitete, združeni v nasprotju z javno oblastjo, kot je razvidno iz XLVII. knjige Pandektov, tit. 22 de collegiis ac corporibus illicitis in v znamenitem pismu C. Plinija Cecilija Sekunda, ki je XCVII, lib. X, v katerem pravi, da je bilo z njegovim lastnim ediktom v skladu s cesarjevimi odloki prepovedano, da bi obstajale, (heretične sekte) to je, da društva in zbori ne morejo vstopiti ali biti ustanovljeni brez prinčeve oblasti. Peto pa je, da so že v mnogih pokrajinah prej omenjene družbe in društva z zakoni posvetnih knezov prepovedali in odpravili. Nazadnje, da so se pred preudarnimi in odobrenimi možmi te iste družbe in društva kazale v slabi luči in da je po njihovi presoji vsakdo, ki bi se vanje vpisal, dobil pečat pokvarjenosti in sprevrženosti.
“Končno isti predstojnik v zgoraj vstavljeni konstituciji vzpodbuja škofe in višje prelate ter druge ordinarije krajev, da ne bi pozabili priklicati pomoči posvetnih vej, če je to potrebno, za njeno izvedbo.
“Katerih stvari, vseh in vsakega posebej, ne samo da mi odobravamo in potrjujemo ter priporočamo in zapovedujemo istim cerkvenim predstojnikom, ampak tudi mi sami v skladu z dolžnostjo apostolske budnosti s tem pismom kličemo moč in pomoč katoliških knezov in vseh posvetnih oblasti glede izpolnitve zgoraj predstavljenih zadev, in z gorečo željo zahtevamo, ker so bili isti vrhovni knezi in oblasti od Boga izbrani za branilce vere in zaščitnike Cerkve in je zato njihova dolžnost, da z vsemi primernimi sredstvi dosežejo, da se zagotovi poslušnost apostolskim konstitucijam in vsakovrstno upoštevanje, kar so jim očetje tridentinskega koncila, sess. 25 cap. 20, in veliko prej cesar Karel Veliki, ki je to izredno jasno opredelil v tit. I, cap. 2 svojih Kapitularijev, kjer je po spoštovanju cerkvenih sankcij, ki so bile naložene vsem njemu podrejenim, dodal: “Nikakor namreč ne moremo razumeti, kako nam lahko ostanejo zvesti tisti, ki so se izkazali za nezveste Bogu in neposlušne svojim duhovnikom. Zato je vsem vladarjem in služabnikom na svojih področjih ukazal, naj na vsak način prisilijo vse in vsakogar, da bodo nudili poslušnost, ki pripada cerkvenim zakonom, in uvedel tudi najhujše kazni za tiste, ki to zanemarijo, ter med drugim dodal: “Kdor pa bo v teh stvareh (da ga ni! ) vsaj zanemaril in jih ni upošteval, naj ve, da ne obdrži nobenih časti v našem cesarstvu, čeprav bo celo naš sin, niti mesta v naši palači, niti nima z nami nobene zveze ali komunikacije, ampak naj raje prestaja kazni v težavah in suhosti.
“Vendar pa želimo, da se popolnoma ista vera, ki bi veljala za izvirnik Pisma, če bi bil predložen ali pokazan, uporablja za dvojnike, prav tako za tiskane kopije tega pisma, podpisanega z roko nekega javnega notarja in zavarovanega s pečatom osebe, postavljene v cerkvenem dostojanstvu.
“Nikomur ni dovoljeno ponarejati tega pisma Naše potrditve, obnovitve, odobritve, naročila, poziva, zahteve Našega odloka in volje ali mu nasprotovati z nepremišljeno drznostjo. Če pa si kdo drzne to poskusiti, naj ve, da si bo nakopal jezo vsemogočnega Boga ter njegovih blaženih apostolov Petra in Pavla.
“Dano v Rimu, v cerkvi svete Marije Velike, v 1751. letu Gospodovega utelešenja, 18. marca, v 11. letu našega pontifikata.”
