BULA AUCTOREM FIDEI
Papež Pij VI.
Škof Pij, služabnik Božjih služabnikov. Vsem kristjanom zdravje in apostolski blagoslov.
- Ob pogledu, uprtem v Jezusa, avtorja in izpopolnjevalca vere, apostol (Heb 12) želi, da bi se spomnili, kaj in kako veliko nasprotovanje s strani grešnikov proti njemu samemu je moral prenašati, da ne bi mi, utrujeni od del in nevarnosti, včasih izgubili poguma in ostali skoraj malodušni. S to odrešilno mislijo v zavesti je nujno potrebno, da se okrepimo in osvežimo, ko se proti samemu Kristusovemu telesu, ki je Cerkev (Kol 1), razplamti vnema te divje, neskončne zarote, da bi se, tolaženi z Gospodom in v moči njegove kreposti, zaščiteni s ščitom vere, uprli v dneh zla in ugasnili vse ognjene strele hudega (Ef 6). V tem prevratu časa, v tej strašni zmedi morajo vsi dobri ljudje prestati težak boj, v katerem se sovražniki borijo proti vsem, ki imajo krščansko ime; težji je za Nas, ki nam pripada večja zavzetost za krščansko vero, ker nam je zaupana skrb in pastirsko vodenje celotne črede (sveti Siricij Imeriju iz Tarragone, Pismo 1 v Coustu). Toda tudi v sami resnosti tega bremena, naloženega na Naša ramena, to je “nositi bremena vseh, ki so obremenjeni”, bolj ko se zavedamo Svoje šibkosti, bolj nas božja ustanovitev te apostolske službe dviguje k trdnejšemu upanju, ki se je v osebi blaženega Petra tako uveljavila, da ker ni smel nikoli opustiti vodenja Cerkve, ki mu ga je zaupal Kristus, tudi ni smel nikoli zanemariti nošenja bremen apostolske zaveze, prenesene na tiste, ki mu jih je Bog zaupal kot naslednike, da bi jih podpiral in varoval v večni vrsti.
- Sredi toliko stisk, ki nas oblegajo z vseh strani, se je poleg vseh drugih nadlegovanj pridružilo še dejstvo, iz katerega bi morali črpati razlog za olajšanje in veselje, po drugi strani pa iz njega izhaja večja žalost. “Kadar namreč nekdo, ki je odgovoren za sveto Božjo Cerkev pod imenom duhovnik, odvrne samo Kristusovo ljudstvo s poti resnice in ga preusmeri v prepad, in to v zelo velikem mestu, potem je treba podvojiti jok in izvajati večjo skrb” (sv. Celestin I., Pismo 12 Coustu).
- Ne v najbolj oddaljenih predelih, temveč na istem osrednjem območju Italije, pod očmi Rima in blizu apostolskega bivališča, je že bil škof, ki mu je bila podeljena čast dvojnega sedeža (Scipione de’ Ricci, prej škof v Pistoii in Pratu) in ki smo ga sprejeli z očetovsko ljubeznijo, ko je prišel k nam, da bi sprejel pastirsko službo; po svoji strani pa se je s samim obredom svetega posvečenja s prisego zavezal, da nam in temu apostolskemu sedežu izkazuje dolžno poslušnost in zvestobo. On je isti, ki se je po tem, ko se je s poljubom miru poslovil od Našega objema, odpravil k ljudem, ki so mu bili zaupani, kjer se je zaradi prevar mojstrov sprevržene modrosti, zbranih okoli njega, začel usmerjati ne v varovanje spoštovanja in izpopolnjevanja – kot bi moral – te hvalevredne, miroljubne oblike krščanske ustanove, ki so jo prejšnji škofje v skladu s cerkvenimi pravili že zdavnaj uvedli in se je skoraj ukoreninila, ampak jo je, nasprotno, pod pretvezo reform začel motiti z uvajanjem pomembnih, motečih novosti.
- Ko je namreč po našem pozivu usmeril svoje misli k sklicu škofovske sinode, jo je z nesramno trmoglavostjo sklical po svojem mnenju, tako da je nastala večja škoda tam, kjer bi lahko bilo zdravilo za različne nadloge. Dejansko ni bilo človeka pristne in pobožne vere ter zdrave modrosti, ki ne bi takoj ugotovil, da je bil namerni namen avtorjev zbrati v enem telesu semena slabih naukov, ki so jih raztresli v toliko knjigah, obuditi zmote, ki so bile že obsojene, omajati vero in avtoriteto tistih odlokov, ki so izrazili obsodbe.
- Ko smo videli te stvari, ki so bile same po sebi toliko resnejše, kolikor intenzivneje so zahtevale posredovanje Naše pastirske skrbnosti, nismo odlašali s preusmerjanjem misli k tistim odločitvam, ki so se zdele najprimernejše za ozdravitev ali zatrtje naraščajočega zla. Najprej smo, zavedajoč se modrega opomina Našega predhodnika, blaženega Zosima (sv. Zosim, Pismo 2 v Coustu), po katerem “velike stvari zahtevajo velik pregled”, odredili, naj se sinoda [Pistoia], kolikor jo je izdal škof, najprej predloži v pregled štirim škofom, ki naj se jim pridružijo še drugi teologi iz vrst svetne duhovščine; nato smo naročili kongregacijo več kardinalov Svete rimske cerkve in drugih škofov, ki naj bi vestno preučili celotno vrsto aktov, primerjali tu in tam raztresene odlomke in razpravljali o sodbah, ki izhajajo iz sinode: V pisni obliki smo prejeli njihova mnenja, ki so jih ustno izrazili pred nami. Izjavili so, da je treba sinodo na splošno pokarati in da je treba različne predloge, iztrgane iz nje, same po sebi obsoditi s strogo obsodbo, druge pa v povezavi z drugimi izjavami. Ko smo prisluhnili njihovim opažanjem in o njih razmislili, smo se potrudili, da smo izbrali nekaj glavnih glav pokvarjenih naukov, na katere se lahko neposredno ali posredno nanašajo zavržne sodbe, raztresene po sinodi; razvrstili smo jih po določenem vrstnem redu in za vsakega od njih izrekli posebno obsodbo.
- In da iz te, čeprav najbolj natančne primerjave odlomkov in iz razprave o sodbah ne bi nekateri trmasti možje izkoristili priložnosti za zlobo, da bi preprečili kak kavzalni komentar, ki je morda že pripravljen, smo sklenili uporabiti modro odločitev, da podobne nevarne nujnosti in škodljive novosti previdno zatrejo mnogi Naši najsvetejši predhodniki in škofje z veliko avtoriteto, pravno pa tudi nekateri splošni koncili, kot pričajo in priporočajo znameniti primeri, ki so nam bili posredovani. Dobro so poznali zlonamerno umetnost, lastno inovatorjem, ki v strahu, da bi užalili ušesa katoličanov, skušajo pod goljufivimi besednimi zvezami zakriti niti svojih zvijač, tako da se napaka, skrita med razlikami v pomenih (sv. Leon M., Pismo 129 Ballerjeve izdaje), lažje vtihotapi v misli in zgodi se, da – potem ko se je z zelo kratkim dodatkom ali spremembo spremenila resnica v stavku – pričevanje, ki naj bi prineslo življenje, po neki prefinjeni spremembi privede do smrti. Če je takšen nepristen in napačen način razpravljanja slab v kateri koli govorniški manifestaciji, ga nikakor ne smemo prakticirati v sinodi, katere prva naloga mora biti, da pri poučevanju sprejme tako jasen in jasen izraz, da ne pušča prostora za nevarnost nesoglasij. Če pa se kdo v govoru zmoti, ne moremo priznati tiste podtaknjene obrambe, ki jo radi postavljajo in s katero, ko je bil kakšen izraz izrečen prestrogo, najdemo drugje jasnejšo razlago ali celo popravek, kot da se to neomejeno dovoljenje za poljubno potrjevanje in zanikanje, ki je bilo vedno goljufiva zvijača inovatorjev za prikrivanje zmote, ne bi smelo raje uporabljati za obsodbo zmote kot za njeno upravičevanje: kot da bi ljudem, ki so bili posebej nepripravljeni, da bi se bežno ukvarjali s tem ali onim delom sinode, ki je bil vsem izpostavljen v domačem jeziku, vedno predložili druge odlomke, ki naj bi jih primerjali, in da bi se pri njihovem primerjanju vsak pripravil tako, da bi jih lahko sam pripeljal do take točke, da bi se izognil vsaki nevarnosti prevare, ki bi jo napačno širili. Najbolj škodljiva je ta zmožnost insinuiranja zmote, ki jo je naš predhodnik Celestin (sv. Celestin, pismo 13, št. 2, v Coustu) odkril v pismih konstantinopelskega škofa Nestorija in jo obsodil z najstrožjim opozorilom. Prevarant, ki so ga odkrili, spomnili in ujeli v takšna pisma, je s svojo neskladno večpomenskostjo pravilnost zakril z nejasnostjo in, spet zamenjujoč eno in drugo, priznal, kar je zanikal, ali skušal zanikati, kar je priznal. Proti takšnim pastem, ki se žal obnavljajo v vsaki dobi, ni bilo boljšega načina, kot izpostaviti stavke, ki pod tančico dvoumnosti zakrivajo nevarno razhajanje čutov, in opozoriti na sprevržen pomen, pod katerim se skriva zmota, ki jo katoliški nauk obsoja.
- Najraje smo sprejeli ravnanje, polno zmernosti, saj smo ugotovili, da je najbolj koristno pri vračanju duš k edinosti duha v vezi miru. (In veseli nas, da se je z Božjo pomočjo to pri mnogih že zgodilo). Predvsem smo poskrbeli, da ne bi vztrajni zagovorniki sinode (če so še kakšni ostali, bog ne daj!) v prihodnje, da bi podžgali nove nemire, za zaveznike v svoji obsodbi poklicali nekatere katoliške šole, ki si jih sicer zavračajo, a jih skušajo z določeno izkrivljeno podobnostjo podobnih besed, čeprav izrecno pričajo o različnosti vsebine, pritegniti k sebi. Drugim, ki so se morda nehote pustili ujeti v bolj naklonjeno mnenje v prid sinodi, naj bo torej odpravljen vsak razlog za pritožbo: tistim, ki mislijo pravilno, kot želijo biti videti, ne more biti neprijetno obsoditi tako razloženih naukov, ki predstavljajo očitne zmote, od katerih so, kot sami trdijo, povsem oddaljeni.
- Prav tako ne mislimo, da smo doslej dovolj zadovoljili spodbude Naše krotkosti ali, bolje rečeno, ljubezni, ki jo gojimo do našega brata, ki mu, kolikor je v nas, želimo pomagati, če le moremo (sv. Celestin, Pismo 14 ljudem C. P. št. 8, v Coustu). Oživlja nas tista ljubezen, s katero je bil nagovorjen Naš predhodnik Celestin (Pismo 13 Nestoriju, št. 9), ki ni odklonil čakanja – celo v nasprotju z zakonom, z večjo potrpežljivostjo, kot se je zdelo potrebno – na kesanje duhovnikov, poklicanih k reziliji. Zato z Avguštinom in miljeskimi očeti hočemo in želimo, da se možje, ki pridigajo pobožne nauke, “prej zdravijo znotraj Cerkve s pastoralno oskrbo, kot pa da bi bili, potem ko so izgubili vse upanje, od nje odrezani, razen če k temu sili kakšna nujnost” (Pismo 176, št. 4. 178, št. 2 Maurjeve izdaje).
