Inscrutabile

Nepristranskost
Papež Pij VI. – 1775

O PROBLEMIH PONTIFIKATA

Patriarhom, primasom, nadškofom in škofom celotne Katoliške cerkve.

Častitljivi bratje, Pozdravljamo vas in vam podeljujemo svoj apostolski blagoslov.

Skrivnostni načrt božje modrosti, katere dela so vedno čudovita, ni preziral Naše ponižnosti, temveč nas je hotel postaviti za glavo škofov in nas počastiti kot voditelje svoje celotne Cerkve. Kakor je izbral mladega Davida med tisočerimi in ga iz pastirja ovac dvignil, da bi na slavnem prestolu vladal svojemu ljudstvu in ga s palico vodstva naredil sprejemljivega Bogu, tako je izbral tudi Nas. Drugi so se zdeli bolj vredni papeške tiare, zlasti ker smo bili pravkar imenovani v kolegij kardinalov in smo tam zasedali zadnje mesto.

Ko hvaležno razmišljamo o njegovi neskončni dobroti do Nas, se ne moremo vzdržati solz zaradi njegovega dobrohotnega usmiljenja in vsemogočnosti, da je tako velikodušno podelil svoje milosti tistemu, ki ni bil priporočen zaradi lastnih zaslug. Kljub pomanjkanju moči in zaslug nas je postavil za voditelja ljudstev, da bi kot predstavniki večnega Pastirja na zemlji pasli Izrael, njegovo dediščino, in ga vodili na sveto goro Sion, nebeški Jeruzalem.

Ker nam kot posvečenemu papežu najbolj ustreza, da svojo poslušnost in predanost pokažemo s hvalnico Gospodu, ne moremo zadušiti svojih vzklikov navdušenja, ko ga slavimo in vzklikamo s prerokom: “Naj Naša usta govorijo hvalo Gospodu in Naša duša, duh, meso in jezik naj blagoslavljajo njegovo sveto ime.”[1] “Toda če je versko ravnanje veseliti se milosti, je treba biti tudi zaskrbljen, da si jo zaslužimo. Kajti kaj je tako strašnega kot trud za šibkega, višina za nizkega in čin za tistega, ki si ga ne zasluži?”[2]

2. Koga ne bi bilo strah sedanjega stanja krščanskega ljudstva? Božanska ljubezen, po kateri ostajamo v Bogu in Bog v nas, postaja zelo hladna, saj grehi in hudobija vsak dan naraščajo. Kdo ne bi bil pretresen, ko pomisli, da smo se lotili naloge varovanja in zaščite Cerkve v času, ko se proti ortodoksni veri pripravljajo številne spletke, ko se nepremišljeno prezira varno vodstvo svetih kanonov in ko zmedo na široko širijo ljudje, pobesneli zaradi pošastne želje po inovacijah, ki napadajo same temelje razumne narave in jih poskušajo zrušiti? Zagotovo “ob takšnem razlogu za strah ne bi imeli nobenega upanja, da bi se rešili suženjstva, razen če Varuh Izraela, ki ne spi, ne bi rekel svojim učencem: “Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Sklenil je biti ne le varuh ovac, ampak tudi pastir pastirjev.”[3]
3. Ker pa se božanske milosti najbolj radodarno spuščajo na nas, ko se Naša molitev dviga k Bogu, vas, Naše pomočnike in svetovalce, v tem Našem prvem nagovoru k vam posebej prosimo za ljubezen, po kateri smo eno v Gospodu, in za vero, po kateri rastemo v eno telo. Prosite Boga, naj nas vsak dan okrepi s svojo močjo in na nas izlije Duha nasveta in poguma, da se bomo lahko odločili, kakšne ukrepe naj sprejmemo v teh težkih okoliščinah, in da bomo imeli moč za uresničitev svojih odločitev. Zato molite v Duhu in naj bo vaša molitev najzanesljivejši dokaz vaše ljubezni do Nas in vaše bratske povezanosti. Prikličite zasluge presvete Marije, Božje matere, Naše posebne zavetnice, in vsega nebeškega dvora, da bomo hitro prejeli pomoč, ki jo potrebujemo. Prosite za nas zlasti zaščito in obrambo svetega apostola Petra. “Bolj se veselimo, da lahko služimo njegovemu sedežu, kot da bi ga zasedali, v upanju, da bo zaradi njegovih molitev Bog usmiljenja prijazno upošteval čas Naše službe in se usmilil varovati in hraniti pastirja svojih ovac.”[4]
4. Pozivamo vas, da pokažete, da ste zvesti skrbniki Božjih skrivnosti. Ker je Gospod vaš delež, dobro veste, kaj morate storiti in pretrpeti za Božjo Cerkev pri pogumnem izpolnjevanju svoje službe. Zato vas spodbujamo, da z uvajanjem rok prebudite milost, ki je v vas, in ne izpustite ničesar, kar prispeva k rasti telesa, “ki je zgrajeno iz Kristusa in združeno na vsaki točki podeljevanja”[5] v veri in ljubezni.

