O katoliških misijonih
Papež Pij XI. – 1926
Našim častitljivim bratom patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.
Ob pozornem pregledu zgodovine Cerkve ne moremo spregledati, kako sta bili od prvih stoletij krščanstva posebna skrb in skrb rimskih papežev usmerjeni v to, da bi ti, neomadeževani s težavami in ovirami, širili luč evangelija in koristi krščanske kulture in civilizacije ljudstvom, ki so “sedela v temi in v senci smrti”. Cerkev nima drugega razloga za obstoj, kot da z razvijanjem Kristusovega kraljestva na zemlji omogoči človeštvu, da sodeluje pri učinkih njegovega odrešujočega Odrešenja. Kdor po božjem naročilu na zemlji prevzame mesto Jezusa Kristusa, s tem postane glavni pastir, ki se ne more zadovoljiti zgolj z vodenjem in varovanjem Gospodove črede, ki mu je bila zaupana v upravljanje, temveč ne izpolnjuje svoje posebne dolžnosti in obveznosti, če si ne prizadeva z močjo in močjo pridobiti in pridružiti Kristusu vse, ki so še brez Zaveze.
- Znano je, da so naši predhodniki ves čas izpolnjevali božje naročilo, s katerim so bili zadolženi, da učijo in krščujejo vse narode, da so si od njih poslani duhovniki (mnoge med njimi Cerkev javno časti zaradi svetosti njihovega življenja ali zaradi pogumnega mučeništva) z različnimi rezultati goreče prizadevali z vero razsvetliti najprej Evropo in kasneje celo neznane dežele, in to skoraj takoj po njihovem odkritju. Pravimo “z različnimi rezultati”, saj se je včasih zgodilo, da so bili misijonarji po tem, ko so delali z majhnimi ali ničnimi učinki, usmrčeni ali pregnani iz dežele. Tako je polje, ki so ga začeli obdelovati in ki je bilo včasih le puščava, drugič pa so ga že spremenili v pravi vrt rož, ko so ga prepustili samemu sebi, spet preplavilo trnje in šipek. Kljub vsemu je v veliko tolažbo, da so kongregacije, ki se posvečajo misijonskemu delu v tujini, v zadnjih letih dejansko podvojile svoje delo in pri tem dosegle tako nepozabne sadove, in da so se verniki na ta okrepljena misijonska prizadevanja velikodušno odzvali z velikim povečanjem količine miloščine, darovane za te svete namene. Ni dvoma, da je to obnovljeno dejavnost močno spodbudilo apostolsko pismo z dne 30. novembra 1919 z naslovom O širjenju katoliške vere po svetu, ki ga je naš predhodnik lepega spomina namenil škofiji vsega sveta. V tem pismu je papež po eni strani spodbujal prizadevnost in gorečnost vseh škofov pri pridobivanju pomoči za misijone, po drugi strani pa ni pozabil apostolskim vikarjem in prefektom zelo modro nakazati ovir, ki se jim morajo izogibati, in metod, ki naj jim sledijo njihovi duhovniki, da bi bilo izvajanje svetega apostolata bolj plodno.
- Kar zadeva nas, častitljivi bratje, dobro veste, da smo od začetka našega pontifikata sklenili, da ne bomo pustili ničesar, kar bi s pomočjo apostolskih pridigarjev vedno bolj širilo luč evangelija in poganskim narodom olajšalo pot k odrešenju. Zdi se nam, da je treba pri vsem misijonskem delu zasledovati dva posebna cilja, ki sta ne le pravočasna, ampak tudi nujna in tesno povezana drug z drugim; in sicer, da se v obsežne pokrajine, ki so še vedno prikrajšane za civilizacijski vpliv krščanske vere, pošlje veliko večje število misijonarjev, dobro usposobljenih na različnih področjih znanja kot doslej, in drugič, da se vernikom razloži, s kakšno gorečnostjo, stanovitnostjo v molitvi in velikodušnostjo morajo tudi oni sodelovati pri tako svetem in plodnem delu. Ravno to smo imeli v mislih, ko smo ukazali, naj se organizira vatikanska misijonska razstava. Zahvaljujemo se Bogu, da so mnoga mlada srca (na to smo bili opozorjeni) ob pogledu na te dokaze Božje milosti ter plemenitosti in veličine misijonarjev tam prejela prvi klic k misijonarskemu življenju. Tudi občudovanje misijonarjev s strani tistih, ki so obiskali razstavo, je bilo tako brezmejno, da imamo vse razloge verjeti, da razstava ne bo ostala brez trajnih sadov za vero. Da ne bi pozabili na tehtne lekcije, ki jih je razstava v svoji tihi zgovornosti pridigala, smo, kot morda že veste, ukazali ustanoviti stalni muzej, v katerem bi se ohranili in javnosti pokazali najznamenitejši predmeti, razstavljeni na vatikanski misijonski razstavi. Ta muzej bo ustanovljen v naši palači v Lateranu, in sicer na kraju, kjer so naši predhodniki po vzpostavitvi miru v Cerkvi stoletje za stoletjem pošiljali toliko apostolskih mož, ki so sloveli po svetosti življenja in gorečnosti za vero, v pokrajine, “ki so že bele za žetev”.