- Da bi tisti, ki so bili takrat odgovorni za zadeve, domnevali, da imajo ti dekreti takšno vrednost, kot jo je zahtevalo odrešenje Cerkve in države! Ko bi se bili prepričali, da morajo v rimskih papežih, naslednikih blaženega Petra, spoštovati ne le univerzalne pastirje in učitelje Cerkve, ampak tudi odločne branilce njihovega dostojanstva in najbolj prizadevne glasnike nevarnosti, ki jim grozijo! Če bi to svojo moč uporabili za razkosanje sekt, katerih škodljive načrte jim je razkril apostolski sedež! Že od takrat so jasno uresničevali svoj namen. In ker so presodili, da je treba to zadevo obravnavati brezbrižno ali vsaj zelo malenkostno, bodisi zaradi prevare sektašev, ki so spretno skrivali svoje zadeve, bodisi zaradi nepremišljenih nasvetov nekaterih, so iz tistih starih masonskih sekt, ki niso nikoli zamrle, nastale zelo številne druge, veliko nevarnejše in drznejše od prvih. Sekta karbonarjev, ki je veljala za vodjo vseh drugih v Italiji in v nekaterih drugih pokrajinah, naj bi kot v svojem naročju zajemala vse te, in potem ko se je razdelila na, tako rekoč, različne veje, ki so se razlikovale le po imenu, se je lotila najostrejšega boja proti katoliški veri in vsaki najvišji legitimni civilni oblasti. Kar je bila katastrofa, da bi lahko osvobodil Italijo in druge pokrajine, pravzaprav celo samo papeško domeno. (v katero se je zaradi dolgotrajnega oviranja papeške oblasti vtihotapila sekta) Pij VII. blagega spomina, namesto katerega smo bili izbrani, je z najhujšimi kaznimi obsodil karbonarsko sekto ali sčasoma še kako drugače poimenovano sekto glede na različnost krajev, idiomov in ljudi z ustavo, objavljeno 13. septembra leta 1821, katere začetek je Ecclesiam a Jesu Christo. Menimo, da je treba v Naše pismo vstaviti tudi izvirnik te konstitucije.
ŠKOF PIJ, SLUŽABNIK BOŽJIH SLUŽABNIKOV
Za večni spomin na to zadevo.
- “Cerkev, ki jo je ustanovil Jezus Kristus, naš Odrešenik, na trdni skali in proti kateri je Kristus sam obljubil, da je peklenska vrata ne bodo nikoli premagala, so tako pogosto napadali in tako strašni sovražniki, da bi se, če ne bi posredovala ta božanska in nespremenljiva obljuba, lahko zdelo, da se je treba bati, da bo Cerkev sama, oblegana, pa naj bo to zaradi njihove moči, obrti ali zvijače, povsem propadla. Toda kar se je zgodilo v prejšnjih časih, se je tudi zgodilo, še posebej pa v tem našem gotovo žalostnem času, za katerega se zdi, da je tisti zadnji čas, ki so ga že davno napovedali apostoli in v katerem bodo (Judov v. 18.) prišli posmehljivci, ki bodo hodili po svojih željah v brezbožnosti. Nikomur namreč ni prikrito, kako velika množica hudobnih ljudi se bo v teh najtežjih časih združila proti Gospodu in njegovemu Maziljencu, ki si še posebej prizadevajo, ko bodo verniki enkrat ujeti s filozofijo in prazno prevaro (Kol 2,8) in odtrgani od nauka Cerkve, za oslabitev in prevrat te iste Cerkve, čeprav z nekoristnim naporom. Da pa bi jim to lažje uspelo, je večje število izmed njih ustanovilo skrivne skupine in tajne sekte, od katerih so si obetali, da bodo mnoge pritegnili v skupnost svoje zarote in zločina.
“Pred časom je ta Sveti sedež, ko so bile te sekte odkrite, z velikim in nebrzdanim glasom zavpil proti njim in razkril njihove načrte, ki so jih skrivaj snovali proti religiji, pravzaprav proti civilni družbi. Že pred časom je pozval vse k pozornosti, da bi se varovali, da se tem sektam ne bi dovolilo, da bi poskušale uresničiti to, o čemer so grozljivo razmišljale. Resnično je moralo ta prizadevanja Svetega sedeža razžalostiti, da niso odgovorila na to uničenje, ki ga je opazoval, in da hudobni ljudje niso opustili svojega priznanega načrta; od tod so končno dosegli tisto zlo, ki smo ga mi sami zaznali; res so si ljudje, katerih aroganca je vedno naraščala, drznili začeti nova tajna društva.
“Na tem mestu je treba omeniti društvo, ki se je nedavno rodilo in razširilo daleč naokoli po Italiji in drugih pokrajinah, ki je sicer razdeljeno na več sekt in glede na njihovo raznolikost včasih med seboj privzame različna in različna imena, vendar je zaradi entitete, ki je skupnost mnenj in zločinov, in zaradi sklenitve določenega pakta eno in se na splošno navadi imenovati Carbonari. Dejansko simulirajo posebno spoštovanje in neko izredno gorečnost do katoliške vere ter do osebe in nauka Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, ki si ga včasih tudi brezbožno drznejo imenovati rektor in veliki učitelj te družbe. Toda ti načini govorjenja, za katere se vidi, da so bolj spolzki od olja, niso nič drugega kot puščice, ki jih uporabljajo zviti možje, ki pridejo v ovčji obleki, a so v notranjosti požrešni volkovi, da bi varneje ranili premalo previdne.
