Ubi Arcano Dei Consilio

O Kristusovem miru v njegovem kraljestvu

Papež Pij XI. – 1922

Našim častitljivim bratom patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.

Že od ure, ko smo bili po nedoumljivih Božjih načrtih, čeprav nevredni, povzdignjeni na ta stolček resnice in ljubezni, smo si iskreno želeli, da bi vam, častitljivi bratje, in vsem našim ljubljenim otrokom, ki so pod vašim neposrednim vodstvom in skrbjo, namenili iskreno sporočilo. Ta Naša želja je našla svoj navdih v slovesnem blagoslovu – Urbi et Orbi -, ki smo ga z balkona vatikanske bazilike podelili ogromni množici po Naši izvolitvi v vrhovni pontifikat. Ta naš blagoslov ste z vsemi izrazi veselja in hvaležnosti sprejeli vi, ljudje z vseh koncev sveta in sveti kolegij kardinalov. To dejstvo je bilo za Nas najbolj pomirjujoče zagotovilo, ki se je pridružilo tistemu, ki izhaja iz našega zaupanja v božjo pomoč pri pripravi na prevzem velikanske službe, ki smo jo bili povsem nepričakovano poklicani prevzeti.

2. Zato vam pišemo zdaj, ko so “naša usta odprta za vas” (II Kor. vi, 11), ko se bližata rojstni dan našega Gospoda Jezusa Kristusa in novo leto, in želimo, da to pismo ne bi bilo le sporočilo veselega pozdrava, ampak tudi božično darilo očeta svojim ljubečim otrokom.
3. Številni razlogi so nama do zdaj preprečevali, da bi izpolnila najino željo po pismu. Najprej je prišlo do nečesa, kar bi lahko imenovali tekmovanje v sinovski predanosti, zaradi katerega so k nam v pismih brez števila prihajale dobre želje Naših bratov in otrok z vseh koncev sveta, sporočila, ki so pozdravljala novoizvoljenega naslednika svetega Petra in mu izrekala dobre želje, ki so se rodile iz predanega spoštovanja.
4. Po teh sporočilih smo bili poklicani, da osebno in prvič izkusimo to, kar je sveti Pavel imenoval “moj vsakdanji primer, skrb za vse Cerkve”. (II Kor. xi, 28) Našim vsakdanjim dolžnostim so se pridružile številne izredne, kot na primer tiste najpomembnejše zadeve, ki so že pred našo izvolitvijo napredovale v smeri rešitve in smo jih morali pospešiti do konca, ki so bile povezane s svetimi kraji, ki so vplivale na blaginjo samega krščanstva, ali status škofij, uvrščenih med najpomembnejše v katoliškem svetu. Potem je bilo treba obravnavati mednarodna srečanja in pogodbe, ki so globoko vplivale na prihodnost celotnih ljudstev in narodov. Zvesti službi miru in sprave, ki nam jo je Bog zaupal, smo si prizadevali, da bi daleč naokoli oznanili zakon pravičnosti, ki ga vedno blaži dobrodelnost, in dosegli zasluženo upoštevanje tistih vrednot in interesov, ki so zaradi svoje duhovnosti nič manj resni in pomembni. Pravzaprav so veliko resnejši in pomembnejši od katere koli zgolj materialne stvari. Ukvarjali smo se tudi s skoraj neverjetnim trpljenjem tistih ljudstev, ki živijo v od nas oddaljenih predelih in jih je prizadela lakota in vse vrste nesreč. Hitro smo jim poslali vso pomoč, ki so nam jo dopuščale naše stisnjene razmere, in nismo pozabili pozvati vsega sveta, naj nam pomaga pri tej nalogi. Končno nam niso ušle niti vstaje, ki so jih spremljala nasilna dejanja in ki so izbruhnile sredi Našega ljubljenega ljudstva, tu, kjer smo se rodili, tu, kjer je roka Božje previdnosti postavila stol svetega Petra. Nekaj časa se je zdelo, da ti nemiri ogrožajo samo prihodnost Naše države, in nismo mogli počivati, dokler nismo storili vsega, kar je bilo v Naši moči, da bi pomirili tako hude nemire.

Po drugi strani pa so se zgodili nekateri izjemni dogodki, ki so Našo dušo napolnili z veseljem. Takšna sta bila na primer šestindvajseti mednarodni evharistični kongres in tristota obletnica ustanovitve Svete kongregacije za širjenje vere. Ta praznovanja so nam prinesla tako neizrekljivo tolažbo in tako veliko duhovno veselje, da si na samem začetku našega pontifikata nismo nikoli predstavljali, da je kaj takega mogoče. Takrat smo videli tudi praktično vse člane stoterice škofov, ki so prišli v Rim z vseh koncev sveta. V normalnih okoliščinah bi za razgovor s podobnim številom škofov potrebovali več let. Prav tako smo dali avdienco mnogim tisočem vernikov in z Našim očetovskim blagoslovom blagoslovili velike in dostojanstvene predstavnike te ogromne družine “iz vseh plemen, jezikov, ljudstev in narodov”, kot beremo v Apokalipsi (v, 9), ki nam jo je Bog zaupal. Skupaj z njimi smo imeli privilegij pomagati pri predstavah, ki so bile malo manj kot božanske, saj smo bili priča, kako je naš blaženi Odrešenik ponovno zavzel svoje upravičeno mesto kralja vseh ljudi, vseh držav in vseh narodov, ko so ga, čeprav skritega za tančico evharističnih vrst, v veličastnem in resnično kraljevskem triumfu vere nosili po ulicah našega mesta, Rima, v spremstvu velikanske množice ljudi, ki so predstavljali vse narode na zemlji. Videli smo tudi, kako se je Sveti Duh tako rekoč spustil v srca duhovnikov in vernikov, kot je to storil na prvo binkoštno nedeljo, da bi v njih ponovno zanetil duha molitve in apostolata. Bili smo presrečni, ko smo videli gorečo vero prebivalcev Rima, ki je bila ponovno razglašena svetu v veliko Božjo slavo in v izgradnjo duš.

5. Blažena Devica Marija, Božja Mati in naša draga Mati, ki nas je najbolj ljubeče gledala v svetiščih v Čenstohovi in Ostrabrami, pa tudi v čudežni votlini v Lurdu in z visokih stolpov našega mesta Milana, da ne govorimo o najsvetejšem svetišču v Rogu, se je odločila sprejeti poklon Naše ljubezni ob priložnosti, ko smo častitljivi baziliki v Loretu, ki je bila obnovljena po veliki škodi, ki jo je povzročil požar, vrnili njen prelepi kip, ki je bil ne le obnovljen po Našem naročilu, ampak tudi blagoslovljen in kronan z Našo lastno roko. Ta priložnost je bila nedvomno pravi triumf za Marijo. Med potjo njenega kipa iz Rima v Loreto so si verniki iz vseh mest konkurirali v njenem hvaljenju s spontanim in nenehnim izbruhom globoko religioznih čustev, ki so kazala najbolj nežno naklonjenost do Naše Gospe in predano privrženost namestnici Jezusa Kristusa.
