Quas Primas

Predstavitev praznika Kristusa Kralja

Papež Pij XI. – 1925

Našim častitljivim bratom patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.

Častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.

1. V prvem encikličnem pismu, ki smo ga na začetku našega pontifikata naslovili na škofe vesoljne Cerkve, smo navedli glavne vzroke težav, v katerih se je znašlo človeštvo. In spominjamo se, da smo rekli, da je to raznovrstno zlo na svetu posledica dejstva, da je večina ljudi iz svojega življenja izrinila Jezusa Kristusa in njegov sveti zakon; da ta nimata mesta ne v zasebnih zadevah ne v politiki: in rekli smo še, da dokler se posamezniki in države nočejo podrediti vladavini našega Odrešenika, ne bo zares upanja polnih obetov za trajni mir med narodi. Ljudje morajo Kristusov mir iskati v Kristusovem kraljestvu; in to smo obljubili storiti, kolikor bo v naši moči. V Kristusovem kraljestvu se Nam je namreč zdelo, da miru ni mogoče učinkoviteje obnoviti ali postaviti na trdnejšo podlago kot z obnovitvijo cesarstva našega Gospoda. Medtem nas je k upanju na svetlejšo prihodnost napeljal pogled na širše in živahnejše zanimanje za Kristusa in njegovo Cerkev, edini vir odrešenja, znamenje, da se ljudje, ki so prej zavračali vladavino našega Odrešenika in se izgnali iz njegovega kraljestva, pripravljajo in celo hitijo, da bi se vrnili k dolžnosti poslušnosti.

2. Številni pomembni in nepozabni dogodki, ki so se zgodili v tem svetem letu, so našemu Gospodu in Kralju, ustanovitelju Cerkve, prinesli veliko čast in slavo.
3. Na misijonski razstavi so bili ljudje globoko navdušeni, ko so videli vse večjo gorečnost Cerkve za širjenje kraljestva njenega Sozakonca v najbolj oddaljene predele zemlje. Videli so, koliko dežel je bilo pridobljenih za katoliško ime z neutrudnim delom in požrtvovalnostjo misijonarjev, in kako obsežne so pokrajine, ki jih je treba še podrediti sladkemu in odrešujočemu jarmu našega Kralja. Vsi tisti, ki so se med svetim letom pod vodstvom svojih škofov ali duhovnikov zgrinjali v to mesto, so imeli le en cilj – namreč odrešiti svoje grehe – in ob grobovih apostolov ter v naši navzočnosti obljubiti zvestobo Kristusovi vladavini.
4. Še dodatna luč slave se je razlila na njegovo kraljestvo, ko smo po ustreznem dokazu njihove junaške kreposti na čast oltarja povzdignili šest spovednikov in devic. Veliko veselje, velika tolažba je napolnila Naše srce, ko je v veličastni baziliki svetega Petra Naš dekret potrdila ogromna množica z zahvalno himno Tu Rex gloriae Christe. Videli smo ljudi in narode, ki so bili odrezani od Boga, podžigali spore in nesoglasja ter hiteli po poti v pogubo in smrt, medtem ko Božja Cerkev nadaljuje svoje delo in zagotavlja hrano za duhovno življenje ljudi, goji in vzgaja generacijo za generacijo moških in žensk, predanih Kristusu, zvestih in podrejenih v njegovem zemeljskem kraljestvu, ki jih je poklical v večni blagor v nebeškem kraljestvu.
5. Poleg tega, ker to jubilejno leto zaznamuje šestnajsto stoletnico koncila v Niceji, smo ukazali, da se ta dogodek praznuje, in to smo storili v vatikanski baziliki. Poseben razlog za to je v tem, da je nicejska sinoda opredelila in predlagala za katoliško vero dogmo o soglasnosti Edinorojenca z Očetom ter veroizpovedi dodala besede “čigar kraljestvu ne bo konca” in s tem potrdila Kristusovo kraljevsko dostojanstvo.
6. Ker je torej to sveto leto ponudilo več kot eno priložnost za povečanje slave Kristusovega kraljestva, menimo, da je v skladu z našo apostolsko službo ugoditi želji mnogih kardinalov, škofov in vernikov, ki so nam jo izrazili tako posamezniki kot vsi skupaj, in to sveto leto skleniti z vključitvijo posebnega praznika kraljevstva našega Gospoda Jezusa Kristusa v sveto liturgijo. Ta zadeva nam je tako pri srcu, častitljivi bratje, da vam želim nameniti nekaj besed v zvezi z njo. Vaša naloga bo, da pozneje na način, primeren za razumevanje vernikov, razložite, kaj nameravamo povedati o Kristusovem kraljestvu, da bo letni praznik, ki ga bomo odredili, obrodil veliko sadov in prinesel koristne rezultate v prihodnosti.
