Super Soliditate Petrae

KRATEK
SUPER SOLIDITATE PETRAE
VRHOVNEGA PAPEŽA
PIJA VI.

Papež Pij VI. Za prihodnji spomin.

1. Da je Kristus na trdnem kamnu ustanovil Cerkev in da je bil Peter po posebnem Kristusovem daru prednostno pred vsemi drugimi izvoljen za kneza apostolskega zbora s pristojnostjo, da deluje namesto njega, ter da je posledično prevzel najvišjo skrb in oblast za pastirstvo celotne črede, da potrjuje brate ter jih po vsem svetu razpušča in povezuje, je katoliška dogma, ki jo je vesoljna Cerkev, prejeta iz Kristusovih ust, učena in branjena z nenehnim oznanjevanjem očetov, v vseh časih sveto ohranjala in jo je z odloki vrhovnih papežev in koncilov pogosto potrjevala proti zmotam izumiteljev.

V tej kneževini apostolskega sedeža je Kristus zlepil vez edinosti tako, da bi Cerkev, ki naj bi se razširila po vsem svetu, z medsebojnim združevanjem vseh v eni glavi združili njeni sestavni deli, pa naj bodo še tako oddaljeni drug od drugega, in da moč te moči ne bi veljala le za širino prvega sedeža, ampak predvsem za celovitost in odrešenje celotnega telesa. Zato ni čudno, da so se tisti, ki so v vseh preteklih stoletjih, ko je starodavni sovražnik človeštva izlil svoje sovraštvo proti Cerkvi, najprej vrgli proti temu Sedežu, v kateri je vsebovana trdnost edinosti, da bi, potem ko bi razbili – če bi bilo mogoče – temelj in uničili povezavo Cerkva z Glavo, na kateri se podpira, krepi in cveti, bi isto Cerkev, nesrečno trpečo in raztrgano od zlomljenih sil, oropali svobode, ki ji jo je dal Kristus, in jo podvrgli nedostojnemu suženjstvu.