6. Ti različni dogodki, nekateri žalostni, drugi veseli, katerih zgodovino želimo zapisati v vzgojo potomcem, so naju najbolj zgovorno nagovorili in nama vedno bolj jasno pokazali cilje, za katere se zdi, da so na prvem mestu v najinem apostolskem služenju in o katerih je prav, da v tem najinem prvem sporočilu za vas spregovoriva na čim bolj slovesen način.
7. Ena stvar je danes gotova. Od konca velike vojne posamezniki, različni družbeni razredi in narodi na zemlji še niso našli pravega miru. Zato ne uživajo tistega dejavnega in plodnega miru, ki je želja in potreba človeštva. To je žalostna resnica, ki se nam vsiljuje z vseh strani. Za vsakogar, ki si tako kot Mi globoko želi preučevati in uspešno uporabljati sredstva, potrebna za premagovanje takšnega zla, je nadvse pomembno, da spozna tako dejstvo kot resnost tega stanja in poskuša vnaprej odkriti vzroke zanj. To dolžnost nam zapoveduje že sama zavest o naši apostolski službi. Ne moremo drugače, kot da se odločimo izpolniti to, kar je naša jasna dolžnost. To bomo storili zdaj s to našo prvo encikliko, pozneje pa z vso skrbnostjo v času naše svete službe.
8. Ker v svetu tudi danes obstajajo iste žalostne razmere, s katerimi se je ves čas svojega pontifikata nenehno in skoraj srce parajoče ukvarjal Naš spoštovani predhodnik Benedikt XV, smo seveda prišli do tega, da njegove misli in rešitve teh problemov naredimo za Naše lastne. Naj postanejo tudi misli in ideali vseh, kot so Naše misli, in če bi se to zgodilo, bi z Božjo pomočjo in sodelovanjem vseh ljudi dobre volje zagotovo videli, kako bi se z resnično in trajno spravo med ljudmi uresničili najčudovitejši učinki.
9. Zdi se, da so bile navdihnjene besede prerokov napisane izrecno za naš čas: “Pričakovali smo mir, pa ni bilo nič dobrega; pričakovali smo čas ozdravljenja, pa smo videli strah,” (Jer. viii, 15) “čas ozdravljenja, pa smo videli stisko.” (Jer. xiv, 19): “Iskali smo luč, pa glej, tema … iskali smo sodbo, pa je ni, iskali smo odrešitev, pa je daleč od nas.” (Izaija Lx, 9, 11)
10. Včerajšnje vojskujoče se strani so položile orožje, toda po tem dejanju se na Bližnjem vzhodu srečujemo z novimi grozotami in novimi vojnimi grožnjami. Razmere v številnih delih teh opustošenih regij so se močno poslabšale zaradi lakote, epidemij in opustošenja zemlje, kar je terjalo številne žrtve, zlasti med starejšimi, ženskami in nedolžnimi otroki. V tem, kar se upravičeno imenuje ogromno gledališče svetovne vojne, stara rivalstva med narodi niso prenehala uveljavljati svojega vpliva, rivalstva, ki se včasih skriva pod političnimi manipulacijami ali pod finančnimi nihanji, vendar se odkrito pojavlja v tisku, recenzijah in revijah vseh vrst ter prodira celo v ustanove, namenjene gojenju umetnosti in znanosti, na mesta, kjer bi sicer vladalo ozračje tišine in miru.
11. Javno življenje je tudi v tem času tako zavito v gosto meglo medsebojnega sovraštva in zamer, da je navadnim ljudem skoraj nemogoče, da bi v njej svobodno dihali. Če poraženi narodi še naprej najhuje trpijo, pa ni nič manj hudo zlo, ki pesti njihove osvajalce. Majhni narodi se pritožujejo, da jih veliki narodi zatirajo in izkoriščajo. Velike sile pa trdijo, da jih manjši napačno ocenjujejo in obidejo. Vsi narodi, veliki in mali, močno trpijo zaradi žalostnih posledic pozne vojne. Tudi tisti narodi, ki so bili nevtralni, ne morejo trditi, da so se povsem izognili velikanskemu trpljenju vojne ali da niso doživeli njenih slabih posledic skoraj enako kot dejanske vojskujoče se strani. Te slabe posledice so iz dneva v dan obsežnejše, ker ni mogoče najti varnega zdravila za zdravljenje družbenih bolezni, in to kljub vsem prizadevanjem politikov in državnikov, katerih delo se je izjalovilo, če ni na žalost poslabšalo prav tisto zlo, ki so ga skušali premagati. Razmere so postajale vse slabše, ker se strahovi ljudi nenehno igrajo z vedno prisotno grožnjo novih vojn, ki bodo verjetno še bolj strašljive in uničujoče kot vse prejšnje. Zato današnji narodi živijo v stanju oboroženega miru, ki je komajda boljši od vojne same, v stanju, ki izčrpava nacionalne finance, zapravlja cvet mladosti, blati in zastruplja same izvire življenja, fizične, intelektualne, verske in moralne.
12. Veliko hujše in bolj obžalovanja vredno zlo od teh groženj zunanje agresije je notranji razdor, ki ogroža blaginjo ne le narodov, ampak tudi same človeške družbe. Najprej moramo upoštevati vojno med razredi, kronično in smrtonosno bolezen današnje družbe, ki kot rak razjeda vitalne sile družbenega tkiva, delo, industrijo, umetnost, trgovino, kmetijstvo – pravzaprav vse, kar prispeva k javni in zasebni blaginji ter blaginji države. Zdi se, da se ta konflikt upira vsaki rešitvi in postaja vse hujši, ker se tisti, ki niso nikoli zadovoljni s količino svojega bogastva, spopadajo s tistimi, ki se najbolj vztrajno oklepajo bogastva, ki so ga že pridobili, medtem ko je obema razredoma skupna želja, da bi vladali drugemu in prevzeli nadzor nad njegovim premoženjem. Zaradi te razredne vojne prihaja do pogostih prekinitev dela, za katere so najpogosteje krive medsebojne provokacije. Posledica so tudi revolucije, nemiri in nasilno zatiranje ene ali druge strani s strani vlade, kar se ne more končati drugače kot s splošnim nezadovoljstvom in hudo škodo za skupno blaginjo.

K temu zlu je treba dodati še spopade med političnimi strankami, od katerih mnogi ne izvirajo iz resničnega razhajanja mnenj o javnem dobrem ali hvalevrednega in nesebičnega iskanja tistega, kar bi najbolje spodbujalo skupno blaginjo, temveč iz želje po oblasti in zaščiti nekaterih zasebnih interesov, kar neizogibno povzroča škodo državljanom kot celoti. Iz takšnega ravnanja pogosto izhajajo ropanje tistega, kar po pravici pripada ljudem, in celo zarote proti najvišji državni oblasti in napadi nanjo ter na njene predstavnike. Ti politični boji povzročajo tudi grožnje z ljudsko akcijo in se včasih končajo z odprtimi upori in drugimi neredi, ki so še toliko bolj obžalovanja vredni in škodljivi, ker izvirajo iz javnosti, ki ji je bilo v naših sodobnih demokratičnih državah dano, da v veliki meri sodeluje v javnem življenju in pri upravnih zadevah. Te različne oblike vladanja same po sebi niso v nasprotju z načeli katoliške vere, ki jih je mogoče zlahka uskladiti s katerim koli razumnim in pravičnim sistemom vladanja. Vendar pa so takšne vlade najbolj izpostavljene nevarnosti, da jih zrušijo ene ali druge frakcije.