Ker torej veste, da glavno dobro Cerkve izhaja iz tega, da v duhovništvo sprejemamo samo tiste, ki so popolnoma usposobljeni, nam vas ni treba opominjati, naj skrbno upoštevate sankcije, ki jih v tej zadevi določajo kanoni. Preprečite vstop v službo Cerkve vsem, ki nimajo izjemne moralne svetosti, ki niso poučeni o Gospodovem zakonu in ki ne obetajo ničesar ali ničesar, da bi postali energični člani duhovščine. Namesto da bi vam bili v pomoč pri hranjenju in vodenju vaše črede, vam bodo povečali trud in težave. Ovirali vas bodo pri zagotavljanju, da bo Gospod od svojih delavcev prejel sadove vinograda, ki jih bo Kristus po najstrožji pravičnosti pričakoval od vas ob poslednji sodbi. Moški, ki bo postal duhovnik, naj se odlikuje po svetosti in učenosti. Bog namreč zavrača kot duhovnike tiste, ki so zavrgli znanje, in le človek, ki moralno pobožnost združuje s prizadevanjem za znanje, je lahko primeren delavec na Gospodovi žetvi. Ker se to ne more zgoditi brez skrbnega izobraževanja, je bilo v skladu s tem odrejeno, da mora vsaka škofija v skladu s svojimi možnostmi ustanoviti kolegij za duhovnike; če tak kolegij že obstaja, ga je treba skrbno ohraniti. Kajti kako bi mladi možje, ki jih starost sili na lažjo pot, vztrajali pri cerkvenem izobraževanju ali tako napredovali v humanističnih in sakralnih študijah, če ne bi bili od mladih let poučeni o pobožnosti in veri ter izurjeni v razlagi literature?

Takšni kolegiji so bili v posameznih škofijah ustanovljeni in skrbno opremljeni z ustreznimi predpisi ter celo močno razširjeni, kot je Benedikt XIV. priporočil vsakemu od vas kot nepogrešljiv del vaše službe. 6 Tako kot moramo pohvaliti izjemno delo in skrb, ki sta se pokazala pri ustanavljanju in razširjanju teh kolegijev, moramo tudi odločno pozvati tiste, v katerih škofiji kolegij ni bil ustanovljen ali dokončan.

5. Iz istega razloga morate nedvomno vedno posvečati posebno pozornost lepoti Božje hiše ter sijaju in dostojanstvu predmetov, namenjenih božji službi. Takšna lepota in sijaj pogosto močno navdihujeta vernike in jih pritegneta k čaščenju svetih stvarnosti. Zelo neprimerno bi bilo, če bi bila škofovska hiša čistejša in opremljena bolj okusno kot bivališče svetosti, palača živega Boga. Nesmiselno bi bilo videti sveta oblačila, okrasje za oltar in vse pohištvo v cerkvi obrabljeno od starosti in raztrgano ali umazano, medtem ko je škofova miza dobro obložena, duhovnikova oblačila pa zelo čista in lepo usklajena. Sveti Peter Damian je to dobro izrazil: “To je obtožba, ki nas spravlja v veliko zmedo, da nekateri ljudje tako darujejo in polagajo Gospodovo Telo na umazano oltarno prt in da brez strahu dajejo Odrešenikovo Telo v posodo, ki je noben gospod, pa čeprav je črviv, ne bi dal k svojim ustom! “[7] Vemo pa, da ste daleč od tega, da bi zagrešili ta greh malomarnosti, ki ga sveti kardinal očita tistim, ki dobrin, ki jih pridobi Cerkev, “ne porabijo za nakup knjig ali okraskov in posod za svoje cerkve”, ampak za lastno uporabo kot “nujne izdatke”.
6. Zdelo se nam je koristno, da vam z ljubeznijo spregovorimo o teh zadevah, da bi okrepili vašo odlično odločenost. Toda veliko resnejša tema zahteva, da o njej spregovorimo, ali bolje rečeno, da o njej žalujemo. V mislih imamo kužno bolezen, ki jo prinaša hudobija našega časa. Združiti moramo svoje misli in moči pri zdravljenju te kuge, preden se v Cerkvi zaradi našega nadzora razbohoti in postane neozdravljiva. V zadnjih dneh so namreč očitno nastopili nevarni časi, ki jih je napovedal apostol Pavel, ko se bodo pojavili “ljudje, ki ljubijo sami sebe, ki so vzvišeni, ponosni, bogokletni, izdajalci, ljubitelji užitkov namesto Boga, ljudje, ki se vedno učijo, a nikoli ne pridejo do spoznanja resnice, ki imajo res videz pobožnosti, a zanikajo njeno moč, pokvarjeni v mislih, izprijeni glede vere. “[8] Ti ljudje se dvigajo v “lažnive” učitelje, kot jih imenuje Peter, knez apostolov, in prinašajo sekte pogube. Zanikajo Gospoda, ki jih je kupil, in nase pripeljejo hitro pogubo. Pravijo, da so modri, postali pa so bedaki, in njihovo nerazumevajoče srce je zatemnjeno.

