Ubi Primum

Papež Leon XII. – 1824

OB PREVZEMU PONTIFIKATA

Vsem patriarhom, primasom, nadškofom in škofom.

Častitljivi bratje, pozdravljamo vas in vam dajemo svoj apostolski blagoslov.

1. Ko smo bili povzdignjeni v vrhovni pontifikat, smo takoj začeli vzklikati s svetim Leonom Velikim: “Gospod, slišal sem tvojo izreko in se prestrašil: Premišljeval sem o tvojih delih in bil prestrašen. Kajti kaj je tako nenavadnega in tako zelo strah vzbujajočega kot trud za šibke, višina za nizke, rang za nezaslužne? Vendar ne obupujemo in ne omedlevamo, saj nismo odvisni od sebe, ampak od Njega, ki deluje v nas.”[1] Ta hvalevredni papež je tako govoril, da bi se pokoril, mi pa lahko to rečemo in priznamo povsem po resnici.

2. Želeli smo vas čim prej nagovoriti, častitljivi bratje, in vam razkriti svoja čustva. Vi ste namreč Naša krona in veselje, kakor so vaše črede, o tem smo prepričani, krona in veselje za vas. Toda deloma zato, ker smo bili zaposleni z resnimi skrbmi Naše apostolske službe, deloma, pravzaprav predvsem, ker nas je prizadela dolga bolezen, do zdaj tega nismo mogli storiti. To naju je zelo razžalostilo. Toda naš usmiljeni Bog zdaj izpolnjuje našo željo. Tišina, ki smo jo bili doslej prisiljeni spoštovati, je imela svojo tolažbo. Kajti Bog, ki tolaži ponižne, je z ljubeznijo in navdušenjem vaše verske predanosti do Nas potolažil tudi Nas. To je bil nazoren primer pobožnosti krščanske edinosti, zaradi katerega smo se zelo veselili in zahvaljevali Bogu. Zato vam v dokaz Naše ljubezni pošiljamo to pismo, da bi vas dodatno spodbudili k spoštovanju božjih zapovedi in hrabremu boju v Gospodovih bitkah.
3. Veste, da je apostol Peter s temi besedami naročil škofom: “Pasite Božjo čredo, ki vam je dana, in zanjo ne skrbite pod prisilo, ampak prostovoljno zaradi Boga, ne zaradi nizkotnega zaslužka, ampak prostovoljno, ne kot da bi gospodovali nad duhovščino, ampak bodite svoji čredi zgled iz srca.”[2] Iz tega pravilno razumete način delovanja, ki vam ga predlagamo. Razumete tudi vrline uma, ki naj bi jih vedno bolj prakticirali, bogatejše znanje, s katerim naj bi ga krasili, ter sadove pobožnosti in ljubezni, ki naj bi jih ne le ustvarjali, ampak tudi delili s svojo čredo. Na ta način boste zagotovo dosegli cilj svoje službe in bili zgled svoji čredi iz srca. Nekaterim boste dajali mleko, drugim meso. Svojo čredo boste ne le s poučevanjem, temveč tudi z delom in zgledom usposabljali za mirno življenje na zemlji v Jezusu Kristusu. Vodili jih boste k večni sreči z vami. Poglavar apostolov namreč pravi: “In ko se bo prikazal knez pastirjev, boste prejeli minljiv venec slave.”
4. Upali smo, da bomo vašo pozornost usmerili na številne zadeve, vendar se bomo nekaterih le dotaknili, nato pa se bomo obširneje ukvarjali z resnejšimi vprašanji, kot to zahteva potreba našega žalostnega časa.
5. Apostolov nauk o veliki previdnosti, ki je potrebna pri napredovanju kandidatov v nižje in zlasti v višje redove, že razumete. “Razumete tudi odloke tridentinskega koncila o imenovanju pastirjev in o semeniščih za klerike[4] ter razlago teh odlokov, ki so jo dali Naši predhodniki.
6. Poznate tudi pomen osebnega bivanja v svoji škofiji, kar je dolžnost, h kateri vas strogo zavezuje vaša služba. To je razvidno iz odlokov in apostolskih konstitucij mnogih koncilov, potrdil pa jo je tudi sveti tridentinski koncil z naslednjimi besedami “Božja zapoved nalaga vsakomur, ki mu je zaupana skrb za duše, da pozna svoje ovce in zanje daruje žrtev. Prav tako jih morajo hraniti z oznanjevanjem božje besede, podeljevanjem zakramentov in dajanjem dobrega zgleda. Poleg tega morajo očetovsko skrbeti za uboge in druge nesrečne osebe ter opravljati druge pastoralne dolžnosti. Ker ničesar od tega ne morejo izpolniti ljudje, ki ne skrbijo za svojo čredo, ampak jo zapuščajo kot najemniki, jih sveti zbor opozarja in spodbuja, naj se spominjajo božjih zapovedi tako, da bodo zgled svoji čredi, jo hranijo in vodijo v pravičnosti in resnici.”[5] Ker nas obveznost te velike službe veže in ker smo goreči za Božjo slavo, srčno hvalimo tiste, ki to zapoved dosledno upoštevajo. Opozarjamo in spodbujamo pa tiste, ki ne spoštujejo teh cerkvenih sankcij – saj je žalostno, a ne presenetljivo, da je med velikim številom škofov nekaj takih ljudi -, naj resno razmislijo, da bo vrhovni sodnik zahteval kri njihovih ovac z njihovih rok in z veliko strogostjo sodil tistim, ki so njihovi voditelji.