7. Že dolgo je v navadi, da se Kristusu zaradi visoke stopnje popolnosti, s katero prekaša vsa bitja, daje metaforični naziv “kralj”. Tako pravimo, da kraljuje “v srcih ljudi”, in sicer zaradi bistrosti svojega razuma in obsega svojega znanja, pa tudi zato, ker je sam resnica in mora prav od njega resnico poslušno sprejeti vse človeštvo. Kraljuje tudi v volji ljudi, saj je bila v njem človeška volja popolnoma in v celoti poslušna sveti Božji volji, poleg tega pa s svojo milostjo in navdihom tako podreja našo svobodno voljo, da nas spodbuja k najbolj plemenitim prizadevanjem. Kralj src je tudi zaradi svoje “ljubezni, ki presega vsako znanje”. In njegovega usmiljenja in prijaznosti,[1] ki k njemu privlačita vse ljudi, saj nikoli ni bilo in ne bo znano, da bi bil človek tako zelo in vsesplošno ljubljen, kot je Jezus Kristus. Če pa o tem razmišljamo globlje, ne moremo ne videti, da naslov in moč kralja pripadata Kristusu kot človeku tudi v strogem in pravem pomenu besede. Kajti samo kot človek lahko rečemo, da je od Očeta prejel “oblast, slavo in kraljestvo”,[2] saj ima Božja beseda kot konsubstancialna z Očetom vse stvari skupne z njim in ima zato nujno vrhovno in absolutno oblast nad vsemi ustvarjenimi stvarmi.
8. Ali ne beremo v celotnem Svetem pismu, da je Kristus kralj? On je tisti, ki bo prišel iz Jakoba, da bo vladal,[3] ki ga je Oče postavil za kralja nad Sionom, svojo sveto goro, in bo imel pogane za svojo dediščino in skrajne dele zemlje za svojo posest.”[4] V ženitovanjski himni, kjer je bodoči kralj Izraela opevan kot najbogatejši in najmogočnejši monarh, beremo “Tvoj prestol, o Bog, je na veke vekov; žezlo tvojega kraljestva je žezlo pravičnosti.”[5] Podobnih odlomkov je veliko, a obstaja še eden, v katerem je Kristus še bolj jasno nakazan. Tu je napovedano, da njegovo kraljestvo ne bo imelo meja ter da bo obogateno s pravičnostjo in mirom: “V njegovih dneh bo vzklila pravičnost in obilje miru … In vladal bo od morja do morja in od reke do konca zemlje”[6].
9. Pričevanje prerokov je še obilnejše. Znano je Izaijevo: “Kajti otrok se nam je rodil in sin nam je bil dan in oblast je na njegovih ramenih in njegovo ime se bo imenovalo Čudoviti, Svetovalec, Bog mogočni, Oče prihodnjega sveta, Knez miru. Njegovo cesarstvo se bo pomnožilo in miru ne bo konca. Sedel bo na Davidovem prestolu in na svojem kraljestvu, da ga utrdi in okrepi s sodbo in pravičnostjo, od sedaj in za vse večne čase.”[7] Z Izaijem se strinjajo tudi drugi preroki. Tako Jeremija napoveduje “pravično seme”, ki bo počelo iz Davidove hiše – Davidovega sina, ki bo vladal kot kralj, “in bo moder ter bo izvrševal sodbo in pravico na zemlji.”[8] Tako tudi Daniel, ki napoveduje kraljestvo, ki ga bo ustanovil nebeški Bog, “ki ne bo nikoli uničeno in bo obstalo na veke.”[9] In spet pravi: “Videl sem torej v nočnem videnju, in glej! z nebeškimi oblaki je prišel nekdo podoben človeškemu sinu. Prišel je do Starika dni in predstavili so ga pred njim. In dal mu je oblast, slavo in kraljestvo: in vsa ljudstva, rodovi in jeziki mu bodo služili. Njegova oblast je večna moč, ki mu ne bo odvzeta, in njegovo kraljestvo ne bo uničeno.”[10] Zacharjevo prerokbo o usmiljenem Kralju, ki “jezdi na oslu in na osličku, osličkovem žrebičku”, ki je kot “pravični in rešitelj” vstopil v Jeruzalem ob aklamacijah množic,[11] so kot izpolnjeno prepoznali že sami sveti evangelisti.
10. Isti nauk o Kristusovem kraljestvu, ki smo ga našli v Stari zavezi, je še jasneje naučen in potrjen v Novi zavezi. Nadangel, ko Devici oznani, da bo rodila Sina, pravi, da mu bo “Gospod Bog dal prestol njegovega očeta Davida in bo kraljeval v Jakobovi hiši na veke in njegovemu kraljestvu ne bo konca”[12].
11. Poleg tega Kristus sam govori o svoji kraljevski oblasti: v svojem zadnjem govoru, ko govori o nagradah in kaznih, ki bodo večna usoda pravičnih in prekletih; v odgovoru rimskemu sodniku, ki ga je javno vprašal, ali je kralj ali ne; po svojem vstajenju, ko je svojim apostolom dal poslanstvo učiti in krstiti vse narode, je izkoristil priložnost, da se je imenoval kralj,[13] javno potrdil ta naslov[14] in slovesno razglasil, da mu je bila dana vsa oblast na nebu in na zemlji. [15] Te besede lahko razumemo le kot znamenje veličine njegove moči, neskončnega obsega njegovega kraljestva. Kaj čudnega torej, da se tisti, ki ga sveti Janez imenuje “knez kraljev zemlje”[16], v apostolovem videnju prihodnosti pojavi kot tisti, ki “ima na oblačilu in na stegnu napisano: ‘Kralj kraljev in Gospod gospodar gospodov!'”[17] To je Kristus, ki ga je Oče “postavil za dediča vsega”[18]; “on mora namreč kraljevati, dokler ob koncu sveta ne položi vseh svojih sovražnikov pod noge Boga in Očeta”[19].