- Zato, da ne bi izpustili nobenega sredstva, ki bi lahko bilo koristno za ozdravitev našega brata, smo, preden smo nadaljevali, naročili, naj napiše zelo ljubezniva pisma, v katerih bo povabil omenjenega škofa, naj pride k nam, in mu obljubili, da bo sprejet z dobrohotnostjo in da mu ne bo prepovedano, da svobodno in odkrito razlaga, kar se mu zdi primerno. Resnici na ljubo nismo izgubili upanja, da bo, če bo imel tisto ubogljivost duha, ki jo je Avguštin pri škofu zahteval nad vse druge danosti (4. knjiga Krsta proti donatistom, 5. poglavje, in 5. knjiga, 5. poglavje. 26), ko so mu bili s preprostostjo in neposrednostjo, brez polemik in grobosti predlagani glavni primeri nauka, ki so se zdeli najbolj vredni pozornosti, ni bilo razloga za dvom, da bo, ko se bo zbral, v najboljšem smislu razložil stavke, ki so predstavljali očiten pragmatizem, in jih odkrito zavrnil. In tako bi se z veliko častjo zanj, v veselje vseh dobrih ljudi, s tako želenim popravkom na najtišji način umirili šumi, ki so nastali v Cerkvi (sv. Celestin, Pismo 16, št. 2, v Coustu).
- Zdaj pa, ko se mu, sklicujoč se na slabo zdravje, ni zdelo primerno izkoristiti ponujene ugodnosti, ne moremo več odlašati z izpolnitvijo Naše apostolske dolžnosti. Ne gre le za nevarnost ene ali druge škofije: “Vsaka novost vpliva na vesoljno Cerkev” (sv. Celestin, Pismo 21 francoskim škofom). Že dolgo časa in na vseh straneh se ne le čaka na sodbo vrhovnega apostolskega sedeža, ampak se ga z nenehno ponavljajočimi se prošnjami prosi. Naj se nikoli ne zgodi, da bi Petrov glas utihnil na tistem njegovem sedežu, na katerem živi in predseduje za vedno ter ponuja resnico vere tistim, ki jo iščejo (sveti Krizolog, Pismo Eutiču). Predolgo sobivanje v takih primerih ni preudarno, kajti tisti, ki sobiva v takih razmerah, je skoraj enako kriv za zločin kot tisti, ki oznanja takšne neverske maksime (sv. Celestin, Pismo 12, št. 2). Zato je treba odpraviti to nadlogo, ki ne pokvari le enega člana, ampak žali celotno telo Cerkve (sv. Celestin, Pismo 11 Cirilu, št. 3). S pomočjo božje pobožnosti bomo poskrbeli, da bo katoliška vera po odpravi razprtij ostala čista, in po tem, ko bomo iz zmote odpoklicali tiste, ki branijo molitvene nauke, bomo z našo avtoriteto okrepili tiste, katerih vera je bila dokazana (sv. Leon M., Pismo 23 Flaianu C. P., št. 2).
- Potem ko smo torej z vztrajnimi javnimi in zasebnimi molitvami prosili za luč Svetega Duha, Naše lastne in Kristusove najzvestejše, in ko smo vse stvari v celoti in zrelo pretehtali, smo sklenili obsoditi in pokarati več predlogov, doktrin in sodb, prevzetih iz aktov in odlokov omenjene sinode, bodisi izrecno naučenih bodisi dvoumno nakazanih, z opombami in cenzuro, priloženo vsaki od njih, kot jih obsojamo in pokaramo s to Našo konstitucijo, da bodo veljavne za vselej. Ti so naslednji.
O ZAMEGLJEVANJU RESNIC V CERKVI.
Iz Dekreta o milosti, § 1.
I. Trditev, ki trdi, da je “v teh zadnjih stoletjih prišlo do splošnega zamegljevanja najpomembnejših resnic religije, ki so temelj vere in morale nauka Jezusa Kristusa”; JE
HERETIČNA.
O PRISTOJNOSTI, KI JO IMA CERKVENA SKUPNOST, DA PREK NJE POSREDUJE SPOROČILA PASTIRJEM.
Pismo o sklicu.
II. Trditev, da je “Bog dal Cerkvi moč, da se posreduje pastirjem, ki so njeni služabniki za zdravje duš;
Tako razumljeno, da iz skupnosti vernikov izhaja v pastirjih moč služenja in cerkvene oblasti; JE
HERETIČNA.
O NAZIVU DUHOVNIŠKE GLAVE, KI SE PRIPISUJE RIMSKEMU PAPEŽU.
Dekret o veri, § 8.
III. Poleg tega je predlog, ki pravi, “da je rimski papež ministrska glava”;
tako razloženo, da rimski papež ne od Kristusa v osebi blaženega Petra, ampak od Cerkve prejme oblast službe, ki jo ima v vesoljni Cerkvi kot Petrov naslednik, pravi Kristusov vikar in glava celotne Cerkve; JE
HERETIČNA.
CERKVENE MOČI ZA VZPOSTAVITEV IN SANKCIONIRANJE ZUNANJE DISCIPLINE.
Dekret o veri, §§ 13, 14.
IV. Trditev, ki pravi, da bi bilo “zloraba, če bi oblast Cerkve uporabljali zunaj meja nauka in morale, tako da bi jo razširili na zunanje stvari in nasilno zahtevali tisto, kar je odvisno od prepričevanja in srca”, torej spet, da ji “veliko manj pripada, da z zunanjo silo zahteva poslušnost svojim odlokom”.
Ker s temi nedoločnimi besedami “razširiti jo na zunanje stvari” kot zlorabo avtoritete Cerkve ugotavljamo uporabo tiste moči, prejete od Boga, ki so jo apostoli tudi sami uporabljali pri vzpostavljanju in sankcioniranju zunanje discipline; JE
HERETIČNA.
V. V tistem delu, ki namiguje, da Cerkev nima pristojnosti, da bi zahtevala pokorščino svojim odlokom, pri čemer izključuje sredstva, ki so odvisna od prepričevanja;
V delu, v katerem je mišljeno, da Cerkev “nima oblasti, ki ji jo je podelil Bog, da ne le usmerja z nasveti in prepričevanjem, ampak tudi zapoveduje z zakoni ter z zunanjo sodbo in odrešilnimi kaznimi drži v dolžnosti in prisili odklonilce in prepirljivce;
Pij VI. v kratkem sporočilu Ad assiduas iz leta 1755, naslovljenem na primate, nadškofe in škofe Kraljevine Poljske;
SPODBUJA SISTEM, KI JE BIL V DRUGIH ČASIH OBSOJEN KOT HERETIČEN.
PRAVICE, KI SE NEUPRAVIČENO PRIPISUJEJO ŠKOFOM.
Decr. of Ord., § 25.
VI. Doktrina sinode, s katero izpoveduje, “da je prepričana, da je škof od Jezusa Kristusa prejel vse pravice, potrebne za dobro upravljanje svoje škofije;
Kot da dobro upravljanje vsake škofije ne zahteva višjih dispozicij bodisi glede vere, bodisi glede morale, bodisi glede splošne discipline, katerih pravica pripada vrhovnim papežem in splošnim koncilom za vso Cerkev;
SHIZMATIČNO ALI VSAJ ZMOTNO.
VII. Podobno je v tem, v čemer škofa spodbuja, naj “z vso gorečnostjo nadaljuje s čim popolnejšo vzpostavitvijo cerkvene discipline, ne glede na vse nasprotne običaje, izjeme ali zadržke, ki nasprotujejo dobremu redu škofije, večji Božji slavi in večji izgradnji vernikov;
Kajti tisto, kar predpostavlja, da lahko škof po lastni presoji in samovolji uvaja in odreja proti običajem, izjemam, pridržkom, bodisi tistim, ki veljajo v celotni Cerkvi, bodisi tistim, ki veljajo v posamezni pokrajini, brez dovoljenja in posredovanja višje hierarhične oblasti, ki jih je uvedla ali odobrila in imajo veljavo zakona.
SPODBUJA RAZKOL IN SPODKOPAVANJE HIERARHIČNEGA REŽIMA; NAPAČNO.
VIII. Podobno velja za tisto, o čemer izjavlja, da je prepričan, namreč da “pravic škofa, ki jih je prejel od Jezusa Kristusa za vodenje Cerkve, ni mogoče spremeniti ali ovirati; če pa se zgodi, da je izvajanje teh pravic iz kakršnegakoli razloga prekinjeno, se škof lahko in mora vedno vrniti k svojim prvotnim pravicam, kadarkoli to zahteva večje dobro njegove Cerkve”;
glede namiga, da izvrševanja škofovih pravic ne sme ovirati ali omejevati nobena nadrejena oblast, kadar škof po lastni presoji meni, da je to manj koristno za večje dobro njegove Cerkve;
SPODBUJA RAZKOL IN SPODKOPAVANJE HIERARHIČNE UREDITVE; NAPAČNO.
PRAVICA, KI SE NAPAČNO PRIPISUJE DUHOVNIKOM NIŽJEGA REDA GLEDE ODLOKOV VERE IN DISCIPLINE.
Pismo o sklicu.
IX. Nauk, ki pravi, da “mora biti reforma zlorab glede cerkvene discipline na škofijskih sinodah v enaki meri odvisna in vzpostavljena s strani škofa in župnikov ter da gre brez svobode odločanja za neprimerno podrejanje predlogom in ukazom škofov;
NAPAČNA, NEPREMIŠLJENA, ŠKODLJIVA ZA ŠKOFOVSKO AVTORITETO, SPODKOPAVAJOČA HIERARHIČNI REŽIM, NAKLONJENA ARIJANSKI HEREZIJI, KI JO JE OBNOVIL KALVIN.
Iz pisma o sklicu. Iz pisma vikarjem Foranei. Iz govora sinodi, § 8. Iz 3. zasedanja.
X. Podobno velja za nauk, s katerim pastirji ali drugi duhovniki, zbrani na sinodi, pravijo, da so skupaj s škofom sodniki vere, in prav tako je omenjeno, da so pristojni za presojanje vzrokov vere po lastni pravici, prejeti tudi s posvečenjem;
LAŽNIVI, NEPREMIŠLJENI, SPODKOPAVAJO HIERARHIČNI RED, ZMANJŠUJEJO TRDNOST OPREDELITEV ALI DOGMATIČNIH SODB CERKVE; NAJMANJ PA SO NAPAČNI.
Oracija sinodi, § 8.
XI. Stavek, da je bilo po starodavni instituciji višjega sedeža, ki izvira iz časa apostolov in je bila upoštevana v najboljših stoletjih Cerkve, priznano, da “odlokov ali opredelitev ali sodb, čeprav višjih sedežev, ni mogoče sprejeti, če jih ni priznala in odobrila škofijska sinoda;
LAŽNE, NEPREMIŠLJENE, KI S SVOJO SPLOŠNOSTJO ODSTOPAJO OD POSLUŠNOSTI APOSTOLSKIM KONSTITUCIJAM, PA TUDI OD ODLOČITEV, KI IZHAJAJO IZ LEGITIMNE, HIERARHIČNO VIŠJE OBLASTI; SPODBUJAJO RAZKOL IN HEREZIJO.
OBREKOVANJE NEKATERIH ODLOČITEV V ZADEVAH VERE, KI SO BILE IZDANE PRED VEČ STOLETJI.
O veri, § 12.
XII. Trditve sinode v celoti o odločitvah v zadevah vere, izdanih v nekaj stoletjih, predstavljene kot odloki, ki jih je izdala določena Cerkev ali nekaj pastirjev, ki niso podprti z nobeno zadostno avtoriteto, rojeni, da bi pokvarili čistost vere in vzbudili nemir, vdrli s silo in s katerimi so bile zadane rane, ki so še vedno preveč sveže;
LAŽNO, KAPITELJSKO, BREZOBZIRNO, ŠKANDALOZNO, ŽALJIVO DO RIMSKIH PAPEŽEV IN CERKVE, ODSTOPAJOČE OD POSLUŠNOSTI, KI JO DOLGUJEJO APOSTOLSKE KONSTITUCIJE, SHIZMATIČNO, POGUBNO, DA NE REČEM NAPAČNO.
O MIRU, IMENOVANEM KLEMENTA IX.
Oracija sinodi, § 2, v opombi.