7. Ta strašna sodba, kot dobro veste, ne prizadene samo tistih, ki osebno ne prebivajo v svoji škofiji ali jo skušajo zapustiti pod vsakim praznim izgovorom; vključuje tudi tiste, ki brez razloga nočejo opravljati naloge vizitacije po predpisih kanonov. Nikoli namreč ne bodo izpolnili zahtev tridentinskega dekreta, če ne bodo poskrbeli, da se bodo osebno približali svojim varovancem in kot dober pastir skrbeli za dobre, medtem ko bodo iskali zablodele in jih končno pripeljali v čredo, tako da bodo nekatere klicali in gnali odločno, druge pa nežno.
8. Škofje, ki se s primerno skrbnostjo ne trudijo izpolnjevati zapovedi o rezidenci ali vizitaciji, se ne bodo izognili strašni sodbi našega Odrešenika, vrhovnega pastirja, če se bodo sklicevali na to, da so svoje dolžnosti izpolnjevali prek delegiranih služabnikov.
9. Skrb za čredo je bila namreč zaupana njim samim in ne njihovim služabnikom; prav njim so bili obljubljeni darovi Duha. Posledično ovce z večjim veseljem poslušajo glas lastnega pastirja kot glas zastopnika. Z večjim zaupanjem iščejo zdravo hrano iz rok pastirja kot iz rok njegovega zastopnika in se bolj veselijo, če jo dobijo. Njegova roka je namreč kot roka Gospoda, čigar oseba je spoštovana v njegovih škofih. Vse to v zadostni meri potrjuje tudi izkušnja, ki je poučevalka sveta.
10. Dovolj bi bilo, če bi vam pisali o prejšnjih temah, saj niste nehvaležni, da molčite o svojih darovih, niti ponosni, da bi si domišljali o svojih zaslugah. 6. Vsekakor bi morali biti ljudje, ki goreče želijo napredovati od kreposti k kreposti, takšni, kot smo jih opisali. Navdihnjeni z zgledom svetih škofov, starih in nedavnih, se v Gospodu hvalijo, da so pokončali sovražnike Cerkve in reformirali slabo moralo. Vedno pa imejte v mislih zlati izrek Leona Velikega. “V tem boju nobena zmaga ni dovolj dokončna, da bi preprečila ponovitev spora.”[7]
11. Kdo lahko brez jokanja razmišlja o silovitih in mogočnih spopadih, ki so v Našem času divjali in še vedno skoraj vsak dan divjajo proti katoliški veri? Prisluhnite svetemu Hieronimu: “Ni majhna iskra, ni majhna iskra, l pravim, ki se komaj opazi v opazovanju; ni majhen kvas, ki je očitno majhna stvar. Prej je plamen, ki skuša opustošiti skoraj ves svet in zažgati obzidja, mesta, širne pašnike in okrožja; in kvas, ki se pomeša z moko in skuša uničiti njeno celotno snov.”[8] S tem razlogom za strah bi izgubili vso srčnost za našo apostolsko službo, če ne bi Varuh Izraela ne dremal in ne spal ter rekel svojim učencem: “Glej, jaz sem z vami vse dni do konca sveta,” in se pokorava temu, da je pastir pastirjev in varuh ovac[9].
12. Na kaj so te pripombe usmerjene? Neka sekta, ki jo gotovo poznate, si je neupravičeno prisvojila ime filozofije in iz pepela obudila neurejene vrste praktično vseh zmot. Ta sekta pod blagim videzom pobožnosti in liberalnosti izpoveduje nekaj, čemur pravijo strpnost ali indiferentnost. Učijo, da ne le na civilnem področju, ki nas tu ne zanima, ampak tudi na področju vere naj bi Bog dal vsakemu posamezniku široko svobodo, da brez nevarnosti za svojo odrešitev prevzame in sprejme katero koli sekto ali mnenje, ki ga nagovarja na podlagi njegove zasebne presoje. Apostol Pavel nas svari pred brezbožnostjo teh norcev. “Prosim vas, bratje, da bi gledali na tiste, ki ustvarjajo razprtije in škandale zunaj nauka, ki ste se ga naučili. Držite se stran od takih ljudi. Ne služijo Kristusu, našemu Gospodu, ampak svojemu trebuhu, in s sladkimi govori in blagoslovi zapeljujejo srca nedolžnih.”[10]