- Prav tako se bo zgodilo, da bodo vsi častniki v misijonski vojski in tudi zasebniki, če lahko tako rečemo, ki bodo obiskali ta muzej, potem ko bodo primerjali razmere v svojih misijonih in metode dela, iz njega črpali navdih za še boljše in večje projekte. Verniki, ki bodo obiskali muzej, bodo po našem prepričanju doživeli enake občutke kot tisti, ki so se udeležili prvotne razstave v Vatikanu. Medtem pa, da bi se zanimanje vernikov za misijone, ki se je že zbudilo, še bolj razvilo, vas posebej prosimo za pomoč pri tej nalogi, častitljivi bratje. Če se vaša pomoč lahko upravičeno uporabi v katerem koli poslu, vas bo zagotovo dostojanstvo vašega življenjskega položaja, da ne govorimo o vaši sinovski naklonjenosti do nas, spodbudilo, da boste to pomoč ponudili zlasti pri tem delu, in to z vso vnemo in prizadevnostjo. Z Naše strani pa bo, dokler bo Božja previdnost ohranila Naše življenje, ta dolžnost Naše apostolske službe za nas vedno posebna obveznost, kajti ko razmišljamo o tem, da je poganov tudi v naših dneh skoraj milijarda, “nimamo miru v svojem duhu” (II Kor 5,5) in se nam zdi, da nam v ušesih zvenijo besede: “Kričite, ne prenehajte, dvignite svoj glas kakor trobenta.” (Izaija lviii, 1)
- Ni treba vztrajati pri tem, kako tuje je kreposti ljubezni, ki zajema tako Boga kot ljudi, da člani Kristusove Cerkve ne mislijo na tiste nesrečne duše, ki živijo v zmoti zunaj Zaveze. Zagotovo obveznost ljubezni, ki nas veže na Boga, ne zahteva le, da si prizadevamo z vsemi sredstvi, ki so v naši moči, povečati število tistih, ki ga častijo “v duhu in resnici” (Jn iv, 24), ampak tudi, da skušamo pod vladavino blagega Kristusa spraviti čim več drugih ljudi, da bi “dobiček v njegovi krvi” (Psalmi xxix, 10) in da bi bili vedno bolj rodovitni in da bi bili še bolj sprejemljivi Njemu, ki mu ni nič bolj všeč, kot da “se ljudje rešijo in pridejo do spoznanja resnice”. ” (Prvi Timotej ii, 4)
- Ker je Jezus Kristus oznanil, da je posebno znamenje učenstva pri njem to, da “imamo ljubezen drug do drugega” (Jn xiii, 35; xv, 12), ali lahko damo znamenje večje ljubezni do svojih bližnjih, kot da jim pomagamo, da za seboj pustijo temo zmote, tako da jih poučujemo o pravi Kristusovi veri? Pravzaprav ta vrsta ljubezni presega vse druge vrste dobrih del, ki jih navdihuje ljubezen, tako kot um presega telo, nebo presega zemljo, večnost presega čas. Vsakdo, ki tako ravna, navdihnjen z ljubeznijo in po polni meri svojih zmožnosti, dokazuje, da ceni dar vere tako, kot ga je treba ceniti. Še več, svojo hvaležnost do Božje dobrote izkazuje tako, da ta isti veliki dar, dragocen nad vsakim drugim darom, deli z ubogimi pogani. Hkrati z njimi deli tudi vse druge milosti, ki so tesno povezane s krepostjo vere. Če nihče od vernikov ni izvzet iz obveznosti dobrodelnosti, ali lahko duhovniki, ki so po svoji resnično čudoviti izvolitvi in sveti poklicanosti udeleženi v samem duhovništvu in apostolatu Jezusa Kristusa, zahtevajo takšno izjemo? Ali pa lahko vi, častitljivi bratje, vi, ki posedujete polnost duhovništva in ste, vsak v svoji škofiji, božansko postavljeni pastirji duhovščine in krščanskega ljudstva, trdite, da ste izvzeti iz istega zakona ljubezni? Beremo, da je Kristus zapovedal ne le Petru, katerega sedež zasedamo, ampak vsem apostolom, katerih nasledniki ste: “Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu.” (Mk xvi, 15) Iz tega očitno sledi, da je odgovornost za širjenje vere na Nas, vendar pod pogojem, da z Nami delite breme in nam pomagate, kolikor vam dopuščajo lastne pastoralne dolžnosti. Zato, častitljivi bratje, na izpolnjevanje te Naše očetovske spodbude ne glejte kot na nadležno dolžnost, saj morate vedeti, da bo sam Bog nekega dne od nas zahteval strog obračun te izjemne obveznosti, ki nam jo je naložil.
- Najprej si tako v pridigah kot v svojih spisih prizadevajte, da bi uvedli in postopoma razširili pobožno navado molitve “Gospodu žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev” (Mt ix, 38) in da bi za pogane prosili luč Svetega Duha in Božjo milost. Pravimo, da naj te molitve postanejo običajne, saj je očitno, da tako izrečene molitve ne morejo imeti večjega učinka pred sedežem Božjega usmiljenja kot molitve, izrečene le enkrat ali le občasno. Četudi se misijonarji najbolj goreče trudijo, čeprav delajo in se trudijo in gredo tako daleč, da dajo svoja življenja, da bi pogane seznanili s katoliško vero, čeprav uporabljajo vsa sredstva, ki jih pozna človeška iznajdljivost, in se pri ničemer ne varčujejo, jim vse to ne bo koristilo, vsa njihova prizadevanja bodo zaman, če se Bog s svojo milostjo ne dotakne src poganov, da bi jih omehčal in pritegnil k sebi.
- Vsakdo lahko moli, o tem dejstvu ne more biti nobenega dvoma. Vsakdo ima torej pri roki in lahko uporablja to nadvse pomembno pomoč, to vsakodnevno hranjenje misijonov. Iz teh razlogov boste ravnali v skladu z našimi željami in tudi storili nekaj v skladu z verskim duhom in čustvi vernikov, če boste odredili, da se posebne molitve za misijone in za spreobrnjenje poganov v pravo vero dodajo na primer rožnemu vencu blažene Device ali drugim molitvam, ki se po navadi molijo tako v župnijskih kot drugih cerkvah. Dobro bi bilo, častitljivi bratje, da posebej povabimo in spodbudimo otroke in ženske redovne skupnosti, da se lotijo te svete prakse. Posebej si želimo, da bi se v vseh ustanovah, sirotišnicah, župnijskih šolah, kolegijih in samostanih sester vsak dan dvigala k nebu molitev, naj se Božje usmiljenje spusti na toliko nesrečnih bitij, prebivalcev gosto naseljenih poganskih dežel. Ali lahko nebeški Oče kaj odkloni nedolžnim in čistim, ki ga za to prosijo? Po drugi strani pa takšna pobožna praksa vzbuja upanje, da bodo ti otroci, ki so bili usposobljeni za molitev za spreobrnjenje poganov od prvega trenutka, ko se je v njihovih mladih in nežnih srcih začel razvijati cvet ljubezni, z Božjo pomočjo tudi sami prejeli poklic za apostolat, poklic, ki bo, če bo skrbno negovan, morda sčasoma zagotovil sposobne delavce za misijonsko polje.