12. Glede na skupni nauk svetih knjig je bilo torej gotovo prav, da je katoliška Cerkev, ki je Kristusovo kraljestvo na zemlji, namenjeno širjenju med vse ljudi in vse narode, z vsemi znaki spoštovanja svojega Avtorja in Ustanovitelja pri letni liturgiji pozdravila kot Kralja in Gospoda ter kot Kralja kraljev. In dejansko je uporabljala te nazive ter s čudovito raznolikostjo jezika izražala en in isti pojem tako v starodavni psalmodiji kot v zakramentarijih. Zdaj jih vsak dan uporablja v molitvah, ki jih javno daruje Bogu, in pri darovanju Brezmadežne žrtve. Popolna usklajenost vzhodnih liturgij z našimi pri tem nenehnem slavljenju Kristusa Kralja še enkrat kaže na resničnost aksioma: Legem credendi lex statuit supplicandi. Pravilo vere je nakazano z zakonom našega bogoslužja.
13. Temelj te moči in dostojanstva našega Gospoda je pravilno nakazal Ciril Aleksandrijski. “Kristus,” pravi, “ima oblast nad vsemi stvarstvi, oblast, ki ni bila niti nasilno prevzeta niti prisvojena, ampak je njegova po bistvu in naravi.”[20] Njegovo kraljevanje temelji na neizrekljivi hipostatični združitvi. Iz tega ne sledi le, da morajo Kristusa častiti angeli in ljudje, ampak da so mu kot človeku angeli in ljudje podrejeni in morajo priznati njegovo oblast; zaradi hipostatične zveze ima Kristus oblast nad vsemi bitji. Misel, ki nas mora še bolj razveseliti in potolažiti, pa je ta: da je Kristus naš kralj po pridobljeni, pa tudi po naravni pravici, saj je naš Odrešenik. Da bi se tisti, ki pozabljajo, koliko so stali svojega Odrešenika, spomnili besed: “Niste bili odkupljeni s pokvarljivim, ampak z dragoceno Kristusovo krvjo kot jagnje, ki je brez madeža in neomadeževano.”[21] Nismo več naša last, saj nas je Kristus kupil “z veliko ceno”;[22] naša telesa so “Kristusovi udje”[23].
14. Na kratko razložimo naravo in pomen tega Kristusovega gospostva. Sestavlja ga, to nam ni treba posebej poudarjati, trojna moč, ki je bistvena za gospodovanje. To je dovolj jasno iz že navedenega svetopisemskega pričevanja o univerzalnem gospostvu našega Odrešenika, poleg tega pa je dogma vere, da je bil Jezus Kristus dan človeku ne le kot naš Odrešenik, ampak tudi kot zakonodajalec, ki mu pripada poslušnost.[24] Evangeliji nam ne le govorijo, da je sprejemal zakone, ampak nam ga predstavljajo v dejanju, ko jih je sprejemal. Tisti, ki jih spoštujejo, izkazujejo ljubezen do svojega božanskega Učitelja, on pa obljublja, da bodo ostali v njegovi ljubezni.[25] Ko so ga Judje obtožili, da je s čudežno ozdravitvijo bolnika prekršil soboto, je trdil, da ima sodno oblast kot prejeto od svojega Očeta. “Oče namreč tudi ne sodi nikogar, ampak je vso sodbo dal Sinu.”[26] V to oblast je vključena pravica nagrajevanja in kaznovanja vseh živih ljudi, saj je ta pravica neločljivo povezana s pravico soditi. Tudi izvršilna oblast pripada Kristusu, kajti vsi morajo ubogati njegove ukaze; nihče se ne more izogniti niti njim niti sankcijam, ki jih je uvedel.
15. To kraljestvo je duhovno in se ukvarja z duhovnimi stvarmi. Da je tako, dovolj dokazujejo zgornji citati iz Svetega pisma, Kristus pa to potrjuje s svojim delovanjem. Ko so Judje in celo apostoli večkrat napačno domnevali, da bo Mesija obnovil svoboščine in kraljestvo Izraela, je takšno domnevo zavrnil in zanikal. Ko se je ljudstvo v občudovanju zgrinjalo okoli njega in ga je hotelo razglasiti za kralja, se je izognil tej časti in poiskal varnost v begu. Pred rimskim sodnikom je izjavil, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Evangeliji to kraljestvo predstavljajo kot kraljestvo, na vstop v katerega se ljudje pripravljajo s pokoro, dejansko pa vanj ne morejo vstopiti drugače kot z vero in krstom, ki je sicer zunanji obred, vendar pomeni in povzroči notranjo prenovo. Temu kraljestvu ne nasprotuje nič drugega kot satanovo kraljestvo in oblast teme. Od svojih podanikov zahteva duh odmaknjenosti od bogastva in zemeljskih stvari ter duh krotkosti. Hlastati in hrepeneti morajo po pravičnosti, še več, zanikati morajo sebe in nositi križ.
