Diu Satis

O vrnitvi k evangeljskim načelom

Papež Pij VII. – 1800

Častitljivim bratom, vsem patriarhom, primasom, nadškofom in škofom v zvezi in naklonjenosti Apostolskemu sedežu.

Častitljivi bratje, pozdravljamo vas in vam dajemo svoj apostolski blagoslov.

Dovolj dolgo smo molčali. Minila sta že dva meseca, mesec tesnobe in truda, odkar nam je Bog kljub naši šibkosti zaupal breme te visoke službe vodenja celotne Cerkve. Ne gre toliko za navado kot za Našo veliko ljubezen do vas, ki nas spodbuja, da vas nagovorimo vsaj s tem pismom. Ne bi si mogli privoščiti slajše ali tako prijetne naloge.

2. K temu nas spodbuja tudi posebni del Naše dolžnosti, ki je izražen v besedah “okrepite svoje brate”. Kajti v sedanjem nemirnem času nas satan “vse išče, da bi nas presejal kot pšenico”. Še vedno pa je kdo tako počasen, tako drugače misleč od Nas, da ne bi v celoti razumel, da Kristus dela to, kar je rekel, da bo naredil: “da moli za Petra, da njegova vera ne bi omagala[1] niti v sedanjih mračnih okoliščinah. Poznejši časi se bodo čudili modrosti, velikodušnosti in trdnosti Našega predhodnika Pija VI. Lahko si želimo, da bi tudi mi podedovali njegov pogum, ki je neomajno kljuboval udarcem vsake nevihte in nesreče.
3. Znameniti Martin, ki je pred davnimi časi pridobil veliko hvale za to stolnico, nam namreč priporoča zvestobo in trdnost s svojim utrjevanjem in obrambo resnice ter z vztrajanjem pri delih in bolečinah. Izgnali so ga s stolnice in iz mesta, odvzeli so mu oblast, čin in vse premoženje. Takoj ko je prišel v kakšen miren kraj, se je bil prisiljen preseliti. Kljub visoki starosti in bolezni, ki mu je onemogočala hojo, so ga izgnali v oddaljeno deželo in mu večkrat grozili s še bolj bolečim izgnanstvom. Brez pomoči, ki jo je nudila pobožna velikodušnost posameznikov, ne bi imel hrane zase in za svojih nekaj spremljevalcev. Čeprav je bil v svoji oslabelosti in osamljenosti vsak dan deležen skušnjav, se ni nikoli odpovedal svoji integriteti. Nobena prevara ga ni mogla prevarati, noben strah vznemiriti, nobene obljube premagati, nobene težave ali nevarnosti zlomiti. Njegovi sovražniki od njega niso mogli izvabiti nobenega znamenja, ki ne bi vsem dokazalo, da Peter “do tega časa in za vedno živi v svojih naslednikih in izvršuje sodbo, kot je v vsaki dobi posebej jasno”,[2] kot pravi odličen pisec na koncilu v Efezu.
4. Zelo pomembno dejstvo, ki ga je treba hvaležno spomniti, je, da je Bog Piju VI. podelil smrt (ta izraz je boljši od tega, da mu je vzel življenje) v času, ko ni bilo nobene ovire, da bi se ustrezno odločili o njegovem nasledniku. Spomnimo se našega strahu in napetosti, ko so bili kardinali osebno izgnani iz svojih sedežev. Več jih je bilo zaprtih, nekatere so lovili za življenjem, mnogi so bili prisiljeni prečkati morje v globoki zimi, prikrajšani za svoje imetje – vsi so bili v pomanjkanju in ločeni drug od drugega zaradi velikih razdalj. Ker je sovražnik zasedel ceste, si med seboj niso mogli dopisovati, prav tako niso smeli nikamor oditi. Jasno je bilo, da se nikoli ne bodo mogli zbrati, da bi pomagali Cerkvi, če bi kakšna nesreča doletela Pija VI., za katerega so vsak dan govorili, da je med življenjem in smrtjo.