- Na tej točki se želimo, častitljivi bratje, bežno dotakniti zadeve, ki je vredna vašega najresnejšega razmisleka. Nedvomno ste vsi seznanjeni z veliko škodo, ki jo je širjenje vere utrpelo zaradi nedavne vojne. Misijonarji, ki so bili odpoklicani v svoje države, so padli v strašnem spopadu. Drugi misijonarji so bili prisiljeni zapustiti področje svojega delovanja, zaradi česar je misijonsko delo močno trpelo. To škodo in izgube, ki so jih utrpeli misijoni, je treba nadomestiti, če upamo, da se bodo vrnili v stanje, v katerem so bili pred vojno, in da bomo zagotovili njihov nadaljnji napredek.
- Poleg tega, ko se ustavimo ob obsežnem ozemlju, ki še ni odprto za blagoslove krščanske kulture, ob neizmernem številu tistih, ki so še vedno prikrajšani za sadove Odrešenja, ali ob ovirah in težavah, ki ovirajo in preprečujejo najboljša prizadevanja misijonarjev, je nujno potrebno, da škofje in verniki sodelujejo, da bi se število Kristusovih odposlancev povečalo in pomnožilo. Če se v vaših škofijah najdejo mladi možje, semeniščniki ali duhovniki, za katere se zdi, da jih Bog kliče k temu vzvišenemu apostolatu, jim ne smete postavljati ovir, temveč jih s svojo naklonjenostjo in avtoriteto spodbujati v njihovih nagibih in željah. Čeprav vam je glede teh poklicev gotovo dovoljeno “preizkušati duhove, ali so od Boga” (I Jn iv, 1), vendarle, če ste prepričani, da njihova sveta odločitev izvira iz Božjega Duha in jo spodbuja, potem niti pomanjkanje duhovnikov niti kakšna posebna potreba vaše škofije vas ne bi smela odvračati ali vam preprečevati, da ne bi dali soglasja za poklic kogar koli, saj imajo vaši verniki pri roki, če smemo uporabiti ta izraz, sredstva za odrešenje in so od njih manj oddaljeni kot pogani, zlasti tisti, ki so še vedno divjaki ali so le napol civilizirani. Če se torej pojavi priložnost, zaradi ljubezni do Kristusa in duš potrpežljivo prenašajte izgubo enega od svojih duhovnikov, če jo res lahko upravičeno imenujemo izguba.
- Če se prikrajšate za sodelavca in deležnika svojih naporov, bo božanski ustanovitelj Cerkve gotovo nadomestil vsak tak primanjkljaj tako, da bo vašo škofijo obdaril z obilnejšimi blagoslovi in da bo prihajalo na dan vedno več novih poklicev za sveto službo.
- Da bi bilo to posebno delo tesno povezano z drugimi nalogami vaše pastirske službe, poskrbite, da bo v vaši škofiji ustanovljena Misijonarska zveza duhovnikov, in če je to že bilo storjeno, s svojimi nasveti, opominjanjem in avtoriteto spodbudite organizacijo k obnovljeni dejavnosti. Ta zveza, ki jo je pred osmimi leti previdnostno ustanovil Naš neposredni predhodnik, je bila obogatena s številnimi odpustki in postavljena pod posebno pristojnost Svete kongregacije za propagando. V zadnjih letih se je razširila po številnih škofijah katoliškega sveta. Mi sami smo Uniji podelili, in to več kot enkrat, potrdila o naših papeških naklonjenostih. Veliko je število duhovnikov in tudi cerkvenih študentov, ki pripadajo Misijonarski zvezi in ki molijo, vsak v skladu s svojim posebnim življenjskim stanjem, zlasti pri sveti daritvi maše, ter spodbujajo tudi druge k molitvi, da bi bil dar vere podeljen skoraj brezmejnemu številu poganov. Ob vsaki možni priložnosti ljudem pridigajo o apostolatu, ki ga opravljajo med pogani. Skrbijo tudi, da ob določenih časih potekajo konference o misijonskem delu, ki imajo veliko in trajno vrednost. Razdeljujejo misijonsko literaturo in kadar odkrijejo koga, ki kaže, da je poklican za misijonarsko življenje, mu pomagajo pri pripravi, ki je potrebna za to delo. Prav tako na vse možne načine spodbujajo in pospešujejo, vsak v okviru svoje škofije, delo Družbe za širjenje vere in njenih dveh sorodnih in pomožnih dejavnosti.
- Gotovo veste, častitljivi bratje, kako velike vsote denarja je Misijonska zveza duhovnikov že zbrala za pomoč pri teh dobrih delih in kako čudovite možnosti imajo v prihodnosti, da bodo zbrali še več zaradi iz leta v leto večje velikodušnosti vernikov. Nekateri med vami ste bili pokrovitelji in sponzorji Misijonske zveze v svojih škofijah. Naša največja želja je, da odslej ne bo mogoče pokazati na duhovnika, ki ne bi dobesedno gorel od ljubezni do misijonov.
- Vsi krščanski ljudje naj velikodušno pomagajo pri delu Družbe za širjenje vere, glavne misijonske organizacije Cerkve. Z dolžnim spoštovanjem do zelo pobožne ženske, ki je bila njena ustanoviteljica, in do mesta Lyon, njenega sedeža, smo Družbo za širjenje vere prenesli v Rim. Prav tako smo jo reorganizirali, ji podelili tako rekoč rimsko državljanstvo in jo zadolžili za izpolnjevanje vseh sedanjih potreb misijonov, pa tudi tistih, ki se bodo pojavile v prihodnosti. Kako številne in kako velike so te potrebe, kako revna je velika večina misijonov, je zagotovo jasno pokazala vatikanska misijonska razstava, kljub temu da mnogi, ki so si razstavo ogledali, zaslepljeni z obiljem, novostjo in privlačnostjo tega, kar so videli, tega dejstva niso dovolj cenili. Ne sramujte se, častitljivi bratje, postati celo berači za Kristusa in odrešenje duš. Tako s svojimi pismi kot z zgovornostjo besed, ki prihajajo iz globin vašega srca, vztrajajte, da bo vaše ljudstvo z obnovljenim zanimanjem za misijone in radodarnostjo do njih povečalo in naredilo obilnejšo žetev, ki jo Družba za širjenje vere zbira vsako leto. Ker nikogar ni mogoče imeti za tako ubogega in golega, za tako slabotnega ali lačnega, kot je tisti, ki je prikrajšan za Božje spoznanje in milost, ni nikogar, ki ne bi mogel razumeti, da bosta tako Božje usmiljenje kot nagrada namenjena tistemu, ki bo s svoje strani izkazoval usmiljenje najbolj potrebnim sočloveku.