XIII. Predlog v aktih sinode, ki omenja, da je Klemen IX. obnovil mir v Cerkvi s tem, da je odobril razlikovanje med pravom in dejstvi pri podpisovanju obrazca, ki ga je predpisal Aleksander VII;
LAŽNIVO, NEPREMIŠLJENO, ŽALJIVO PROTI KLEMENTU IX.
XIV. Ker nato podpira omenjeno razlikovanje, hvali njegove zagovornike in obtožuje njihove nasprotnike;
BREZOBZIRNO, ŠKODLJIVO, ŽALJIVO DO VRHOVNIH PAPEŽEV, PODPIHOVANJE RAZKOLA IN HEREZIJE.
O OBLIKOVANJU CERKVENEGA TELESA.
Dodatek 28.
XV. Nauk, ki predlaga, da se Cerkev “obravnava kot mistično telo, oblikovano iz Jezusa Kristusa, ki je njena Glava, in vernikov, ki so njeni člani, z neizrekljivo zvezo, po kateri z njim občudujoče postanemo en duhovnik, ena žrtev, en popoln častilec Boga Očeta v Duhu in resnici;
Razumljeno v tem smislu, da telesu Cerkve ne pripada nihče drug kot verniki, ki so popolni častilci v Duhu in Resnici;
ERETIKA.
O stanju nedolžnosti.
O milosti, §§ 4, 7. O zakramentih na splošno, § 1. O pokori, § 4.
XVI. Sinodalni nauk o stanju srečne nedolžnosti, kot jo predstavlja Adam pred grehom, ki obsega ne le celovitost, ampak tudi notranjo pravičnost z nagnjenostjo k Bogu po ljubezni do ljubezni in prvo svetost, ki se je po padcu na neki način obnovila;
ker kot celota kaže, da je bilo to stanje posledica stvarjenja, posledica naravne nujnosti in stanja človeške narave, ne pa brezplačna Božja korist;
NAPAČNO, DRUGIČ OBSOJENO IN BAJO IN QUESNEL, ZMOTNO, NAKLONJENO PELAGIANSKI HEREZIJI.
NESMRTNOSTI, KI VELJA ZA NARAVNO STANJE ČLOVEKA.
O krstu, § 2.
XVII. Predlog, zasnovan s temi besedami: “Po nauku apostola smrti ne obravnavamo kot naravno stanje človeka, ampak v resnici kot pravično kazen za izvirno krivdo;
Ker se pod imenom apostola, ki je zavajajoče pripeto, namiguje, da smrt (ki je v sedanjem stanju povzročena kot pravična kazen za greh, kot pravično odvzemanje nesmrtnosti), ni bila naravno stanje človeka, kot da nesmrtnost ne bi bila brezplačna korist, ampak naravno stanje;
KAPCIOZNO, NEPREMIŠLJENO, ŽALJIVO DO APOSTOLA, DRUGIČ OBSOJENO.
O ČLOVEKOVEM STANJU V NARAVNEM STANJU.
O milosti, § 10.
XVIII. Nauk sinode, ki pravi, da je “po Adamovem padcu Bog napovedal obljubo prihodnjega Odrešenika in želel potolažiti človeštvo z upanjem na zdravje, ki naj bi nam ga prinesel Jezus Kristus, vendar je Gospod hotel, da je človeštvo prešlo skozi različna stanja, preden je nastopila polnost časa, in najprej zato, da bi se v stanju narave “človek, prepuščen lastni razsvetljenosti, naučil nezaupati svojemu slepemu razumu in se zaradi napak, v katere je zapadel, spodbudil k želji po pomoči višje razsvetljenosti;
Nauk, kot se izraža, je kapiteljski in ga navdihuje želja po pomoči višje luči za zdravje, obljubljeno po Kristusu, za katerega zamišljanje se domneva, da je človek, prepuščen lastni razsvetljenosti, zmožen samega sebe premakniti;
SUMLJIV, NAKLONJEN POLPELAGIJSKI HEREZIJI.
O STANJU ČLOVEKA POD ZAKONOM.
Ibid.
XIX. Podobno tudi nauk, ki trdi, da je človek pod zakonom, “ker je bil nemočen, da bi ga spoštoval, postal prevarant, ne po krivdi zakona, ki je bil najsvetejši, ampak po krivdi samega človeka, ki je pod zakonom brez milosti postajal vedno večji grešnik”, in dodaja, da je “zakon, če ni ozdravil človekovega srca, služil temu, da je spoznal svoje zlo in ga, prepričanega o svoji slabosti, pripravil do tega, da je želel milost Srednika;
V tistem delu, v katerem na splošno omenja, da je človek postal prevarant zaradi neupoštevanja zakona, ki ga je bil nemočen spoštovati, kot da bi “tisti, ki je pravičen, lahko zapovedal nekaj nemogočega ali da bi obsodil pobožnega človeka zaradi nečesa, čemur se ni mogel izogniti” (sv. Cezar, Serm. 73 v Avguštinovem dodatku; Serm. 273 v ediciji Maur; sveti Avguštin; De Nat. et Gr., kap. 43; De Grat. et lib. arb., kap. 16; Enarr. in Psal. 56, n. 1);
LAŽNO, ŠKANDALOZNO, BREZBOŽNO, OBSOJENO V BAJO.
XX. V tistem delu, v katerem je dano razumeti, da je človek pod zakonom brez milosti lahko zasnoval željo po milosti Posrednika, posvečeni obljubljenemu zdravju po Kristusu; kot da “ni sama milost tista, zaradi katere je iz nas poklicana” (Iz drugega koncila v Orangu, kan. 3);
PREDLOG, KOT JE IZRAŽEN, JE KAPCIOZEN, SUMLJIV, NAKLONJEN POLPELAGIJSKI HEREZIJI.
RAZSVETLJUJOČE IN VZNEMIRJAJOČE MILOSTI.
O milosti, § 11.
XXI. Predlog, ki trdi, da “luč milosti, kadar je sama, služi le temu, da spoznamo nesrečo našega stanja in resnost našega zla; da milost v takem primeru povzroči enak učinek, kot ga je povzročil zakon; zato je nujno, da Gospod v naših srcih ustvari sveto ljubezen in vzbudi sveto veselje, ki je v nasprotju z ljubeznijo, ki nas obvladuje; da sta ta sveta ljubezen, to sveto veselje pravilno milost Jezusa Kristusa to je navdih ljubezni, ki jo poznamo, po kateri smo v sveti ljubezni; da je to korenina, iz katere vzklijejo dobra dela; da je to milost Nove zaveze, ki nas osvobaja suženjstva greha in nas dela Božje otroke;
kolikor je mišljeno, da je milost Jezusa Kristusa edina milost, ki v srcu ustvarja sveto ljubezen in nas spodbuja k delom, ali celo, da je po njej človek, osvobojen sužnosti greha, postavljen za Božjega otroka, in ni pravilno milost Jezusa Kristusa tudi tista milost, s katero se srce človeka dotakne razsvetljenje Svetega Duha (Trid. Conc., sess. 6, cap. 5), niti ni dana prava notranja Kristusova milost, ki se ji upira;
LAŽNIVA, KAPITELJSKA, KI NAPELJUJE V ZMOTO, OBSOJENO V DRUGI PROPOZICIJI JANSENIJA KOT HERETIČNO, IN OBNAVLJA ISTO ZMOTO.
VERE KOT PRVE MILOSTI.
O veri, § 1
XXII. Predlog, ki pravi, da je vera, “od katere se začne strnjevanje milosti in s katero smo kot s prvim glasom poklicani k zdravju in Cerkvi”, ista odlična krepost kot vera, po kateri se ljudje imenujejo in so verni; kot da ta milost, ki “kakor je pred voljo, tako je tudi pred vero” (sv. Avguštin, De dono perseverantiae, c. 16, št. 41), ne bi bila pred njo;
OSUMLJEN HEREZIJE, PODOBEN DRUGEMU, KI JE BIL OBSOJEN V KESNELU, NAPAČEN.
O DVOJNI LJUBEZNI.
O milosti, § 8.
XXIII. Sinodalni nauk o dvojni ljubezni prevladujočega pohlepa in prevladujoče ljubezni, ki pravi, da je človek brez milosti v suženjstvu greha in da v takem stanju zaradi splošnega vpliva prevladujočega pohlepa pokvari vsa svoja dejanja in jih pokvari;
Ker namiguje, da v človeku, dokler je pod suženjstvom, to je v stanju greha, prikrajšan za tisto milost, s katero je osvobojen suženjstva greha in postal Božji otrok, tako prevladuje požrešnost, da so zaradi njenega splošnega vpliva vsa njegova dejanja sama po sebi okužena in pokvarjena, ali da so vsa dela, ki so storjena pred opravičenjem, ne glede na to, na kakšen način so storjena, grehi;
Kot da grešnik v vseh svojih dejanjih služi prevladujočemu pohlepu;
LAŽNIVA, ŠKODLJIVA, VZBUJAJOČA ZMOTA, KI JO JE TRIDENTINSKI KONCIL OBSODIL KOT HERETIČNO, PONOVNO OBSOJENA V BAJU, ČL. 40.
O milosti, § 12.
XXIV. V tistem delu torej, v katerem med prevladujočo pohlepnostjo in prevladujočo ljubeznivostjo ni vmesnih naklonjenosti, ki jih vstavlja narava sama in so po svoji naravi hvalevredne, ki so skupaj z ljubeznijo do blaženosti in naravnim nagnjenjem k dobremu “ostale kot skrajne črte in ostanki Božje podobe” (sv. Avguštin, De Spir. et litt., kap. 28);
Kot da “med božansko ljubeznijo, ki nas vodi v kraljestvo, in nedovoljeno človeško ljubeznijo, ki je zavržena”, ni bilo “zakonite človeške ljubezni, ki se ne vzame nazaj” (sv. Avguštin, Serm. 349, De Carit., iz Ediz. Maur.);
NAPAČNA, DRUGIČ OBSOJENA.
HLAPČEVSKEGA STRAHU.
O pokori, § 3.
XXV. Nauk, ki na splošno zatrjuje, da za strah pred kaznijo “ni mogoče reči, da je slab, če pride vsaj do tega, da zadrži roko;
Skoraj tako, kot da sam strah pred peklom, o katerem vera uči, da mora biti povzročen zaradi greha, ne bi bil sam po sebi dober in koristen kot nadnaravni dar in od Boga navdihnjeno gibanje, ki pripravlja človeka na ljubezen do pravičnosti;
LAŽNO, NEPREMIŠLJENO, ŠKODLJIVO, ŽALJIVO ZA BOŽJE DAROVE, OBSOJENO V DRUGIH ČASIH, V NASPROTJU Z NAUKOM TRENTSKEGA KONCILA IN S SPLOŠNIM MNENJEM OČETOV. “PO OBIČAJNEM VRSTNEM REDU PRIPRAVE NA PRAVIČNOST JE TREBA”, “DA NAJPREJ VSTOPI STRAH, SKOZI KATEREGA PRIDE LJUBEZEN: STRAH JE ZDRAVILO, LJUBEZEN ZDRAVJE” (SV. AVGUŠTIN, V EPIST. Avguštin, v Epist. Johan., c. 4; Tract. 9, št. 4, 5; v Evangeliju po Johan. Evang., Tract., 41, št. 10; Enar. in Psal. 127, št. 7; Pridiga 147, De Verbis Apostoli, c. 13; Pridiga 161, De Verbis Apostoli, št. 8: Pridiga 349, De Charitate, št. 7).
O KAZNI TISTIH, KI UMREJO SAMO Z IZVIRNIM GREHOM.
O krstu, § 3.