Vi sami, ki ste se uveljavili kot izvidniki v Izraelovi hiši, jasno vidite številne zmage, ki si jih prisvaja filozofija, polna prevare. Vidite, s kakšno lahkoto pritegne k sebi veliko množico ljudstev, saj svojo brezbožnost prikriva s častnim imenom filozofije. Kdo bi lahko z besedami izrazil ali priklical v spomin hudobijo nazorov in hudobnih norosti, ki jih širi? Čeprav takšni ljudje očitno nameravajo poiskati modrost, “jim ne uspe, ker ne iščejo na pravi način. … in padejo v zmote, ki jih odvrnejo od običajne modrosti.”[9] Prišli so do take višine brezbožnosti, da se izgovarjajo, da Bog ne obstaja, ali če obstaja, da je nedejaven in brezbrižen ter da se ljudem ne razodeva. Zato ni presenetljivo, da trdijo, da je vse, kar je sveto in božansko, plod misli neizkušenih ljudi, ki jih je zadel prazen strah pred prihodnostjo in zapeljalo prazno upanje na nesmrtnost. Toda ti prevarantski modreci z zapeljivimi besedami in izjavami mehčajo in prikrivajo hudobijo svojega nauka; na ta način pritegnejo in nesrečno ujamejo mnoge šibke, da zavrnejo svojo vero ali dovolijo, da se močno oklesti. Medtem ko si prisvajajo izjemno znanje, jim odpirajo oči, da zagledajo lažno luč, ki je hujša od same teme. Seveda je naš sovražnik, ki nam želi škodovati in je pri tem spreten, tako kot je uporabil kačo, da bi prevaral prve ljudi, oborožil jezike teh ljudi s strupom svoje prevarantskosti, da bi zapeljal misli vernikov. Prerok moli, da bi bila njegova duša osvobojena takšnih zvijačnih jezikov.”[10] Na ta način ti ljudje s svojim govorom “vstopajo v ponižnost, blago ujamejo, mehko vežejo in skrivaj ubijajo.”[11] Posledica tega je velika moralna pokvarjenost, dovoljenje misli in govora, aroganca in nepremišljenost v vsakem podvigu.

7. Ko razširijo to temo in iztrgajo vero iz človeških src, ti prekleti filozofi nadaljujejo z uničevanjem vezi med ljudmi, tako tistih, ki jih povezujejo z vladarji, kot tistih, ki jih spodbujajo k dolžnostim. Še naprej razglašajo, da se človek rodi svoboden in ni nikomur podrejen, da je družba v skladu s tem množica neumnih ljudi, ki se neumno podrejajo duhovnikom, ki jih zavajajo, in kraljem, ki jih zatirajo, tako da je harmonija duhovnika in vladarja le pošastna zarota proti prirojeni svobodi človeka.

Vsakdo mora razumeti, da takšna in podobna blodenja, ki se skrivajo v številnih prevarantskih preoblekah, povzročajo toliko večjo pogubo javnemu miru, kolikor dlje so njihovi brezbožni izvori neomejeni. Povsod, kjer se njihov nauk širi kot rak, povzročajo veliko izgubo duš, odrešenih s Kristusovo krvjo; silijo v javne akademije, v hiše veljakov, v palače kraljev in vstopajo celo v svetišče, čeprav je šokantno to reči.