- Z glavno organizacijo, Družbo za širjenje vere, sta povezani, kot smo zapisali, še dve društvi – Družba svetega otroštva in Družba sv. apostola Petra. Ker je Sveti sedež slednji organizaciji na poseben način naredil za svoji, bi jima morali verniki z vsega sveta s svojimi darovi pomagati in ju vzdrževati, in to raje kot druga pobožna dela, katerih cilji so bolj ali manj specializirani.
- Cilj Združenja svetega otroštva je, kot je dobro znano, vzgajati otroke, da bi se navadili odlagati določen znesek svojega denarnega obroka, da bi ga namenili za odkup in katoliško vzgojo poganskih otrok, ki so jih starši zapustili ali so bili izpostavljeni smrti, kar se pogosto dogaja v nekaterih deželah. Petra apostola je z molitvami in darovi proste volje omogočiti nekaterim posebej izbranim domačim cerkvenim študentom, da prejmejo zahtevano semeniško izobrazbo, ki je pripravljalna za sprejem svetega reda. Ob teh domačih duhovnikih se bodo ljudje njihove rase lažje spreobrnili h Kristusu ali bili potrjeni v svoji veri.
- Pred kratkim smo, kot veste, Družbi sv. apostola Petra za njeno nebeško zavetnico določili sveto Terezijo Deteta Jezusa. To svetnico, ki se je med svojim življenjem tukaj spodaj kot redovnica postavila za odgovorno in posvojila, če smemo uporabiti ta izraz, več kot enega misijonarja, da bi mu pomagala pri njegovem delu, kot je bilo v njeni navadi, s svojimi molitvami, prostovoljnimi in predpisanimi telesnimi pokoro, predvsem pa tako, da je svojemu Božjemu soprogu darovala strašno trpljenje, ki je bilo posledica bolezni, za katero je zbolela. Pod varstvom Device iz Lisieuxa se tudi mi veselimo obilnejših sadov pri tem delu. Prav tako smo zelo veseli, da so se mnogi škofje radi vpisali med večne pokrovitelje te družbe ter da so semenišča in društva mladih katoličanov prevzela nalogo, da pokrijejo stroške, povezane z vzdrževanjem in izobraževanjem več pomoči potrebnih domačih duhovniških študentov. Ti dve društvi se po navadi in upravičeno imenujeta veji glavnega dela Družbe za širjenje vere. Kakor ju je škofom v zgoraj omenjenem apostolskem pismu posebej priporočil naš predhodnik blagega spomina Benedikt XV., tako tudi mi ne moremo drugače, kot da ju priporočimo vam v upanju, da zaradi vaših pozivov in zanimanja za to delo katoliško ljudstvo ne bo nikoli dovolilo, da bi ga v velikodušnosti prehiteli nekatoličani, ki tako radodarno pomagajo širiteljem svojih lažnih prepričanj.
- Zdaj je čas, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, da spregovorimo vam, ki ste bili zaradi svojega dolgega dela in modrega služenja kot misijonarji med pogani spoznani za vredne, da vas apostolska oblast poviša v službo vikarjev in prefektov. Najprej govorimo o splošnem napredku, ki so ga misijoni dosegli v zadnjih nekaj letih zaradi vaše ljubeznivosti in gorečnosti, za kar čestitamo tako vam kot misijonarjem, ki ste jih vodili. Katere so vaše glavne naloge in česa se morate pri opravljanju teh nalog posebej varovati, je s tako modrostjo in zgovornostjo predstavil že naš neposredni predhodnik, da k njegovim besedam ni treba dodajati ničesar v tej smeri. Poleg tega pa se nam zdi dobro, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, da o nekaterih zadevah izrazimo svoje mnenje.
- Pred vsem drugim vas opozarjamo na pomembnost izgradnje domače duhovščine. Če si ne boste z vsemi močmi prizadevali za dosego tega cilja, trdimo, da vaš apostolat ne bo le ohromljen, ampak bo postal ovira in prepreka za vzpostavitev in organizacijo Cerkve v teh deželah. Z veseljem priznavamo in potrjujemo dejstvo, da so bili ponekod že sprejeti ukrepi za zagotovitev teh potreb z ustanovitvijo semenišč, v katerih se obetavni domači mladeniči dobro izobražujejo in pripravljajo na sprejem duhovniškega dostojanstva ter usposabljajo za poučevanje v krščanski veri pripadnike svoje rase. Toda kljub vsemu temu delu smo še vedno zelo daleč od cilja, ki smo si ga zastavili.