13. Ta zmota seveda ni nova, vendar v naših dneh z novo naglico divja proti stanovitnosti in celovitosti katoliške vere. Evzebij kot svoj vir navaja Rodo, ki pravi, da je heretik Apelles v drugem stoletju že ustvaril noro teorijo, po kateri vere ni treba raziskovati, ampak mora vsak človek vztrajati v veri, v kateri je bil vzgojen.[11] Po Apellesu naj bi bili celo tisti, ki so verovali v križanega človeka, odrešeni, če so se lotili dobrih del. Tudi Retorij, kot izvemo od svetega Avguština, je trdil, da so vsi heretiki hodili po pravi poti in govorili resnico. Avguštin pa dodaja, da je to tak nesmisel, da mu ne more verjeti. 12 Sedanji indiferentizem se je razvil do te mere, da trdi, da so vsi na pravi poti. To ne vključuje le vseh tistih sekt, ki sicer zunaj Katoliške cerkve verbalno sprejemajo razodetje kot temelj, ampak tudi tiste skupine, ki zavračajo idejo božjega razodetja in izpovedujejo čisti deizem ali celo čisti naturalizem. Avguštinu se je zdel Rhetorijev indiferentizem absurden, in to upravičeno, vendar je priznaval določene meje. Toda strpnosti, ki sega do deizma in naturalizma, ki so ju zavračali celo starodavni heretiki, ne more odobriti nihče, ki uporablja svoj razum. Kljub temu pa – žalostni časi, žalostna lažniva filozofija! – ti psevdofilozofi takšno strpnost odobravajo, zagovarjajo in hvalijo.
14. Zagotovo so se mnogi izjemni avtorji, privrženci prave filozofije, potrudili, da bi napadli in zatrli to čudno stališče. Toda zadeva je tako samoumevna, da je nepotrebno navajati dodatne argumente. Nemogoče je, da bi najbolj resnični Bog, ki je Resnica sama, najboljši, najmodrejši Oskrbovalec in Nagrajevalec dobrih ljudi, odobraval vse sekte, ki izpovedujejo lažne nauke, ki so pogosto med seboj neskladni in protislovni, in njihovim članom podeljeval večne nagrade. Kajti imamo zanesljivejšo besedo preroka in v pismu vam govorimo modrost med popolnimi; ne modrost tega sveta, ampak Božjo modrost v skrivnosti. Po njej se učimo in po božji veri imamo enega Gospoda, eno vero, en krst in da ljudem ni dano nobeno drugo ime pod nebom razen imena Jezusa Kristusa iz Nazareta, v katerem moramo biti odrešeni. Zato izpovedujemo, da zunaj Cerkve ni odrešitve.
15. Toda o! Globina bogastva Božje modrosti in spoznanja! Kako nepojmljive so njegove sodbe!”[13] Bog, ki uničuje modrost modrih, je sovražnikom svoje Cerkve, ki prezirajo nadnaravno razodetje, očitno dal sprevržen um[14], ki ustreza simbolu krivde, ki je bil v Apokalipsi zapisan na čelu zlobne ženske. [15] Kajti kakšna večja krivica je, kot da ti ponosni ljudje ne le opustijo pravo vero, ampak skušajo neprevidne ljudi ujeti v past z vsakovrstnimi kritikami, z govori in spisi, polnimi vsake prevare! Naj vstane Bog in omeji, izniči in uniči to nebrzdano dovoljenje v vseh njegovih pojavnih oblikah.
16. Poleg tega je poleg poplave zlobnih knjig, ki so v svojem bistvu sovražne religiji, zloba naših sovražnikov šla tako daleč, da so poskušali proti religiji obrniti tudi svete spise, ki so nam bili božansko dani za gradnjo religije.
17. Opazili ste, da se po vsem svetu pogumno širi društvo, ki se običajno imenuje biblična družba. Zavrača izročila svetih očetov in krši znani dekret tridentinskega koncila[16] ter si na vsak način prizadeva, da bi Sveto pismo prevedli ali bolje rečeno napačno prevedli v običajne jezike vseh narodov. Obstaja utemeljen razlog za strah, da bodo (kot se je že zgodilo v nekaterih njihovih komentarjih in v drugih pogledih z izkrivljeno razlago Kristusovega evangelija) ustvarili evangelij ljudi ali, kar je še huje, evangelij hudiča[17]!
18. Da bi preprečili to zlo, so naši predhodniki objavili številne konstitucije. Pred kratkim je Pij VII. napisal dve konstituciji, eno Ignaciju, nadškofu v Gnieznu, in drugo Stanislavu, nadškofu v Mohileu, v katerih je skrbno in modro citiral številne odlomke iz svetih spisov in iz izročila, da bi pokazal, kako škodljivo za vero in moralo je to nesrečno početje.