“Zagotovo tista najstrožja prisega, s katero po večini posnemajoč starodavne pristaše obljubljajo, da nikoli in v nobenem primeru ne bodo niti razkrili ljudem, ki niso vpisani v družbo, ničesar, kar zadeva družbo, niti ne bodo delili s tistimi, ki so v nižjih stopnjah, ničesar, kar se nanaša na višje dekrete. Poleg tega te tajne in poleg tega nelegitimne skupščine, ki jih imajo po načinu, ki ga uporabljajo številni heretiki, in izbira ljudi katere koli vere in sekte v njihovo družbo, tudi če drugih stvari ne bi bilo na voljo, dovolj prepričajo, da ni treba zaupati njihovim sorodnim razglabljanjem.
“Vendar pa ni nujno, da se na podlagi domnev in indicev tako sodi o njihovih rečeh, kot je bilo poudarjeno zgoraj. Knjige, ki so jih izdali prav ti tipi in v katerih je opisan postopek, ki so ga vajeni uporabljati na srečanjih, zlasti višjih stopenj; njihovi katekizmi, statuti in drugi verodostojni in verodostojni dokumenti ter pravzaprav pričevanja tistih, ki so, ko so zapustili to družbo, ki so se je prej držali, zakonitim sodnikom razkrili njene napake in prevare, odkrito izjavili, da se karbonarji še posebej nagibajo tako, da vsakemu dajejo veliko dovoljenje, da si po svojem geniju in iz svojih idej sam izmišlja vero, ki jo lahko izvaja, ko se je uvedla brezbrižnost do vere, od katere je komaj mogoče izumiti kaj bolj uničujočega, tako da z nekaterimi svojimi brezbožnimi obredi profanirajo in oskrunijo pasijon Jezusa Kristusa, da prezirajo zakramente Cerkve (za katere se zdi, da jih nadomeščajo z drugimi novimi stvarmi, ki so si jih sami izmislili zaradi svoje največje hudobije) in prezirajo same skrivnosti katoliške vere ter da rušijo to apostolsko stolico, proti kateri se je vedno razmahnila suverenost apostolskega sedeža, (S. Aug. Epist. 43.), ki jih prebuja neko neprimerljivo sovraštvo, in snujejo vse nevarne uničevalne zarote.
“In zapovedi glede morale, ki jih izroča družba karbonarjev, niso, kot je gotovo iz njihovih spomenikov, nič manj hudobne, čeprav se samozavestno hvali, da od svojih privržencev zahteva, da gojijo in izvajajo dobrodelnost in vse vrste kreposti ter se vzdržijo vsake razvade. Zato najbolj brezsramno spodbuja čutne užitke, uči, da je dovoljeno ubijati tiste, ki niso ohranili ponujenega zaupanja glede skrivnosti, kar je bilo omenjeno zgoraj; in čeprav Peter, knez apostolov, zapoveduje, naj bodo kristjani (1 Pt 2,13) zaradi Boga podrejeni vsakemu človeškemu bitju, bodisi kralju kot predstojniku, bodisi sodnikom kot njihovim veleposlanikom itd, in čeprav apostol Pavel (Tit 3,1) zapoveduje, naj bo vsaka duša podrejena višjim oblastem: kljub temu ta družba uči, da je dovoljeno, ko so enkrat sproženi upori, odvzeti oblast kraljem in drugim vladarjem, ki si jih najbolj krivično drzne nekritično imenovati tirani.
“Iz teh in drugih dogem in zapovedi te družbe izhajajo tisti zločini, ki so jih na novo zagrešili karbonarji in ki so poštenim in pobožnim ljudem prinesli tako močno žalost. Zato mi, ki smo bili postavljeni za varuha Izraelove hiše, ki je sveta Cerkev, in ki bi morali v skladu s svojo pastirsko službo paziti, da Gospodova čreda, ki nam je božansko zaupana, ne utrpi nobene škode, menimo, da gre za tako resen primer, da se ne moremo vzdržati zatiranja umazanih podvigov ljudi. Spodbuja nas tudi zgled Klementa XII. in Benedikta XIV, naših predhodnikov lepega spomina, od katerih je prvi 28. aprila leta 1738 z ustavo In Eminenti, drugi pa 18. marca 1751 z ustavo Providas, obsodili in prepovedali društva de` Liberi Muratori ali Francs-Macons ali imenovana s katerim koli drugim imenom glede na raznolikost regij in idiomov, med katerimi je treba društvo Carbonari morda šteti za potomca ali zagotovo za posnemanje. Čeprav smo to družbo že strogo prepovedali z dvema odlokoma, objavljenima prek našega državnega sekretarja, pa po naših zgoraj omenjenih predhodnikih menimo, da je treba proti tej družbi izreči stroge kazni z res bolj slovesno formalnostjo, zlasti ker karbonarji brez razlikovanja trdijo, da niso vključeni v ti dve ustavi Klementa XII. in Benedikta XIV. ter da zanje ne veljajo sodbe in kazni, ki so v njih predlagane.