XXVI. Nauk, ki kot pelagiansko pravljico zavrača tisti kraj v peklu (ki ga verniki navadno imenujejo otroški limb), v katerem so duše tistih, ki umrejo samo z izvirnim grehom, kaznovane s kaznijo škode, brez kazni ognja;
kot da bi tisti, ki izključujejo kazen ognja, prav zato uvedli tisti kraj in stanje brez krivde in kazni med Božjim kraljestvom in večnim prekletstvom, kot so ga izmišljali pelagianci;
LAŽNO, NEPREMIŠLJENO, ŽALJIVO ZA KATOLIŠKE ŠOLE.
ZAKRAMENTOV, PREDVSEM PA O POGOJNI ZAKRAMENTALNI OBLIKI.
O krstu, § 12.
XXVII. Razprava sinode, s katero pod pretvezo, da se drži starodavnih kanonov, razglasi svoj namen, da v primeru dvomljivega krsta ne bo omenjala pogojne oblike,
NEPREMIŠLJENA, V NASPROTJU S PRAKSO, ZAKONOM IN AVTORITETO CERKVE.
O UDELEŽBI ŽRTVE PRI MAŠNI DARITVI.
O evharistiji, § 6.
XXVIII. Predlog sinode, s katerim, potem ko je ugotovila, “da je bistveni del žrtve udeležba pri Žrtvi”, dodaja, da “vendar ne obsoja kot nedovoljene tistih maš, pri katerih mimoidoči ne prejemajo zakramentalnega obhajila, saj sodelujejo, čeprav na manj popoln način, pri tej Žrtvi in jo sprejemajo z duhom”;
kolikor namiguje, da nekaj manjka iz bistva Žrtve, ki se daruje brez pomočnikov ali prisotnih, ki niso niti zakramentalno niti duhovno udeleženi pri Žrtvi: in kot da bi bilo treba kot nedovoljene obsoditi tiste maše, pri katerih samo duhovnik sam obhaja, nihče drug pa ne obhaja niti zakramentalno niti duhovno,
LAŽNE, ZMOTNE IN SUMLJIVE HEREZIJE.
O UČINKOVITOSTI OBREDA POSVETITVE.
O evharistiji, § 2.
XXIX. Sinoda v tistem delu, v katerem je, začenši razlagati nauk vere o obredu posvetitve, odstranila sholastična vprašanja o tem, kako je Jezus Kristus v evharistiji (od katerih nagovarja pastirje, zadolžene za poučevanje, naj se vzdržijo), predlaga le dvoje: 1. Da je Jezus Kristus po posvetitvi resnično, resnično, bistveno pod vrstami; 2. Da je Jezus Kristus po posvetitvi resnično, resnično, bistveno pod vrstami. da tedaj vsa snov kruha in vina preneha in ostane le v vrstah, vendar pa popolnoma izpusti omembo transsubstanciacije, tj. pretvorbe celotne snovi kruha v telo in celotne snovi vina v kri, ki jo je tridentinski koncil opredelil kot člen vere in ki jo vsebuje slovesna izpoved vere;
Kajti s tem nepremišljenim in sumljivim izpustom se odvzame novica o členu, ki pripada veri, in tudi beseda, ki jo je Cerkev posvetila za ohranitev izpovedi tega člena pred herezijami, in zato teži k temu, da bi se na to pozabilo, kot da gre za zgolj sholastično zadevo;
ŠKODLJIVO, ŠKODLJIVO ZA RAZLAGO KATOLIŠKE RESNICE O DOGMI O TRANSSUBSTANCIACIJI, NAKLONJENO HERETIKOM.
O UPORABI SADOV ŽRTVE.
O evharistiji, § 8.
XXX. Nauk sinode, s katerim izpoveduje, “da verujemo, da je daritev žrtve razširjena na vse, vendar tako, da se v liturgiji lahko na nekatere, tako žive kot pokojne, posebej spomnimo in na poseben način prosimo Boga zanje”, takoj zatem dodaja: “Ne verujemo, da je po duhovnikovi presoji uporabiti sadove žrtve za kogar koli želi, nasprotno, to napako obsojamo, saj močno krši pravice Boga, ki edini razdeli sadove žrtve, komur hoče, in po meri, ki mu je všeč”;
Razumljeno v smislu, da posebna daritev ali uporaba žrtve, ki jo opravi duhovnik, poleg posebnega spominjanja in molitve, ob enakih drugih pogojih ne bi služila nič bolj tistim, za katere je uporabljena, kot vsem drugim, kakor da iz posebne uporabe, ki jo je Cerkev priporočila ali odredila za posamezne osebe ali posamezne kategorije oseb, zlasti za vernike po njihovih pastirjih, ne bi izhajali posebni sadovi: kar je tridentinski koncil jasno izrazil kot izhajajoče iz božje zapovedi (Sess. 23, poglavje I, De Reformatione; Bened. XIV v konstituciji. Cum semper oblatas, § 2);
LAŽNO, NEPREMIŠLJENO, ŠKODLJIVO, ŠKODLJIVO ZA CERKEV, NAPELJEVANJE V ZMOTO OB DRUGEM ČASU OBSOJENO V WICLEFF.
O PRIMERNEM REDU, KI GA JE TREBA UPOŠTEVATI PRI BOGOSLUŽJU.
O evharistiji, § 5.
XXXI. Predlog sinode, ki pravi, da je po redu božjih opravil in po starodavni navadi primerno, da je v vsakem templju samo en oltar; zato bi bilo dobrodošlo, če bi se ta običaj ponovno vzpostavil;
NEPREMIŠLJENO, ŽALJIVO DO ZELO STARE, POBOŽNE NAVADE, KI VELJA ŽE VEČ STOLETIJ ZLASTI V LATINSKI CERKVI IN JE BILA ODOBRENA.
O evharistiji.
XXXII. Podobno velja za predpis, ki prepoveduje postavljanje relikviarjev ali rož na oltarje;
NEPREMIŠLJEN, ŽALJIV DO POBOŽNE IN ODOBRENE CERKVENE NAVADE.
O evharistiji, § 6.
XXXIII. Predlog sinode, iz katerega je razvidno, da želi odpraviti tiste vzgibe, zaradi katerih se je deloma povzročilo pozabljanje na načela v zvezi z urejenostjo liturgije, “tako da jo prikliče k večji preprostosti obredov, da jo razlaga v domačem jeziku in da jo izgovarja z močnim glasom;
Kot da bi sedanji red liturgije, ki ga je Cerkev prejela in odobrila, deloma izhajal iz pozabe načel, na katerih mora stati;
NEPREMIŠLJENO, ŽALJIVO ZA POBOŽNA UŠESA, ŽALJIVO PROTI CERKVI, KI SPODBUJA OBREKOVANJE HERETIKOV PROTI CERKVI SAMI.
O REDU POKORE.
O pokori, § 7.
XXXIV. Sinodalna izjava po predpostavki, da je red kanonične pokore Cerkev določila tako, da je bil po zgledu apostolov skupen vsem, ne le za kaznovanje krivde, ampak predvsem za naklonjenost milosti, dodaja, da “v tem čudovitem in veličastnem redu priznava vse dostojanstvo tako potrebnega zakramenta, očiščenega zvijač, ki so se mu s časom pridružile;
Kot da bi se zaradi reda, po katerem se ta zakrament, ne da bi bil opravljen potek kanonične pokore, podeljuje za vso Cerkev, zmanjšalo njegovo dostojanstvo;
BREZOBZIRNO, ŠKANDALOZNO, VZBUJAJOČE PREZIR DO DOSTOJANSTVA ZAKRAMENTA, KOT SE OBIČAJNO PODELJUJE PO VSEJ CERKVI; ŽALJIVO ZA SAMO CERKEV.
O pokori, § 10, št. 4.
XXXV. Predlog je zasnovan s temi besedami: “Če je ljubezen na začetku vedno šibka, mora običajno duhovnik, da bi dosegel povečanje te ljubezni, predhodno opraviti tista dejanja ponižanja in pokore, ki jih je Cerkev v vseh časih tako zelo priporočala. Zmanjšati ta dejanja na nekaj molitev ali postov po tem, ko je že bila podeljena odveza, se zdi prej materialna želja, da bi temu zakramentu ohranili golo ime pokore, kot pa razsvetljeno in koristno sredstvo za povečanje gorečnosti ljubezni, ki mora biti pred odvezo. Še zdaleč ne odobravamo prakse nalaganja pokore, ki jo je treba opraviti tudi po odpustitvi; če vsa naša dobra dela vedno spremljajo naše napake, koliko bolj bi se morali bati, da nismo združili številnih nepopolnosti pri najtežjem in najpomembnejšem delu naše sprave”;
ker kaže, da je treba pokoro, ki jo je treba opraviti po odpustu, obravnavati prej kot dopolnilo za napake, storjene pri delu naše sprave, ne pa kot resnično zakramentalno in spravno pokoro za priznane grehe, kakor da bi bilo treba, da bi ohranili pravi razlog zakramenta in ne njegovega golega imena, po navadi prihraniti dejanja ponižanja in pokore, ki so naložena kot zakramentalno zadoščenje in ki morajo biti pred odpustom;
LAŽNIVO, NEPREMIŠLJENO, ŽALJIVO DO OBIČAJNE CERKVENE PRAKSE, KI SPODBUJA K ZMOTAM, OBSOJENIM S HERETIČNO OPOMBO V PETRU IZ OSME.
PREDHODNEGA NUJNEGA DOLOČILA ZA PRIPUSTITEV PENITENTOV K SPRAVI.
O milosti, § 15.
XXXVI. Nauk sinode, s katerim po predpostavki, da “kadar v človekovem srcu prevladujejo nedvoumna znamenja Božje ljubezni, ga lahko z razlogom štejemo za vrednega, da se mu prizna udeležba pri krvi Jezusa Kristusa, ki se izvršuje v zakramentih”, dodaja, da “navidezna spreobrnjenja, storjena s kesanjem, običajno niso ne učinkovita ne trajna; Zato se mora “dušni pastir držati nedvoumnih znamenj prevladujoče ljubezni, preden svoje kesalce pripusti k zakramentom”; ta znamenja, kot nato pravi, “pastir lahko zazna iz stabilnega prenehanja greha in gorečnosti pri dobrih delih”, to gorečnost ljubezni (Della Penitenza, § 10) kot dispozicijo, ki “mora biti pred odpustkom”;
Tako se razume, da ne le nepopolna kesanje (ki se običajno imenuje izčrpanost), ampak tudi tisto, ki je združeno s tisto naklonjenostjo, s katero človek začne ljubiti Boga kot vir vse pravičnosti, niti ne le kesanje, ki ga oblikuje ljubezen, ampak tudi gorečnost prevladujoče ljubezni in tisto, kar se z dolgoletno izkušnjo dokazuje z gorečnostjo v dobrih delih, so na splošno in absolutno potrebni, da bi bil človek pripuščen k zakramentom in zlasti kesanci k ugodnosti odveze;
LAŽNIVI, NEPREMIŠLJENI, MOTIJO MIR DUŠ, SO V NASPROTJU Z VARNO IN ODOBRENO PRAKSO V CERKVI, ODVRAČAJO IN ŠKODUJEJO UČINKOVITOSTI ZAKRAMENTA.
O POOBLASTILU ZA RAZREŠEVANJE.
O pokori, § 10, št. 6.
XXXVII. Nauk sinode, ki glede pooblastila za odpuščanje, prejetega s posvečenjem, pravi, da je “po ustanovitvi škofij in župnij primerno, da vsak izvaja to presojo nad osebami, ki so mu podrejene bodisi po ozemlju bodisi po osebni pravici”, saj bi “drugače vneslo zmedo in nered”;
ker po ustanovitvi škofij in župnij pravi le, da “je za preprečitev zmede primerno, da se pristojnost razreševanja izvaja nad podaniki”, kar se razume tako, kot da za veljavno uporabo te pristojnosti ni potrebna ta redovna ali podrejena pristojnost, brez katere Tridentin oznanja, da razreševanje, ki ga izreče duhovnik, nima vrednosti;
NAPAČNO, NEPREMIŠLJENO, NEVARNO, V NASPROTJU S TRIDENTINSKIM PRAVOM, NAPAČNO.