16. Kristus je kot naš Odrešenik kupil Cerkev za ceno lastne krvi; kot duhovnik se je daroval in se še naprej daruje kot žrtev za naše grehe. Ali ni torej očitno, da je njegovo kraljevsko dostojanstvo na neki način deležno obeh teh služb?
17. Po drugi strani pa bi bilo hudo napačno reči, da Kristus nima nobene oblasti v civilnih zadevah, saj je na podlagi absolutne oblasti nad vsemi stvarmi, ki mu jo je zaupal Oče, vse v njegovi moči. Kljub temu se je med svojim življenjem na zemlji vzdržal izvajanja takšne oblasti, in čeprav sam ni maral posedovati zemeljskih dobrin ali skrbeti zanje, se ni vmešaval in se tudi danes ne vmešava v tiste, ki jih posedujejo. Non eripit mortalia qui regna dat caelestia.[27]
18. Tako cesarstvo našega Odrešenika zajema vse ljudi. Če uporabimo besede našega nesmrtnega predhodnika, papeža Leona XIII: “V njegovem cesarstvu niso samo katoliški narodi, ne samo krščeni, ki sicer po pravici pripadajo Cerkvi, a jih je zmota zapeljala na kriva pota ali jih je od nje odtrgala shizma, ampak tudi vsi tisti, ki so zunaj krščanske vere; tako da je resnično vse človeštvo podvrženo oblasti Jezusa Kristusa.”[28] Pri tem ni nobene razlike med posameznikom in družino ali državo; vsi ljudje so namreč pod Kristusovo oblastjo, tako kolektivno kot individualno. V njem je odrešenje posameznika, v njem je odrešenje družbe. “Prav tako ni odrešitve v nobenem drugem, kajti pod nebom ni nobenega drugega imena, danega ljudem, po katerem bi bili odrešeni.”[29] On je avtor sreče in resnične blaginje za vsakega človeka in za vsak narod. “Narod je namreč srečen, kadar so srečni njegovi državljani. Kaj drugega je narod kot več ljudi, ki živijo v soglasju?”[30] Če torej vladarji narodov želijo ohraniti svojo oblast, spodbujati in povečevati blaginjo svojih držav, ne bodo zanemarili javne dolžnosti spoštovanja in poslušnosti Kristusovemu vodstvu. Kar smo rekli na začetku našega pontifikata o padcu javne oblasti in pomanjkanju spoštovanja do nje, velja tudi za današnji čas. “Z izključitvijo Boga in Jezusa Kristusa,” smo rekli, “iz političnega življenja, z avtoriteto, ki ne izvira od Boga, ampak od človeka, je bila odvzeta sama osnova te avtoritete, saj je bil odpravljen glavni razlog razlikovanja med vladarjem in podložnikom. Posledica tega je, da človeška družba drsi proti padcu, ker nima več varnega in trdnega temelja.”[31]
19. Ko bodo ljudje tako v zasebnem kot v javnem življenju enkrat spoznali, da je Kristus kralj, bo družba končno prejela velike blagoslove resnične svobode, dobro urejene discipline, miru in harmonije. Kraljevska služba našega Gospoda daje človeški oblasti knezov in vladarjev verski pomen; oplemeniti dolžnost poslušnosti državljanov. Zato sveti Pavel, medtem ko žene poziva, naj spoštujejo Kristusa v svojih možeh, sužnje pa Kristusa v svojih gospodarjih, opozarja, naj jih ne ubogajo kot ljudi, ampak kot Kristusove namestnike; ni namreč primerno, da bi ljudje, odrešeni s Kristusom, služili svojim soljudem. “Kupljeni ste s ceno; ne pustite se narediti za sužnje ljudi.”[32] Če so knezi in sodniki, ki so ustrezno izvoljeni, polni prepričanja, da ne vladajo po lastni pravici, ampak s pooblastilom in namesto božanskega Kralja, bodo svojo oblast izvajali pobožno in modro ter bodo sprejemali zakone in jih izvajali z mislijo na skupno dobro in tudi na človeško dostojanstvo svojih podanikov. Rezultat tega bosta stabilen mir in spokojnost, saj ne bo več nobenega razloga za nezadovoljstvo. Ljudje bodo v svojem kralju ali vladarjih videli sebi podobne ljudi, morda nevredne ali izpostavljene kritiki, vendar jim zaradi tega ne bodo odrekli poslušnosti, če bodo v njih videli odsev Kristusove avtoritete Boga in Človeka. Posledica tega bosta tudi mir in harmonija, saj se bodo ljudje s širjenjem in vsesplošno razširjenostjo Kristusovega kraljestva vedno bolj zavedali vezi, ki jih povezuje, in tako bodo številni spori v celoti preprečeni ali pa se bo vsaj zmanjšala njihova grenkoba.