“Zato smo zdaj, ko je bila izbrana kongregacija naših častitljivih bratov kardinalov Svete rimske cerkve zaslišana, resda po njenem nasvetu, pa tudi po naši lastni pobudi in po našem gotovem spoznanju in zrelem premisleku, resda iz polnosti naše apostolske moči, odredili in ukazali, da je treba zgoraj omenjeno družbo karbonarjev ali imenovano s kakršnim koli drugim imenom, njene skupščine, sestanke, zborovanja, društva ali združenja obsoditi in prepovedati, kakor to obsojamo in zapovedujemo s to našo za vedno veljavno ustavo.
“Zato strogo in v moči svete poslušnosti zapovedujemo vsakemu Kristusovemu verniku katerega koli stanu, stopnje, stanja, reda, dostojanstva in predznaka, pa naj gre za laike ali klerike, tako laike kot redovnike in celo tiste, ki so vredni posebne in posamične omembe, da si nihče pod nobenim izgovorom ali posebnim pogojem ne upa ali si drzne pridružiti ali širiti, spodbujati zgoraj omenjene družbe karbonarjev, ali kako drugače imenovanega, in da bi v svojih stanovanjih, na svojih domovih ali na katerem koli drugem kraju sprejel in skril, da bi se vanj vpisal, se ga držal ali v njem sodeloval, res na kateri koli stopnji, ali da bi mu dal priložnost ali ugodnost, da bi se lahko sklicalo v katerem koli kraju, da bi ga s čim opremil ali mu kako drugače ponudil nasvet, pomoč ali dobro voljo, odkrito ali skrivaj, neposredno ali posredno, sam ali prek drugih, na kakršen koli način. Prav tako si nihče ne sme drzniti ali drzne nagovarjati, spodbujati, izzivati ali prepričevati drugih, naj se vpišejo v tovrstno družbo, naj se štejejo za njen del ali naj bodo med njo ali na kateri koli njeni stopnji, niti naj ji na kakršen koli način pomagajo in jo tako podpirajo. Nasprotno, sami se morajo popolnoma vzdržati te družbe in njenih zborovanj, srečanj, druženj ali združenj pod kaznijo izobčenja, ki ga morajo vsi zgoraj navedeni kršitelji izreči ipso facto, brez kakršne koli izjave, in od katerega nihče ne more dobiti milosti odveze prek kogar koli razen nas ali takrat vladajočega rimskega papeža, razen tistega, ki je določen za smrtno nevarnega.
“Poleg tega vsem pod isto kaznijo izobčenja, ki je pridržana nam in našim naslednikom, rimskim papežem, zapovedujemo, da morajo škofom ali drugim, ki jih to zadeva, prijaviti vse tiste, za katere vedo, da so se pridružili tej družbi ali da so se oskrunili s katerim od zgoraj omenjenih zločinov.
“Končno, da bi se učinkovito preprečila vsaka nevarnost zablode, obsojamo in prepovedujemo, da bi vsi, kot jih imenujejo, katekizmi in knjige karbonarjev, in pod isto kaznijo velike ekskomunikacije, pridržane na enak način, vsakemu verniku prepovedali branje ali posedovanje zgoraj omenjenih knjig, ter jim zapovedujemo, naj to gradivo izročijo bodisi ordinariju bodisi drugim, ki jim pripada pravica do njihovega prejema.
“Želimo pa, da se popolnoma ista vera, ki bi veljala za izvirno pismo, če bi jih predložili ali pokazali, uporablja za dvojnike, prav tako tiskane kopije tega pisma, podpisane z roko kakega javnega notarja in zavarovane s pečatom osebe, konstituirane v cerkvenem dostojanstvu.
“Nikomur ni dovoljeno ponarejati tega pisma naše izjave, obsodbe, mandata, prepovedi in interdikta ali mu nasprotovati z nepremišljeno drznostjo; če pa si kdo drzne to poskusiti, naj ve, da si bo nakopal jezo vsemogočnega Boga ter njegovih blaženih apostolov Petra in Pavla.
“Dano v Rimu, v cerkvi svete Marije Velike, v 1821. letu Gospodovega utelešenja, 13. septembra, v dvaindvajsetem letu našega pontifikata.”