2. Pred nekaj leti je mož živahnega uma, že preveč znan po pamfletih, ki so že zdavnaj obsojeni, Eybel, dal novo pričevanje o svoji agresivni misli proti nam in temu apostolskemu sedežu: ko je slišal za potovanje, ki smo ga opravili iz verskih razlogov, je med svojimi rojaki pohitel širiti pamflet s tem nepreverljivim naslovom: Kaj je papež? Z njo je nameraval zmanjšati ta pobožna prizadevanja, ki jih je povzročil Naš prihod, in poskrbeti, da bi ugled papeškega dostojanstva postal osovražen za duhovniški red in prezirljiv za ljudski razred. Toda usmiljeni Bog mu ni dovolil, da bi izpolnil svojo zaničevanja vredno zaobljubo, saj so nas s tako slovesnostjo in udeležbo sprejeli njegovi rojaki, ki jih je skušal odtujiti od Nas, in s takšno pozornostjo in aplavzom z vseh strani, da je bilo jasno, da – čeprav smo bili brez lastnih zaslug po volji Božje previdnosti povišani na Petrov sedež – je bilo vendarle po božanski odločitvi samega Gospoda poskrbljeno, da nevrednost naslednika ne bi vplivala na čast, ki pripada Petru.
3. Takrat pa se nam je zdelo primerno, da se vzdržimo zaslužene obsodbe te brošure, prvič, da se ne bi najbolj sumničavim, ki jih nikoli ne manjka, zdelo, da smo se raje prepustili svoji žalosti, kot da bi izpolnili svojo dolžnost; in drugič, ker bi se lahko zdelo, da bo taka brošura kmalu padla v pozabo, saj sama po sebi ni imela nobene vrednosti in ni dodala ničesar razen določene, več kot drzne, drznosti pri prepletanju starih obrekovanj. Vendar smo nedavno izvedeli, da so si nekateri sovražniki, ki so vedno pripravljeni sejati razdor, prizadevali, da bi bilo to skromno delo večkrat ponatisnjeno, ne le v izvirnem jeziku, ampak tudi prevedeno v več drugih jezikov, celo v ljudsko grščino, in da bi se na široko razširilo. Oživljala sta jih namen in upanje, da bo dovoljenje za smešno pisanje privabilo k branju več kot le redke in da bo drznost pisca v njegovih trditvah zavedla neprevidne, ki jih ni malo. Zavedali smo se, da ne smemo odlašati in se po svojih močeh zoperstaviti zlu, ki je iz dneva v dan naraščalo; z vsemi močmi in sredstvi si moramo prizadevati, da bi tiste, ki skušajo (Bog daj, da ne bi bili domači sovražniki) ogroziti mir in edinost Cerkve, vrnili k razumnejšim namenom, da dobri verniki, ujeti v njihove laži, zaradi nečednih novotarij naraščajočih zmot ne bi bili nesrečno odvedeni od varnosti pravoslavne vere.
4. Vsekakor, kot uči Avguštin, medtem ko je Bog nauk resnice postavil na Stolnico edinosti, ta nesrečni pisec, nasprotno, ne zanemarja ničesar, da bi na vse načine trpinčil in nasprotoval tej Petrovi stolici, na kateri so očetje s soglasjem častili to Stolnico, “na kateri edini morajo vsi ohranjati edinost; iz katere izhajajo v vseh drugih pravice častitljivega občestva; h kateri se mora pridružiti vsaka Cerkev in vsi verniki, kjerkoli že so”. Ta nesrečnež se ni bal, da bi množico označil za fanatično, ki bo, kot je predvideval, ob pogledu na papeža eksplodirala s temi izrazi: On je človek, ki je od Boga prejel ključe nebeškega kraljestva z močjo vezanja in razvezovanja; noben drug škof mu ne more biti enak; škofje sami od njega prejemajo svojo oblast, tako kot je on od Boga dobil svojo lastno, najvišjo oblast, da je Kristusov namestnik, glava vidne Cerkve in vrhovni sodnik vernikov.

Tako bi bil, grozno rečeno, fanatičen že sam Kristusov glas, ki Petru obljublja ključe nebeškega kraljestva z močjo vezanja in razvezovanja: te ključe, ki naj bi se prenašali na druge in za katerimi Oktat iz Milevlja po Tertulijanu ni okleval trditi, da jih je prejel samo Peter?

Fanatike je treba opredeliti kot tolikokrat ponovljene slovesne odloke papežev in koncilov, s katerimi so bili obsojeni tisti, ki so zanikali, da je rimskega papeža, vidno glavo Cerkve in namestnika Jezusa Kristusa, Bog postavil za naslednika blaženega Petra, kneza apostolov; da mu je bila zaupana vsa oblast upravljanja Cerkve in da mu pripada resnična pokorščina tistih, ki se imajo za kristjane; in da je vrednost primata, s katerim razpolaga po božji pravici, tolikšna, da presega druge škofe ne le po častnem položaju, ampak tudi po obsegu svoje najvišje oblasti?