Della Penitenza, § 11.
XXXVIII. Podobno velja za nauk, s katerim sinoda, potem ko izpoveduje, “da ne more ne občudovati tiste mnogo častitljive discipline antike, ki [kot pravi] k pokori ni tako zlahka in morda nikoli sprejela tistih, ki so se po prvem grehu in prvi spravi vrnili v krivdo”, dodaja, da bi “zaradi strahu, da bi bili za vedno izključeni iz občestva in miru celo v smrtni nevarnosti, zelo omejevali tiste, ki se jim zlo greha zdi malo in se ga še manj bojijo”;
JE V NASPROTJU S 13. KANONOM KONCILA V NICENU I, Z DEKRETOM INNOCENCA I EXUPERIU TOLOSANU TER Z DEKRETOM CELESTINA I ŠKOFOM DUNAJSKE IN NARBONSKE PROVINCE; PRIZADENE GA PRAGMATIZEM, KI GA SVETI PAPEŽ V TEM DEKRETU OBSOJA.
O SPOVEDI VERIŽNIH GREHOV.
O pokori, § 12.
XXXIX. Sinodalna izjava o spovedi verskih grehov pravi, da je zaželeno, da ne bi bila prepogosta, da takšne spovedi ne bi postale preveč zaničevanja vredne;
BREZOBZIRNO, ŠKODLJIVO, V NASPROTJU S PRAKSO SVETIH IN POBOŽNIH LJUDI, KI JO JE ODOBRIL SVETI TRIDENTINSKI KONCIL.
O ODPUSTKIH.
O pokori, § 16.
XL. Predlog, ki trdi, da “odpustek v svojem natančnem pojmu ni drugega kot odpustitev dela tiste pokore, ki so jo kanoniki določili za grešnika”;
Kot da se odpustek poleg golega odpustka kanonske kazni ne nanaša tudi na odpustek časne kazni, ki pripada božji pravičnosti za sedanje grehe;
LAŽNO, NEPREMIŠLJENO, ŽALJIVO DO KRISTUSOVIH ZASLUG, OBSOJENO ŽE V LUTHERJEVEM 19. ČLENU.
Ibid.
XLI. Podobno tudi v tem, kar je dodano, da so “sholastiki, napihnjeni s svojimi fintami, izumili ta čudni zaklad, ki so ga napačno razumeli, o Kristusovih zaslugah in zaslugah svetnikov, ter jasno idejo odpustitve od kanonične kazni nadomestili s to zmedeno in lažno idejo o uporabi zaslug;
Kot da zakladi Cerkve, po katerih papež podeljuje odpustke, ne bi bili zasluge Kristusa in svetnikov;
LAŽNO, NEPREMIŠLJENO, ŽALJIVO DO ZASLUG KRISTUSA IN SVETNIKOV. OBSOJENO ŽE V LUTHERJEVEM 17. ČLENU.
Ibid.
XLII. Podobno tudi v tem, kar dodaja: “Še bolj razdiralno je, da je bila ta himerična uporaba zaslug namenjena temu, da bi se prenesla na mrtve;
LAŽNA, NEPREMIŠLJENA, ŽALJIVA ZA POBOŽNA UŠESA, ŽALJIVA ZA RIMSKE PAPEŽE, PRAKSO IN ČUSTVA VESOLJNE CERKVE, NAPELJUJE V ZMOTO, KI JE BILA S HERETIČNO NOTO OBSOJENA V PETRU OSMEM IN PONOVNO OBSOJENA V LUTHERJEVEM 22. ČLENU.
Ibid.
XLIII. Končno, v tistem delu, v katerem predrzno benti nad tablicami z odpustki, privilegiranimi oltarji itd;
NEPREMIŠLJENO, ŽALJIVO ZA POBOŽNA UŠESA, ŠKANDALOZNO, ŽALJIVO ZOPER VRHOVNE PAPEŽE IN PRAKSO, KI JE PRISOTNA V VSEJ CERKVI.
O PRIDRŽANJU ZADEV.
O pokori, § 19.
XLIV. Predlog sinode, ki pravi, da “pridržek primerov trenutno ni nič drugega kot nerazsodna obveza za nižje duhovnike in prazno izražanje pomena za kesalce, ki so navajeni, da se za ta pridržek ne zmenijo kaj dosti”;
LAŽNO, NEPREMIŠLJENO, ŠKODLJIVO, V NASPROTJU S TRENTINSKIM KONCILOM, ŠKODLJIVO ZA VIŠJO HIERARHIČNO OBLAST.
Ibid.
XLV. Podobno o upanju, da “ko bosta obred in red pokore reformirana, ne bo več prostora za take pridržke”;
Ker zaradi nejasnosti besed namiguje, da se za reformo obreda in reda pokore, ki jo opravi škof ali sinoda, lahko odpravijo primeri, za katere tridentinski koncil (Sess. 14, cap. 7) pravi, da bi jih vrhovni papeži (zaradi vrhovne oblasti, ki jim je dana v vsej Cerkvi) lahko pridržali svoji posebni presoji;
PREDLOG, KI JE LAŽEN, NEPREMIŠLJEN, PONIŽEVALEN IN ŽALJIV DO TRENTSKEGA KONCILA IN OBLASTI VRHOVNIH PAPEŽEV.
CENZURE.
O pokori, §§ 20, 22.
XLVI. Trditev, ki trdi, da je “učinek izobčenja samo zunanji, ker samo po svoji naravi izključuje zunanjo komunikacijo Cerkve;
Kot da izobčenje ne bi bilo duhovna kazen, ki zavezuje v nebesih in veže duše (sv. Avguštin, Epist. 250, Auxilio Episcopo; Tract. 50 In Johann., št. 12);
LAŽNO, ŠKODLJIVO, OBSOJENO V LUTHERJEVEM 23. ČLENU, VSAJ NAPAČNO.
Prav tam, §§ 21, 23.
XLVII. Podobno velja za tisto, kar pravi, da je po naravnih in božjih zakonih nujno, da mora tako pred izobčenjem kot suspenzom potekati osebni pregled in da zato tako imenovane kazni ipso facto nimajo druge moči kot resna grožnja brez dejanskega učinka;
LAŽNE, NEPREMIŠLJENE, ŠKODLJIVE, ŠKODLJIVE ZA MOČ CERKVE, NAPAČNE.
Prav tam, § 22.
XLVIII. Podobno tisti, ki pravi, da je “za nekoristno in prazno formula, uvedena pred nekaj stoletji o splošnem odpuščanju od ekskomunikacij, v katerih bi se lahko znašli verniki”;
NAPAČNA, NEPREMIŠLJENA, ŽALJIVA ZA CERKVENO PRAKSO.
Prav tam, § 24.
XLIX. Podobno velja za tisto, ki kot nične in neveljavne obsoja “suspenzije ex informata conscientia”;
LAŽNO, ŠKODLJIVO, ŠKODLJIVO ZA TRIDENTINSKO.
Ibid.
L. Podobno v tem, kar namiguje, da ni dovoljeno, da bi škof sam uporabljal moč, ki mu jo podeljuje Tridentin (Sess. 14, cap. 1 De reform.), da bi legitimno izrekel suspenz ex informata conscientia;
ŠKODUJE PRISTOJNOSTI CERKVENIH PRELATOV.
IZ ZAKONA.
O redu, § 4.
LI. Nauk sinode, ki pravi, da je bilo pri napredovanju v red po navadi in inštitutu starodavne discipline običajno upoštevati to metodo: “če se je kakšen klerik odlikoval v svetosti življenja in je bil ocenjen za vrednega, da se povzpne v sveti red, je bilo običajno, da se ga poviša v diakonat ali duhovništvo, čeprav ni imel nižjih stopenj, niti se ga takrat ni razglasilo za posvečenega per saltum, kot je bilo rečeno pozneje;
Prav tam, § 5.
LII. Podobno pravi tisti, ki omenja, da ni bilo nobenega drugega naslova za posvečenje kot nadomeščanje v neko posebno službo, kot je bilo predpisano na Kalkedonskem koncilu, in dodaja (§ 6), da dokler se je Cerkev pri izbiri svetih služabnikov ravnala po teh načelih, je cerkveni red cvetel; vendar so ti dobri časi minili, saj so bila uvedena nova načela, na podlagi katerih se je pokvarila disciplina pri izbiri svetih služabnikov;
Prav tam, § 7.
LIII. Podobno med temi istimi načeli pokvarjenosti omenja tudi to, da se je odstopilo od starodavne ustanove, s katero je, kot pravi (§ 3), Cerkev, vztrajajoč pri apostolovih stopinjah, določila, da nihče ne sme biti sprejet v duhovništvo, če ni ohranil krstne nedolžnosti;
ker omenja, da so disciplino pokvarili odloki in inštituti:
- ali s katerimi so bile prepovedane ordinacije per saltum;
- ali s katerimi so bile odobrene ordinacije brez naslova posebne službe, glede na potrebe in udobje Cerkva, kot zlasti s tridentinskim posvečenjem z naslovom patrimonija, brez poseganja v poslušnost, s katero so tako posvečeni dolžni služiti potrebam Cerkva z opravljanjem tistih služb, za katere jih je glede na kraj in čas določil škof, kakor se je to od apostolskih časov izvajalo v prvobitni Cerkvi;
- Ali po katerih se je po kanonih razlikovalo med prestopki: kot da bi se Cerkev s takim razlikovanjem oddaljila od apostolovega duha in ne bi na splošno in brez razlikovanja izključila iz cerkvene službe vseh, ki niso ohranili krstne nedolžnosti;
NAUK, KI JE NAPAČEN V VSEH SVOJIH DELIH, BREZOBZIREN, RUŠI RED, KI JE BIL UVEDEN ZARADI POTREBE IN UDOBJA CERKVA, ŠKODUJE DISCIPLINI, KI SO JO POTRDILI KANONI IN ZLASTI TRIDENTINSKI ODLOKI.
Prav tam, § 13.
LIV. Podobno velja za tisto, ki kot grdo zlorabo obsoja zahtevanje miloščine za obhajanje maš in podeljevanje zakramentov ter prejemanje vsakega dohodka, imenovanega kraja, in nasploh vsako plačilo ali honorar, ki se ponudi ob volilnih opravilih ali kateri koli župnijski funkciji;
Kot da bi morali biti služabniki Cerkve obtoženi kaznivega dejanja zlorabe terpenta, medtem ko – v skladu z običajem, ki ga je sprejela in odobrila Cerkev – uporabljajo pravico, ki jo je razglasil apostol, da prejemajo posvetne stvari od tistih, ki se jim podeljujejo duhovne stvari;
LAŽNO, NEPREMIŠLJENO, ŠKODLJIVO ZA CERKVENO IN PASTORALNO PRAVO, ŽALJIVO ZA CERKEV IN NJENE DUHOVNIKE.
Prav tam, § 14.
LV. Podobno velja za tisto, v kateri je izrečena goreča želja, da bi se našel način, kako iz katedral in kolegijskih cerkva odstraniti drobno duhovščino (ime, s katerim označuje klerike nižjih redov) v drugi obliki, to je s pomočjo laikov dobrega značaja in višje starosti, ki bi jim dodelili diskretno plačilo za služenje maš in drugih služb, kot so akolit itd. tako, kot se je, kot pravi, nekoč, ko te službe niso bile skrčene na formalnost za vzpon v višje redove, prakticiralo;
Ker prevzema normo, s katero je določeno, da “funkcije manjših redov opravljajo ali izvajajo samo tisti, ki so konstituirani v omenjenih redovih ali so vanje vpisani” (IV. milanski koncil): in to v skladu z mislijo tridentinskega koncila (Sess. 23, kap. 17), “da bi v skladu s svetimi kanoni funkcije svetih redov, od diakonata do ostiariata, hvalevredno prejete v Cerkvi od apostolskih časov in marsikje nekaj časa zanemarjene, ponovno priklicali v spoštovanje in se jim heretiki ne bi posmehovali kot praznim”;
NEPREMIŠLJENA SUGESTIJA, KI JE ŽALJIVA ZA POBOŽNA UŠESA, MOTI CERKVENO SLUŽBO, ZMANJŠUJE SPODOBNOST, KI JO JE TREBA ČIM BOLJ UPOŠTEVATI PRI OBHAJANJU SKRIVNOSTI, ŽALI SLUŽBE IN NALOGE MANJŠIH REDOV TER DISCIPLINO, ODOBRENO S KANONI, ZLASTI S TRIDENTINSKIM, JE UGODNA ZA OBREKOVANJE IN KLEVETANJE HERETIKOV PROTI OMENJENI DISCIPLINI.