13. Najbolj žalostno je videti, kako je ta revolucionarni duh prodrl v to svetišče miru in ljubezni, v družino, prvotno jedro človeške družbe. V družini so se ta zlobna semena razdora, ki so bila zasejana že zdavnaj, v zadnjem času vse bolj širila zaradi dejstva, da očetov in sinov med vojno ni bilo ob družinskem ognjišču, in zaradi močno povečane svobode v zadevah morale, ki je sledila kot eden od njenih učinkov. Pogosto vidimo sinove, ki so se odtujili od svojih očetov, brate, ki se prepirajo z brati, gospodarje s služabniki, služabnike z gospodarji. Vse prepogosto smo videli, da se pozablja na svetost zakonske zveze ter na dolžnosti do Boga in do ljudi, ki jih ta zveza nalaga ljudem.
14. Tako kot najmanjši del telesa občuti posledice bolezni, ki uničuje celotno telo ali enega od njegovih vitalnih organov, tako zlo, ki danes pesti družbo in družino, prizadene tudi posameznike. Zlasti ne moremo ne obžalovati bolezenskega nemira, ki se je razširil med ljudmi vseh starosti in življenjskih okoliščin, splošnega duha nepokorščine in zavračanja izpolnjevanja obveznosti, ki je postal tako razširjen, da se zdi skoraj običajen način življenja. Obžalujemo tudi uničevanje čistosti med ženskami in mladimi dekleti, ki se kaže v vse večji neskromnosti njihovega oblačenja in pogovorov ter v njihovi udeležbi pri sramotnih plesih, ki so še hujši, ker se pred ljudmi, ki so manj srečni od njih, hvalijo s svojim razkošnim načinom življenja. Nazadnje, ne moremo se izogniti žalosti zaradi velikega povečanja števila tistih, ki bi jih lahko imenovali družbeni izmečki, ki se skoraj neizogibno pridružijo tistim nesporazumom, ki nenehno nasprotujejo vsakršnemu redu, bodisi javnemu bodisi zasebnemu.
15. Je torej presenetljivo, da nimamo več tiste življenjske varnosti, v katero lahko zaupamo, in da nam ostaja le najhujša negotovost in iz ure v uro večji strah pred prihodnostjo? Namesto rednega vsakodnevnega dela sta tu brezdelje in brezposelnost. Tega blagoslovljenega miru, ki je posledica urejenega življenja in v katerem je mogoče najti bistvo miru, ni več, namesto njega pa vlada nemirni duh upora. Posledično trpi industrija, trgovina je ohromljena, gojenje literature in umetnosti postaja vse težje, in kar je najhuje, krščanska civilizacija je s tem nepopravljivo prizadeta. Ob tako hvaljenem napredku z žalostjo opazujemo, kako se družba počasi, a zanesljivo vrača v stanje barbarstva.
16. Poleg že omenjenih slabosti želimo zapisati še druge, ki pestijo družbo in ki zavzemajo najpomembnejše mesto, vendar njihov obstoj navadnemu opazovalcu, čutnemu človeku – tistemu, ki, kot pravi apostol, ne zaznava “stvari, ki so iz Božjega duha” (1 Kor 2,14) – uide, vendar jih ni mogoče ne oceniti kot največje in najbolj uničujoče nadloge današnje družbene ureditve. Pri tem imamo v mislih zlasti tisto zlo, ki presega materialno ali naravno področje in se nahaja v tako imenovanem nadnaravnem in verskem redu; z drugimi besedami, tisto zlo, ki vpliva na duhovno življenje duš. To zlo je še toliko bolj vredno obžalovanja, ker prizadene duše, katerih vrednost je neskončno večja od vrednosti katerega koli zgolj materialnega predmeta.
17. Poleg tako razširjene površnosti pri izpolnjevanju krščanskih dolžnosti ne moremo ne žalovati z vami, častitljivi bratje, zaradi dejstva, da zelo veliko cerkva, ki so bile med vojno spremenjene v profane namene, še vedno ni bilo obnovljenih v prvotni namen kot svetišča molitve in božjega čaščenja; poleg tega še vedno niso bila ponovno odprta mnoga semenišča, katerih obstoj je bistvenega pomena za pripravo in oblikovanje vrednih voditeljev in učiteljev verskega življenja; da so vrste duhovnikov v skoraj vseh državah zdesetkane, ker je toliko duhovnikov umrlo na bojišču pri opravljanju svoje svete službe ali pa jih je Cerkev izgubila, ker so se zaradi neugodnih razmer, v katerih so bili prisiljeni živeti tako dolgo, izkazali za nezveste svojemu svetemu poklicu; in končno, da je marsikje utihnilo celo oznanjevanje Božje besede, tako potrebno in tako plodno za “graditev Kristusovega telesa” (Ef 4,12).
18. Slabe posledice velike vojne, ki vplivajo na duhovno življenje, je bilo čutiti po vsem svetu, celo v odročnih in osamljenih predelih oddaljenih celin. Misijonarji so bili prisiljeni zapustiti polje svojega apostolskega dela in mnogi se niso mogli vrniti k svojemu delu, kar je povzročilo prekinitev in celo opustitev tistih slavnih osvojitev vere, ki so toliko pripomogle k dvigu ravni civilizacije, moralne, materialne in verske. Povsem res je, da je bilo za te velike duhovne nesreče nekaj vrednih nadomestil. Med temi kompenzacijami je ena, ki krepko izstopa in daje laž številnim starodavnim obrekovanjem, namreč da sta čista ljubezen do domovine in velikodušna predanost dolžnosti močno goreli v dušah tistih, ki so bili posvečeni Bogu, in da so po njihovi sveti službi tolažbe vere prinašali tisočim, ki so umirali na bojnih poljih, mokrih od človeške krvi. Tako so mnogi kljub svojim predsodkom zaradi čudovitih zgledov žrtvovanja samega sebe, s katerimi so se seznanili, ponovno začeli spoštovati duhovništvo in Cerkev. Za te srečne rezultate smo dolžni izključno neskončni dobroti in modrosti Boga, ki iz zla potegne dobro.
19. Naše pismo smo doslej posvetili opisu zla, ki pesti današnjo družbo. Zdaj moramo z vso skrbnostjo poiskati vzroke teh motenj, od katerih smo nekatere že omenili. Na tej točki, častitljivi bratje, se nam zdi, da prihaja glas božanskega tolažnika in zdravnika, ki o teh človeških slabostih pravi: “Vse te slabe stvari prihajajo od znotraj.” (Marko vii, 23.)