20. Če bo torej Kristusovo kraljestvo pod svojo pot sprejelo vse narode, kot bi moralo, se zdi, da ni razloga, da bi obupali nad tem, da bomo videli tisti mir, ki ga je na zemljo prišel prinesti Kralj miru – on, ki je prišel, da bi vse spravil, ki ni prišel, da bi mu služili, ampak da bi služil, ki se nam je, čeprav je Gospod vseh, dal za zgled ponižnosti in s svojim glavnim zakonom združil zapoved ljubezni; ki je tudi rekel “Moj jarem je sladek in moje breme lahko.” O, kakšna sreča bi bila naša, če bi se vsi ljudje, posamezniki, družine in narodi le pustili voditi Kristusu! “Tedaj bodo končno,” če uporabimo besede, ki jih je naš predhodnik papež Leon XIII. pred petindvajsetimi leti namenil škofom vesoljne Cerkve, “ozdravljene mnoge nadloge; tedaj bo zakon ponovno pridobil svojo nekdanjo avtoriteto; ponovno bo vzpostavljen mir z vsemi njegovimi blagoslovi. Ljudje bodo obuli svoje meče in odložili orožje, ko bodo vsi svobodno priznali in ubogali Kristusovo oblast in bo vsak jezik izpovedal, da je Gospod Jezus Kristus v slavi Boga Očeta”[33].
21. Da bi bili ti blagoslovi v krščanski družbi obilni in trajni, je nujno, da se kraljevstvo našega Odrešenika čim bolj priznava in razume, in v ta namen ne bi nič bolje služilo kot ustanovitev posebnega praznika v čast Kristusovemu kraljestvu. Ljudje se namreč poučujejo o resnicah vere in cenijo notranje radosti vere veliko bolj učinkovito z vsakoletnim praznovanjem naših svetih skrivnosti kot s kakršno koli uradno razglasitvijo nauka Cerkve. Takšni izreki običajno dosežejo le peščico in bolj izobražene med verniki, prazniki pa dosežejo vse; prvi spregovorijo le enkrat, drugi pa vsako leto – pravzaprav za vedno. Cerkveni nauk vpliva predvsem na um, njeni prazniki pa na um in srce ter blagodejno vplivajo na celotno človekovo naravo. Človek je sestavljen iz telesa in duše in potrebuje te zunanje praznike, da bi ga sveti obredi v vsej svoji lepoti in raznolikosti spodbudili k globljemu pitju iz vrelca Božjega nauka, da bi ga naredil za del sebe in ga koristno uporabil za svoje duhovno življenje.
22. Zgodovina nam namreč pripoveduje, da so bili ti prazniki v teku stoletij drug za drugim uvedeni glede na to, kako se je zdelo, da to zahtevajo potrebe ali koristi Kristusovega ljudstva: ko so potrebovali moč, da bi se soočili s skupno nevarnostjo, ko so jih napadle zahrbtne herezije, ko jih je bilo treba spodbuditi k pobožnemu razmisleku o kakšni skrivnosti vere ali o kakšnem božjem blagoslovu. Tako se je v prvih dneh krščanske dobe, ko je Kristusovo ljudstvo trpelo kruto preganjanje, začel kult mučencev, da bi, pravi sveti Avguštin, “prazniki mučencev spodbudili ljudi k mučeništvu.”[34] Liturgične časti, izkazane spovednikom, devicam in vdovam, so imele čudovite rezultate v povečanem veselju do kreposti, ki je bila potrebna tudi v času miru. Še bolj plodni pa so bili prazniki, uvedeni v čast blaženi Devici. Zaradi njih je rasla ne le pobožnost do Božje Matere kot vedno navzoče zagovornice, ampak tudi ljubezen do nje kot matere, ki jim jo je zapustil njihov Odrešenik. Med blagoslovi, ki so nastali zaradi javnega in zakonitega čaščenja blažene Device in svetnikov, je ne nazadnje popolna in večna imunost Cerkve pred zmotami in herezijami. V tem lahko občudujemo občudovanja vredno modrost Božje previdnosti, ki je iz zla vedno potegnila dobro, od časa do časa dopustila, da sta vera in pobožnost ljudi oslabeli, in dovolila, da so katoliško resnico napadli lažni nauki, a vedno tako, da je resnica pozneje zasijala z večjim sijajem in da se je vera ljudi, prebujena iz letargije, pokazala bolj živahna kot prej.
23. Prazniki, ki so bili v liturgijo uvedeni v zadnjih letih, so imeli podoben izvor in so jih spremljali podobni rezultati. Ko sta spoštovanje in pobožnost do Najsvetejšega zakramenta zamrla, so uvedli praznik Corpus Christi, da bi s slovesnimi procesijami in osemdnevno molitvijo ljudi ponovno spodbudili k javnemu čaščenju Kristusa. Tako je bil tudi praznik Srca Jezusovega uveden v času, ko je ljudi stiskala žalostna in mračna strogost janzenizma, zaradi katere so se njihova srca ohladila in so bila odrinjena od Božje ljubezni in upanja na odrešenje.