Prav tam, § 18.
LVI. Doktrina, ki določa, da je primerno, da se nikoli ne podeli ali prizna dispenzija pri kanoničnih ovirah, ki izvirajo iz prestopkov, izraženih v zakonu;
KI ŠKODUJE PRAVIČNOSTI IN KANONSKEMU PRAVILU, KI GA JE ODOBRIL SVETI KONCIL V TRENTU, TER ODSTOPA OD AVTORITETE IN PRAVIC CERKVE.
Prav tam, § 22.
LVII. Predpis sinode, ki na splošno in brez kakršnegakoli razlikovanja kot zlorabo zavrača vsako dispenzacijo, na podlagi katere se isti osebi podeli več kot en beneficij rezidence, in dodaja, da v skladu z duhom Cerkve nihče ne more uživati več kot enega beneficija, tudi če je ta preprost;
KI ZARADI SVOJE SPLOŠNOSTI ODSTOPA OD PRAVILA TRIDENTINSKEGA REDA, SESS. 7, CAP. 5, IN SESS. 24, KAP. 17.
O ZAROKI IN POROKI.
Opozorilo glede zaroke itd., § 2.
LVIII. Predlog, ki pravi, da so prave zaroke povsem civilno dejanje in priprava na sklenitev zakonske zveze ter da so v celoti podvržene civilnim zakonom;
Kot da dejanje, ki razpolaga z zakramentom, iz tega razloga ni podvrženo cerkvenemu pravu;
LAŽNO, ŠKODLJIVO ZA CERKVENO PRAVO, KAR ZADEVA UČINKE, KI IZHAJAJO TUDI IZ ZAROKE NA PODLAGI KANONIČNIH SANKCIJ, KI ODSTOPAJO OD DISCIPLINE, KI JO JE DOLOČILA CERKEV.
O zakonski zvezi, §§ 7, 11, 12.
LIX. Nauk sinode, ki trdi, da je “vsaj prvotno najvišji civilni oblasti dano, da za zakonsko pogodbo določi take ovire, ki jo naredijo nično in ki se imenujejo diriment: ker naj bi bila prvotna pravica bistveno povezana s pravico razrešitve; in dodaja, da je Cerkev zaradi privolitve ali privolitve knezov lahko upravičeno določila ovire, ki so dirimano same zakonske pogodbe;
Kot da Cerkev ni vedno mogla in ni mogla po svoji pravici vzpostaviti ovir v zakonskih zvezah kristjanov, ki niso samo preprečevale poroke, ampak so jo tudi naredile nično glede na vez, in ki so kristjane zavezovale tudi z ozemelj nevernikov; in v isti dispenzaciji;
UNIČENJE KANONOV 3, 4, 9, 12 SEJE. 24 TRENTINSKEGA KONCILA; HERETIČNO.
Iz zgoraj navedenega memoranduma o zavezah itd., § 10.
LX. Podobno tudi zahteva sinode, naslovljena na civilno oblast, naj “iz števila ovir umakne duhovno sorodstvo, in sicer tisto iz javne poštenosti, katerega izvor najdemo v Justinijanovi zbirki”, in naj “omeji oviro sorodstva in sorodstva, ki izhaja iz katere koli zakonite ali nezakonite zveze, na četrto stopnjo po civilnem izračunu za stransko in poševno črto, in sicer tako, da ne pušča upanja za pridobitev dispenzije”;
kolikor civilni oblasti pripisuje pravico, da odpravi in zmanjša ovire, ki jih je določila ali odobrila oblast Cerkve; kolikor domneva, da lahko civilna oblast Cerkvi odvzame pravico, da razreši ovire, ki jih je sama določila ali odobrila;
SPODKOPAVA SVOBODO IN OBLAST CERKVE, JE V NASPROTJU S TRIDENTINSKIM, IZHAJA IZ ZGORAJ OBSOJENEGA HERETIČNEGA NAČELA.
URADOV, VAJ, USTANOV, KI SE PRIČAKUJEJO ZA VERSKO KULTURO IN PREDVSEM ZA ČAŠČENJE KRISTUSOVE ČLOVEŠKOSTI.
O veri, § 3.
LXI. Predlog, ki pravi, da bi “neposredno častiti Kristusovo Človeškost, še več, kakšen njen del, vedno pomenilo božjo čast, ki je bila dana Stvarstvu;
ker želi s to besedo neposredno očitati čaščenje oboževanja, ki ga verniki usmerjajo v Kristusovo Človeškost; kot da bi bilo tako čaščenje, s katerim častijo Človeškost in samo živo Kristusovo meso, ne zase in kot golo meso, ampak kot združeno z Božanstvom, božja čast, dana Stvarstvu, in ne prej eno in isto čaščenje, s katerim častijo Utelešeno Besedo z lastnim telesom iz nje (Iz koncil. C. P. V. Gen. can. 9);
LAŽNO, KAPITELJSKO, ODVRAČAJOČE IN ŠKODLJIVO ZA POBOŽNO ČAŠČENJE, KI PRIPADA KRISTUSOVEMU ČLOVEŠTVU, KI MU GA POSOJAJO VERNIKI IN GA JE TREBA POSOJATI.
O molitvi, § 10.
LXII. Nauk, ki zavrača pobožnost do presvetega Srca Jezusovega med pobožnostmi, ki jih opredeljuje kot nove, zmotne ali vsaj nevarne;
To pobožnost razume kot pobožnost, ki jo je odobril apostolski sedež;
LAŽNO, ŠKODLJIVO, ŽALJIVO ZA POBOŽNA UŠESA, ŽALJIVO ZA APOSTOLSKI SEDEŽ.
O molitvi, § 10, Dodatek št. 32.
LXIII. Podobno tudi v tem, da graja častilce Jezusovega Srca, ker ne pomislijo, da ne morejo z latrijo častiti najsvetejšega Kristusovega mesa ali njegovega dela ali celo celotnega Človeštva, ločenega ali odtrganega od Božanstva;
kot da bi verniki častili Jezusovo Srce, ločeno ali odtrgano od Božanstva, medtem ko ga častijo kot Jezusovo Srce, to je Srce Osebe Besede, s katero je neločljivo združeno, kakor so v grobu med tridnevjem smrti brez ločitve ali odtrganja častili brezkrvno Kristusovo Telo;
KAPITELJSKI, ŽALJIV DO ZVESTIH ČASTILCEV KRISTUSOVEGA SRCA.
PREDPISANEGA REDA PRI OPRAVLJANJU VAJ POBOŽNOSTI.
O molitvi, § 14, Dodatek št. 34.
LXIV. Nauk, ki na splošno opredeljuje kot praznoverje “vsako učinkovitost, ki je določena v določenem številu molitev in pobožnih pozdravov;
Kot da bi bilo treba šteti za praznoverno učinkovitost, ki ne izhaja iz števila samega po sebi, temveč iz določila Cerkve, ki predpisuje določeno določeno število molitev ali zunanjih dejanj, da bi dosegli odpustke, izpolnili pokoro in na splošno pravilno in urejeno opravljali sveto in versko bogoslužje;
LAŽNO, NEPREMIŠLJENO, ŠKANDALOZNO, ŠKODLJIVO, ŠKODLJIVO ZA POBOŽNOST VERNIKOV, OMALOVAŽUJOČE ZA CERKVENO AVTORITETO, ZMOTNO.
O pokori, § 10.
LXV. Trditev, ki pravi, da “neredni izbruh tistih novih praks, ki se imenujejo vaje ali misijoni … morda nikoli ali le redko pride do popolnega spreobrnjenja in da so bila tista zunanja dejanja, za katera se je zdelo, da so čustva, le bežni prebliski naravnega razburjenja”;
NEPREMIŠLJENE, NEUSKLAJENE, ŠKODLJIVE, ŽALJIVE ZA POBOŽNO IN ZDRAVO PRAKTICIRANE CERKVENE OBIČAJE IN UTEMELJENE NA BOŽJI BESEDI.
O načinu združevanja glasu ljudstva z glasom cerkve pri javnih molitvah.
O molitvi, § 24.
LXVI. Predlog, ki trdi, da “bi bilo dejanje proti apostolski praksi in proti božjim načrtom, če ljudstvu ne bi zagotovili najlažjega načina združevanja njegovega glasu z glasom celotne Cerkve:
Če ima v mislih uporabo ljudskega jezika, ki ga je treba uvesti v liturgične molitve;
NAPAČNO, NEPREMIŠLJENO, KI MOTI RED, PREDPISAN ZA OBHAJANJE SKRIVNOSTI, IN ZLAHKA POVZROČI VELIKO ZLA.
BRANJA SVETEGA PISMA.
Iz sklepne opombe dekreta o milosti.
LXVII. Nauk, ki trdi, da iz branja Svetega pisma “ni vpisano nič drugega kot resnična nemoč”, in dodaja, da je zameglitev, ki je nastala na osnovnih resnicah religije zaradi zanemarjanja te zapovedi, preveč
LAŽNO, BREZOBZIRNO, KI RUŠI MIR DUŠ, JE BILO NEKOČ OBSOJENO V QUESNELU.
JAVNEGA BRANJA OBSOJENIH KNJIG V CERKVI.
O molitvi, § 29.
LXVIII. Pohvala, s katero sinoda toplo priporoča Quesnelova Razmišljanja o Novi zavezi in druga, čeprav obsojena dela drugih avtorjev, ki akreditirajo Quesnelove zmote, ter jih predlaga župnikom, da bi jih po drugih bogoslužjih brali ljudem, vsak v svoji župniji, kot polna zdravih načel religije;
LAŽNE, ŠKANDALOZNE, BREZOBZIRNE, RAZBOJNIŠKE, ŠKODLJIVE ZA CERKEV, SPODBUJAJOČE RAZKOL IN HEREZIJO.
SVETIH PODOB.
O molitvi, § 17.
LXIX. Predpis, ki med podobami, ki jih je treba odstraniti iz Cerkve, kolikor predstavljajo povod za zmoto za nekulturne ljudi, na splošno in nerazločno navaja tiste z nerazumljivo Trojico;
ZA NJEGOVO SPLOŠNO OBLIKOVANJE JE TEMELJNO IN V NASPROTJU S ČISTO KONSUMACIJO, KI SE PRIKAZUJE V CERKVI, TAKO DA NISO OBLIKE SVETA TRINITETA, KI SO OBČASNO DOVOLJENE IN SE JIH DOVOLJENO VARUJE (Brief Sollicitudini nostrae Pija VI. iz leta 1745).
LXX. Prav tako nauk in predpis, ki na splošno graja vsako posebno čaščenje, s katerim se verniki radi posebej poklonijo neki podobi, tako da se raje zatečejo k eni kot k drugi;
TEMELJNO, PERNIKONSKO, ŠKODLJIVO ZA PASTORALNI POGOJ, KI SE PRIKAZUJE V CERKVI, IN TUDI ZA PRIREDITEV, S KATERO “Bog ni hotel, da bi se te stvari dogajale v vseh spominih svetnikov, saj vsakemu razdeli svoje darove, kakor hoče” (sv. Avguštin, Ep. 78, Clergy, Senioribus, et universae Plebi Ecclesiae Hipponen.).