Zato je najbolj obžalovanja vredna prehitra in slepa drznost tega moža, ki se je s svojo nedolžno knjižico lotil ponovnega uveljavljanja zmot, obsojenih s toliko dekreti, in ki je tu in tam s številnimi zvijačami dejal in namignil, da da vsak škof, ki ga je Bog poklical k upravljanju Cerkve, ni nižji od papeža in ni obdarjen z manjšo močjo; Kristus je dal vsem apostolom enako moč; nekateri verjamejo, da lahko nekatere stvari pridobi in podeli samo papež, ki jih lahko na enak način, tako v zadevah posvečenja kot cerkvene pristojnosti, pridobi vsak škof; Kristus bi želel, da bi bila Cerkev upravljana kot republika, in da takšna ureditev zaradi enotnosti potrebuje predsednika, ki pa si ne upa posegati v zadeve drugih, ki vladajo istočasno; kljub temu imajo pravico opominjati malomarne, naj izpolnjujejo svoje dolžnosti; moč primata naj bo vsebovana v edini pristojnosti, da nadomešča malomarnost drugih in s spodbujanjem in zgledom skrbi za ohranjanje edinosti; papeži ne morejo ničesar storiti v drugih škofijah, razen v nekaterih izrednih primerih; papež je voditelj, ki svojo moč in trdnost dobiva od Cerkve; papeži so si uzakonili, da lahko kršijo pravice škofov, si pridržujejo absolucije, dispenzije, odločitve, pritožbe, podeljevanje beneficijev, skratka vse dolžnosti, ki jih po vrsti našteva in jih predstavlja kot neprimerne in škodljive pridržke za škofe.

5. Da bi ne toliko zagotovil verodostojnost lastnih trditev, kolikor jih na nek način ukradel, v dolgem nizu predstavi imena najsvetejših očetov, katerih stavke uporablja poljubno, s precejšnjo prevaro, tako da si jih je tu in tam prilastil; med citati izbere dva, ki zvenita v hvalo škofovskemu dostojanstvu, druge, s katerimi so očetje povzdigovali umestno superiornost papeške oblasti, pa zamolčano preide.

Če bi bili Očetje navzoči, bi zavrnili predrzno obrekovanje tega človeka s tistimi besedami, s katerimi so ne le oznanjali primat apostolskega sedeža in spoštovanje do njega, ampak so v nesmrtnih spisih pustili pričevanje za prihodnji spomin. Sam Ciprijan, čigar besede so naslednje: “Bog je en, Kristus en, Cerkev ena in stolnica ena, ustanovljena nad Petrom z Gospodovo besedo”, odkrito izjavlja, da je Petrova stolnica glavna Cerkev, iz katere izvira duhovniška edinost in v katero perfidija ne more imeti dostopa.

6. Krizostom odkrito izjavlja, da je Peter po svoji pravici lahko izvolil naslednika namesto izdajalca. To pravico, ki izhaja iz prvenstva, so izkoristili sam Peter in prvi Petrovi nasledniki, ko so ustanavljali Cerkve po vsem Zahodu in jim pred vsako sinodo na čelo postavili škofe, ki so jim dodelili čredo, za katero je bilo treba skrbeti; določenim regijam so določili eno samo stolnico, katere škof je z apostolsko oblastjo predsedoval tudi drugim. Inocenc I. navaja številne dokaze o ustanovitvi teh Cerkva, na podlagi katerih lahko vsakdo razume, da se papeška oblast ni pojavila kot posledica discipline, ki so jo prej vzpostavile sinode, ampak je zasijala pred disciplino, vzpostavljeno s sinodalnimi odloki. Znano je tudi, da je isti papež s svojimi dekreti posvetil Antiohijsko cerkev, vodjo vzhodne škofije.
7. Epifanij potrjuje, da sta Ursacij in Valens, spodbujena h kesanju, prinesla papežu Juliju Romanu pamflete, s katerimi sta prosila odpuščanja za svojo zmoto in prosila, da bi bila pripuščena k obhajilu in kesanju.
8. Hieronim, za katerega je bil vsakdo, ki ni bil v občestvu s Petrovim sedežem – skalo, na kateri je dobro vedel, da je bila zgrajena Cerkev -, profan, je v zelo pomembnih sporih prosil Damasa le, naj mu podeli pooblastilo za govorjenje in sporočanje.
9. Avguštin priča, da se je iz Svetega pisma naučil, da je prvenstvo apostolov v Petru dvignjeno z izredno milostjo; da je načelstvo apostolata treba postaviti pred vsak škofovski sedež; rimska Cerkev, Petrov sedež, je sama po sebi kamen, ki ga ponosna vrata pekla ne morejo premagati. S tem je ovržena še ena pisateljeva kalvarija, po kateri naj bi z imenom kamen, na katerem je Kristus zgradil svojo Cerkev, ne mislili na osebo, temveč na Petrovo vero ali veroizpoved, kakor da bi ti očetje – ob uporabi občudovanja vredne plodnosti Svetega pisma – besedi kamen pripisali prav to; opustili so dobesedni pomen, s katerim se neposredno nanaša na Petra, in ga niso izrecno ohranili.