- Zagotovo niste pozabili, kako je našega predhodnika Benedikta XV. lepega spomina žalostilo to dejstvo. Zapisal je: “Benedikt XVI: “Resnično žalostno je, da še vedno obstajajo dežele, v katere je bila pred stoletji prinesena katoliška vera, a v njih kljub temu še danes ne najdemo domačih duhovnikov, razen morda tistih, ki zasedajo manj pomembne položaje; prav tako, da obstajajo rase, ki so se že davno spreobrnile in ki so se iz barbarstva dvignile na tako visoko stopnjo civilizacije, da so dale ugledne ljudi v vsakem poklicu in na vseh področjih civilnega življenja; vendar prav ta ljudstva kljub temu, da že stoletja živijo pod odrešilnim vplivom evangelija in Cerkve, niso mogla ustvariti škofa, ki bi jim vladal, ali duhovnikov, katerih učiteljsko avtoriteto bi njihovi sodržavljani spoštovali, kot bi jo morali. ” (Apostolsko pismo Maximum Illud)
- Morda lahko rečemo, da nikoli nismo bili dovolj pozorni na način, s katerim se je začel oznanjati evangelij in ustanavljati Božja Cerkev po vsem svetu. Te teme smo se na kratko dotaknili ob zaključku misijonske razstave in spomnili na dejstvo, da je iz preučevanja prvih spomenikov krščanske antike jasno razvidno, da duhovniki, ki so jih apostoli postavili za vernike v vsaki novi skupnosti, niso bili ljudje, pripeljani od zunaj, ampak so bili izbrani med domačini tega kraja. Iz dejstva, da je rimski papež vam in vašim pomočnikom zaupal nalogo oznanjevanja krščanske vere poganskim narodom, ne smete sklepati, da je vloga domače duhovščine le pomoč misijonarjem pri manjših zadevah, da le spremlja in dopolnjuje njihovo delo. Sprašujemo se, kaj je pravi cilj teh svetih misijonov, če ne to, da se v teh brezmejnih pokrajinah ustanovi in utrdi Kristusova Cerkev? Kako naj se danes razvija Cerkev med pogani, če ne bo zgrajena iz tistih elementov, iz katerih so bile zgrajene naše cerkve, se pravi, če ne bo sestavljena iz ljudi, duhovnikov in redovnikov, moških in žensk, rekrutiranih iz domačega prebivalstva več regij? Zakaj naj bi domači duhovščini prepovedali obdelovati svoj del Gospodovega vinograda, jim prepovedali upravljati svoje ljudstvo? Da bi vam omogočili napredek pri pridobivanju novih spreobrnjencev iz poganstva za Kristusa, ali ne bi bilo v veliko pomoč, če bi domači duhovščini zaupali že spreobrnjene ljudi, da bi jim lahko služila in ohranjala njihovo vero? Dejansko se bo domača duhovščina izkazala za zelo koristno (bolj koristno, kot si nekateri ljudje predstavljajo, da je pri širjenju Kristusovega kraljestva, “kajti ker je domači duhovnik,” če citiram našega predhodnika, “po rojstvu, značaju, čustvih in interesih v tesnem stiku s svojim ljudstvom, je nesporno, kako dragocen je lahko pri vcepljanju vere v zavest svojega ljudstva. Domači duhovnik bolje kot katerikoli tujec razume, kako ravnati s svojim ljudstvom. Tako lahko pogosto dobi dostop do krajev, kamor tuji duhovnik ne bi smel vstopiti.” (Apostolsko pismo Maximum Illud)
- Poleg tega se tuji misijonar zaradi nepopolnega znanja jezika pogosto znajde v zadregi, ko poskuša izraziti svoje misli, zaradi česar sta moč in učinkovitost njegovega pridiganja s tem močno oslabljeni. Poleg omenjenih težav obstajajo še druge, ki jih je treba vedno upoštevati, ne glede na to, da so te težave redke in jih je pogosto mogoče zlahka premagati. Predpostavimo na primer, da se bodisi zaradi vojne sreče bodisi zaradi določenih političnih dogodkov na misijonskem polju na tem ozemlju zamenja vladajoča vlada in da nova vlada odredi ali zahteva izgon misijonarjev določene narodnosti; ali pa predpostavimo – kar se zgodi redko, če sploh – da prebivalci določenega ozemlja, ki so dosegli dokaj visoko stopnjo civilizacije in hkrati ustrezen razvoj državljanskega in družbenega življenja ter želijo postati svobodni in neodvisni, iz svoje države izženejo guvernerja, vojake in misijonarje tujega naroda, čigar oblasti so podvrženi. Seveda vsega tega ni mogoče storiti brez nasilja. Vsakdo lahko vidi, kako velika škoda bi v teh okoliščinah nastala Cerkvi v tej deželi, razen če bi bila domača duhovščina že prej razpršena po vsej deželi kot mreža in bi posledično lahko ustrezno poskrbela za prebivalstvo, ki se je spreobrnilo h Kristusu.
- Poleg tega, ker Kristusove besede “žetev je res velika, delavcev pa malo” (Mt ix, 35; Lk x, 2) držijo, tudi v sedanjem stanju stvari Evropa, od koder je prišla večina misijonarjev, sama potrebuje duhovnike, in to v času, ko je z Božjo pomočjo najbolj pomembno, da se naši ločeni bratje vrnejo v edinost Cerkve in da se nekatoličani prepričajo o svojih zmotah in se jih rešijo. Znano je, da danes število mladih moških, poklicanih v duhovniško in redovniško življenje, ni manjše kot v prejšnjih časih, še vedno pa je število tistih, ki ubogajo Božji klic, vsekakor veliko manjše.
- Iz tega, kar smo zapisali, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, izhaja, da je nadvse pomembno, da svoja različna področja dela oskrbite s toliko domačimi duhovniki, da bodo s svojim individualnim prizadevanjem zadostovali za širjenje osvajanj krščanstva in za upravljanje vernikov vsakega naroda, ne da bi se morali zanašati na pomoč tuje duhovščine. V nekaterih krajih so, kot smo že poudarili, odprli semenišča za domačo duhovščino. Ta semenišča so bila zgrajena v središčih bližnjih misijonov in so praviloma zaupana istemu verskemu redu ali kongregaciji, ki je odgovorna za misijone. V te osrednje ustanove vikarji in prefekti pošiljajo svoje izbrance in jih med izobraževanjem plačujejo, da bi jih nekega dne sprejeli nazaj kot posvečene duhovnike, pripravljene za sveto službo. To politiko, ki so jo izvajali na nekaterih krajih, si iskreno želimo, ne, zapovedujemo, da jo bodo izvajali tudi predstojniki vseh misijonov, tako da ne bo mogoče reči, da je bil kateri koli domači mladenič kdaj odrinjen od duhovništva in apostolata, če seveda kaže znake prave poklicanosti in je mladenič z resničnimi obljubami.