20. Na slovesnem konklavu je bil med vojskujočimi se stranmi pozne vojne res podpisan mir. Vendar je bil ta mir zapisan le v pogodbah. Ni bil sprejet v srca ljudi, ki še vedno gojijo željo, da bi se borili drug proti drugemu in še naprej na najresnejši način ogrožali mir in stabilnost civilne družbe. Žal je zakon nasilja vladal tako dolgo, da je oslabil in skoraj izbrisal vse sledi tistih naravnih čustev ljubezni in usmiljenja, ki jih je zakon krščanskega usmiljenja tako zelo spodbujal. Tudi ta navidezni mir, zapisan le na papirju, še ni služil temu, da bi v dušah ljudi ponovno prebudil podobna plemenita čustva. Nasprotno, rodil se je duh nasilja in sovraštva, ki je pri mnogih ljudeh zaradi dolgotrajnega uživanja postal skoraj druga narava. Sledila je slepa vladavina nižjih delov duše nad višjimi, vladavina nižjih elementov, ki se “borijo proti zakonu uma”, nad katero je žaloval sveti Pavel. (Rimljani vii, 23)
21. Ljudje se danes ne obnašajo kot kristjani, kot bratje, ampak kot tujci in celo sovražniki. Občutek za človekovo osebno dostojanstvo in vrednost človeškega življenja se je izgubil v brutalni prevladi, ki jo rojeva moč in zgolj številčna premoč. Mnogi nameravajo izkoriščati svoje bližnje samo zato, da bi v večji meri in v večji meri uživali dobrine tega sveta. Toda hudo se motijo tisti, ki so se usmerili k pridobivanju materialnih in posvetnih dobrin ter pozabljajo na večne in duhovne stvari, h katerim Jezus, naš Odrešenik, prek Cerkve, svoje žive razlagalke, kliče človeštvo.
22. V sami naravi materialnih predmetov je, da pretirana želja po njih postane korenina vsakega zla, vsakega nesoglasja, zlasti pa znižanja moralnega čuta. Po eni strani stvari, ki so po naravi nizke in nizkotne, ne morejo nikoli vzbuditi plemenitih teženj v človeškem srcu, ki je bilo ustvarjeno po Bogu in samo za Boga in je nemirno, dokler ne najde počitka v njem. Po drugi strani pa materialne dobrine (in v tem se močno razlikujejo od duhovnih dobrin, ki jih je treba pridobiti toliko bolj, kolikor več jih imamo), bolj ko so razdeljene med ljudi, manj jih ima vsak od njih, in posledično tega, kar ima en človek, drugi ne more imeti, razen če se to prvemu na silo odvzame. Ker je tako, svetovna lastnina nikoli ne more enako zadovoljiti vseh in ne more vzbuditi duha splošnega zadovoljstva, temveč mora postati vir delitev med ljudmi in razdora duha, kar je izkusil tudi modrec Salomon: “Marnost nad marnostmi in razočaranje duha.” (Pridigar i, 2, 14)
23. Iste učinke, ki so posledica teh slabosti med posamezniki, lahko pričakujemo tudi med narodi. “Od kod vojne in prepiri med vami?” sprašuje apostol sv. “Ali ne izvirajo iz vaših razvad, ki se bojujejo v vaših članih?” (Jakob IV, 1.2)
24. Neprimerna želja po užitkih, telesna konkupcija, seje usodno seme razdora ne le med družinami, ampak tudi med državami; neprimerna želja po imetju, konkupcija oči, se neizogibno spremeni v razredni boj in družbeni egoizem; pretirana želja po vladanju ali prevladi nad drugimi, življenjski ponos, kmalu postane zgolj strankarsko ali frakcijsko rivalstvo, ki se kaže v nenehnem razkazovanju nasprotujočih si ambicij in se konča z odprtim uporom, zločinom lese majeste in celo z nacionalnim uboštvom.
25. Prav te neukrotljive želje, ta pretirana ljubezen do stvari tega sveta so vir vseh mednarodnih nesporazumov in rivalstev, čeprav si ljudje pogosto drznejo trditi, da so dejanja, ki jih spodbujajo takšni motivi, opravičljiva in celo upravičena, ker so bila storjena iz državnih razlogov, zaradi javnega dobrega ali iz ljubezni do domovine. Patriotizem – spodbuda za toliko kreposti in toliko plemenitih junaških dejanj, kadar je v mejah Kristusovega zakona – postane le priložnost, dodatna spodbuda za hudo krivico, kadar se resnična ljubezen do domovine razvrednoti do stanja skrajnega nacionalizma, ko pozabimo, da so vsi ljudje naši bratje in člani iste velike človeške družine, da imajo drugi narodi enako pravico do življenja in blaginje kot mi, da ni nikoli zakonito ali celo modro ločiti morale od praktičnega življenja, da je v končni analizi “pravičnost tista, ki povzdiguje narod: greh pa dela narode nesrečne. ” (Pregovori xiv, 34)
26. Morda se prednosti za svojo družino, mesto ali narod, pridobljene na kakšen tak način, lahko zdijo čudovita in velika zmaga (to misel je izrazil že sveti Avguštin), vendar se na koncu izkaže za zelo površno stvar, za nekaj, kar nas prej navdaja z najbolj strašnimi strahovi pred bližajočim se propadom. “To je sreča, ki se zdi lepa, a je krhka kot steklo. Vedno moramo biti na preži, da je ne bi z grozo videli, kako se ob prvem dotiku razbije na tisoč koščkov.” (Sv. Avguštin de Civitate Dei, 4. knjiga, 3. poglavje)
27. Poleg odsotnosti miru in zla, ki ga ta odsotnost spremlja, obstaja še en, globlji in temeljitejši vzrok za današnje razmere. Ta vzrok se je začel kazati že pred vojno in strašne nesreče, ki so bile posledica te kataklizme, bi se morale izkazati kot zdravilo zanje, če bi se človeštvo le potrudilo razumeti pravi pomen teh strašnih dogodkov. V Svetem pismu beremo: “Tisti, ki so zapustili Gospoda, bodo uničeni.” (Izaija i, 28) Nič manj znane niso besede božanskega učitelja Jezusa Kristusa, ki je dejal: “Če se boš odpovedal, se boš vrnil v življenje.” (Izaija i, 28): “Brez mene ne morete ničesar storiti” (Jn xv, 5) in še: “Kdor se ne zbira z menoj, se razkropi.” (Luka xi, 23)
28. Te besede Svetega pisma so se uresničile in se zdaj, prav ta trenutek, uresničujejo pred našimi očmi. Ker so ljudje zapustili Boga in Jezusa Kristusa, so se spustili v globine zla. Svojo energijo in čas ter napore zapravljajo za jalove poskuse, da bi našli zdravilo za te nadloge, vendar jim ne uspe rešiti niti tistega malega, kar je še ostalo od obstoječe pogube. Povsem splošna želja je bila, da bi tako naši zakoni kot naše vlade obstajali, ne da bi priznavali Boga ali Jezusa Kristusa, po teoriji, da vsa oblast prihaja od ljudi in ne od Boga. Zaradi takšne predpostavke so ti teoretiki zelo zaostajali pri tem, da bi lahko zakonom podelili ne le tiste sankcije, ki jih morajo imeti, ampak tudi tisto varno podlago za najvišje merilo pravičnosti, za katero je celo poganski filozof, kakršen je bil Ciceron, jasno videl, da ne more izhajati drugače kot iz božjega zakona.

Avtoriteta sama je izgubila svoj vpliv na človeštvo, saj je izgubila trdno in nedvomno utemeljitev svoje pravice, da zapoveduje na eni strani in da jo je treba ubogati na drugi. Družba se je povsem logično in neizogibno pretresla do dna in ji je grozilo celo uničenje, saj ni imela več stabilnega temelja, vse se je skrčilo na vrsto konfliktov, na prevlado večine ali na prevlado posebnih interesov.