LXXI. Podobno velja za tisti predpis, ki prepoveduje, da bi se podobe, zlasti Blažene Device, razlikovale z drugimi nazivi, razen z imeni, ki so analogna skrivnostim, o katerih se izrecno govori v Svetem pismu;
Kot da se podobam ne bi mogla dajati druga pobožna poimenovanja, ki jih Cerkev celo v istih javnih molitvah odobrava in priporoča;
NEPREMIŠLJENO, ŽALJIVO ZA POBOŽNA UŠESA, ŽALJIVO ZA ČAŠČENJE, KI JE ŠE POSEBEJ DOLŽNO BLAŽENI DEVICI.
LXXII. Podobno velja za tisto, ki želi, da se kot zloraba izkorenini običaj, da se nekatere podobe hranijo zakrite;
BREZOBZIRNO, V NASPROTJU Z OBIČAJEM, KI SE IZVAJA V CERKVI IN JE BIL UVEDEN V PRID POBOŽNOSTI VERNIKOV.
PRAZNIKOV.
Memo o reformi praznikov, § 3.
LXXIII. Predlog, ki trdi, da je uvedba novih praznikov nastala zaradi malomarnega upoštevanja starih praznikov ter zaradi napačnih predstav o njihovi naravi in namenu;
NAPAČNA, NEPREMIŠLJENA, ŠKANDALOZNA, ŽALJIVA ZA CERKEV IN NAKLONJENA ZLONAMERNOSTI HERETIKOV PROTI PRAZNIKOM, KI JIH PRAZNUJEJO V CERKVI.
Prav tam, § 8.
LXXIV. Razprava sinode o prenosu praznikov, ki so bili uvedeni med letom, na nedeljo, saj je gotovo, da je škof tisti, ki je odgovoren za cerkveno disciplino glede povsem duhovnih zadev; posledično je treba odpraviti tudi predpis o poslušanju maše na tiste dneve, na katere je isti predpis še vedno v veljavi po prejšnjih cerkvenih zakonih; prav tako je treba po sklepu škofa prenesti na advent poste, ki se po cerkvenem predpisu obhajajo med letom;
Ker trdi, da je škofu dovoljeno, da po lastni pravici prenese dneve, ki jih je Cerkev predpisala za obhajanje praznikov in postov, ali da razveljavi zapoved, po kateri je treba poslušati mašo;
NAPAČNA TRDITEV, KI ŠKODUJE PRAVICI SPLOŠNIH ZBOROV IN VRHOVNIH PAPEŽEV, JE ŠKANDALOZNA IN VODI K RAZKOLU.
O OATHIH.
Memo o reformi priseg, § 5.
LXXV. Nauk, ki pravi, da se je v srečnih časih porajajoče se Cerkve zdelo, da je prisega tako tuja naukom božanskega Učitelja in zlati evangeljski preprostosti, da bi “že samo dejanje prisege brez skrajne in nujne potrebe veljalo za nereligiozno dejanje, nevredno kristjana”; poleg tega “neprekinjena vrsta očetov kaže, da je bilo splošno mnenje, da so prisege prepovedane; zato obsoja prisege, ki jih je cerkvena kurija, zgledujoč se po fevdalni sodni praksi, sprejela pri investiturah in celo pri svetih posvečenjih škofov; zato ugotavlja, da je treba od posvetne oblasti izprositi zakon za odpravo priseg, ki se tudi v cerkveni kuriji zahtevajo za sprejem v urade, službe in sploh pri vsakem kurialnem dejanju;
LAŽNE, ŠKODLJIVE ZA CERKEV, ŠKODLJIVE ZA CERKVENO PRAVO, SPODKOPAVAJOČE DISCIPLINO, KI SO JO UVEDLI IN ODOBRILI KANONIKI.
CERKVENIH KONFERENC.
O cerkvenih konferencah, § 1.
LXXVI. Nezaslišan način, na katerega sinoda obravnava sholastiko, kot tisto, ki je “odprla pot iznajdbi novih sistemov, ki so se medsebojno razhajali glede najdragocenejših resnic in nazadnje pripeljali do probabilizma in ohlapnosti”;
kolikor pripisuje sholastiki vrline posameznikov, ki so jo lahko zlorabili ali so jo zlorabili;
LAŽNO, NEPREMIŠLJENO, ŽALJIVO DO VEČINE SVETIH MOŽ IN ZDRAVNIKOV, KI SO V VELIKO KORIST KATOLIŠKE VERE GOJILI SHOLASTIKO, NAKLONJENO SOVRAŽNEMU OBREKOVANJU HERETIKOV PROTI NJEJ.
Ibid.
LXXVII. Podobno, kolikor dodaja, da se je “sprememba oblike cerkvene oblasti, zaradi katere so služabniki Cerkve pozabili na svoje pravice, ki so hkrati njihove dolžnosti, končala tako, da so izgubili prvotne ideje o cerkveni službi in pastoralni skrbi”;
Kot da bi s spremembo oblasti, ki je skladna z uveljavljeno disciplino in potrjena v Cerkvi, lahko pozabili in izgubili prvotno predstavo o cerkveni službi ali pastoralni skrbi;
NAPAČNA, NEPREMIŠLJENA, ZMOTNA TRDITEV.
Prav tam, § 4.
LXXVIII. Predpis sinode o redu obravnavanja stvari na konferencah, po katerem, potem ko je predpostavila, da je treba v vsakem členu razlikovati “tisto, kar pripada veri in bistvu vere, od tistega, kar je stvar discipline”, dodaja, “da se bo v tej isti (disciplini) razlikovalo tisto, kar je potrebno ali koristno za ohranjanje vernikov v duhu, od tistega, kar je nekoristno in teži k temu, da obremenjuje same vernike s težo, ki ni primerna za svobodo otrok nove zaveze; in še bolj od tega, kar je nevarno ali škodljivo, ker spodbuja vraževerje in materializem”;
ker po splošnosti besed vključuje in podreja predpisanemu preverjanju tudi disciplino, ki jo je vzpostavila in odobrila Cerkev, kakor da bi Cerkev, ki jo vodi Božji duh, lahko vzpostavila disciplino, ki ni le nekoristna in bolj obremenjujoča od tiste, ki jo prinaša krščanska svoboda, ampak celo nevarna, škodljiva, saj spodbuja k vraževerju in materializmu;
LAŽNO, NEPREMIŠLJENO, ŠKANDALOZNO, ŠKODLJIVO, ŽALJIVO ZA POBOŽNA UŠESA, ŠKODLJIVO ZA CERKEV IN BOŽJEGA DUHA, PO KATEREM SE RAVNA SAMA CERKEV; NAJMANJ NAPAČNO.
NEPRIMERNO PROTI NEKATERIM MNENJEM, KI SO SE DOSLEJ OBRAVNAVALA V KATOLIŠKIH ŠOLAH.
Oracija sinodi, § 2.
LXXIX. Trditev, ki si jo z zlobo in zaničevanjem jemlje proti mnenjem, o katerih se je razpravljalo v katoliških šolah in o katerih se Apostolskemu sedežu še ni zdelo primerno opredeliti ali izreči;
NERESNIČNA, NEPREMIŠLJENA, ŽALJIVA ZA KATOLIŠKE ŠOLE, KI ODSTOPA OD POSLUŠNOSTI, KI JO JE TREBA IZKAZATI APOSTOLSKIM KONSTITUCIJAM.
TREH PRAVIL, KI JIH JE SINODA DOLOČILA KOT TEMELJ ZA REFORMO REDOVNIC.
Memorandum za reformo redovnikov, § 9.
LXXX. Prvo pravilo, ki na splošno in nedoločno navaja, “da je redovni ali meniški stan po svoji naravi nezdružljiv s skrbjo za duše in vajami pastoralnega življenja in zato ne more biti del cerkvene hierarhije, ne da bi neposredno vplival na načela samostanskega življenja” ;
LAŽNIVI, ŠKODLJIVI, ŽALJIVI DO NAJSVETEJŠIH CERKVENIH OČETOV IN PRELATOV, KI SO POVEZALI INSTITUTE REDOVNEGA ŽIVLJENJA Z ZAPOSLITVAMI DUHOVNIŠKEGA REDA; V NASPROTJU S POBOŽNO, STARODAVNO, ODOBRENO CERKVENO NAVADO IN SANKCIJAMI NAJVIŠJIH PAPEŽEV. “Skoraj kot da bi menihe, ki so zaradi strogosti svojih običajev in svetega zavoda življenja in vere hvalevredni”, ne le oportuno in brez žalitve vere, ampak tudi v veliko korist Cerkve “združili v duhovniške službe” (S. Siricius, Epist. Decret. ad Himerium Tarracon., kap. 13).
LXXXI. Prav tako v tem, kar dodaja, namreč, da sta se sveta Tomaž in Bonaventura pri obrambi mendikantskih inštitutov pred vrhovnimi možmi obnašala tako, da bi si človek želel manj ognja in več natančnosti v njuni obrambi;
ŠKANDALOZNO, ŽALJIVO ZA NAJSVETEJŠE DOKTORJE, NAKLONJENO BREZBOŽNIM PREPIROM OBSOJENIH AVTORJEV.
LXXXII. Drugo pravilo, po katerem “mnoštvo redov in različnost morata naravno voditi v nered in zmedo”; in tisto, kar predpostavlja v § 4, “da ustanovitelji redovnikov (ki so prišli po samostanskih ustanovah) s tem, ko so povečevali redove za redovi, reforme za reformami, niso storili nič drugega, kot da so še bolj razširili prvotni vzrok zla”;
pod redovi in inštituti razumejo tiste, ki jih je odobril Sveti sedež, kot da bi morala različna raznolikost pobožnih služb, ki so jim dodeljeni različni redovi, že po svoji naravi povzročati nemir in zmedo;
LAŽNIVI, OBREKOVALNI IN ŠKODLJIVI TAKO ZA SVETE USTANOVITELJE IN NJIHOVE ZVESTE UČENCE KOT TUDI ZA SAME VRHOVNE PAPEŽE.
LXXXIII. Tretje pravilo, s katerim po predpostavki, da je “majhno telo, ki živi v civilni družbi, ne da bi bilo skoraj njen del, in vzpostavlja majhno monarhijo v državi, vedno nevarno telo”, in pod tem imenom obtožuje zasebne samostane, združene z vezjo skupnega inštituta, zlasti pod predstojnikom, kot posebne monarhije, ki so nevarne in škodljive za civilno republiko;
LAŽNIVI, NEPREMIŠLJENI, ŽALJIVI DO REDOVNIH ZAVODOV, KI JIH JE SVETI SEDEŽ ODOBRIL V KORIST VERE, NAKLONJENI OBREKOVANJU IN KLEVETAM HERETIKOV PROTI ISTIM ZAVODOM.
SISTEMA, TO JE SKLOPA DOLOČB, SESTAVLJENIH V SKLADU Z ZGORNJIMI PRAVILI IN VKLJUČENIH V NASLEDNJIH OSEM ČLENOV ZA REFORMO REGULAROV.
§ 10.
LXXXIV. Člen 1. V Cerkvi naj bi obstajal samo en red. Iz hvaležnosti in zaradi trdnosti načrta je treba izbrati Pravilo svetega Benedikta. Način življenja, ki se izvaja v Porto Realu, bi dal napotke, da bi mu dodali ali odvzeli tisto, kar morda v sedanjih okoliščinah ne bi bilo primerno.
- Člani tega sistema naj se ne bi vmešavali v cerkveno hierarhijo, zato ne bodo imeli javnih cerkva in ne bodo povišani v sveti red, kvečjemu bodo eden ali dva med njimi posvečeni v kurate ali samostanske kaplane; drugi bodo ostali v položaju preprostih laikov.
Vsako mesto naj bi imelo le en sam samostan, ki naj bi se nahajal zunaj njega na najbolj samotnih in oddaljenih krajih.