- Skorajda ni treba dodati, da večje kot bo število študentov, ki jih boste izbrali za to usposabljanje (potrebno je večje število), večji bodo stroški. Zaradi tega dejstva ne izgubljajte poguma, ampak zaupajte v najbolj ljubečega Odrešenika ljudi, na čigar Previdnost moramo gledati, da bi našli načine in sredstva, s katerimi bi spodbudili velikodušnost katoličanov, tako da bi k Svetemu sedežu prihajala večja sredstva, potrebna za ustreznejšo pomoč takšnim vrednim podjetjem. Če si mora vsak od vas po svojih močeh prizadevati za čim večje število domačih cerkvenih študentov, si morate prizadevati tudi za njihovo oblikovanje in oblikovanje v svetosti, ki ustreza duhovniškemu življenju, in v pravem duhu apostolata. Polni teh kreposti in gorečnosti za spreobrnjenje svojih bratov morajo biti pripravljeni celo dati svoje življenje za odrešenje ljudi svojega plemena ali naroda. Pomembno je tudi, da so ti semeniščniki hkrati s to duhovniško formacijo deležni znanstvene izobrazbe tako na področju svetih kot profanih znanosti. To izobraževanje naj poteka po najbolj odobrenih metodah. Študij ne sme biti neupravičeno skrajšan ali okrnjen v nobeni od svojih pomembnih značilnosti. Študentje bi morali dejansko slediti splošno sprejetemu poteku študija. Ne bojte se, da če boste v semenišču vzgajali ljudi, ki se odlikujejo po neoporečnosti in čistosti svojega življenja, ljudi, ki so dobro pripravljeni za delo svete službe, in usposobljene učitelje Božjega zakona, da ne boste izobrazili ljudi, ki ne bodo pritegnili le pozornosti vodilnih in izobraženih mož svoje države, ampak tudi duhovnike, ki jim bo nekega dne namenjeno vodenje župnij in škofij, ki bodo postavljene, ko bo Bogu všeč, in to z obetom trajne koristi za Cerkev.
- Kdor na te domačine gleda kot na pripadnike manjvredne rase ali kot na ljudi nizke miselnosti, se hudo moti. Dolgoletne izkušnje so dokazale, da prebivalci teh oddaljenih regij na vzhodu in jugu pogosto sploh niso slabši od nas in se nam lahko kosajo celo po umskih sposobnostih. Če pri tistih, ki živijo v osrčju nekaterih barbarskih dežel, odkrijemo izjemno pomanjkanje sposobnosti razumevanja, je to v veliki meri posledica razmer, v katerih živijo, saj so njihove vsakodnevne potrebe tako omejene, da jim ni treba pogosto uporabljati svojega intelekta. Vi, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, lahko pričate o resničnosti tega, kar pišemo, in mi sami lahko pričujemo o teh dejstvih, saj imamo pred očmi zgled nekaterih domačih študentov, ki obiskujejo visoke šole v Rimu in ki ne le, da so po sposobnostih in rezultatih, ki jih dosegajo pri študiju, enaki drugim študentom, temveč jih pogosto celo prekašajo. Vsekakor ne smete dovoliti, da bi na domače duhovnike gledali, kot da so nižji razred duhovnikov, ki naj bi bili zaposleni le v najbolj skromnih službah duhovništva. Ti duhovniki so bili sprejeti v isto duhovništvo, kot ga imajo misijonarji, so člani istega apostolata. Nasprotno, domačim duhovnikom morate dati prednost pred vsemi drugimi, saj bodo prav oni nekoč upravljali cerkve in katoliške skupnosti, ustanovljene z vašim znojem in delom. Zato med duhovniki, bodisi evropskimi misijonarji bodisi domačini, ne sme obstajati nikakršna diskriminacija, ne sme obstajati razmejitvena črta, ki bi označevala enega od drugega. Vsi duhovniki, misijonarji in domorodci naj bodo med seboj povezani v vezeh medsebojnega spoštovanja in ljubezni.
- Ker je za organizacijo Cerkve v teh pokrajinah, kot smo že omenili, nujno, da uporabite prav tiste elemente, iz katerih so bili po božji previdnosti sestavljeni, morate posledično ustanovitev verskih kongregacij moških in žensk, ki jih sestavljajo domorodci, šteti za eno od glavnih nalog vaše svete službe. Ali ni namen teh novorojenih Kristusovih privržencev, da bi lahko živeli evangeljsko popolno življenje, če se čutijo poklicane, da sprejmejo verske zaobljube? V zvezi s tem misijonarji in redovnice, ki delajo v vaših škofijah, ne bi smeli dovoliti, da bi postali pristranski zaradi čiste ljubezni vsak do svoje verske kongregacije, ljubezni, ki je sama po sebi nedvomno zdrava in legitimna. Naučiti se morajo gledati na to zadevo širše in ravnati v skladu s tem. Če torej obstajajo domačini, ki se želijo pridružiti eni ali drugi starejši kongregaciji, zagotovo ne bi bilo prav, če bi jih od tega odvrnili ali jim preprečili pridružitev, seveda pod pogojem, da pokažejo znamenja, da so sposobni prevzeti duha teh kongregacij in v svojih državah ustanoviti hiše reda, ki ne bodo nevredne kongregacije, katere člani so. Morda bi bilo dobro, če bi resno in brez primesi sebičnosti razmislili, ali ne bi bilo na splošno koristneje ustanoviti povsem nove kongregacije, ki bi bolje ustrezale genialnosti in značaju domačinov ter bi bile bolj v skladu s potrebami in duhom različnih držav.
Ne moremo zamolčati še ene točke, ki je najpomembnejša za širjenje evangelija, in sicer potrebe po povečanju števila katehistov. Katehisti so lahko Evropejci ali po možnosti domačini, ki pomagajo misijonarjem pri njihovem delu, zlasti s poučevanjem in pripravo katehumenov na krst. Povsem odveč je pisati o lastnostih, ki bi jih morali imeti ti katehisti, da bi lahko pritegnili h Kristusu tiste, ki vanj ne verjamejo; to lahko storijo bolj z zgledom svojega življenja kot z ustnim izročilom. Vi, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, se trdno odločite, da jih boste vzgajali z vso skrbnostjo, da bodo pridobili poglobljeno znanje krščanskega nauka in da se bodo pri poučevanju vere znali prilagoditi tako naravnim sposobnostim kot stopnji inteligence svojih katehetskih razredov. Pri tem katehetskem delu bo njihov uspeh natančno sorazmeren z natančnim poznavanjem umskih sposobnosti in navad domačinov.