29. Spet je bila sprejeta zakonodaja, ki ni priznavala, da imata Bog ali Jezus Kristus kakršne koli pravice nad zakonsko zvezo – napačno stališče, ki je zakonsko zvezo ponižalo na raven zgolj civilne pogodbe, čeprav jo je Jezus sam imenoval “veliki zakrament” (Ef, 32) in jo naredil za sveti in posvečujoči simbol tiste nerazdružljive zveze, ki ga povezuje z njegovo Cerkvijo. Visoki ideali in čista čustva, s katerimi je Cerkev od nekdaj obdajala idejo družine, zarodek vsega družbenega življenja, so se v glavah mnogih zmanjšali, niso bili ovrednoteni ali pa so postali zmedeni. Posledično so bili uničeni pravilni ideali družinskega upravljanja in z njimi ideali družinskega miru; stabilnost in enotnost družine sta bili ogroženi in spodkopani, in kar je najhuje, samo svetišče doma je bilo vse pogosteje oskrunjeno z dejanji grešnega poželenja in dušo uničujočega egoizma – vse to ni moglo ne povzročiti zastrupitve in izsušitve samih virov domačega in družbenega življenja.
30. Poleg vsega tega so iz šole izgnali Boga in Jezusa Kristusa ter njegove nauke. Žalostna, a neizogibna posledica tega je bila, da šola ni postala le posvetna in nereligiozna, temveč odkrito ateistična in protireligiozna. V takšnih okoliščinah je bilo uboge nevedne otroke zlahka prepričati, da niti Bog niti vera nista pomembna za njihovo vsakdanje življenje. Poleg tega v takšnih šolah skoraj nikoli niso omenjali Božjega imena, razen če je bilo to namenjeno bogokletju ali smešenju njegove Cerkve. Šola, ki ji je bila na silo odvzeta pravica, da bi učila kar koli o Bogu ali njegovem zakonu, tako ni mogla neuspešno poskrbeti za pravo vzgojo, tj. voditi otroke k kreposti, saj ji je primanjkovalo temeljnih načel, ki so podlaga za poznavanje Boga, in sredstev, potrebnih za krepitev volje pri prizadevanju za dobro in izogibanju grehu. Izginila je tudi vsaka možnost, da bi postavila trdne temelje za mir, red in blaginjo v družini ali v družbenih odnosih. Ker so bila načela, ki so temeljila na spiritualistični filozofiji krščanstva, v glavah mnogih zamegljena ali uničena, je zmagoslavni materializem pripravil človeštvo na propagando anarhije in družbenega sovraštva, ki se je sprostila v tako velikem obsegu.
31. Ali se torej lahko čudimo, da je ob vsesplošnem zavračanju načel prave krščanske modrosti seme razdora, ki je bilo zasejano povsod, našlo prijazna tla za rast in obrodilo sadove v tistem najhujšem boju, veliki vojni, ki na žalost ni zmanjšala, temveč je z nasiljem in prelivanjem krvi povečala že obstoječa mednarodna in družbena sovraštva?
32. Do sem smo na kratko analizirali vzroke za tegobe, ki pestijo današnjo družbo, vendar pa zaradi njihove navedbe, častitljivi bratje, ne smemo izgubiti upanja, da bomo našli ustrezno zdravilo zanje, saj se zdi, da tegobe same nakazujejo izhod iz teh težav.
33. Prva in najpomembnejša za človeštvo je potreba po duhovnem miru. Ne potrebujemo miru, ki bi bil sestavljen zgolj iz dejanj zunanje ali formalne vljudnosti, temveč mir, ki bo prodrl v duše ljudi in ki bo združil, ozdravil in ponovno odprl njihova srca za tisto medsebojno naklonjenost, ki se rodi iz bratske ljubezni. Kristusov mir je edini mir, ki ustreza temu opisu: “Kristusov mir naj se veseli v vaših srcih.” (Kol 3, 15) Prav tako ni mogoč noben drug mir kot tisti, ki ga je Kristus podaril svojim učencem (Jn xiv, 27), kajti ker je Bog, “gleda srce” (1 Kr xvi, 7) in v naših srcih je vzpostavljeno njegovo kraljestvo. Tudi Jezus Kristus je popolnoma upravičen, ko ta mir duše imenuje svoj, saj je bil prvi, ki je ljudem rekel: “Vsi ste bratje”. (Mt xxiii, 8) Podobno je dal tudi nam in ga zapečatil s krvjo svojega življenja, zakon bratske ljubezni, medsebojne strpnosti – “To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz ljubil vas.” (Jn xv, 12) “Nosite drug drugemu bremena in tako boste izpolnili Kristusov zakon.” (Galačanom VI, 2)
34. Iz tega neposredno sledi, da je Kristusov mir lahko samo mir pravičnosti v skladu z besedami preroka “delo pravičnosti bo mir” (Izaija xxxii, 17), kajti on je Bog, “ki sodi pravično”. (Psalmi ix, 5) Toda mir ni sestavljen samo iz trde in neprilagodljive pravičnosti. Sprejemljiv in lahek mora postati tako, da ga skoraj v enaki meri sestavljata dobrodelnost in iskrena želja po spravi. Takšen mir je za nas in ves svet pridobil Jezus Kristus, mir, ki ga apostol na najbolj ekspresiven način uteleša v sami Kristusovi osebi, ko ga naslavlja: “On je naš mir,” saj je bil on tisti, ki je s svojo smrtjo na križu popolnoma zadostil božji pravičnosti in tako v svojem telesu uničil vse sovraštvo do drugih ter človeštvu omogočil mir in spravo z Bogom. (Ef 2, 14) Apostol torej v delu Odrešenja, ki je hkrati delo pravičnosti, vidi božansko delo sprave in ljubezni. “Bog je bil v Kristusu in je svet spravil s seboj.” “Bog je tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina.” (II Korinčanom v, 19) (Janez iii, 16)
35. Tudi Tomaž Akvinski, Angel šole, je v tem dejstvu odkril samo formulo in bistvo naše vere, saj piše, da je pravi in trajni mir bolj stvar ljubezni kot pravičnosti. Razlog za njegovo izjavo je v tem, da je naloga pravičnosti zgolj odpraviti ovire za mir, kot je na primer storjena škoda ali povzročena škoda. Mir sam pa je dejanje in izhaja le iz ljubezni. (Summa Theologica, II-II, kv. 29, čl. 3, ad. III)
36. O tem Kristusovem miru, ki prebiva v naših srcih in je v resnici Božja ljubezen, lahko ponovimo, kar je apostol dejal o Božjem kraljestvu, ki prav tako vlada po ljubezni – “Kristusovo kraljestvo ni meso in pijača”. (Rimljanom xiv, 17) Z drugimi besedami, Kristusov mir se ne hrani z zemeljskimi stvarmi, temveč z nebeškimi. Tudi ne bi moglo biti drugače, saj je Jezus Kristus tisti, ki je svetu razkril obstoj duhovnih vrednot in zanje dosegel ustrezno vrednotenje. Rekel je: “Kajti kaj koristi človeku, če pridobi ves svet, a trpi izgubo svoje duše?” (Mt xvi, 26) Prav tako nam je dal božanski nauk o pogumu in stanovitnosti, ko je dejal: “Ne bojte se tistih, ki ubijajo telo, duše pa ne morejo ubiti, ampak se raje bojte tistega, ki lahko v peklu uniči tako dušo kot telo.” (Mt x, 28; Lk xii, 14)
37. To ne pomeni, da Kristusov mir, ki je edini pravi mir, od nas zahteva, da se odpovemo vsem posvetnim dobrinam. Nasprotno, vsako zemeljsko dobrino Kristus z mnogimi besedami obljublja tistim, ki iščejo njegov mir: “Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in vse to vam bo dodano.” (Mt, VI, 33; Lk, Xii, 31).