5. Kdo bi si takrat, ko so bile naše zadeve napadene in skoraj uničene, upal na podlagi človeških načrtov in pomoči za to, kar se je dejansko zgodilo po posebni Božji dobroti? Pred smrtjo je Pij VI. določil način izvedbe volitev svojih naslednikov in v večjem delu Italije je bil ponovno vzpostavljen mir. Vse je bilo pripravljeno, da so se kardinali sestali v Benetkah in glasovali pod zaščito Frančiška, apostolskega kralja Ogrske, znamenitega kralja Češke in izvoljenega cesarja Rimljanov.
6. Iz teh dogodkov bi morali ljudje spoznati, da so vsi poskusi strmoglavljenja “Božje hiše” zaman. Kajti to je Cerkev, ustanovljena na Petru, “skali”, ne le po imenu, ampak tudi v resnici. Proti njej “peklenska vrata ne bodo mogla premagati”[3], “kajti utemeljena je na skali.”[4] Nikoli ni bilo sovražnika krščanske vere, ki ne bi bil hkrati v zlobni vojni s Petrovim sedežem, kajti dokler je ta sedež ostal močan, je bilo preživetje krščanske vere zagotovljeno. Kot vsem odkrito razglaša sveti Irenej, “je z redom in nasledstvom rimskih papežev do nas prišlo izročilo od apostolov v Cerkvi in oznanjevanje resnice. In to je najpopolnejši dokaz, da gre za eno in isto življenjsko vero, ki se je v Cerkvi ohranila vse do danes od časov apostolov in se je posredovala v resnici”[5].
7. To je smer napada, ki so jo izbrali tisti današnji ljudje, ki z umazano kugo lažne filozofije nadomeščajo filozofijo (kakor zlasti grški očetje upravičeno imenujejo krščanski nauk), ki jo je Božji Sin, ki je večna modrost, prinesel z neba in jo posredoval ljudem. Toda “zapisano je bilo” – in te Pavlove besede so namenjene neposredno takim ljudem – “‘Modrost modrih bom uničil in razumnost razumnih bom zavrgel’. Kje je modrec, kje pismouk, kje preizkuševalec tega sveta? Ali ni Bog modrost tega sveta naredil za neumnost?”[6].
8. Vodi nas, da se spominjamo teh besed, častitljivi bratje, še posebej zato, ker nas čudovito osvežujejo. Navdihujejo Nas, da se kljub strahu pred tem nepričakovanim bremenom ne izogibamo nobenemu delu v imenu Kristusove Cerkve, ki nam jo je zaupal v upravljanje, zaščito, okrasitev in razširitev. Zagotovo “nas bo naredil za primerne služabnike nove zaveze, saj povišanje izhaja iz Božje moči in ne iz Nas samih”. Zato vas zdaj pozivam, da se mi pridružite in svoje goreče napore posvetite temu cilju. Naj nam Kristusova molitev k Očetu nikoli ne izgine iz misli: “Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, da bodo eno kot mi….ne molim samo za te (tj. apostole), ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, da bi bili vsi eno kot ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni eno v nas.”[7]
9. “Naša posebna dolžnost je,” kot pravi Ciprijan (v delu O edinosti Cerkve), “podpirati in braniti to edinost”, da bi svet videl, se čudil in verjel, “da si me ti poslal”, kot se nadaljuje Kristusova molitev. Kristus je z nami in nas nikoli ne zapusti; krepi nas z besedami: “Naj se vaše srce ne vznemirja in naj se ne boji. Verujete v Boga, verujte tudi vame.” [8] Zanašajoč se na njegovo pomoč, si s skupno gorečnostjo prizadevajmo za skupno varnost.
10. Po tolažbi in ozdravitvi kličejo mesta, kraji, podeželje, države, pokrajine, kraljestva in narodi, ki so že vrsto let napadeni, poraženi, uničeni in osiromašeni. To pa lahko iščemo in upamo le na podlagi Kristusovega nauka. Tiste, ki mislijo drugače, lahko zdaj z večjo gotovostjo okaramo z besedami svetega Avguština: “Naj nam dajo vojsko, sestavljeno iz takih vojakov, kot jih zahteva Kristusov nauk, takih provincialov, takih veteranov, takih zakoncev, takih staršev, takih otrok, takih gospodarjev, takih služabnikov, takih kraljev, takih sodnikov in končno takih ljudi, ki odplačujejo dolgove v državno blagajno, in takih davčnih uradnikov, kot jih predpisuje krščanski nauk.” Ker tega ne zmorejo, “naj takoj priznajo, da bi bila poslušnost temu nauku v veliko pomoč državi”[9].