- Med opravili samostanskega življenja naj bo del absolutno posvečen ročnemu delu, pri čemer naj ostane primeren čas za psalmodijo in, za tiste, ki to želijo, za študij. Psalmodija naj bo zmerna, saj pretirana dolžina povzroča naglico, obžalovanje in raztresenost. Bolj ko so se psalmodija, molitve in prošnje povečevale, bolj sta sorazmerno upadali gorečnost in svetost redovnikov.
- Ne bi smeli sprejemati nobenega razlikovanja med menihi v pevskem zboru ali službi; ta neenakost je ves čas izzivala zelo resne prepire in nesoglasja ter iz skupnosti redovnikov izgnala duha ljubezni.
- Nikoli naj ne bi bila dovoljena zaobljuba večnega ostajanja. Starodavni menihi tega niso vedeli, pa vendar so bili tolažba Cerkve in okras krščanstva. Obljube čistosti, uboštva in poslušnosti naj se ne dopuščajo kot skupno in trdno pravilo, ampak kdor jih hoče v celoti ali delno sprejeti, mora poiskati nasvet in dovoljenje škofa, ki pa nikoli ne bo dovolil, da bi bile večne in da bi minilo leto; dana bo le možnost, da jih obnovi, vendar pod istimi pogoji.
- Škof bo lahko opravil najširši pregled njihovega ravnanja, študija in napredka v krščanski popolnosti; od njega bo odvisno, ali bo posameznike sprejel ali izključil, vendar bo pred tem zaslišal tiste, ki živijo v samostanu.
- Redovniki redovnih redov, ki še obstajajo, bi lahko bili sprejeti v samostan, čeprav so duhovniki, če bi želeli v tišini in odmaknjenosti skrbeti za svoje posvečenje. V tem primeru bi se lahko opustilo splošno pravilo, določeno v drugi številki, vendar tako, da tudi duhovniki ne bi imeli drugačnega načina življenja kot drugi, niti ne bi smeli obhajati, razen v skladu z zgoraj izraženim pravilom, to je, da ni več kot ene ali največ dveh maš na dan; drugi duhovniki se morajo zadovoljiti s tem, da koncelebrirajo s skupnostjo.
PODOBNO ZA REFORMO NUN.
§ 11. Večne zaobljube bodo sprejete šele po štiridesetem ali petinštiridesetem letu starosti. Te nune se bodo uporabljale v konkretnih stvareh in zlasti pri delu ter se predvsem oddaljile od telesnega duhovništva, ki predstavlja poklic večine od njih. Treba bi bilo le videti, če bi bilo zanje primerno, da bi zapustile samostan v mestu.
SISTEM, KI SPODKOPAVA VELJAVNO DISCIPLINO, KI JE BILA ODOBRENA IN SE UPORABLJA ŽE OD DAVNIH ČASOV; ŠKODLJIV, NASPROTEN IN ŽALJIV APOSTOLSKIM KONSTITUCIJAM IN ODLOČITVAM VEČ KONCILOV, TUDI SPLOŠNIH, ZLASTI TRIDENTINSKEGA; NAKLONJEN OBREKOVANJU IN KLEVETAM HERETIKOV PROTI SAMOSTANSKIM ZAOBLJUBAM IN REDOVNIM USTANOVAM, POSVEČENIM TRDNEJŠI IZPOVEDI EVANGELJSKIH NASVETOV.
O SKLICU DRŽAVNEGA SVETA.
Memorandum za sklic nacionalnega sveta, § 1.
LXXXV. Trditev, ki pravi, da zadostuje nekaj poznavanja cerkvene zgodovine, da bi priznali, da je sklic narodnega sveta eden od kanoničnih načinov za končanje sporov v verskih zadevah v Cerkvi posameznih narodov;
Razumljeno v smislu, da se lahko spori, ki se nanašajo na vero in običaje, ki se pojavljajo v kateri koli Cerkvi, končajo z neizpodbitno sodbo nacionalnega koncila, kot da bi bil nacionalni koncil odgovoren za nezmožnost napak v zadevah vere in običajev;
SHIZMATIČNI, HERETIČNI.
Zato zapovedujemo vsem vernikom obeh spolov, naj si ne drznejo misliti, učiti in govoriti o omenjenih predlogih in doktrinah v nasprotju s tem, kar je razglašeno v tej naši konstituciji, tako da kdor jih ali katero od njih skupaj ali ločeno uči, zagovarja ali objavlja ali celo javno ali zasebno razpravlja o njih, razen da bi se proti njim boril, je brez kakršne koli druge izjave podvržen cerkvenemu obsojanju in drugim kaznim, določenim z zakonom za tiste, ki kaj takega storijo.
Poleg tega s to izrecno obsodbo zgoraj navedenih predlogov in naukov ne nameravamo odobriti drugih stvari, ki jih vsebuje ista knjiga, saj je bilo v njej posebej opaziti veliko predlogov in naukov, ki so bodisi podobni zgoraj obsojenim bodisi kažejo tako brezobzirno neupoštevanje splošnega nauka in potrjene discipline kot tudi duha, ki je rimskim papežem in apostolskemu sedežu najbolj škodljiv.
Dve stvari se nam torej zdita vredni posebne pozornosti: da sta bili v zvezi s skrivnostjo Svete Trojice, § 2 Odloka o veri, na sinodi izraženi, če že ne v slabem duhu, pa vsekakor nepremišljeno; zlahka lahko zavedeta zlasti nepripravljene in neprevidne.
Prva: potem ko je upravičeno predpostavil, da Bog v svoji biti ostaja en in najbolj preprost, takoj doda, da se isti Bog razlikuje v treh osebah; zato nepremišljeno odstopa od skupne formule, sprejete v ustanovah krščanskega nauka: formule, v kateri je res Bog razglašen za enega v treh različnih osebah in ne za razločenega v treh osebah. S spremembo besed v veljavni formuli se prikrade nevarnost za zmoto, namreč da bi to Božje bistvo, ki ga katoliška vera priznava kot tako različno v različnih Osebah, da ga obenem izpoveduje kot popolnoma nerazločeno samo po sebi, obravnavali kot različno v Osebah.
Drugo: obravnava istih treh božanskih oseb, uči, da so po svojih osebnih – in nekomunikativnih, če se izrazimo natančneje – lastnostih opisane in imenovane kot Oče, Beseda in Sveti Duh, kakor da bi bilo poimenovanje Sin, posvečeno na toliko mestih v Svetem pismu, manj primerno in natančno, s samim glasom Očeta, ki se je spustil iz nebes in iz oblaka, pa tudi s formulo krsta, ki jo je predpisal Kristus, in s tistim imenitnim pričevanjem, s katerim je sam Kristus imenoval Petra blaženega; prav tako ne smemo pozabiti, da je angelski učitelj (sv. Tomaž, I. del, quest. 34, čl. 2 in 3), ki ga je poučil Avguštin, prav tako učil, da je “v samostalniku Beseda vključena ista lastnost kot v imenu Sin”, saj Avguštin zatrjuje, da je “reči Beseda enako kot reči Sin” (sv. Avguštin, Della Trinità, lib. 7, cap. 2).
Prav tako ne bi smeli molče preiti te imenitne drznosti, polne prevare, ki jo je uporabila sinoda, ki si je drznila ne le z obilno hvalo povzdigniti izjavo galicijskega zbora iz leta 1682, ki jo je apostolski sedež že zdavnaj zavrnil, ampak da bi ji podelila večjo avtoriteto, jo zahrbtno vstavila v dekret z naslovom O veri, odkrito sprejela člene, ki jih ta vsebuje, in z javnim in slovesnim izpovedovanjem teh členov zapečatila tisto, kar se tu in tam uči v istem dekretu. Zato nimamo le veliko resnejšega razloga, da se pritožujemo nad sinodo, kot so se naši predhodniki pritožili nad tistimi Srečanji, ampak je tudi nemajhna žalitev za samo galilejsko Cerkev, da je sinoda menila, da je vredna, da jo pozovemo, naj s svojo avtoriteto zavaruje napake, s katerimi je ta dekret okužen.
Zato je prav tako kot akte galikanskega zbora, takoj ko so prišli na dan, na podlagi njihove apostolske službe grajal, razveljavil, razglasil za nične in neveljavne naš častitljivi predhodnik Inocenc XI. s svojim pismom v obliki kratkega pisma z dne 11. aprila 1682 in nato še bolj izrecno Aleksander VIII. z ustavo Inter multiplices z dne 4. avgusta 1690, toliko močneje pastoralna skrb od Nas zahteva, da nedavno sprejetje takšnih aktov, okuženih s toliko slabostmi, na sinodi pokaramo in obsodimo kot nepremišljeno, škandalozno in, zlasti po odlokih, ki so jih izdali Naši predhodniki, nadvse škodljivo za to apostolsko službo; tako kot jo s to našo sedanjo ustavo grajamo in obsojamo.
Tovrstni goljufiji pripada dejstvo, da sinoda v istem dekretu o veri povzema številne članke, ki so jih teologi louvainske fakultete predložili v presojo Inocencu XI. in tudi dvanajst drugih, ki jih je Benediktu XIII. predložil kardinal Noailles, in brez težav je iz zavrženega drugega koncila v Utrechtu obudila prazno in staro prevaro ter jo nepremišljeno širila med ljudmi s temi besedami : Vsa Evropa dobro ve, da so bili ti členi v Rimu podvrženi najstrožji presoji in da so izšli ne le brez obsodbe, ampak so jih omenjeni papeži celo priporočili. Vendar ne le da ni nobenega verodostojnega dokumenta o tem domnevnem priporočilu, temveč mu nasprotujejo tudi akti pregleda, ohranjeni v zapisnikih Naše vrhovne inkvizicije, iz katerih je razvidno le to, da o njih ni bila sprejeta nobena sodba.
Iz teh razlogov torej z apostolsko avtoriteto v skladu s to konstitucijo prepovedujemo in obsojamo to knjigo z naslovom Akti in odloki škofijskega sveta v Pistoii iz leta 1785. In Pistoia per Atto Bracali Stampatore Vescovile. Z odobritvijo, bodisi pod tem ali katerim koli drugim naslovom, ki je bil doslej natisnjen ali bo natisnjen kjer koli in v katerem koli idiomu, s katero koli izdajo ali različico, kakor prepovedujemo in interdificiramo tudi vse druge knjige v obrambo omenjenega ali njegovega nauka, bodisi rokopisne ali morda že natisnjene ali (bog ne daj!) tiste, ki bodo natisnjene; prepovedujemo branje, prepisovanje, hranjenje in uporabo te knjige vsem in posameznim vernikom pod kaznijo izobčenja, ki jo bodo kršitelji ipso facto prejeli.
Našim častitljivim bratom patriarhom, nadškofom in škofom ter drugim ordinarijem krajev in inkvizitorjem heretične prakse prav tako zapovedujemo, naj vse nasprotnike in upornike absolutno zatrejo in prisilijo z obsodbami in zgoraj omenjenimi kaznimi ter z drugimi pravnimi in dejanskimi sredstvi ter v ta namen po potrebi uporabijo tudi pomoč posvetne roke.
Nadalje želimo, da se kopijam te ustave, četudi so natisnjene, podpisane z roko kakega javnega notarja in opremljene s pečatom osebe, ki ima cerkveno dostojanstvo, prizna enaka vera, kot bi jo pripisali istemu izvirniku, če bi ga razstavili ali pokazali.
Zato ni dovoljeno, da bi kdor koli kršil to našo izjavo obsodbe, ukaza, prepovedi in prepovedi ali ji nepremišljeno nasprotoval. Če bi si jo kdo drznil izpodbijati, naj ve, da si bo nakopal ogorčenje vsemogočnega Boga ter blaženih apostolov Petra in Pavla.
Dano v Rimu, v Santa Maria Maggiore, v letu Gospodovega utelešenja 1794, 28. avgusta, v dvajsetem letu našega pontifikata.