(1814) Papež Pij VII.
MGR. DE BOULOGNE, ŠKOF TROYES,
29. APRIL 1814
Častiti brat, zdravje in apostolski blagoslov.
Po tako dolgih in najbolj burnih nevihtah, ki so na čudežen način pretresle ladjo Petra in tudi nas,
ki jo nezasluženo vodimo, tako da smo se počutili pretreseni in skoraj premagani, se končno nasilje prihajajočih vetrov začenja slabeti in smo prepričani, da se mir vrača v skladu z dolgoletnimi željami in molitvami nas in vseh dobrih ljudi, vrača mir. Toda medtem ko smo se mi, ko smo ponovno pridobili svojo prejšnjo svobodo (v trenutku, ko smo najmanj upali nanjo), veselili ne toliko zaradi tega, ker so nam bile te stvari vrnjene, ampak ker so bile vrnjene Cerkvi, in medtem ko smo ponižno zahvaljevali Očetu usmiljenja za to veliko dobroto, nas je zelo potolažilo, ko smo izvedeli, da je kandidat za kralja francoskega naroda potomec tiste najslavnejše dinastije, ki je nekoč rodila najsvetejšega kralja Ludvika [sv. Ludvika IX.] in zaslovela s svojo izjemno službo Cerkvi Božji in temu apostolskemu sedežu. In resnično, ta radost je preplavila našo dušo, da smo, čeprav smo najsrečnejšo novico o tej zadevi izvedeli le iz časopisov, ne glede na prejeto tradicijo sklenili, da bomo v Francijo poslali izrednega nuncija, da bi mu prek njegovega posredovanja čestitali imenovanemu kralju za ponovno pridobitev oblasti v najbolj odkritih besedah. Vendar je najgloblja žalost hitro motila to veselje, ko so javni dnevniki poročali o novi ustavi kraljestva, ki jo je sprejel senat v Parizu.
Upali smo namreč, da se bodo ob tako srečnih spremembah ne le vsi ovire proti katoliški veri v Franciji čim prej odstranili (kot smo neprestano zahtevali), ampak da se bo ob prvi priložnosti poskrbelo tudi za njen sijaj in okras. Takoj smo opazili, da ustava o tem molči in da ni niti omembe Vsemogočnega Boga, po katerem kraljujejo kralji in vladajo knezi. Lahko se prepričaš, častiti brat, kako resna, grenka in boleča je bila ta zadeva za nas, ki smo bili od Jezusa Kristusa, Božjega Sina, našega Gospoda, zadolženi za skrb za celotno krščanstvo. Kako bi lahko mirno prenašali, da katoliška vera, ki jo je Francija sprejela v prvih stoletjih Cerkve, ki je bila v tem kraljestvu potrjena s krvjo tolikih pogumnih mučencev, ki jo izpoveduje daleč največji del francoskega naroda in jo je pogumno in vztrajno branila tudi med najhujšimi stiskami, preganjanji in nevarnostmi zadnjih let, in ki jo končno tudi tista dinastija, ki ji pripada imenovani kralj, izpoveduje in je z veliko gorečnostjo branila – da ta katoliška, ta najsvetejša vera, pravimo, naj ne bi bila razglašena za edino v vsej Franciji, podprto z obrambnim zidom zakonov in avtoriteto vlade, ampak da naj bi bila celo ob ponovni vzpostavitvi monarhije popolnoma prezrta? Vendar se je v našem srcu povečala še veliko hujša in resnično zelo grenka žalost – žalost, zaradi katere priznavamo, da smo bili zdrobljeni, obupani in razcepljeni – zaradi dvaindvajsetega člena ustave, v katerem smo videli, da je ne le »verska svoboda in svoboda vesti« (če uporabimo iste besede iz člena) dovoljena z ustavo, ampak tudi, da sta bila obljubljena pomoč in zaščita tako tej svobodi kot tudi duhovnikom teh različnih »verskih izpovedi«. Vsekakor ni potrebno veliko besed, da bi popolnoma razumeli, kako smrtno je ta člen ranil katoliško vero v Franciji. Kajti ko se svoboda vseh »religij« brez razlikovanja uveljavi, se s tem resnica zamenjuje z zmoto in sveta in brezmadežna Kristusova nevesta, Cerkev, zunaj katere ni odrešitve, se postavlja na isto raven kot sekte heretikov in judovska perfidnost sama. Kajti ko se obljublja naklonjenost in zaščita tudi heretičnim sektam in njihovim duhovnikom, se ne le njihove osebe, ampak tudi njihove zmote tolerira in spodbuja: sistem zmot, ki vsebuje tisto usodno in nikoli dovolj obžalovano HERETIČNOST, ki, kot pravi sv. Avguštin (de Haeresibus, št. 72), »trdi, da vsi heretiki ravnajo pravilno in govorijo resnico: kar je tako absurdno, da se mi zdi neverjetno«.