11. Zato je Naša dolžnost, da pomagamo ljudem in narodom, ki so v stiski, ter odpravljamo vse sedanje in grozeče zlo. Kajti “Kristus je dal pastirje in učitelje za izpopolnjevanje svetih, za delo službe, za graditev Kristusovega telesa, dokler ne pridemo vsi skupaj do edinosti vere in spoznanja Božjega sina.”[10] Če kdaj koga od nas kaj odvrne, prepreči ali zadrži pri opravljanju te naloge, kako sramoten greh bo storil! Zato ne izpustite nobene budnosti, prizadevnosti, skrbi in napora, da bi “varovali depozit” Kristusovega nauka, katerega uničenje je, kot veste, načrtovala velika zarota.
12. Nikogar ne sprejemajte v duhovništvo, nikomur ne zaupajte službe Božjih skrivnosti, nikomur ne dovolite, da bi poslušal spovedi ali pridigal, na nikogar ne prenesite nobene uprave ali službe, preden skrbno pretehtate, preverite in “preizkusite njegovega duha, da bi videli, ali je iz Boga”.
13. Če se ne bi iz izkušenj naučili, koliko “lažnih apostolov” je porodila sedanja doba! To so “prevaranti, ki se spreminjajo v Kristusove apostole”. Če ne bomo na preži, “bodo uničili razum vernikov, kakor je kača s svojo zvitostjo zapeljala Evo, in ti bodo odpadli od svoje preprostosti, ki je v Kristusu.” Čeprav morate skrbeti za vso čredo, nad katero vas je Sveti Duh postavil kot škofa, se budnost, gorečnost in trud vaše očetovske ljubezni in dobrohotnosti zahtevajo zlasti pri dečkih in mladih moških. Te nam je Kristus z zgledom in izjavami še posebej zaupal[12], sovražniki zasebne lastnine in držav, ki si prizadevajo, da bi zamajali vse božanske in človeške zakone, pa upajo, da bodo svoje zlobne načrte uresničili predvsem tako, da bodo pokvarili njihove mlade misli. Zavedajo se namreč, da so mladi podobni mehkemu vosku in da jih je mogoče zlahka vleči v katero koli smer, upogibati in oblikovati ter da trdno ohranijo obliko, ko jo enkrat dobijo in se z leti utrdi; takrat bodo zavrnili drugačno obliko. Od tod izvira dobro poznan pregovor iz Svetega pisma: “Mladenič se ne bo oddaljil od svoje poti, tudi ko se bo postaral.”[13]
14. Ne dovolite, “da bi bili otroci tega sveta v svoji generaciji modrejši od otrok luči”. Skrbno preiskujte ravnatelje, ki so jim zaupani fantje in mladeniči v semeniščih in na visokih šolah, in predmete, ki naj bi jih obiskovali, učitelje, izbrane za srednje šole, in šole, ki naj bi jih vodili. Odvračajte od njih roparske volkove, ki ne prizanašajo čredi nedolžnih jagnjet, in jih po potrebi izženite po poti, po kateri so vstopili. Takoj jih odpravite “po moči, ki vam jo je Gospod dal za vzgojo”. 14 To moč moramo v celoti uporabiti, da bi izkoreninili to zelo resno grožnjo našim otrokom. To ravnanje je potrebno zaradi varnosti Cerkve, države, voditeljev in vseh ljudi; njihova varnost nam mora biti dražja in pomembnejša od našega lastnega življenja. Klement XIII. je to temo obravnaval v svojem Kratkem sporočilu za vas 25. novembra 1766.
