Razglasitev univerzalnega jubileja
Papež Klemen XIV. – 1769
Škofom, nadškofom, patriarhom in primasom v zvezi s splošnim jubilejem.
Spoštovani bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.
Ko premišljujemo o Našem položaju in razmišljamo o resnosti njegovega bremena, smo globoko vznemirjeni tako zaradi obsežnosti same naloge kot tudi zaradi šibkosti naših virov. Zdi se, da smo bili poklicani v morske globine iz miru mirnega življenja, kot da bi iz najbolj varnega pristanišča vladali barki blaženega Petra, da bi nas pretresli veliki potopi in da bi nas moč viharja skoraj potopila. Resnično je to Gospodovo dejanje in v naših očeh je čudovito. Ne zaradi človeških nasvetov, temveč po Njegovi nepojmljivi presoji je bila takšna skrb nepričakovano naložena Nam. Zato nas opogumlja gotovo upanje, da bo On, ki nas je izbral, sam odpravil Naš strah in nemoč ter nas uslišal v globini nevihte. Spomin na Petra, ki je trepetal v morju, in na Gospoda, ki je grajal njegovo majhno vero, Nas bo utrdil v enakem zaupanju. Zagotovo želi, da odmislimo vsak dvom o tem, da bi dobili njegovo pomoč, in da delujemo z upanjem na njegovo milost, ne pa iz strahu pred našo šibkostjo. Zato smo poslušni Njegovi volji in se izročamo Njegovi zvestobi in moči. Kajti če se je odločil, da bo v sedanjih okoliščinah za varnost svoje Cerkve pomagal Našemu prizadevanju, bodo vsi gotovo zaznali, da je samo On njen avtor in vir; zato bodo spoznali, da je treba čast in slavo nameniti samo Njemu. Zato se z vso vnemo lotevamo tega velikega bremena in si bomo prizadevali zaupati v Njegovo mogočno pomoč. Nobena skrb pri opravljanju naše naloge se nam ne bo zdela prevelika.
- Ko premišljujemo o naravi Naše uprave in se ozremo po vseh pokrajinah krščanskega sveta, vas zagledamo na vaših vzvišenih položajih. Vaša navzočnost nas osvežuje; spoznavamo, da ste Naši pomočniki, varuhi Gospodove črede in delavci v evangeljskem vinogradu. Zato vas na začetku našega apostolata želimo nagovoriti. Če se zdi, da vas kakor koli opominjamo in grajamo, pripišite to Našemu strahu za nas same ali pa pomislite, da prihaja zaradi našega zaupanja v vašo krepost in predanost Nam.
- Najprej vas prosimo, da nikoli ne prenehate prositi Boga, naj nas okrepi. Vračajte Našo ljubezen do vas in tako združite vzajemno pomoč svojih molitev z Našo, da bomo drug drugega podpirali. S tem boste potrdili svojo enotnost z Nami. Kajti, da bi bili prepričani, zgradba celotne Cerkve je ena sama, katere temelj je postavil blaženi Peter v tej stolnici. Za njeno gradnjo je povezanih veliko kamnov, a vsi počivajo na eni skali. Eno je telo Cerkve, katerega glava je Kristus, in vsi so v njem povezani. Po njegovi volji nadomestno izvajamo njegovo moč in predsedujemo drugim. Vi in mi smo vidnejši člani istega telesa. Kajti kaj se lahko zgodi posameznim članom, kar ne vpliva na vse ali ne prežema vsakega od njih? V skladu s tem vse, kar zadeva vas, zadeva nas in obratno. Zato si moramo vsi skupaj prizadevati za zdravje in varnost Cerkve, da bi ta brez pomanjkljivosti in napetosti cvetela. Z Božjo pomočjo lahko to dosežemo, če bo vsakega od vas razvnela čim močnejša gorečnost za svojo čredo in če bo vaša edina skrb, da iz svoje črede odstranite vse okužbe zla in pasti zmot ter jo skrbno okrepite z vsemi pripomočki zdravega nauka in svetosti.