- Kmalu po konstituciji, ki jo je objavil Pij VII, smo bili brez Naših zaslug povzdignjeni na najvišji stolček blaženega Petra; in takoj smo se posvetili razkrivanju, kakšno je stanje tajnih sekt, kakšno je njihovo število in kakšen je njihov pozer. Ob poizvedovanju o teh stvareh smo zlahka razumeli, da je njihova aroganca narasla predvsem zaradi njihove množice, ki se je povečala zaradi novih sekt. Od teh sekt je treba posebej omeniti tisto, ki se imenuje Universitaria, ker ima sedež in domicil na mnogih univerzah učenosti, na katerih mlade poučujejo, vanje posvečujejo in jih oblikujejo za vsak zločin nekateri učitelji, ki so goreči, da jih ne učijo, ampak jih sprevračajo s skrivnostmi iste sekte, ki bi se morale najbolj resnično imenovati skrivnosti krivde.
Iz tega je res razvidno, da tudi po tako dolgem času, odkar so se plameni revolucije razplamteli in razširili po svetu, pravzaprav po izjemnih zmagah, o katerih so poročali mogočni evropski knezi in s katerimi naj bi se ti plameni ugasnili, njihovi zlobni podvigi še vedno ne poznajo konca. Kajti prav v teh regijah, kjer se zdi, da so se zgodnji viharji umirili, je strah pred novimi nemiri in vstajami, ki jih te sekte nenehno snujejo! Kakšen strah pred brezbožnimi bodali, ki jih skrivaj vbodejo v telesa tistih, ki jim namenijo smrt! Koliko in kako hude stvari, celo proti svoji volji, so tisti, ki vladajo z oblastjo nad istimi, ki so neredko prisiljeni odrejati za varovanje javnega miru?
Iz tega izvirajo najbolj boleče nesreče, ki Cerkev povsod silovito pestijo in o katerih ne moremo pripovedovati brez bolečine, brez globoke žalosti. Proti njenim svetim dogmam in zapovedim se najbolj nesramno borijo; njeno dostojanstvo je okrnjeno; mir in sreča, ki bi ju morala uživati po določeni lastni pravici, pa sta ne le motena, ampak tudi popolnoma uničena.
Prav tako ne smemo misliti, da so vse te in druge zločine, ki smo jih izpustili, tem tajnim sektam pripisane gotovo zaradi obrekovanja. V njihovem imenu so izšle knjige, ki jih ne oklevajo napisati o religiji in državi, z njimi pa zaničujejo oblast, blatijo veličino; poleg tega večkrat izjavljajo, da je Kristus bodisi škandal bodisi neumnost; prav tako, ne redko, da Boga ni, in učijo, da človekova duša umre skupaj s telesom: zakoniki in statuti, s katerimi razlagajo svoje cilje in odredbe, odkrito razglašajo, da iz njih izhaja vse, kar smo že omenili in kar se nanaša na strmoglavljenje zakonitih vladarjev in popolno uničenje Cerkve. In to je bilo ugotovljeno in mora veljati za gotovo, da so te sekte, čeprav se po imenu razlikujejo, vendarle med seboj povezane z brezbožno vezjo umazanih ciljev.
Ker so zadeve v takem stanju, ocenjujemo, da je v pristojnosti našega urada, da te tajne sekte ponovno obsodimo, in to res tako, da se nihče od njih ne bo mogel pohvaliti, da jih ne zajema naša apostolska razglasitev, in pod to pretvezo voditi neprevidne in manj preudarne ljudi v zmoto. Zato po nasvetu Naših častitljivih bratov, kardinalov Svete rimske Cerkve, in tudi na lastno pobudo, res z Našo gotovo vednostjo in zrelim premislekom, za vedno prepovedujemo pod istimi kaznimi, ki jih vsebujejo pisma Naših predhodnikov, o katerih smo že poročali v tej Naši konstituciji in ki smo jih izrecno potrdili, vsa tajna društva, tista, ki so zdaj, in tista, ki bodo morda kasneje vzklila in ki si proti Cerkvi in najvišji civilni oblasti predlagajo stvari, ki smo jih zgoraj omenili, ne glede na to, s katerim imenom se bodo nazadnje imenovala.