Tako tudi Ambrož, Avguštinov učitelj: “Petru je rekel: “Ti si Peter in na tej skali bom zgradil svojo Cerkev”; zato je tam, kjer je Peter, tam je Cerkev”. To je soglasen glas očetov, to je uveljavljeno izročilo doktorjev; Bernard ga je prevzel od starešin in ga povzel v naslednjih nekaj besedah, ko je govoril Evgenu: “Ti si tisti, ki so mu bili dani ključi, tisti, ki so mu bile zaupane ovce … Drugim so bile zaupane črede, vsakemu po ena čreda: tebi so bile zaupane vse; ena čreda in samo ena. Ti nisi samo pastir ovac, ampak tudi edini pastir vseh pastirjev”. Z mlekom tega nauka so bili hranjeni tisti, ki so odraščali v Kristusovi Cerkvi; če se ga želijo spominjati, so bili z njim od mladostnih let prepojeni tisti, ki se zdaj pustijo nositi vsakemu doktrinarnemu vetru. Prav tako je iz evangelija postalo znano, da je Kristus Petru zaupal ovce v pašo, ne pa Petru ovce v pašo.

10. V resnici se nikoli ni zgodilo, da bi se ekumenske sinode odtrgale od izročila očetov. Kalkedonski očetje so bili pripravljeni prisluhniti Petru, ki je govoril skozi Levova usta; prav tako niso mislili, da bi lahko neomajnost njihovih dejanj z izproseno potrditvijo izhajala od katerega koli škofa, temveč od Leona kot njihovega voditelja.
11. Osma splošna sinoda je kot svoje prvo dejanje odobrila skrbno preučeno spomenico, in sicer normo, s katero je bilo po mnogih znamenitih stvareh glede avtoritete rimskega papeža predpisano, da je treba “tiste, ki se ne strinjajo z apostolskim sedežem, ločiti od občestva katoliške Cerkve in da se njihova imena ne smejo brati med svetimi skrivnostmi”. Poleg tega, ker je bilo treba še odločiti o nekaterih oprostitvah, ki jih je zelo zahteval interes Cerkve, si očetje niso upali sami sebi podeliti možnosti, da bi podelili takšno dovoljenje: v resnici so menili, da je treba za to prositi Apostolski sedež prek patriarha Ignacija; tako so priznali, da niti patriarhi sami nimajo moči, da bi opustili kanone.
12. Velika četrta lateranska sinoda v 5. poglavju uči, da ima rimska Cerkev po Gospodovi dispoziciji kot mati in učiteljica vseh kristjanov glavarstvo redovne oblasti nad vsemi drugimi.
13. Na drugi sinodi v Lyonu [leta 1274] je bila objavljena izpoved vere Grkov, s katero pričajo, da priznavajo, da ima rimska Cerkev vrhovni in polni primat in glavarstvo nad vso katoliško Cerkvijo; sprejela jih je s polnostjo oblasti, ki jo je Gospod sam podelil blaženemu Petru, knezu apostolov in najvišji glavi, katerega naslednik je rimski papež. Florentinska sinoda [leto 1489] je po prejšnjih sinodah s slavnim dekretom potrdila katoliško dogmo o prvenstvu.
14. Očetje tridentinskega koncila so pod navdihom istega Božjega duha izjavili, da “lahko vrhovni papeži na podlagi najvišje oblasti, ki jim je podeljena nad vesoljno Cerkvijo, pridržijo za svojo posebno presojo nekatere težje kazenske primere” (Tridentinski koncil, zasedanje XIV, poglavje 7). Posledično ta oblast, ki se širi po vseh Cerkvah in za druge podobne urade – in ki jo avtor pamfleta slabo poskuša zavrniti -, pripada enako papežem, ni pridobljena na noben drug način, niti je niso podelili podrejeni, temveč je s primatom povezana z redovno zakonodajo: na to se mora sklicevati tisti, ki ne dvomi, da je treba nebeško modrost sinod postaviti daleč pred spore človeške nevednosti.