- Če bi kdaj morali biti tisti, ki so odgovorni za Gospodov vinograd, zaskrbljeni za odrešenje duš, morajo biti tako še posebej v tej dobi. Skoraj vsak dan se namreč pojavljajo številne ideje, katerih cilj je oslabiti vero. Ko ljudi mikajo novosti in jih vodi navdušenje nad tujim znanjem, se prav s tem namenom bolj goreče zbirajo in bolj voljno sprejemajo. Zato obžalujemo, da se uničevanje duš širi vsak dan bolj na široko. V skladu s tem se morate še toliko bolj potruditi ter si prizadevati in uveljavljati avtoriteto, da bi odvrnili to drznost in norost, ki prežema celo božanske in najsvetejše zadeve. Bodite prepričani, da boste to dosegli s preprostostjo zdravega nauka in z Božjo besedo, ki prodre bolj kot vsak dvorezen meč. Z lahkoto boste zadržali napad sovražnikov in omajali njihovo orožje, če boste v vseh svojih pridigah oznanjali in predstavljali Jezusa Kristusa križanega. On je s svojimi zakoni in ustanovami ustanovil in utrdil to sveto mesto, ki je njegova Cerkev. Njej je tako rekoč zaupal depozit vere v Njega, da bi ga pobožno in brez okužbe ohranilo. Želel je, da bi bila branik njegovega nauka in resnice, ki jo peklenska vrata ne bi nikoli premagala. Zato moramo mi, nadzorniki in varuhi tega svetega mesta, ohraniti veličastno dediščino naših zakonov in vere, ki nam je bila predana nedotaknjena; svojim naslednikom jo moramo predati čisto in zdravo. Če bomo vsa svoja dejanja usmerili v to normo, ki jo najdemo v Svetem pismu, in se poleg tega držali stopinj naših prednikov, se bomo najbolje izognili vsemu, kar bi lahko oslabilo in uničilo vero krščanskega ljudstva ter kakor koli razrahljalo enotnost Cerkve.
- Vse, kar se nanaša na versko bogoslužje, moralno vzgojo in pravilno življenje, lahko najdemo v dvojnem orodju svetih spisov in izročila. Iz tega vira se učimo globine skrivnosti in dolžnosti pobožnosti, poštenosti, pravičnosti in človečnosti. Tako se naučimo, kaj smo dolžni Bogu, Cerkvi, državi, sodržavljanom in vsem drugim ljudem. Iz nobenega drugega vira kot iz teh zakonov prave vere ne spoznamo jasneje uveljavljenih pravic državljanov in družbe. V skladu s tem še nihče ni napadel božanskih sankcij Kristusa, ne da bi s tem prav tako vznemiril javni mir, zmanjšal poslušnost, ki jo dolgujemo vladarjem, ter vse naredil nevarno in negotovo. Med božjimi in človeškimi pravicami namreč obstaja močna vez; zato tisti, ki se zavedajo, da vladarje varuje avtoriteta krščanskega zakona, jih ubogajo, častijo njihovo avtoriteto ter varujejo in negujejo njihovo dostojanstvo.
- Zato vas pozivamo, da po Bogu in Cerkvi skrbite za to, da ljudem privzgojite poslušnost in spoštovanje vladarjev. Ti namreč varujejo javno varnost in uveljavljajo pravičnost zakona. So Božji služabniki in ne brez razloga nosijo meč kot maščevalci v jezi nad tistim, ki dela krivico; poleg tega so ljubljeni sinovi in zavetniki Cerkve, katerih naloga je, da jo negujejo kot starši ter varujejo njene interese in pravice. Naj se vaši sledilci že v zibelki naučijo ohranjati zvestobo vladarjem, ubogati oblast in spoštovati zakon ne le zaradi strahu, ampak tudi zaradi vesti. To bo koristilo tako mirnemu državljanskemu življenju kot tudi koristi cerkve, saj tega ni mogoče ločiti. V ta namen vsakodnevnim molitvam za svoje ljudstvo dodajte še nekatere posebne prošnje za vladarje, da bi bili varni in da bi vladali po pravici, miru in pravičnosti, tako da bi ob prepoznavanju Boga, ki sam vlada v človeškem kraljestvu, varovali in pospeševali njegovo stvar. Tako boste zadovoljili svojo škofovsko nalogo nič manj kot dobrobit vseh.