Zato strogo in na podlagi svete poslušnosti zapovedujemo vsakemu Kristusovemu verniku katerega koli stanu, stopnje, stanja, reda, dostojanstva in predznaka, pa naj gre za laike ali klerike, tako laike kot redovnike in celo tiste, ki so vredni posebne in posamične omembe, da si nihče pod nobenim izgovorom ali posebnim pogojem ne sme drzniti ali drzne včlaniti ali širiti ali spodbujati zgoraj omenjenih družb, ali s kakršnim koli imenom bi jih imenovali, in v svojih stanovanjih, na svojih domovih ali kjer koli drugje sprejemati in skrivati, da bi se vanje vpisali, se jih držali ali v njih sodelovali, res do katere koli stopnje, ali dajati priložnosti ali ugodnosti, da bi se zbirali na katerem koli kraju, jih s čim opremljati ali jim kako drugače nuditi nasvete, pomoč ali dobro voljo, odkrito ali skrivaj, neposredno ali posredno, sami ali prek drugih na kakršen koli način. Prav tako si nihče ne sme drzniti ali drzne nagovarjati, spodbujati, provocirati ali prepričevati drugih, naj se vpišejo v tovrstna društva, se štejejo za njihove člane ali so med njimi ali v kateri koli njihovi stopnji, niti naj jim kakor koli pomagajo in jih tako podpirajo. Nasprotno, popolnoma se morajo vzdržati istih družb in njihovih zborovanj, srečanj, druženj ali združenj pod kaznijo izobčenja, ki ga bodo ipso facto brez kakršne koli izjave prejeli vsi tisti, ki so se pregrešili, kot je navedeno zgoraj, in od katerega nihče ne more dobiti milosti odveze prek nikogar razen nas ali rimskega papeža, ki vlada v tistem času, razen tistega, ki je določen za smrtno nevarnega.
Poleg tega vsem pod isto kaznijo izobčenja, ki je pridržana nam in našim naslednikom, rimskim papežem, zapovedujemo, da morajo škofom ali drugim, ki jih to zadeva, prijaviti vse tiste, za katere vedo, da so se pridružili tej družbi ali da so se oskrunili s katerim od zgoraj omenjenih zločinov.
Pravzaprav izrecno obsojamo in razglašamo za neveljavno zlasti to očitno brezbožno in prekleto prisego, s katero zavezujejo tiste, ki so bili sprejeti v te sekte, da ne bodo nikomur razkrili stvari, ki se nanašajo na te sekte, in da bodo s smrtjo zadeli vse tiste člane, ki bodo te stvari razkrili svojim nadrejenim, bodisi duhovnikom bodisi laikom. Iz kakšnega razloga? Ali ni prisega, ki mora biti dana v pravičnosti, da bi tako rekoč sklenili pogodbo, s katero se nekdo zaveže k krivičnemu umoru, in da bi prezrli oblast tistih, ki imajo, ko urejajo bodisi Cerkev bodisi zakonito civilno družbo, pravico razkriti stvari, v katerih je odrešitev teh družb, v nasprotju z božjim zakonom? Ali ni najbolj krivično in največje ponižanje imenovati Boga za pričo in poroštvo za zločine? Pred kratkim so očetje tretjega lateranskega koncila rekli (kan. 3): “Ne smemo jih namreč imenovati prisege, ampak krive prisege, ki so dane v nasprotju s cerkveno koristnostjo in odloki najsvetejših očetov.” In brezsramnost in norost tistih med temi ljudmi, ki, ko rečejo ne le v srcu, ampak tudi odkrito in v svojih javnih spisih: “Boga ni,” si kljub temu drznejo zahtevati prisego od vseh, ki jih izberejo za svoje sekte.
Te stvari so bile vzpostavljene za zatiranje in obsodbo vseh teh krutih in zločinskih sekt. Sedaj pa ne le prosimo, ampak tudi zahtevamo vašo službo, častitljivi bratje, katoliški patriarhi, primasi, nadškofje in škofje. Bodite pozorni nase in na vesoljno čredo, nad katero vas je Sveti Duh postavil kot škofe, da bi vladali Božji Cerkvi. Pogoltni volkovi vas bodo res napadli, ne da bi varčevali s čredo: toda ne bojte se, ne smatrajte svojega življenja za dragocenejše od vas samih. Ohranite to sveto resnico, da je stanovitnost ljudi, ki so vam zaupani v religiji, večinoma odvisna od vas in od pravilno opravljenih stvari. Kajti čeprav morda živimo v tistih dneh, ki so slabi, in v tistem času, v katerem mnogi ne ohranjajo zdravega nauka, vendarle traja poslušnost zelo mnogih zvestih svojim pastirjem, ki jih z razumom sprejemajo kot Kristusove služabnike in delilce njegovih skrivnosti. Uporabite torej to oblast v korist svojih ovac, ki jo ohranjate nad njihovimi dušami z neminljivo Božjo častjo. Prek sebe jim oznanite prevare sekt in s kakšno skrbnostjo se morajo varovati pred njimi in njihovimi družabnimi stiki. Naj se bojijo njihovega sprevrženega nauka, ki se norčuje iz najsvetejših skrivnosti naše vere in najčistejših Kristusovih zapovedi ter napada vsako zakonito oblast, medtem ko vi nastopate kot njihovi vzorniki in učitelji. In končno naj vas opogumimo z besedami našega predhodnika Klemena XII. v njegovem encikličnem pismu vsem patriarhom, primasom, nadškofom in škofom Katoliške cerkve z dne 14. septembra leta 1758: “Naj nas napolni, prosim, moč Gospodovega Duha, razločevanje in krepost, da ne bi tako kot nemi psi, ki nimajo moči lajati, dopustili, da so Naše črede kot plen in Naše ovce kot krma za poljske zveri. In naj nas nič ne odvrne od tega, da se ne bi predali vsem bitkam za Božjo slavo in odrešenje duš. Razmislimo o Njem, ki je bil deležen tako velikega nasprotovanja s strani grešnikov. Če pa smo se bali drznosti teh hudobnežev, je bilo to zaradi moči škofovstva ter vzvišene in Božje moči upravljanja Cerkve; vendar tudi mi ne moremo več dolgo ostati ali biti kristjani, če je prišlo do tega, da smo prestrašeni zaradi groženj ali zvijač uničevalcev.”