38. Ta Kristusov mir pa presega vsak človeški razum – “Božji mir, ki presega vsak razum” (Flp iv, 7) – in prav zato obvladuje naše grešne strasti ter onemogoča zlo, kot so delitve, spopadi in nesoglasja, ki so izključno posledica nebrzdane želje po zemeljski lastnini. Če bi željo po zemeljskih dobrinah držali v mejah in če bi v naših čustvih dali častno mesto stvarem duha, ki si ga nedvomno zaslužijo, bi takoj sledil Kristusov mir, ki bi se mu v naravni in srečni povezanosti pridružilo še višje spoštovanje vrednosti in dostojanstva človeškega življenja. Tudi človeška osebnost bi se dvignila na višjo raven, saj je bil človek oplemeniten s Kristusovo krvjo in soroden samemu Bogu s pomočjo svetosti in vezi bratske ljubezni, ki nas tesno povezuje s Kristusom, z molitvijo in prejemanjem zakramentov, sredstvi, za katera je nezmotljivo gotovo, da povzročijo to povzdignjenje k Božjemu življenju in udeležbo v njem, z željo doseči večno lastništvo nebeške slave in sreče, ki jo Bog vsem ponuja kot naš cilj in končno nagrado.
39. Videli smo že in prišli do sklepa, da je glavni vzrok zmede, nemira in nevarnosti, ki so tako izrazita značilnost lažnega miru, slabitev zavezujoče moči zakona in pomanjkanje spoštovanja avtoritete, učinkov, ki logično sledita zanikanju resnice, da avtoriteta prihaja od Boga, Stvarnika in univerzalnega zakonodajalca.
40. Edino zdravilo za takšno stanje je Kristusov mir, saj je Kristusov mir Božji mir, ki ne bi mogel obstajati, če ne bi zapovedoval spoštovanja zakona, reda in pravic oblasti. V Svetem pismu beremo: “Otroci moji, ohranite disciplino v miru.” (Ecclesiasticus xli, 17) “Veliko miru imajo tisti, ki ljubijo zakon, Gospod.” (Psalmi cxviii, 165) “Kdor se boji zapovedi, bo živel v miru.” (Pregovori xiii, 13): “Izročite cesarju, kar je cesarjevo.” (Kristus: “Izročite cesarju, kar je cesarjevo.”) (Mt xxii, 21) Priznal je celo, da ima Pilat oblast od zgoraj (Jn xiv, 11), kakor je priznal, da tudi pismouki in farizeji, ki so, čeprav nevredni, sedeli na Mojzesovi stolici (Mt xxiii, 2), niso bili brez podobne oblasti. V Jožefu in Mariji je Jezus spoštoval naravno avtoriteto staršev in jim bil podrejen večji del svojega življenja. (Lk ii, 51) Prav tako je po glasu svojega apostola učil enako pomemben nauk: “Vsaka duša naj bo podrejena višjim oblastem, kajti ni oblasti, razen od Boga.” (Rimljanom xiii, 1; prim. tudi 1 Pt ii, 13.18).
41. Če se za trenutek ustavimo in razmislimo, da so ti ideali in nauki Jezusa Kristusa, na primer njegov nauk o nujnosti in vrednosti duhovnega življenja, o dostojanstvu in svetosti človeškega življenja, o dolžnosti poslušnosti, o božji osnovi človeške oblasti, o zakramentalnem značaju zakonske zveze in posledično o svetosti družinskega življenja – če se ustavimo in razmislimo, ponovimo, da je te Kristusove ideale in nauke (ki so dejansko le del zakladnice resnice, ki jo je zapustil človeštvu) zaupal v hrambo svoji Cerkvi in samo njej, in da ji je obljubil, da ji njegova pomoč ne bo nikoli in nikjer odpovedala, saj je ona nezmotljiva učiteljica njegovih naukov v vseh stoletjih in pred vsemi narodi, ni nikogar, ki ne bi jasno videl, kakšno izjemno pomembno vlogo lahko katoliška Cerkev odigra in je celo poklicana, da jo prevzame pri zagotavljanju zdravila za bolezni, ki danes pestijo svet, in pri vodenju človeštva k univerzalnemu miru.
42. Ker je Cerkev po božji ustanovi edina hraniteljica in razlagalka Kristusovih idealov in naukov, ima edino ona v polnem in pravem pomenu moč, da se učinkovito bori proti materialistični filozofiji, ki je že naredila in še vedno grozi s tako ogromno škodo domu in državi. Samo Cerkev lahko v družbo uvede in v njej ohranja ugled resničnega, zdravega spiritualizma, krščanskega spiritualizma, ki je z vidika resnice in praktične vrednosti povsem nadrejena vsaki izključno filozofski teoriji. Cerkev je učiteljica in zgled svetovne dobre volje, saj lahko v človeštvu privzgoji in razvije “pravi duh bratske ljubezni” (sv. Avguštin, De Moribus Ecclesiae Catholicae, i, 30) in z dvigom javne ocene vrednosti in dostojanstva posameznikove duše pomaga, da nas s tem dvigne celo do Boga.
43. Končno lahko Cerkev tako javno kot zasebno življenje usmeri na pot pravičnosti, tako da zahteva, da vse in vsi ljudje postanejo poslušni Bogu, “ki gleda na srce”, njegovim zapovedim, zakonom in sankcijam. Če bi nauk Cerkve le lahko na način, ki smo ga opisali, prodrl v notranjost vesti človeštva, pa naj gre za vladarje ali podložnike, bi se sčasoma vsi tako zavedli svojih osebnih in državljanskih dolžnosti ter medsebojne odgovornosti, da bi bil v kratkem času “Kristus vse in v vseh”. (Kološanom iii, 11)
44. Ker je Cerkev varen in zanesljiv vodnik vesti, saj so bili samo njej zaupani nauki in obljuba Kristusove pomoči, lahko ne le v sedanji uri vzpostavi mir, ki je resnično Kristusov mir, ampak lahko bolje kot katera koli druga nam znana služba veliko prispeva k zagotavljanju istega miru za prihodnost, k onemogočanju vojne v prihodnosti. Kajti Cerkev uči (samo njej je Bog dal pooblastilo in pravico, da uči z avtoriteto), da morajo biti ne le naša dejanja kot posameznikov, ampak tudi kot skupin in narodov v skladu z večnim Božjim zakonom. Dejansko je veliko pomembneje, da dejanja naroda sledijo Božjemu zakonu, saj na narod pade veliko večja odgovornost za posledice njegovih dejanj kot na posameznika.