24. Če bomo odredili, da bo ves katoliški svet častil Kristusa kot Kralja, bomo služili potrebam sedanjega časa in hkrati zagotovili odlično zdravilo za kugo, ki zdaj okuţuje druţbo. Pri tem mislimo na kugo antiklerikalizma, njegovih zmot in brezbožnih dejavnosti. Kot dobro veste, častitljivi bratje, se ta zlobni duh ni pojavil v enem dnevu; dolgo se je skrival pod površjem. Kristusov imperij nad vsemi narodi je bil zavrnjen. Pravica, ki jo ima Cerkev od samega Kristusa, da uči človeštvo, sprejema zakone in upravlja narode v vsem, kar zadeva njihovo večno odrešenje, je bila zanikana. Postopoma so Kristusovo vero začeli primerjati z lažnimi religijami in jo sramotno postavljati na isto raven z njimi. Nato je bila postavljena pod državno oblast in bolj ali manj tolerirana po kapricah knezov in vladarjev. Nekateri ljudje so šli še dlje in so želeli namesto Božje vere postaviti naravno vero, ki je bila sestavljena iz neke instinktivne naklonjenosti srca. Nekateri narodi so celo mislili, da se lahko znebijo Boga in da je njihova vera sestavljena iz brezbožnosti in zanemarjanja Boga. Upor posameznikov in držav proti Kristusovi avtoriteti je imel obžalovanja vredne posledice. Obžalovali smo jih v encikliki Ubi arcano, obžalujemo jih tudi danes: Semena nesoglasij, ki se sejejo daleč naokoli; grenka sovraštva in rivalstva med narodi, ki še vedno tako zelo ovirajo stvar miru; nenasitni pohlep, ki se tako pogosto skriva pod pretvezo javnega duha in patriotizma ter povzroča toliko zasebnih prepirov; slepa in nezmerna sebičnost, zaradi katere si ljudje prizadevajo le za lastno udobje in koristi ter vse merijo po tem; ni miru doma, ker so ljudje pozabili ali zanemarili svoje dolžnosti; enotnost in stabilnost družine sta spodkopani; družba je skratka pretresena do temeljev in na poti v pogubo. Vendar trdno upamo, da bo praznik Kristusovega kraljevanja, ki ga bomo v prihodnje obhajali vsako leto, pospešil vrnitev družbe k našemu ljubečemu Odrešeniku. Dolžnost katoličanov bi bila, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi dosegli ta srečni rezultat. Mnogi med njimi pa nimajo niti položaja v družbi niti avtoritete, ki bi morala pripadati tistim, ki nosijo baklo resnice. Takšno stanje stvari je morda mogoče pripisati določeni počasnosti in bojazljivosti dobrih ljudi, ki se neradi spuščajo v spopade ali se upirajo le šibko; tako sovražniki Cerkve postajajo drznejši v svojih napadih. Toda če bi verniki na splošno razumeli, da jim pripada, da se vedno pogumno borijo pod zastavo Kristusa, svojega Kralja, potem bi si, spodbujeni z apostolsko gorečnostjo, prizadevali pridobiti za svojega Gospoda srca, ki so zagrenjena in odtujena od njega, in bi pogumno branili njegove pravice.

25. Poleg tega bo vsakoletno in vsesplošno praznovanje praznika Kristusovega kraljevanja opozorilo na zlo, ki ga je antiklerikalizem prinesel družbi, ko je ljudi odvrnil od Kristusa, in bo tudi veliko storilo za njegovo odpravo. Medtem ko narodi žalijo ljubljeno ime našega Odrešenika tako, da na svojih konferencah in v parlamentih zatrejo vsako njegovo omembo, moramo mi še toliko glasneje razglašati njegovo kraljevsko dostojanstvo in moč, še bolj vsesplošno potrjevati njegove pravice.
26. Pot za praznovanje tega praznika je bila srečno in previdnostno pripravljena že od konca prejšnjega stoletja. Znano je, da je bil ta kult predmet učenih razglabljanj v številnih knjigah, ki so izšle na vseh koncih sveta in so napisane v različnih jezikih. Kristusovo kraljevstvo in cesarstvo sta bila prepoznana v pobožni navadi, ki so jo prakticirale številne družine, da so se posvetile Srcu Jezusovemu; tega dejanja posvetitve niso opravljale samo družine, ampak tudi narodi in kraljestva. Dejansko je bil ves človeški rod na pobudo papeža Leona XIII. v svetem letu 1900 posvečen Božjemu Srcu. Omeniti je treba tudi, da so za priznanje Kristusove oblasti nad družbo veliko storili pogosti evharistični kongresi, ki potekajo v naši dobi. Ti dajejo ljudem vsake škofije, okrožja ali naroda in vsega sveta priložnost, da se zberejo in častijo Kristusa Kralja, skritega pod zakramentalnimi vrstami. Tako se ljudje s pridigami na shodih in v cerkvah, z javnim čaščenjem izpostavljenega Najsvetejšega zakramenta in s slovesnimi procesijami združujejo v čaščenju Kristusa, ki jim ga je Bog dal za njihovega Kralja. Kristusovo ljudstvo po božjem navdihu pripelje Jezusa iz njegovega tihega skrivališča v cerkvi in ga v zmagoslavju nosi po mestnih ulicah, tako da tisti, ki ga ljudje niso hoteli sprejeti, ko je prišel k svojim, zdaj lahko v polnosti sprejme svoje kraljevske pravice.