15. Eybel se sklicuje na koncil v Konstanci [leto 1414]. Vendar se je moral spomniti, da so bile na njem obsojene tako napake Wicleffa, ki je trdil, da za odrešenje ni treba verjeti, da je rimska Cerkev najvišja med drugimi Cerkvami in da je papež naslednji in neposredni Kristusov namestnik, kot tudi napake Janeza Husa, po katerem Peter ni in ni bil glava svete katoliške Cerkve. Martin V. je tem zmotam nasprotoval z vrsto razumnih besed in predpisal, da je treba osumljene zaslišati: ali verjamejo, da je blaženi Peter Kristusov namestnik in da je obdarjen z močjo vezanja in razvezovanja na zemlji. Prav tako, da je kanonično izvoljeni papež naslednik blaženega Petra in ima najvišjo oblast v Božji Cerkvi. Prav tako, da lahko papež podeljuje odpustke vsem kristjanom in tudi posamezni škofje svojim podrejenim v skladu z omejitvami svetih kanonov. To jasno ovrže zmoto človeka, ki si je v svoji nepremišljeni disertaciji o odpustkih drznil zapisati, da lahko vsak škof na enak način kot papež podeljuje odpustke. Kdor želi skrbneje, z uravnoteženim in mirnim umom razmisliti o dokumentih očetov in sinod, bo zagotovo uvidel, da predvidevajo avtoriteto, ki je veliko bolj ugledna od tiste, ki jo vsebuje zgolj direktorij – kot pravijo – opremljen z nalogo opominjanja, opominjanja in popravljanja.
16. Bazilijani sami namreč v sinodalnem odgovoru tarantskemu škofu odkrito izjavljajo, da priznavajo in verujejo, da je rimski papež glava in primat Cerkve, Kristusov namestnik in od Kristusa, ne od ljudi ali drugih sinod, izbran za pastirja kristjanov: samo njemu je Gospod dal ključe; samo njemu je bilo rečeno “Ti si Peter”; samo on je bil poklican v polnost oblasti; drugi so bili poklicani, da sodelujejo pri dolžnostih. Zato bi ga [Eybla] moralo biti sram lastne nemočne drznosti, s katero namerava udariti po tisti polnosti moči, ki jo bazilijanci razlagajo med osnovami nauka, ki so tako dobro znane in priljubljene, da jih ne bi bilo treba naštevati.

Resnici na ljubo je to, kar je bilo rečeno zgoraj, povedal že Avguštin: v rimskem sedežu je bil vedno v polni veljavi primat apostolskega sedeža in ta primat apostolata je treba postaviti pred vsak škofovski sedež, kot je razvidno – skupaj z mnogimi drugimi – iz izrednega znamenja, na podlagi katerega Petrov naslednik s tem, da zasede Petrovo mesto, po božji pravici najde dodeljeno univerzalno Kristusovo čredo in hkrati s škofovskim sedežem prejme oblast univerzalne vlade. Zatem je potrebno, da se drugim škofom dodeli njihov posebni del črede, ne po božji pravici, ampak po cerkveni pravici, ne po Kristusovih ustih, ampak po hierarhičnem posvečenju, tako da lahko prek tega vsak izvaja običajno oblast vladanja. Kdor želi rimskemu papežu odvzeti vrhovno oblast te dodelitve, bo nujno prizadel zakonito nasledstvo škofov po vsem svetu, ki upravljajo Cerkve, ustanovljene izključno z apostolsko oblastjo: od rimskega papeža so prejeli poslanstvo, da jih upravljajo, pa naj bodo ločene od drugih ali medsebojno združene. Zato ni mogoče napasti tega občudovanja vrednega konzorcija moči, ki je po božji milosti pripisan Petrovemu sedežu, ne da bi povzročil hude motnje v Cerkvi in ne da bi ogrozil samo škofovsko oblast, kot je dejal Leon Veliki, namreč da Peter upravlja prav tiste, ki jih v temelju upravlja tudi Kristus. In če je Kristus hotel, da bi bilo med Petrom in drugimi knezi nekaj skupnega, drugim ni nikoli ničesar dal drugače kot prek njega.