45. Ko torej vlade in narodi v vseh svojih dejavnostih, najsi bodo nacionalne ali mednarodne, sledijo zapovedim vesti, utemeljenim v nauku, zapovedih in zgledu Jezusa Kristusa, ki so zavezujoče za vsakega posameznika, potem lahko le tako verjamemo v besedo drug drugega in zaupamo v mirno rešitev težav in sporov, ki lahko nastanejo zaradi razlik v stališčih ali spopada interesov. Poskus v tej smeri se je že zgodil in se zdaj tudi dogaja; vendar so njegovi rezultati skorajda zanemarljivi, še posebej, če lahko rečemo, da vplivajo na tista glavna vprašanja, ki resno ločujejo in spodbujajo narodove, da se zgražajo drug nad drugim. Nobena današnja zgolj človeška ustanova ne more biti tako uspešna pri oblikovanju mednarodnih zakonov, ki bodo v skladu s svetovnimi razmerami, kot je bilo v srednjem veku v lasti te prave lige narodov, krščanstva. Ne moremo zanikati, da je bil ta zakon v srednjem veku pogosto kršen; kljub temu je vedno obstajal kot ideal, po katerem je bilo mogoče presojati dejanja narodov, in kot svetilnik, ki je tiste, ki so izgubili pot, klical nazaj na varno pot.
46. Obstaja institucija, ki lahko varuje svetost prava narodov. Ta institucija je del vsakega naroda, hkrati pa je nad vsemi narodi. Prav tako uživa najvišjo avtoriteto, polnost učiteljske moči apostolov. Takšna ustanova je Kristusova Cerkev. Samo ona je prilagojena za to veliko delo, saj je ne le božansko pooblaščena, da vodi človeštvo, ampak poleg tega zaradi svoje sestave in ustroja, ki ga ima, zaradi svojih starih tradicij in velikega ugleda, ki se od konca vojne ni zmanjšal, ampak močno povečal, ne more ne uspeti v takšnem podvigu, kjer drugim zagotovo ne bo uspelo.
47. Iz teh premislekov je razvidno, da pravi mir, Kristusov mir, ni mogoč, če nismo voljni in pripravljeni sprejeti temeljnih načel krščanstva, če nismo pripravljeni spoštovati Kristusovega nauka in ubogati njegovega zakona tako v javnem kot zasebnem življenju. Če bi se to zgodilo, bi bila družba končno postavljena na trdne temelje, Cerkev pa bi lahko z izvajanjem svoje od Boga dane službe in z učiteljsko avtoriteto, ki iz nje izhaja, varovala vse Božje pravice nad ljudmi in narodi.
48. Vse, kar smo povedali, je mogoče povzeti v eni sami besedi: “Kristusovo kraljestvo”. Jezus Kristus namreč kraljuje v glavah posameznikov s svojim naukom, v njihovih srcih s svojo ljubeznijo, v življenju vsakega posameznika pa z življenjem po njegovem zakonu in posnemanjem njegovega zgleda. Jezus kraljuje nad družino, ko ta po vzoru svetih idealov zakramenta zakonske zveze, ki ga je ustanovil Kristus, ohranja neokrnjen svoj pravi značaj svetišča. V takem svetišču ljubezni je starševska avtoriteta oblikovana po avtoriteti Boga, Očeta, od katerega dejansko izvira in po katerem je tudi poimenovana. (Ef 3, 15) Poslušnost otrok posnema poslušnost božanskega otroka iz Nazareta in celotno družinsko življenje navdihujejo sveti ideali svete družine. Končno Jezus Kristus kraljuje nad družbo, ko ljudje priznavajo in spoštujejo Kristusovo suverenost, ko sprejemajo božanski izvor in nadzor nad vsemi družbenimi silami, priznanje, ki je temelj pravice do ukazovanja za tiste, ki imajo oblast, in dolžnosti poslušnosti za tiste, ki so podrejeni, dolžnosti, ki ne more ne plemenititi vseh, ki živijo v skladu z njenimi zahtevami. Kristus kraljuje tam, kjer se priznava položaj v družbi, ki ga je sam dodelil svoji Cerkvi, saj je Cerkvi podelil status in ustroj družbe, ki mora zaradi popolnih ciljev, ki jih mora doseči, veljati za vrhovno na svojem področju; Prav tako jo je postavil za hranilko in razlagalko svojih božanskih naukov ter posledično za učiteljico in vodnico vsake druge družbe, seveda ne v smislu, da bi se kakor koli abstrahirala od njihove avtoritete, ki je vsaka na svojem področju najvišja, ampak da bi dejansko izpopolnila njihovo avtoriteto, tako kot božja milost izpopolnjuje človeško naravo, in jim dala pomoč, ki je potrebna, da bi ljudje dosegli svoj pravi končni cilj, večno srečo, ter jih prav s tem naredila za zaslužnejše in gotove spodobnike svoje sreče tukaj spodaj.
49. Zato je dejstvo, o katerem ni mogoče dvomiti, da lahko resnični Kristusov mir obstaja samo v Kristusovem kraljestvu – “Kristusov mir v Kristusovem kraljestvu”. Nič manj nesporno ni, da si bomo s tem, ko si bomo po svojih močeh prizadevali za ponovno vzpostavitev Kristusovega kraljestva, najučinkoviteje prizadevali za trajni svetovni mir.

Pij X. je s tem, ko je za svoje geslo vzel “Obnoviti vse v Kristusu”, od zgoraj navdihnjen postavil temelje tistemu “delu za mir”, ki je postalo program in glavna naloga Benedikta XV. Ta dva programa naših predhodnikov želimo združiti v enega – ponovno vzpostavitev Kristusovega kraljestva z mirom v Kristusu – “Kristusov mir v Kristusovem kraljestvu”. Z močjo in glavnino si bomo vedno prizadevali za dosego tega miru, pri čemer bomo zaupali Bogu, ki nam je, ko nas je poklical na Petrov sedež, obljubil, da nas božja pomoč ne bo nikoli zapustila. Vse prosimo, da nam pri tem našem poslanstvu pomagajo in z nami sodelujejo. Še posebej vas prosimo, da nam pomagate, častitljivi bratje, vi, Njegove ovce, ki jih je Naš voditelj in Gospod, Jezus Kristus, poklical, da bi jih pasli in varovali kot najdragocenejši del Njegove črede, ki obsega vse človeštvo. Vi ste namreč tisti, ki jih je “Sveti Duh postavil za vladarje Božje Cerkve” (Apd xx, 28), vi, ki jim je Bog predvsem in predvsem “dal službo sprave in ki ste zato za Kristusa veleposlaniki”. Vi ste udeleženi v njegovi moči poučevanja in ste “razlagalci Božjih skrivnosti” (II Kor 12,18.20). (I Kor. iv, 1) On vas je imenoval “sol zemlje”, “luč sveta” (Mt v, 13, 14), očete in učitelje krščanskih ljudstev, “vzor čredi iz srca” (I Pt v, 3) in “v nebeškem kraljestvu boste imenovani veliki”. (Mt v, 19) Skratka, vi ste zlati členi, po katerih se “vse Kristusovo telo, ki je Cerkev, drži trdno in primerno povezano” (Ef 4, 15.16), saj je zgrajeno na trdni Petrovi skali.