27. Za uresničitev načrta, o katerem smo govorili, ponuja sveto leto, ki se zdaj hitro bliža koncu, najboljšo možno priložnost. Kajti v tem letu je Bog usmiljenja misli in srca vernikov dvignil k razmisleku o nebeških blagoslovih, ki so nad vsakim razumevanjem, jih bodisi ponovno vrnil k svoji milosti bodisi jih na novo spodbudil k prizadevanju za višje darove, jim trdneje postavil noge na pot pravičnosti. Ne glede na to, ali upoštevamo številne molitve, ki so bile naslovljene na nas, ali pa se ozremo na dogodke pravkar minulega jubilejnega leta, imamo vse razloge, da menimo, da je končno napočil želeni trenutek za odreditev posebnega praznika za čaščenje Kristusa kot Kralja vsega človeštva. V tem letu, kot smo povedali na začetku tega pisma, je bil božanski Kralj, resnično čudovit v vseh svojih delih, slavno poveličan, saj je bila na seznam svetnikov dodana še ena skupina njegovih vojakov. V tem letu so ljudje gledali nenavadne stvari in nenavadna dela, iz katerih so razumeli in občudovali zmage, ki so jih dosegli misijonarji pri delu širjenja njegovega kraljestva. V tem letu s slovesnim praznovanjem stoletnice nicejskega koncila. Spominjali smo se opredelitve božanskosti Utelešene besede, temelja Kristusovega cesarstva nad vsemi ljudmi.
28. Zato z našo apostolsko oblastjo uvajamo praznik kraljevstva našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki ga bomo vsako leto po vsem svetu obhajali na zadnjo nedeljo v mesecu oktobru – to je na nedeljo, ki je neposredno pred praznikom vseh svetih. Poleg tega odrejamo, da se na ta dan vsako leto opravi posvetitev človeštva Svetemu Srcu Jezusovemu, ki jo je naš predhodnik svetega spomina, papež Pij X., ukazal vsako leto obnoviti. Letos pa želimo, da se obhaja enaintridesetega dne v mesecu, na katerega dan bomo sami papeško praznovali v čast Kristusovemu kraljestvu in ukazali, naj se ta posvetitev opravi v Naši navzočnosti. Zdi se nam, da ne moremo na primernejši način zaključiti tega svetega leta, niti ne moremo bolje izraziti hvaležnosti Naše in vsega katoliškega sveta Kristusu, nesmrtnemu Kralju vekov, za blagoslove, ki so bili v tem svetem obdobju namenjeni Nam, Cerkvi in katoliškemu svetu.
29. Ni potrebno, častitljivi bratje, da bi vam na dolgo in široko razlagali, zakaj smo odredili, da se ta praznik Kristusovega kraljevanja obhaja poleg tistih drugih praznikov, v katerih se že označuje in praznuje njegovo kraljevsko dostojanstvo. Dovolj bo, če pripomnimo, da je pri vseh praznikih našega Gospoda materialni predmet čaščenja sicer Kristus, vendar je njihov formalni predmet nekaj povsem drugega kot njegov kraljevski naslov in dostojanstvo. Zapovedali smo, da se ta praznik obhaja v nedeljo, da bi ne le duhovščina opravila svojo dolžnost z mašo in bogoslužjem, ampak da bi tudi laiki, osvobojeni vsakdanjih opravil, v duhu svetega veselja izdatno pričali o svoji poslušnosti in podrejenosti Kristusu. Zadnja nedelja v oktobru se je zdela za ta namen najprimernejša od vseh, saj je na koncu liturgičnega leta in tako praznik Kristusovega kraljevanja postavi krona skrivnostim Kristusovega življenja, ki smo se jih med letom že spominjali, in preden praznujemo zmagoslavje vseh svetnikov, oznanjamo in poveličujemo slavo tistega, ki zmaguje v vseh svetnikih in v vseh izvoljenih. Naj bo vaša dolžnost in naloga, častitljivi bratje, da poskrbite, da bodo ljudem v vsaki župniji pridige, ki jih bodo poučile o pomenu in pomembnosti tega praznika, da bodo tako uredili svoje življenje, da bodo vredni zvesti in poslušni podložniki božanskega Kralja.
30. Častitljivi bratje, ob koncu tega pisma bi radi na kratko našteli blagoslove, za katere upamo in molimo, da bodo zaradi javnega čaščenja Kristusovega kraljestva pripadli Cerkvi, družbi in vsakemu od vernikov.