17. [Eybel] hvali galikanske prelate in doktorje, in to povsem po nepotrebnem. Ali potemtakem misli, da je mogoče od njih dobiti podpornike zanj? Morda najstarejših ali tistih, ki so v srednjem veku ali v novejšem času blesteli v tej slavni Cerkvi s hvalnico pobožnosti ali nauka? Toda med temi starci, če omenim le nekatere med mnogimi, mu ni žal slišati Cezarja Arelatense, dunajskega Avita, od katerih se prvi obrača na papeža Simmaha s prošnjo v pismu: “Kakor se je škofovstvo začelo z osebo blaženega Petra, tako je potrebno, da vaša svetost posameznim Cerkvam jasno razloži, kaj morajo spoštovati.”

Avito nato Ormisdu: “Prosimo vas, da me poučite, kako naj odgovorim vašim sinovom in mojim bratom, to je Galcem, če se bodo posvetovali z menoj, tako da jaz, že prepričan, ne bom govoril samo o pobožnosti Dunajčanov, ampak celotne Galije, in lahko obljubim, da bodo vsi sprejeli vašo sodbo o stanju vere”.

Avrelijanski očetje ponovno poudarijo, da so kanonični postopki, ki jih je treba upoštevati pri izvolitvi metropolitov, določeni z odloki apostolskega sedeža.

18. Poslušajmo iz srednjega veka Inkmara iz Reimsa, ko potrjuje, da je bil vedno zvest in v vsem podrejen Apostolskemu sedežu, materi in učiteljici vseh Cerkva, in njegovim vladarjem: s tem je hotel videti, koliko je dolžan Apostolskemu sedežu, in odkrito izjavlja, koliko se mu to zdi dolžno.

Prisluhnite tudi Ivu Carnotensu, ki ostro obsoja drznost tistih, ki dvigajo glavo proti Apostolskemu sedežu: “Nasprotovati njegovim sodbam in konstitucijam pomeni očitno si nakopati manifestacijo heretične sprevrženosti; predvsem in v osnovi je naloga Apostolskega sedeža, da potrjuje ali graja posvečenje tako metropolitov kot drugih škofov, da popravlja konstitucije in sodbe drugih, da se trdno drži svojih odločitev in ne dovoli, da jih kdo nižji spremeni ali popravi. To dokazuje tudi z avtoriteto Gelasija.

19. Če od te antike preidemo v novejše čase, mu ne bi smele biti neznane zelo resne obsodbe zoper slavnega odpadnika Spalatesa, ki jih je izdala ugledna teološka fakulteta v Parizu: v njih bi zlahka videl zgodnjo obsodbo svoje knjige.