15. Knjige, ki odkrito nasprotujejo Kristusovemu nauku, je treba sežgati. Še pomembneje pa je, da oči in misli vseh zaščitimo pred knjigami, ki to počnejo bolj prikrito in zvijačno. Za prepoznavanje takih knjig, kot pravi sveti Ciprijan v spisu O edinosti Cerkve, “niso potrebni dolgi traktati in argumenti: Vsota resnice je za vero enostaven dokaz: Gospod pravi Petru: ‘Pasi moje ovce’.” Kristusove ovce naj torej štejejo za varno in veselo jedo hrano, h kateri jih usmerja Petrov glas in avtoriteta; kljub vsej lepoti in očarljivosti pa naj se kot škodljive in kužne izogibajo tistega, kar jim ta glas prepoveduje. Tisti, ki tega ne upoštevajo, zagotovo ne bodo šteti med Kristusove ovce.
16. V tem primeru ne moremo spregledati, molčati ali ravnati počasi. Če namreč ne bomo zatrli tega velikega dovoljenja za mišljenje, govorjenje, pisanje in branje, se bo zdelo, da so nas strategija in vojske modrih kraljev in generalov le za kratek čas rešili tega zla, ki nas je tako dolgo tlačilo. Toda dokler ne bomo odstranili in uničili njegovih zalog in semen (srh me je, ko to rečem, a to je treba povedati), se bo širilo in krepilo, da bo doseglo ves svet. Da bi jo pozneje uničili ali preganjali, ne bodo zadostovale legije, straže, straže, orožarne mest in obramba imperijev.
17. Ali nikogar od Nas ne prebudijo besede, ki nam jih Bog govori po preroku Ezekijelu: “Sin človekov, dal sem te za vodnika Izraelovi hiši; slišal boš besedo iz mojih ust in od mene jim boš oznanjal. Če, ko rečem hudobnemu, da boš umrl, mu tega ne boš oznanil….zločinec bo umrl v svoji krivici, jaz pa bom iskal njegovo kri iz tvoje roke.”[15] Priznam, da me ta izjava prestraši in mi preprečuje, da bi bil pri izvrševanju zahtev svoje službe lenoben in prestrašen. Obljubljam in prisegam, da bom vedno ne le vaš pomočnik in podpornik, temveč tudi vaš vodja in vodja.
18. Še ena vloga, ki jo moramo trdno varovati, je vloga svetih zakonov Cerkve, s katerimi ta določa svojo prakso in nad katerimi ima edina moč. Pod temi zakoni cvetela krepost in pobožnost; Kristusova soproga straši svoje sovražnike kot vojska, postavljena v bojno vrsto. Mnogi od teh zakonov so kot temelji, ki so postavljeni, da prenesejo težo vere, kot pravi naš predhodnik sveti Zosimus.[16] Ni večje koristi ali pohvale za kralje in politične voditelje, kot pravi drugi modri in pogumni predhodnik, sv. Feliks, pisal cesarju Zenonu, kot to, da “dovolijo katoliški Cerkvi, da uživa svoje lastne zakone, in ne dovolijo, da se kdo vmešava v njeno svobodo….Vendar je gotovo, da je za njihove lastne zadeve koristno, kot je določil Bog, da kralji svojo voljo podredijo Kristusovim duhovnikom, kadar gre za božjo zadevo, namesto da bi jo vsiljevali.”