31. Ko bomo častili Kristusovo knežje dostojanstvo, bomo ljudi nedvomno spomnili, da ima Cerkev, ki jo je Kristus ustanovil kot popolno družbo, naravno in neodtujljivo pravico do popolne svobode in imunitete pred državno oblastjo; in da pri izpolnjevanju naloge, ki ji jo je zaupal Bog, da uči, upravlja in vodi v večno blaženost tiste, ki pripadajo Kristusovemu kraljestvu, ne more biti podrejena nobeni zunanji oblasti. Država mora podobno svobodo razširiti tudi na redove in skupnosti vernikov obeh spolov, ki s svojim delom za razširitev in utrditev Kristusovega kraljestva škofom Cerkve nudijo najdragocenejšo pomoč. S svojimi svetimi zaobljubami se borijo proti trojni sprijenosti sveta; s tem, da se zavzemajo za popolnejše življenje, naredijo svetost, za katero je njen božanski ustanovitelj želel, da bi bila znamenje in značilnost njegove Cerkve, bolj izrazito in vidno v očeh vseh.
32. Z vsakoletnim praznovanjem tega praznika se bodo narodi spominjali, da so ne le posamezniki, ampak tudi vladarji in knezi dolžni Kristusu izkazovati javno čast in poslušnost. V misli jim bo priklical misel na poslednjo sodbo, na kateri se bo Kristus, ki je bil izrinjen iz javnega življenja, zaničevan, zapostavljen in prezrt, najostreje maščeval za te žalitve; njegovo kraljevsko dostojanstvo namreč zahteva, da država upošteva Božje zapovedi in krščanska načela tako pri sprejemanju zakonov in izvrševanju pravice kot tudi pri zagotavljanju zdrave moralne vzgoje mladine.
33. Poleg tega bodo verniki z razmišljanjem o teh resnicah pridobili veliko moči in poguma, kar jim bo omogočilo, da bodo svoje življenje oblikovali po resničnem krščanskem idealu. Če je Kristusu, našemu Gospodu, dana vsa oblast v nebesih in na zemlji; če so vsi ljudje, kupljeni z njegovo dragoceno krvjo, po novi pravici podvrženi njegovi oblasti; če ta oblast zajema vse ljudi, mora biti jasno, da nobena od naših sposobnosti ni izvzeta iz njegovega imperija. Vladati mora v naših mislih, ki bi se morale s popolno pokorščino in trdnim prepričanjem strinjati z razodetimi resnicami in Kristusovimi nauki. Vladati mora v naši volji, ki mora biti poslušna Božjim zakonom in zapovedim. Vladati mora v naših srcih, ki morajo zavračati naravne želje, ljubiti Boga nad vse in se oklepati samo njega. Vladati mora v naših telesih in udih, ki naj služijo kot orodje za notranje posvečenje naših duš ali, če uporabimo besede apostola Pavla, kot orodje pravičnosti do Boga. 35 Če vse te resnice predstavimo vernikom v razmislek, se bodo izkazale za močno spodbudo k popolnosti. Naša goreča želja je, častitljivi bratje, da bi tisti, ki so zunaj krdela, iskali in sprejeli Kristusov sladki jarem, mi, ki po Božji milosti pripadamo družini vere, pa bi ta jarem nosili ne kot breme, ampak z veseljem, ljubeznijo in predanostjo; da bomo, če bomo živeli v skladu z zakoni Božjega kraljestva, prejeli polno mero dobrih sadov in nas bo Kristus štel za dobre in zveste služabnike, da bomo z njim deležni večne blaženosti in slave v njegovem nebeškem kraljestvu.
34. Naj vam bo to pismo, častitljivi bratje, znamenje Naše očetovske ljubezni, ko se bliža praznik rojstva našega Gospoda Jezusa Kristusa; in sprejmite apostolski blagoslov kot obljubo božjih blagoslovov, ki jih z ljubečim srcem podeljujemo vam, častitljivi bratje, vašim duhovnikom in vašemu ljudstvu.

Dano pri svetem Petru v Rimu, enajsti dan meseca decembra, v svetem letu 1925, četrtem letu našega pontifikata.

OPOMBE:

1. Ef. iii, 19.
2. Dan. vii, 13-14.
3. Num. xxiv, 19.
4. Ps. ii.
5. Ps. xliv.
6. Ps. Ixxi.
7. Iz. ix, 6-7.
8. Jer. xxiii, 5.
9. Dan. ii, 44.
10. Dan. vii, 13-14.
11. Zach. ix, 9.
12. Luc. i, 32-33.
13. Mt xxv, 31-40.
14. Joan. xviii, 37.
15. Mt. xxviii, 18.
16. Apok. 1, 5.
17. Apok. xix, 16.
18. Heb 1, 2.
19. Prim. 1 Kor xv, 25.
20. V huc. x.
21. I Pet. i, 18-19.
22. 1 Kor. vi, 20.
23. Prvo pismo Kor. vi, 15.
24. Konkordat. Trid. Sess. Vl, can. 21.
25. Joan. xiv, 15; xv, 10.
26. Joan. v, 22.
27. Himna za praznik Gospodovega razglašenja.
28. V tem primeru je bila v cerkvi sv. Annum Sacrum, 25. maj 1899.
29. Apostolska dela iv, 12.
30. S. Aug. Ep. ad Macedonium, c. iii.
31. Enc. Ubi Arcano.
32. I Kor.vii,23.
33. Enc. Annum Sanctum, 25. maj 1899.
34. Sermo 47 de Sanctis.
35. Rim. vi, 13.