- Kar zadeva ostalo, se nam zdi odveč, da bi z vami podrobneje pregledovali druge vidike vaše pastirske službe. Kajti zakaj bi se ukvarjali s podrobnostmi in vas nagovarjali v zadevah, ki jih jasno poznate in glede katerih imate poleg tega dodatno prednost vsakodnevnih izkušenj in duhovnega pogleda, ki je popolnoma skladen z vašo funkcijo? Omenili bomo le eno: v vseh stvareh poskušajte slediti zgledu našega Voditelja in poglavarja apostolov ter se zgledovati po svetosti, dobrodelnosti in ponižnosti. Kajti če je Kristus, ki je prevzel slabost našega mesa, želel, da bi ljudje, ki jih je pridobil s svojo ponižnostjo in ljubeznijo, postali posvojeni Božji sinovi in njegovi sorodniki, kaj je lahko boljšega, kot da mi sami ohranimo to zvezo ljudi s Kristusom in da smo vsem za zgled? Kajti kakšen drug razlog ima tisti, ki oznanja evangelij za Sion, da se povzpne na visoko goro? Če se boste enkrat vneli s to željo, se bo ta gorečnost razširila tudi med vse vaše ljudi. Resnično je moč in avtoriteta pastorja, da premakne duhove svoje črede, zares čudovita. Ko namreč spoznajo, da so vse njegove misli in dejanja v skladu s tem vzorcem prave kreposti, ko v njem ne vidijo nič surovega, nič arogantnega in nič vzvišenega, ampak prej dobrodelnost, krotkost in ponižnost, potem bodo resnično čutili, da jih najbolj vleče posnemati te lastnosti. Še več, ko ga bodo videli, da se ne ozira na zasebne koristi, temveč služi koristim vseh drugih, da prihaja na pomoč potrebnim s svojimi sredstvi, trpečim s svojo tolažbo, nevednim s svojim naukom, vsem ljudem s svojo službo, nasveti in pobožnostjo, da celo daje prednost njihovi odrešitvi pred svojim življenjem, bodo poslušali njegov glas, ko bo na najbolj ljubezniv način učil, spodbujal, prosil in celo krivil in grajal. Kajti če pastirje ovirajo zasebni interesi in dajejo prednost posvetnim stvarem pred nebeškimi, kako naj druge vzpodbujajo k ljubezni do Boga in medsebojni dobroti? Če iščejo bogastvo, užitke, časti, kako naj druge vzpodbujajo k zaničevanju človeških stvari? Če so napihnjeni s ponosom in aroganco, kako lahko druge spodbujajo k krotkosti in ponižnosti? Ker ste torej prevzeli službo poučevanja duš v spoznavanju Jezusa Kristusa, se morate držati njegove svetosti, nedolžnosti in blagosti. Upoštevajte tudi, da je vaša prava naloga, da ljudi poučujete na ta način, in da bosta s pravilnim opravljanjem te naloge prišli vsa vaša pohvala in sreča, od zanemarjanja te naloge pa vaša nesreča in bridkost. Zato si prizadevajte le za bogastvo, ki izhaja iz pridobivanja duš za Kristusa. Iščite le tisto slavo, ki prihaja od pospeševanja božjega bogoslužja, od povečevanja lepote Božje hiše ter od izkoreninjanja vrlin in pospeševanja kreposti.
- Tudi ko boste pri teh delih dolgo in močno preizkušeni, ne mislite, da bo prakticiranje kreposti kdajkoli omejeno. Gotovo je pogoj vaše službe, narava škofovskega življenja, da nikoli ne boste brez skrbi ali da ne boste dosegli prostega časa. Toda pričakovanje nesmrtne in neskončne nagrade, ki vas čaka, bo olajšalo vse težave. Poleg tega boste poleg tega upanja na nesmrtnost doživljali obilno veselje tudi pri vzdrževanju naporov pastirskega življenja, ko boste gledali svoje ljudstvo, povezano z medsebojnimi vezmi ljubezni, poštenosti in pobožnosti, in ko boste gledali vse druge izjemne sadove svoje budnosti in truda, pridobljene za Cerkev. Želeli bi, da bi v tem času našega apostolata zaradi soglasnega soglasja vseh naših volja in prizadevanj Cerkvi vrnili tisto čudovito blagostanje vere iz davnih dni.
- Istočasno, ko vam, častitljivi bratje, pošiljamo to encikliko, vsem vernikom pošiljamo še eno, v kateri napovedujemo običajni jubilej za prošnjo božje pomoči za odrešilno upravljanje svete katoliške Cerkve na začetku našega pontifikata. Usmerite svoje ljudstvo, naj te molitve ustrezno opravlja v veri, pobožnosti in ponižnosti, ter jih navdihnite, da bodo skrbeli za svoje odrešenje in splošno blaginjo krščanskega ljudstva.
- Kot obljubo Naše ljubezni podeljujemo apostolski blagoslov vam, častitljivi bratje, in vernikom vaših cerkva.
Dano v Rimu pri Mariji Veliki, 12. decembra 1769, v prvem letu našega pontifikata.