19. Glede cerkvenega premoženja, bogastva, ki je bilo zaobljubljeno, svetega denarja, premoženja svetnikov – Božjega posla, kot trdijo očetje, koncili in Sveto pismo – ali naj vam zdaj, ko je bila Cerkev nesrečno oropana tega, damo glede tega kakšna navodila? Samo to: posvetite svoje napore temu, da bodo vsi spoznali resnico kratke izjave sinode v Aachnu pred davnimi leti. “Kdor jemlje ali namerava vzeti, kar so drugi verniki dali iz dediščine svojega premoženja za skrb za svoje duše, za Božjo čast, za lepoto njegove Cerkve in za uporabo njenih služabnikov, gotovo spreminja darove drugih v nevarnost za svojo dušo. “[17] “Ne iz gorečnosti, da bi obdržali, kar imamo, ali zaradi svetne koristi, ampak zaradi razmisleka o božji sodbi, smo spodbujeni, da ponovimo zapoved, naj bomo zvesti in modri upravitelji.”[18] (Resnično lahko to upravičeno zatrdimo vsem, nič manj odločno kot naš predhodnik sveti Agapit.) Krščanski kralji in knezi, ki se upravičeno držijo in hvalijo, da so “varuhi”[19] Cerkve, kot je dejal Izaija, se ne bodo umaknili z nobenega mesta ob Naših molitvah, spodbudah, opozorilih ali ukrepih. Vsekakor pa nam njihova vera, pobožnost, pravičnost, modrost in vera dajejo veliko upanje, da bodo takoj poskrbeli, da Bog sprejme svoje, in da ne bodo dopustili, da bi v njihovih ušesih odmevale Božje pritožbe. “Vzeli ste mi srebro in zlato ter moje lepe zaželene stvari.”[20] Konstantin Veliki in Karel Veliki sta bila podobna tem kraljem, njuna plemenita velikodušnost in pravičnost pa sta bili usmerjeni predvsem v Cerkev. Prvi je trdil, da je poznal mnoga kraljestva, katerih kralji so propadli, ker so oropali Cerkev. Zaradi tega je svojim otrokom in njihovim naslednikom ukazal in jih pozval, naj bodo na čelu države: “Po Bogu in vseh zaslugah njegovih svetnikov jim v mejah naše moči prepovedujemo, da bi počeli takšna dejanja ali se strinjali s tistimi, ki jih želijo početi. Naj pa bodo pomočniki in zagovorniki cerkva in Božje službe, kolikor je to v njihovi moči.”[21]
20. Na koncu tega pisma vam, častitljivi bratje, “Ker je moja žalost velika in bolečina mojega srca nenehna”, ne morem prikriti svojih čustev do svojih otrok, narodov Francije in drugih narodov, ki še vedno prekipevajo od iste norosti. Nič mi ne bi bilo bolj zaželeno, kot da bi zanje daroval svoje življenje, če bi bila njihova varnost dosežena z mojo smrtjo. Ne zanikamo – nasprotno, razglašamo, da je grenkoba naše žalosti precej manjša zaradi nepremagljivega namena, ki ga je pokazalo nekaj izmed vas. Tega se spominjamo vsak dan. Temu zgledu so sledili ljudje vseh vrst, starosti in rangov. Tako ravnajo, ker raje trpijo vse žalitve, nevarnosti, izgube in kazni ter se soočajo s samo smrtjo. To se jim zdi plemenitejše, kot da bi se omadeževali z madežem nedovoljenega in hudobnega zakramenta, s čimer bi zagrešili greh in se uprli odlokom Apostolskega sedeža. Dejansko se je pogum starodavnih časov obnovil nič manj kot krutost.
21. Vsako ljudstvo pa je v objemu moje očetovske ljubezni, misli in skrbi. Zelo žalujemo in trpimo, če se kdo oddalji od resnice, in mu želimo pomagati. Pridružite se nam torej v Naših molitvah, da bi po teh dolgotrajnih nemirih “Cerkev imela mir, da bi se lahko gradila, ko hodi v strahu Gospodovem in v tolažbi Svetega Duha”. Naj nič ne ovira vseh narodov, da bi postali ena čreda z enim pastirjem.
22. Medtem vam v vašem pogumu in pripravljenosti ter čredi, ki jo vodite, z največjo pripravljenostjo podeljujemo apostolski blagoslov.

Dano v Benetkah v samostanu San Giorgio Maggiore 15. maja 1800 v prvem letu našega pontifikata.

1. Lk 22.
2. Mt 16.
3. Mt 7.
4. Adversus haereses, bk. 3. poglavje. 3.
5. I Kor 1,9-20.
6. Jn 17.
7. Jn 14.
8. Bk. 83, vprašanje.
9. Ef 4,12.
10. II Kor 11.
11. Mt 19, Mk 10, Lk 18.
12. Prv 22.
13. II Kor 13.
14. Ez 3,17-18.
15. Pismo 7.
16. Poglavje 37, Harduin, Conc., vol. 4, col. 1423.
17. Pismo 4 Cezariju, škofu v Arlesu.
    Iz 49,23.
18. Jl 3.
19. Ad. Balut., bk. 1, pogl. 3.