Z veliko vnemo zahtevamo tudi vašo pomoč, najdražji sinovi v Kristusu, Naši katoliški knezi, ki jih ljubimo s posebno in resnično očetovsko ljubeznijo. Poleg tega prikličemo v spomin besede, ki jih je Leon Veliki, katerega nasledniki v dostojanstvu in dediči smo, čeprav nismo vredni tega imena, uporabil, ko je pisal cesarju Leonu: “Brez pomislekov moraš priznati, da ti je bila kraljevska oblast podeljena ne le za vladanje svetu, ampak zlasti za obrambo Cerkve, da bi z zatiranjem gnusnih podvigov branil tiste zakone, ki so dobri, in povrnil pravi mir tistim stvarem, ki so bile neurejene.” Čeprav je tak presledek, resničnost ostaja v tem času, tako da morate te sekte brzdati ne le zaradi obrambe katoliške vere, ampak tudi zaradi zaščite svoje varnosti in varnosti ljudi, ki so podvrženi vašemu Pravilu. Dejansko je stvar vere, zlasti v tem času, tako združena z zdravjem družbe, da je vsekakor ni mogoče na noben način ločiti od druge. Kajti tisti, ki sledijo tem sektam, niso nič manjši sovražniki vere kot vaše oblasti. Napadajo vsako od njih in si prizadevajo, da bi vsako od njih popolnoma strmoglavili. Vendar pa jim ne bi bilo dovoljeno, če bi bilo to mogoče, zatreti niti religije niti katere koli kraljeve oblasti.
In premetenost najbolj preračunljivih ljudi je tako velika, da ko se jim zdi, da so še posebej naklonjeni povečevanju vaše Moči, potem si prizadevajo predvsem za njeno strmoglavljenje. Ti možje res učijo zelo veliko stvari, tako da se zavzemajo za to, da bi se Naša oblast in oblast škofov zmanjšala in oslabila s strani tistih, ki imajo oblast, in da je treba nanje prenesti številne pravice, tako tiste, ki so last tega apostolskega sedeža in glavne Cerkve, kot tiste, ki pripadajo škofom, ki so bili poklicani, da bi bili deležni naše skrbi. Toda ti ljudje tega ne učijo le iz najbolj žaljivega sovraštva, s katerim so podžgani proti veri, ampak tudi v skladu z načrtom, s katerim upajo, da bodo ljudje, ki so podvrženi vaši vladavini, ko bodo opazili, da so meje, ki sta jih glede svetih zadev določila Kristus in od njega ustanovljena Cerkev, razveljavljene, zaradi tega zgleda zlahka vzpodbudili, da bodo spremenili in uničili celo obliko civilne oblasti.
Podobno skrbno gledamo z našo posebno molitvijo in spodbudami na vse vas, o ljubljeni sinovi, ki izpovedujete katoliško vero. V celoti se izogibajte ljudi, ki imajo svetlobo za temo in temo za svetlobo. Kajti kakšna korist, vredna tega imena, lahko nastane iz sporazuma z ljudmi, ki menijo, da ni potreben nikakršen odnos do Boga, nikakršen odnos do vzvišenejših sil, ki skušajo z intrigami in tajnimi zborovanji tem stvarem napovedati vojno in ki so taki, da celo javno in povsod kričijo, da so največji ljubitelji javnega gospostva, Cerkve in družbe; vendar so z vsemi svojimi dejanji že razglasili, da želijo vse stvari spraviti v nered in vse prevrniti. Ti so res podobni tistim ljudem, ki jim Janez v svojem drugem pismu (v. 10) zapoveduje, da se ne sme dati niti gostoljubja niti reči “Bog pomagaj”, in ki jih naši očetje brez oklevanja imenujejo hudičevi prvorojenci. Varujte se torej njihovih laskanj in z medom sladkanih govoric, s katerimi vas bodo zapeljali, da se vpišete v tiste sekte, v katere so bili sprejeti. Bodite prepričani, da nihče ne more biti član teh sekt, ne da bi bil kriv najhujšega sramotnega dejanja; in odženite od svojih ušes besede tistih, ki odločno razglašajo, da se lahko strinjate s svojo izvolitvijo v nižje stopnje njihovih sekt, da v teh stopnjah ni sprejeto nič, kar je v nasprotju z razumom, nič, kar je v nasprotju z Religijo, in da se ne oznanja nič, kar se ne izvaja, kar ni sveto, kar ni pravilno, kar ni neomadeževano. Resnično je ta gnusna prisega, ki smo jo že omenili in ki jo je treba prisegati tudi v tej nižji stopnji, dovolj, da razumete, da je v nasprotju z Božjim zakonom, če ste vpisani v te nižje stopnje in če v njih ostanete. Nadalje, čeprav nimajo navade zagrešiti tistih stvari, ki so za tiste, ki niso dosegli višjih stopenj, resnejše in bolj zločinske, je vendarle jasno razvidno, da moč in drznost teh najbolj pogubnih društev naraščata zaradi soglasja in množičnosti vseh, ki se vanje vpisujejo. Zato je treba tudi tiste, ki niso presegli nižjih stopenj, šteti za soudeležene pri njihovih zločinih. Zanje velja tisti odlomek apostola Rimljanom (1. poglavje): “Tisti, ki take stvari delajo, pa tudi tisti, ki privolijo v to, da jih delajo.”