To so bile napake Spalateseja, za katere fakulteta ni dvomila, da bi bilo treba vtisniti pečat heretičnega in shizmatičnega pragmatizma. “Razlika v moči med apostoli je človeška iznajdba, ki v svetih evangelijih in božanskih spisih nove zaveze sploh ne nastopa.” (Razglasitev te izjave za heretično in shizmatično v skladu z običajno apostolsko jurisdikcijo, ki je obstajala samo pri svetem Petru). “V Cerkvi ni mogoče priznati nobene druge vrhovne glave in monarha razen Kristusa. Vsi škofje skupaj, solidarno in posamezno upravljajo isto Cerkev s polno oblastjo. Rimska Cerkev je bila in je glavna v plemenitosti, spoštovanju, slavi in avtoritativnem dostojanstvu, ne pa v prvenstvu vladanja in jurisdikcije”. (To izjavo razglasi za heretično in shizmatično, saj odkrito namiguje, da Rimska cerkev po božji pravici nima oblasti nad drugimi Cerkvami). “Vsak škof je po božji pravici univerzalen. Monarhične oblike Kristus ni takoj uvedel v Cerkvi; napačno je, da je zveza katoliške Cerkve v enotnosti vidnega vladarja”. Ker je Spalatese dodal, da se pravilno razumljeni nauk pariških učiteljev v ničemer ne razlikuje od njegovega, so šokantno obrekovanje takoj zavrnili “kot očitno prevaro proti pariški fakulteti”.

20. Izjemno pričevanje v skladu z zgoraj omenjeno sodbo pariških doktorjev in z nenehnim izročilom glavnih prerokov o prvenstvu rimskega papeža so galikanski prelati podali na skupščinah leta 1681. Pravijo: “On je glava Cerkve, središče edinosti; nad nami ima primat oblasti in jurisdikcije, ki mu ju je podelil Jezus Kristus v osebi svetega Petra; kdor bi od te resnice odstopal, bi bil shizmatik, celo heretik.”
21. Avtor pamfleta gotovo nikakor ni poznal svetlih dokumentov o rimskem papežu, ki so jih črpali iz vseh spominov antike. Zato je njegova vztrajnost proti rimskemu sedežu še toliko bolj trdovratna: Ker ni mogel zamegliti in uničiti sijajnih pričevanj očetov, jih je z veliko predrznostjo brez oklevanja izdajal za napačno razumljene alegorije; zato se je deloma zgodilo, da so dolga stoletja verjeli, da je papež to, kar ni, kakor da bi se sveti očetje, ki jih je Bog dal svoji Cerkvi za pastirje in zdravnike v zadevi najresnejšega pomena, ki po splošnem soglasju sodi v ustavo Cerkve, sami motili ali pa bi vernikom dali razlog za zmoto. Pač pa je tisti, ki ugotovi, da je treba rimskemu papežu verjeti drugače, kot se je verjelo neprekinjeno več stoletij zapored, tisti, ki mora biti prepričan v gnusno zmoto.
22. Po podobnem zgledu naših predhodnikov smo menili, da je primerno, da te stvari razložimo nekoliko podrobneje, kot to zahteva razum naše dolžnosti, pri čemer ne iščemo lastnih koristi, temveč koristi duš, in si prizadevamo ohraniti edinost v vezi miru, da bi po razkritju prevar tistih, ki zlorabljajo ime očetov, da bi omajali njihove sodbe, vsi razumeli, da starim očetom ni bilo nič bolj drago kot to, da bi vsi ohranili edinost v tisti Cerkvi, ki jo je Kristus ustanovil kot mater in učiteljico vseh drugih.
23. Zagotovo je ena ovčja čreda Kristusova Cerkev, katere edini vrhovni pastir je sam Kristus, ki kraljuje v nebesih; na zemlji je pustil enega vrhovnega namestnika, vidnega pastirja, v čigar glasu so ovce slišale Kristusov glas, tako da, zapeljane s tujimi glasovi, niso zablodile na zastrupljene in smrtonosne pašnike.