19. V skladu z našo apostolsko službo tudi mi spodbujamo tebe, da poskušaš z vsemi sredstvi obvarovati svojo čredo pred temi smrtonosnimi pašniki. Naredite vse, kar je mogoče, da bodo verniki dosledno upoštevali pravila naše Kongregacije indeksov. Prepričajte jih, da bi dopuščanje svetih knjig v navadnem jeziku, na debelo in brez razlikovanja, zaradi človeške nepremišljenosti povzročilo več škode kot koristi.
20. Izkušnja tudi kaže, da je to res, in poleg drugih očetov to z naslednjimi besedami navaja tudi sveti Avguštin: “Herezije in drugi zlobni nauki, ki ujamejo duše in jih pahnejo v globino, se pojavijo samo takrat, ko se slabo razume dobre svete spise in ko se z drzno nepremišljenostjo potrjuje tisto, kar v njih ni dobro razumljeno”[18].
21. Takšen je cilj tega društva, ki za dosego svojega cilja ne pušča neizkušenih sredstev. Z veseljem namreč natisne svoje prevode in se požene po vseh mestih, da bi jih samo razdelilo preprostim ljudem. Da bi namreč zapeljalo misli preprostih ljudi, poskrbi, da jih na enem mestu prodaja, medtem ko jih drugje želi s preračunljivo velikodušnostjo podariti.
22. Če pa kdo želi poiskati pravi vir vsega zla, ki smo ga že obžalovali, pa tudi tistega, ki smo ga zaradi kratkosti preskočili, bo gotovo ugotovil, da je to od vsega začetka vztrajno zaničevanje cerkvene avtoritete. Cerkev, kot uči sveti Leon Veliki,[19] v dobro urejeni ljubezni sprejema Petra na Petrovem sedežu ter vidi in časti Petra v osebi njegovega naslednika, rimskega papeža. Peter še vedno ohranja skrb vseh pastirjev pri varovanju svojih čred in njegov visoki čin ne usahne niti pri nevrednem nasledniku.”[20] V Petru se torej, kot je posrečeno pripomnil isti sveti doktor, krepi pogum vseh in pomoč božje milosti je tako urejena, da je stanovitnost, ki je po Kristusu podeljena Petru, po Petru podeljena tudi apostolom. Jasno je, da je zaničevanje avtoritete Cerkve v nasprotju s Kristusovo zapovedjo in posledično nasprotuje apostolom in njihovim naslednikom, služabnikom Cerkve, ki govorijo kot njihovi predstavniki. 21. Kdor posluša vas, posluša mene, in kdor prezira vas, prezira mene; Cerkev pa je steber in trdnjava resnice, kot uči apostol Pavel. [Avguštin v zvezi s temi besedami pravi: “Kdor je brez Cerkve, ne bo štet med sinove, in kdor noče imeti Cerkve za mater, ne bo imel Boga za očeta.”[22]
23. Zato, častitljivi bratje, imejte vse te besede v mislih in o njih pogosto premišljujte. Učite svoje ljudstvo velikega spoštovanja do oblasti Cerkve, ki jo je neposredno vzpostavil Bog. Ne izgubite srca. S svetim Avguštinom Pravimo, da “okoli nas bučijo vode potopa, to je mnoštvo nasprotujočih si naukov. Mi nismo v poplavi, ampak nas ta obdaja. Smo pod hudim pritiskom, a ne preplavljeni, smo v primežu, a ne potopljeni.”[24]
24. Zato vas ponovno pozivamo, da ne izgubite poguma. Prepričani smo, da boste imeli močno podporo posvetnih knezov, saj vprašanje avtoritete Cerkve vpliva na njihovo lastno avtoriteto, kar dokazujeta razum in izkušnja. Cesar namreč lahko prejme, kar je njegovo, le, če je Bogu dano, kar je njegovo. Kot je dejal sveti Leon: “Naša dolžnost, da vam vsem služimo, vam bo dala dodatno podporo. V težavah, dvomih in v vsaki potrebi se zatekajte k temu apostolskemu sedežu. Bog je namreč nauk resnice postavil v stolnico edinosti, kot pravi sveti Avguštin.”[25]
25. Nazadnje vas prosimo, da bi vas po Gospodovem usmiljenju. Pomagajte nam s svojimi molitvami k Bogu, da bo Duh milosti ostal v nas in da vaše odločitve ne bodo omahljive. Tisti, ki vam je dal željo po sporazumu, naj nam vsem na splošno podeli blagoslov miru, da bomo lahko vse dni Svojega življenja služili vsemogočnemu Bogu in vas imeli v spoštovanju ter z zaupanjem molili k Gospodu: “Sveti Oče, ohrani tiste, ki si mi jih dal v svojem svetem imenu.”[26]
    