- Do te točke smo pisali o izbiri in rekrutiranju tistih, ki bodo z vami delili vaše delo. V tem kontekstu nam še vedno ostaja, da vaši gorečnosti priporočimo načrt, za katerega menimo, da bi, če bi ga uresničili, močno pripomogel k širšemu širjenju vere. Kako visoko cenimo kontemplativno življenje, je povsem jasno razvidno iz apostolske konstitucije izpred dveh let, s katero smo z največjim veseljem s svojo apostolsko avtoriteto potrdili pravilo kartuzijanov, ki je bilo revidirano, da bi bilo v skladu z novim zakonikom kanonskega prava, pravilo, ki ga je papeška oblast odobrila že v času nastanka kartuzijanskega reda. Zdaj, ko iz srca spodbujamo višje predstojnike podobnih kontemplativnih redov, jim tudi vi na podoben način večkrat dokažite, da lahko z ustanavljanjem takšnih hiš na misijonskem področju širijo in spodbujajo strožje vrste kontemplativnega življenja. Tudi ti kontemplativci bodo iz nebes za vas in za delo, ki se mu posvečate, pridobili obilico milosti. Prav tako ni nevarnosti, da takšni menihi ne bi našli zadovoljivih pogojev za svoj način življenja. Prebivalci, zlasti v nekaterih krajih, čeprav so v veliki večini poganski, imajo naravno nagnjenje k samoti, molitvi in kontemplaciji. V zvezi s tem naj vas posebej opozorimo na velik samostan, ki so ga reformirani cistercijani iz La Trappea ustanovili v apostolskem vikariatu Peking. V tem samostanu živi skoraj sto menihov, od katerih je večji del Kitajcev. Kakor oni z uresničevanjem najpopolnejših kreposti, z nenehno molitvijo, s strogostjo svojega življenja, z ročnim delom pomirjajo Božje veličanstvo in zlivajo Božje usmiljenje tako nase kot na svoje poganske sosede, tako tudi z močjo svojega zgleda pridobivajo te iste pogane za Jezusa Kristusa. Zato ne gre dvomiti, da ti puščavniki, čeprav nedotaknjeno varujejo duha svojega svetega ustanovitelja in se zato ne vključujejo v dejavno življenje, kljub temu dokazano zelo pomagajo pri uspešnem delu misijonov. Če bodo predstojniki katerega koli od teh redov upoštevali vaše prošnje in ustanovili hiše za svoje podanike na krajih, ki so po vaši skupni presoji najboljši, bodo storili nekaj, kar bo, prvič, zelo koristno za velike množice poganov in kar bo, drugič, nam osebno bolj všeč, kot bi lahko izrazili z besedami.
- Častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, zdaj lahko preidemo k obravnavi zadeve, ki je povezana z boljšim vodenjem misijonov. Čeprav je Naš neposredni predhodnik o tej temi že dal svoje nasvete in navodila, jih želimo tu ponoviti, ker upravičeno menimo, da so izredno pomembni za plodno opravljanje apostolata. Ker je uspeh katoliških misijonov med pogani v veliki meri odvisen od vas, si želimo, da bi bilo vaše misijonsko delo bolje organizirano kot doslej, organizacija, ki bi vam v prihodnje olajšala delo širjenja krščanskega prepričanja in povečevanja števila spreobrnjenih v vero. Zato morate poskrbeti, da bodo misijonarji razporejeni tako, da noben del ozemlja, ki vam je bil dodeljen, ne bo zanemarjen in da noben del ne bo prepuščen evangelizaciji v prihodnosti in v oddaljeni prihodnosti. Da bi dosegli ta namen, ustanovite veliko novih postaj (misijonar naj živi v nekem osrednjem kraju), v bližini katerih lahko ustanovite manjše hiše, ki jih lahko prepustite v upravljanje vsaj katehetu, vsaka od njih pa naj ima kapelo, da bo lahko misijonar občasno ob določenih dnevih prišel obiskat ljudi in opravljal svojo službo.
- Misijonarji se morajo zavedati, da morajo pri oznanjevanju domačinom slediti istim metodam, ki jih je božanski Učitelj uporabljal, ko je bil na zemlji. Preden je začel pridigati množicam, je najprej ozdravil bolnike: “in vse, ki so bili bolni, je ozdravil; in mnogi so šli za njim in on je vse ozdravil; usmilil se jih je in ozdravil njihove bolnike.” (Mt viii, 16; Mt xii, 15; Mt xiv, 14) Apostolom je ukazal, naj ravnajo enako, in jim podelil moč ozdravljanja: “In v katero koli mesto boste prišli … zdravite bolnike, ki so v njem, in jim recite: “V katero koli mesto boste prišli, … zdravite bolnike, ki so v njem, in jim recite: “In odšli so po mestih, oznanjali evangelij in povsod ozdravljali” (Lk x, 8.9) in “hodili so po mestih, oznanjali evangelij in povsod ozdravljali”. (Lk ix, 6) Misijonar tudi ne sme nikoli pozabiti, kako prijazen in ljubeč se je Jezus vedno izkazoval do dojenčkov in majhnih otrok ali kako je apostolom, ko so se z njimi prerekali, naročil, naj “trpijo majhne otroke, da pridejo k njemu”. (Mt xix, 13, 14) V zvezi s tem naj spomnimo na to, kar smo povedali ob drugi priložnosti, namreč da misijonarji, ki pridigajo poganom, še predobro vedo, koliko dobre volje in resnične naklonjenosti pridobijo za Cerkev tisti, ki skrbijo za zdravje domačinov in negujejo njihove bolnike ali kažejo resnično ljubezen do njihovih dojenčkov in otrok. Vse to samo dokazuje, kako zlahka se človeško srce odziva na dobrodelnost in prijaznost.