Zato, da bi se verniki, zaupani Naši oskrbi, previdneje izogibali profanim stvarem in praznim besedam, ki služijo brezboštvu, in da bi ostali neomajno priklenjeni na ta Stol Edinosti, na katerem Peter še vedno živi kot na svojem sedežu ter predseduje in zagotavlja resnico vere tistim, ki jo iščejo, in da se ne bi dali zapeljati v to prevaro, če bi mislili, da je to, kar je bilo vzpostavljeno po Kristusovem ukazu, izsiljeno zaradi ambicije, zaupano zaradi nevednosti ali laskanja ali pridobljeno z zlobno umetnostjo. Odredili smo, da se omenjena brošura, prevedena iz germanskega jezika v latinščino, predloži v pregled številnim učiteljem svete teologije; po njihovih posvetovanjih, potem ko smo slišali glasove naših častitljivih bratov, kardinalov Svete rimske cerkve, splošnih inkvizitorjev po vsej krščanski republiki proti heretični praksi, ki so jih izrazili v naši navzočnosti, motu proprio in za gotovo vednost, s polnostjo apostolske moči grajamo in obsojamo omenjeno brošuro, katere latinski naslov je “Quid est papa? Z oprostitvijo Cezarejske kraljeve komisije za cenzuro od navedbe avtorjevega imena. Dunaj, pri Josephu Edlenu de Kurzbecku, 1782” in v grščini enakovreden naslov, ker vsebuje predloge, ki so oziroma so lažnivi, škandalozni, nepremišljeni, škodljivi, spodbujajo razkol, napačni, spodbujajo herezije, heretični in drugi, ki jih je Cerkev že obsodila; želimo in odrejamo, da se omenjena knjižica za vedno pokara in obsodi.

24. Nadalje odrejamo, da si noben član Kristusovih vernikov, kakršnegakoli stanu ali dostojanstva, tudi če je vreden posebne omembe, ne sme drzniti ali drzne brati ali obdržati zgoraj omenjene knjižice, ki je že natisnjena ali v rokopisu, bodisi v izvirnem besedilu bodisi v kateri koli drugi različici, ali jo ponovno natisniti ali dati natisniti, pod kaznijo suspenza a Divinis v primeru cerkvenih oseb in pod kaznijo izobčenja v primeru posvetnih oseb: kazni se izrečejo ipso facto brez kakršne koli druge izjave. Pridržujemo sebi in rimskim papežem, našim naslednikom, odpuščanje in odpust teh kazni, razen edino – kar zadeva zgoraj omenjeno izobčenje – da lahko vsak spovednik od te kazni odpusti in articulo mortis.
25. Nadalje naročamo knjigarnarjem, tiskarjem, vsem in posameznikom kakršnegakoli ranga, stanu in dostojanstva, cerkvenim in posvetnim osebam, tudi če bi bilo treba posebej in osebno omeniti, da morajo, če jim kdaj pride v roke zgoraj omenjena knjižica, natisnjena v izvirnem jeziku ali v katerem koli jeziku, ali celo v rokopisu, nemudoma prinesti ordinariju krajev, in sicer pod istimi kaznimi suspenza a Divinis oziroma izobčenja.
26. Da bi se s tem pismom lažje seznanili vsi in da se nihče ne bi mogel izgovarjati, da ga ne pozna, želimo in zapovedujemo, da se kot običajno s pomočjo nekaterih naših kvestorjev objavi na vratih bazilike kneza apostolov, apostolske pisarne, generalne kurije v Montecitoriu in na trgu Florino polje v Rimu ter da tam ostanejo izvodi. Tako objavljeno se razume, da zavezuje vse in vse zainteresirane posameznike, kot da bi bilo osebno sporočeno in nakazano. Prepisom tega pisma, to je kopijam, tudi tiskanim, ki jih je podpisal kakšen notar in so opremljene s pečatom osebe, ki ima cerkveno dostojanstvo, je treba izkazati enako vero – bodisi na sodišču bodisi kje drugje, na katerem koli kraju -, kot bi jo izkazali pričujočemu, če bi bilo razstavljeno in prikazano.

Dano v Rimu, pri svetem Petru, pod ribiškim prstanom, 28. novembra 1786, v dvanajstem letu našega pontifikata.