8. Zato vi, ki ste sol zemlje, varuhi in pastirji Gospodove črede, katerih naloga je, da bijete Gospodove bitke, vstanite in si pripnite meč, ki je Božja beseda, ter izženite to gnusno okužbo iz svojih dežel. Kako dolgo bomo še ignorirali to vsesplošno žalitev vere in Cerkve? Bernardove besede naj nas prebudijo kot žalostinka Kristusove soproge: “Od nekdaj je bilo napovedano in zdaj je prišel čas izpolnitve: V miru je moja žalost najbolj žalostna. Najprej je bila žalostna, ko so umirali mučenci; potem je bila bolj žalostna v boju s heretiki in zdaj je najbolj žalostna v ravnanju članov gospodinjstva…. Cerkev je zadeta v notranjost in tako je v miru moja žalost najbolj žalostna. Toda kakšen mir? Mir je in miru ni. Obstaja mir pred pogani in mir pred heretiki, ni pa miru pred otroki. Takrat bo glas žaloval: Sinove sem vzgajal in povzdigoval, a so me prezirali. Prezirali so me in me oskrunili s slabim življenjem, nizkim dobičkom, zlobnim prometom in posli, ki se vodijo v temi.”[12] Kdo lahko posluša te solzne pritožbe naše presvete matere, ne da bi začutil močno potrebo, da bi vso svojo energijo in trud posvetil Cerkvi, kot je obljubil? Zato odvrzite stari kvas, odstranite zlo iz svoje sredine. S silo in skrbno preganjajte strupene knjige iz oči svoje črede in takoj pogumno ločite tiste, ki so se okužili, da ne bi škodovali ostalim. Sveti papež Leon je nekoč dejal: “Tistim, ki so nam zaupani, lahko vladamo le tako, da z gorečnostjo za Gospodovo vero preganjamo tiste, ki uničujejo, in tiste, ki so uničeni, ter jih z vso strogostjo odrežemo od zdravih misli, da preprečimo širjenje kuge.”[13] Pri tem vas spodbujamo in vam svetujemo, da ste vsi enotni in usklajeni, ko si prizadevate za isti cilj, tako kot ima Cerkev eno vero, en krst in enega duha. Kakor ste združeni v hierarhiji, tako naj vas enako združujeta krepost in želja.