Končno zelo ljubeznivo k sebi kličemo tiste, ki so bili nekoč razsvetljeni in so okusili nebeški dar ter postali soudeleženi, kljub temu pa so se nato najbolj bedno zmotili in sledijo tistim sektam, ne glede na to, ali se ukvarjajo z njihovimi nižjimi ali vztrajajo na njihovih višjih stopnjah. Kajti tisti, ki stoji na mestu tistega, ki je izpovedal, da ni prišel poklicat pravičnih, ampak grešnike, in ki se je primerjal s pastirjem, ki, ko pusti preostalo čredo za seboj, skrbno išče izgubljene ovce, jih spodbujamo in prosimo, naj se vrnejo h Kristusu. Kajti čeprav so se izredno oskrunili z zločinom, ne bi smeli obupati nad usmiljenjem in milostjo Boga in Jezusa Kristusa, ki je trpel tudi zanje in ki njihovega kesanja nikakor ne bo preziral, ampak ga bo gotovo kot najbolj ljubeči Oče, ki je že davno čakal svoje čedne sinove, zelo rad sprejel. Mi pa, da bi jih spodbudili, kolikor je to v naši moči, in jim utrli lažjo pot k pokori, za celotno obdobje enega leta, ko bo to naše apostolsko pismo objavljeno v pokrajini, kjer živijo, odlagamo tako obveznost obsodbe svojih sodelavcev v teh sektah kot tudi pridržek obsodb, v katere so bili vpleteni, ko so se vpisali v te sekte, in izjavljamo, da jih lahko teh očitkov oprosti katerikoli spovednik, tudi če njihovi sodelavci niso bili obsojeni, če je med tistimi, ki so jih potrdili ordinariji krajev, v katerih živijo.
Ta odpustek dovoljujemo tudi tistim, ki morda živijo v Rimu. Če pa je kdo od njih, na katere se obračamo, tako nepopustljiv (ker se Bog, Oče usmiljenja, obrača stran), da ravna tako, da mine tisti časovni interval, ki smo ga določili, ne da bi opustil te sekte in se zares pokesal, s tem časovnim presledkom zanj nemudoma oživita tako obveznost obsodbe njegovih sodelavcev kot pridržek obsodb, niti ne more pozneje dobiti odpustka, razen če so bili njegovi sodelavci enkrat prej obsojeni ali če je bila vsaj enkrat dana prisega glede njihove čimprejšnje obsodbe. Teh obsodb ga ne more razrešiti nihče drug kot mi ali naši nasledniki ali tisti, ki bodo od Svetega sedeža pridobili možnost razrešitve.
Vendar pa želimo, da se popolnoma enaka vera, ki bi veljala za izvirnik pisma, če bi ga predložili ali pokazali, uporablja za dvojnike, prav tako tiskane kopije tega pisma, podpisane z roko nekega javnega notarja in zavarovane s pečatom osebe, ki ima cerkveno dostojanstvo.
Nikomur ni dovoljeno ponarejati tega pisma naše izjave, obsodbe, obnove, odrejene prepovedi, poziva, pregleda, odloka in volje ali mu nasprotovati z nepremišljeno drznostjo. Če pa si kdo drzne to poskusiti, naj ve, da si bo nakopal jezo vsemogočnega Boga in njegovih blaženih apostolov Petra in Pavla.
Dano v Rimu pri svetem Petru, v 1826. letu Gospodovega utelešenja, 13. marca, v drugem letu našega pontifikata.
Leon XII.