V tem zaupanju vam in vaši čredi iskreno podeljujemo apostolski blagoslov, ki je obljuba Naše ljubezni.
Dano v Rimu v cerkvi svete Marije Velike 5. maja 1824, v prvem letu našega pontifikata.

Leon XII.

1. Pridiga. 3, ob njegovem rojstnem dnevu, izrečena ob obletnici njegovega povišanja v pontifikat.

• 2. I Pt 5,2-3.
• 3. I Tm 5,22.
• 4. 23. zasedanje, poglavje. 18.
• 5. 23. zasedanje o reformi, poglavje 2. 1.
• 6. Leo, pridiga. 5 o njegovem rojstnem dnevu.
• 7. Ibid.
• 8. Komemoracija o Gal 3,8.
• 9. Sveti Leon, pridiga. 5.
  10. Rim 16.
  11. Hist. eccl., 5.
  12. De haeresibus, št. 72.
  13. I Kor 1.
  14. Rim 1,28.
  15. Apok 17,5.
  16. 4. zasedanje o izdaji in uporabi svetih knjig.
      Hieronim o Gal 1.
• 18. traktat o Jn 5.
  19. Leo, serm. 2, o njegovem rojstnem dnevu.
  20. Prav tam, pridiga. 3, na njegov rojstni dan.
  21. Lk 10.
  22. I Tim 3.
  23. Bk. 4, de Symb. ad catech., cap. 13.
  24. Enarrat. 2 v Ps 31.
  25. Ep 103 (166) donatistom.
      Leo, serm. 1 in Jn 17.