Zadeva je izredno pomembna, saj zadeva katoliško vero, čistost Cerkve, nauk svetnikov, mir v cesarstvu in varnost narodov. Ker zadeva celotno telo Cerkve, je vaša posebna skrb, saj ste poklicani, da sodelujete pri naši pastoralni skrbi, in čistost vere je še posebej zaupana vaši budnosti. “Zdaj torej, bratje, ker ste nadzorniki med Božjim ljudstvom in je njihova duša odvisna od vas, dvignite njihova srca k vašemu izrekanju,”[14] da bodo vztrajali v veri in dosegli počitek, ki je pripravljen samo za vernike. Prosite, obtožujte, popravljajte, grajajte in se ne bojte: kajti nepremišljen molk pušča v zmoti tiste, ki bi jih lahko poučili, to pa je najbolj škodljivo tako za njih kot za vas, ki bi morali razbliniti zmoto. Sveta Cerkev se močno osvežuje v resnici, ko se goreče bori za resnico. Pri tem božjem delu se ne smete bati ne moči ne naklonjenosti svojih sovražnikov. Škof se ne sme bati, ker ga je okrepilo maziljenje Svetega Duha: pastir se ne sme bati, ker ga je knez pastirjev s svojim zgledom naučil, da mora za varnost svoje črede prezirati življenje samo: strahopetnost in depresija najemnika ne sme prebivati v škofovem srcu. Naš veliki predhodnik Gregor je pri poučevanju voditeljev cerkva s svojo običajno odličnostjo dejal: “Pogosto se neprevidni voditelji v strahu, da bi izgubili človeško naklonjenost, bojijo svobodno govoriti pravo. Kot pravi beseda resnice, svoje črede ne varujejo s pastirsko gorečnostjo, ampak kot najemniki, saj ob približevanju volka bežijo tako, da se skrijejo v tišino…. Pastir, ki se boji govoriti o pravici, se preprosto umakne tako, da molči.”[15] Toda če bo zlobni sovražnik človeškega rodu, da bi bolje izničil vaša prizadevanja, kdaj poskrbel, da bo kuga epidemičnih razsežnosti skrita pred verskimi silami sveta, se, prosim, ne ustrašite, ampak hodite v Božji hiši v harmoniji, z molitvijo in v resnici, kar so tri roke našega služenja. Spomnite se, da je bilo ob oskrunitvi judovskega ljudstva najboljše sredstvo za očiščenje javno branje knjige zakona, ki jo je duhovnik Helkij nedavno našel v Gospodovem templju, vsem, od najmanjšega do največjega; takoj se je vse ljudstvo strinjalo, da bo uničilo ogabnosti in v Gospodovi navzočnosti sklenilo zavezo, da bo hodilo za Gospodom ter z vsem srcem in dušo spoštovalo njegove zapovedi, pričevanja in obrede. “[16] Iz istega razloga je Jozafat poslal duhovnike in levite, da bi po judovskih mestih prinesli knjigo zakona in učili ljudstvo. “Razglašanje božje besede je bilo vaši veri zaupano z božansko, ne človeško avtoriteto. Zberite torej svoje ljudstvo in mu oznanite evangelij Jezusa Kristusa. Iz tega božanskega vira in nebeškega nauka črpajte črpanje prave filozofije za svojo čredo. Prepričajte jih, da bi morali podložniki ohraniti vero in izkazovati poslušnost tistim, ki jih po Božji ureditvi vodijo in jim vladajo. Tistim, ki so predani službi Cerkve, daj dokaze o veri, vzdržnosti, treznosti, znanju in radodarnosti, da bodo všeč tistemu, ki so se mu izkazali, in se bodo hvalili samo s tem, kar je resno, zmerno in religiozno. Predvsem pa naj v mislih vseh prižgejo tisto medsebojno ljubezen, ki jo je Kristus Gospod tako pogosto in tako posebej hvalil. To je namreč edino znamenje kristjanov in vez popolnosti.

9. To so glavne zadeve, o katerih smo vas želeli nagovoriti v Gospodu, častitljivi bratje. Nujno prosimo, da bi lahko osebno izkusili zadovoljstvo, da vsi harmonično zvesto ohranjamo depozit, ki nam je zaupan v hrambo. Toda naši grehi nam preprečujejo, da bi to dosegli brez predhodne pomoči Gospodovega usmiljenja. Naj nam najprej ugodno pomaga s svojimi blagoslovi. Naj nam torej odpusti in okrepi Našo šibkost, da bi Naša skupna molitev hitreje prišla v Njegovo navzočnost. Hkrati s tem, ko vam pošiljamo to pismo, pošiljamo še eno pismo, v katerem podeljujemo jubilej vsem vernikom, upajoč v Boga, ki je usmiljen in se nas usmili, da bo, kakor nam je dal moč vezanja in razvezovanja na zemlji za izgradnjo svojega telesa, tudi vam in vašim čredam za odrešenje dal, da boste napredovali od kreposti k kreposti, tuje vsaki zablodi. To je Naša iskrena molitev, ko vam in ljudstvom, ki so vam zaupana, z največjo ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov.

Dano v Rimu v cerkvi svetega Petra, 25. decembra 1775, v prvem letu našega pontifikata.

1. Ps 144,21.
2. Sveti Leon Veliki, pridiga. 1, 2. poglavje, in pridiga. 2, kap. 1 (ur. Ballerin, Benetke).
   Prav tam, serm. 5 (4), poglavje 2.
3. Prav tam, kap. 5.
4. Ef 4,16.
5. Enciklika iz leta 1741.
   7 Bk. 4, ep. 14 (Dela, zv. 1, Rim, 1606).
6. 2 Tm 3.
7. Lactant, divin. instit., bk. 3, poglavje 28 (Pariz, 1748).
8. Ps 119.
9. Leon Veliki, pridiga. 16 (15), kap. 3.
10. Serm. (33) o Kantiki, zvezek 4, št. 16, Pariz 1691).
11. Pisma 7-8, 2. poglavje, škofom po vsej Italiji.
12. Jdt 8.21.
13. V tem smislu je treba upoštevati tudi določbe iz Pravilnika št. Pastor. 11, Operum, zvezek 2, poglavje 2. 4, Pariz.
14. 4 Kg 22-23.
15. 2 Paralip. 17.7f.