- Če se vrnemo k temi, o kateri smo razpravljali zgoraj. Če je treba, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, v mestih, kjer imate bivališča, in v drugih pomembnejših središčih postaviti velike cerkve in druge misijonske stavbe, se morate vendarle izogibati gradnji preveč razkošnih in dragih cerkva ali zgradb, kot da bi postavljali katedrale in škofovske palače za prihodnje škofije. Tovrstne zgradbe bodo prišle na vrsto ob pravem času in takrat, ko bo zares obstajala potreba po njih. Zagotovo se zavedate dejstva, da obstajajo škofije, ki so bile kanonično ustanovljene, in to že pred časom, pa vendar šele zdaj gradijo ali pa so pravkar končale gradnjo cerkva in stavb te vrste. Poleg tega ne bi bilo niti prav niti priporočljivo, da bi v enem od glavnih mest ali v mestu, kjer prebivate, združili, zares strnili različne ustanove, ki so bile postavljene za dobrobit duš in teles ljudi. Če so take ustanove res velike in pomembne, bodo na kraju samem potrebovale vašo navzočnost in navzočnost misijonarjev, zato se bodo vaši obiski v interesu širjenja vere na preostalem ozemlju, ki vam je zaupano, nujno ustavili. Ker so bila omenjena takšna dobra dela, je poleg bolnišnic in ustanov za oskrbo bolnikov in razdeljevanje zdravil ter osnovnih šol, ki bi jih morali odpreti v vsakem mestu, pomembno, da ustanovite druge vrste šol za mlade, ki se ne nameravajo ukvarjati s kmetijstvom, in jim s temi šolami odprete pot do višje izobrazbe, zlasti na področju umetnosti in znanosti ter poklicev. Prav tako vas pozivamo, da pri tem izobraževalnem delu ne zanemarjate boljših slojev, zlasti oblastnikov v kraju in njihovih otrok. Nedvomno je, da Božjo besedo in njene služabnike lažje sprejmejo revni in ponižni kot pa ponosni in bogati. Res je tudi, da je Jezus Kristus zase dejal: “Gospodov duh me je poslal oznanjat evangelij ubogim.” (Lk iv, 18) Vendar hkrati ne smemo pozabiti, kar piše sveti Pavel: “Modrim in nespametnim sem dolžnik.” (Rimljanom i, 14) Tako zgodovina kot izkušnje učijo, da ko se vladarji nekega ljudstva enkrat spreobrnejo v krščanstvo, navadni ljudje tesno sledijo stopinjam svojih voditeljev.
- Nazadnje, častitljivi bratje in ljubljeni sinovi, v dobro znanem duhu gorečnosti za vero in odrešenje duš, ki vas prežema, s pokornimi mislimi in z voljo, da takoj ubogate, sprejmite to naše zadnje, a najpomembnejše priporočilo. Območja, ki jih je Sveti sedež zaupal vaši skrbi in delu, da bi se tudi oni pridružili kraljestvu Kristusa Gospoda, so večinoma obsežna. Tako se lahko zgodi, da je število misijonarjev, ki pripadajo vašemu posameznemu inštitutu, veliko manjše, kot zahtevajo vaše dejanske potrebe. V tem primeru, tako kot so v dobro ustanovljenih škofijah člani različnih verskih družin, duhovniki, laiki in redovnice številnih različnih kongregacij navajeni priskočiti na pomoč škofu, tako tudi vi, kjer gre za širjenje vere, vzgojo domače mladine ali druge podobne podvige, ne oklevajte povabiti in sprejeti kot sopotnike svojih del verske misijonarje, čeprav so iz drugega inštituta, kot je vaš, in tudi duhovnike ali druge, čeprav so člani laičnih inštitutov. Redovi in redovne kongregacije so lahko ponosni na misijone, ki so jih dobili med pogani, in na osvojitve, ki so jih do te ure dosegli za Kristusovo kraljestvo. Vendar pa naj ne pozabijo, da jim misijonska polja ne pripadajo po posebni in trajni pravici, ampak da jih imajo v lasti izključno po presoji in volji Svetega sedeža, ki ima dolžnost in pravico poskrbeti, da je za te misije dobro in ustrezno poskrbljeno. Rimski papež ne bi v celoti izpolnjeval svoje apostolske dolžnosti, če bi svoj interes omejil zgolj na razdelitev misijonov večjega ali manjšega obsega enemu ali drugemu inštitutu. Veliko pomembneje je, da mora vedno in z veliko skrbnostjo poskrbeti, da ti različni inštituti v regije, ki so jim zaupane, pošiljajo toliko usposobljenih misijonarjev, kolikor jih je potrebnih za temeljito opravljanje naloge širjenja luči resnice po vsej površini teh dežel.
- Ker bo Božji Pastir od nas zahteval obračun s svojo čredo, bomo brez oklevanja in kadarkoli se bo zdelo potrebno, bolj primerno ali koristno za večjo rast katoliške Cerkve, prenesli misijonsko ozemlje enega inštituta na drug inštitut; prav tako bomo razdelili in podelili misijonsko ozemlje in ga zaupali v oskrbo domačim duhovnikom ali dodelili nove vikariate in nove apostolske prefekture drugih verskih kongregacij, ki niso zasedale prvotnega ozemlja.
- Sedaj nam preostane le še to, da vas, častitljivi bratje, vse škofe katoliškega sveta, ponovno spodbudimo, da z nami delite skrbi in tolažbe naše pastirske službe ter pridete na pomoč misijonom na navdušen način in z metodami, ki smo jih predlagali, da bi sami misijoni, tako rekoč poživljeni s to obnovljeno močjo, v prihodnosti obrodili obilnejšo žetev. Naj Marija, presveta Kraljica apostolov, milostno gleda na ta naš skupni podvig; ista Marija, ki v svojem materinskem srcu hrani vse ljudi, izročene njenemu varstvu na Kalvariji, in ljubi ne le tiste, ki so deležni sadov odrešenja, ampak tudi vse druge, ki še ne vedo, da jih je odrešil Jezus Kristus.
Medtem pa, častitljivi bratje, kot obljubo prihodnjih nebeških milosti in znamenje naše očetovske ljubezni do vas, vam, vaši duhovščini in vašemu ljudstvu z največjo ljubeznijo podeljujemo apostolski blagoslov.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, osemindvajsetega februarja leta 1926, v petem letu našega pontifikata.