A nič manj se moramo čuditi in žalostiti nad svobodo tiska, ki jo zagotavlja in dovoljuje 23. člen ustave, s katerim nam, če bi kdo še dvomil, izkušnje preteklosti same kažejo, kakšne velike nevarnosti in kakšno gotovo zastrupljanja vere in morale spodbujajo. Kajti povsem jasno je, da je prav s tem sredstvom najprej propadla morala ljudi, nato pa se je pokvarila in zrušila njihova vera, nazadnje pa so se med njimi razvnele nemiri, upori in vstaje. Glede na sedanje stanje velike pokvarjenosti človeštva bi bila ta najhujša zla še vedno predmet strahu, če bi – kar naj Bog prepreči – svobodna moč komur koli dovoljena svoboda, da objavi, kar hoče. Niti nimamo drugih razlogov za žalost v tej novi ustavi kraljestva, zlasti v členih 6, 24 in 25. Ne bomo vam jih posamično razlagali, saj ne dvomimo, da bo vaše bratstvo zlahka razumelo, v katero smer tečijo ti členi. V takšni veliki in tako pravični vznemirjenosti naše duše nas tolaži upanje, da kralj, ki je bil imenovan za naslednika, ne podpira členov predlagane ustave, ki smo jih omenili; to si obljubljamo zaradi pobožnosti in gorečnosti za vero, ki sta značilni za njegove prednike in za katere se ne dvomimo, da so ga navdihnili. Ker pa bi, če bi molčali v času nevarnosti za vero in duše, zagotovo izdali svoje službo, smo se medtem odločili, da vam, častiti brat, ki ste nam tako prepričljivo dokazali svojo vero in duhovno moč, pošljemo to pismo, ne le zato, da bo jasno, da najodločneje zavračamo tisto, kar smo vam doslej razložili, in vse, kar bi bilo morda predlagano v nasprotju s katoliško vero, ampak tudi zato, da se boste, ko se boste se posvetil tudi z drugimi škofi francoskih cerkva, posvetil svetom in študijem, ki smo ti jih naložili, da bi se preprečilo hudo zlo, ki grozi Cerkvi v Franciji, če ne bo čim prej odpravljeno, in da bi se odpravili zakoni, odloki in druge sankcije vlade, o katerih, kot dobro veš, nismo nikoli v zadnjih letih, in ki še vedno cvetijo, odpravijo. Predstavite se torej kralju; izrazite mu najgloblje žalost, ki jo po vseh dosedanjih težavah in preizkušnjah, sredi splošnega veselja vseh, zaradi vsega navedenega čutimo v naši duši; razložite mu, kakšne hude krivice katoliški veri, kakšna hude nevarnosti za duše, kakšno uničenje vere bi povzročila v Franciji, če bi bila sprejeta ustava, ki je bila sestavljena; povejte mu, da smo popolnoma prepričani, da ne more želeti začeti svojega vladanja s tako neugodnim začetkom, da bi katoliški veri povzročil to najhujšo in skoraj nepopravljivo škodo; in povejte mu, da nasprotno Bog, ki ima v svoji moči zakone vseh kraljestev, od njega najbolj gotovo zahteva, da uporabi moč, ki mu je v veselje vsem dobrim ljudem in zlasti nam, vrnjena, zlasti za obrambo in okrasitev Cerkve Božje; in da upamo in goreče verjamemo, da se bo po navdihu Boga zgodilo, da bo naš glas, ki ga boste posredovali vi, dotaknil njegove duše, da bo sledil stopinjam svojih prednikov, ki so zaradi svoje izpovedi in tako pogostega zagovarjanja katoliške vere od tega Svetega sedeža zaslužili naziv najbolj krščanski kralji, in storil, kar je dolžan storiti, kar vsi dobri ljudje od njega pričakujejo in kar ga mi z gorečo željo prosimo, naj stori: namreč, da prevzame pokroviteljstvo katoliške vere. Uporabi, vse svoje moči in gorečnost za vero, ki vas navdihuje. V tej največji in najsvetejši dolžnosti uporabite milost, v kateri ste tako močni, in svojo izjemno zgovornost. Od Gospoda boste zagotovo prejeli, kar morate reči, in tudi mi ne bomo pozabili prositi za sveto pomoč za vas v svojih molitvah, mi, ki vam medtem z največjo ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov, ki je zaupana tvoji skrbi, apostolski blagoslov.
Dano v Cesenu, 29. aprila 1814, v petnajstem letu našega pontifikata.
PIUS P.P. VII