50. O vaši hvalevredni prizadevnosti smo imeli nedavni dokaz ob mednarodnem evharističnem kongresu v Rimu in praznovanju stoletnice svete kongregacije za širjenje vere, ko se je z nami pred grobom svetih apostolov združilo več sto škofov z vseh koncev sveta. Ta bratska združitev, tako slovesna zaradi velikega števila in visokega dostojanstva navzočih škofov, je naše misli usmerila k možnosti ponovnega podobnega srečanja celotnega episkopata tukaj, v središču katoliške enotnosti, in k številnim učinkovitim rezultatom, ki bi lahko sledili takšnemu srečanju za ponovno vzpostavitev družbenega reda po strašnih nemirih, skozi katere smo pravkar šli. Že bližina svetega leta nas napolnjuje s slovesnim upanjem, da se bo ta naša želja v celoti uresničila.
51. Komaj si upamo s toliko besedami vključiti v program Našega pontifikata ponovno zasedanje ekumenskega koncila, ki ga je sklical Pij IX, papež Naše mladosti, a ga ni uspel izpeljati do konca, razen da je dokončal del svojega dela, čeprav najpomembnejšega. Kot voditelj izbranega ljudstva moramo čakati in moliti za nedvoumno znamenje Boga usmiljenja in ljubezni o njegovi sveti volji v zvezi s tem. (Sodniki VI, 17)
52. Medtem pa, čeprav se povsem zavedamo, da nam ni treba, da bi vas spodbujali k večjim in bolj gorečim prizadevanjem, temveč da bi vas obdarili s pohvalo, ki si jo tako bogato zaslužite, pa nas že zavest Naše apostolske službe in dejstva, da smo skupni Oče vseh, sili, da vas prosimo, da ves čas izkazujete prav posebno in nežno ljubezen do te velike družine duhovnih otrok, ki je na poseben način zaupana vašemu neposrednemu nadzoru. Iz poročil, ki smo jih od vas prejeli od Nas in iz javnega slovesa, ki ga obširno potrjuje tisk in na mnoge druge načine, še predobro vemo, kakšno zahvalo moramo v povezavi z vami izreči dobremu Bogu za veliko delo, ki ga je po vas in po vaših predhodnikih, kot je dopuščala priložnost, opravil za vašo duhovščino in za vaše verno ljudstvo, delo, ki je dozorelo v našem času in za katerega vidimo, da se z vseh strani nadvse plodno množijo.
53. Zlasti imamo v mislih neštete in raznovrstne dejavnosti, ki so se začele izvajati za izobraževanje in razvoj ter posvečevanje tako duhovnikov kot laikov, organizacije duhovnikov in laikov, ustanovljene za pomoč misijonom pri njihovih raznovrstnih dejavnostih, tako fizičnih kot moralnih, naravnega in nadnaravnega reda, s širjenjem Kristusovega kraljestva daleč naokoli. Mislimo na različne organizacije mladih, ki so pomagale razviti tako gorečo in resnično ljubezen do svete evharistije in tako nežno pobožnost do blažene Device, kreposti, ki so zagotovile njihovo vero, čistost in medsebojno povezanost: na slovesna praznovanja v čast Najsvetejšemu zakramentu, na katerih se božanski princ miru počasti z resnično kraljevskimi zmagoslavnimi procesijami, saj se okoli svete hostije, središča miru in ljubezni, zbirajo množice iz vseh držav ter predstavniki vseh ljudstev in narodov, ki jih v čudoviti zvezi združuje ena in ista vera, čaščenje, molitev in uživanje vseh nebeških milosti.
54. Sadovi takšne pobožnosti so očitni, široko razširjenost in velika dejavnost apostolata, ki si z molitvijo, ustnim izročilom, verskim tiskom, osebnim zgledom in deli dobrodelnosti na vsak način prizadeva pripeljati duše k Jezusovemu Srcu in istemu Srcu povrniti njegovo suvereno oblast nad družino in družbo. Sklicujemo se tudi na sveto bitko, ki poteka na številnih frontah, da bi družini in Cerkvi obvarovali naravne in od Boga dane pravice, ki jih imata nad vzgojo in šolo. Nazadnje med te sadove pobožnosti prištevamo celotno skupino gibanj, organizacij in del, ki so tako draga našemu očetovskemu srcu in se imenujejo “Katoliška akcija” ter so nas tako močno zanimala.
55. Vse te organizacije in gibanja ne bi smele samo še naprej obstajati, ampak bi se morale vedno bolj razvijati, seveda vedno tako, kot to zahtevajo časovne in krajevne razmere. Ni dvoma o tem, da so ti pogoji včasih zelo težki in od pastirjev in vernikov zahtevajo veliko in vedno več žrtvovanja in dela. Ker pa je takšno delo nujno potrebno, je nedvomno bistveni del našega krščanskega življenja in svete službe ter je zato neločljivo povezano z obnovo Kristusovega kraljestva in ponovno vzpostavitvijo tistega pravega miru, ki ga je mogoče najti le v njegovem kraljestvu – “Kristusovega miru v Kristusovem kraljestvu”.
56. Povejte torej svojim duhovnikom, častitljivi bratje, za katere vemo, da tako predano delajo na teh različnih področjih delovanja za Kristusovo Cerkev in katerih delo smo od blizu videli in pri njem celo sodelovali ter ga tako visoko cenimo, povejte jim, da so, ko sodelujejo z vami, združeni s Kristusom in da jih on vodi po vas; da hkrati sodelujejo tudi z nami in da jih blagoslavljamo s svojim očetovskim blagoslovom.
57. Komaj je treba dodati, častitljivi bratje, kako zelo smo odvisni od redovne duhovščine, da nam pomaga pri uspešnem izvajanju različnih delov našega programa. Vi veste tako dobro kot mi, kako veličasten prispevek imajo k notranjemu življenju Cerkve in širjenju Kristusovega kraljestva. Ne vodijo jih le Kristusovi predpisi, temveč tudi njegovi nasveti. Tako v sveti tišini samostana kot pri pobožnih delih zunaj samostanskih zidov izkazujejo visoke ideale krščanske popolnosti s svojimi deli prave pobožnosti, s tem, da v zavesti krščanskih ljudi ohranjajo v ospredju čiste Kristusove ideale, z zgledom, ki ga dajejo zaradi svoje požrtvovalne odpovedi vsem posvetnim ugodjem in materialnim dobrinam, s svojim pridobivanjem duhovnih zakladov. Zaradi posvetitve vsega svojega bitja skupnemu dobremu se lotevajo resnično čudežnih dejavnosti, ki pomagajo vsakemu duhovnemu in telesnemu bolniku ter vsem pomagajo najti zanesljivo zdravilo ali pomoč pred zlom, s katerim se moramo srečati. Kot priča zgodovina Cerkve, so člani redovnih skupnosti pod navdihom Božje ljubezni pri svojem delu oznanjevanja evangelija pogosto šli tako daleč, da so za odrešenje duš darovali svoja življenja in tako s svojo smrtjo širili edinost vere in nauk krščanskega bratstva ter obenem vedno bolj širili meje Kristusovega kraljestva.
58. Povejte svojim zvestim otrokom laikom, da ko združeni s svojimi pastirji in škofi sodelujejo pri delih apostolata, tako individualnih kot družbenih, katerih končni namen je narediti Jezusa Kristusa bolj znanega in bolj ljubljenega, potem so bolj kot kdaj koli prej “izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, sveti narod, kupljeno ljudstvo”, o katerem je tako hvalevredno govoril sveti Peter. (I Peter ii, 9) Potem so tudi bolj kot kdajkoli prej združeni z nami in s Kristusom ter postanejo veliki dejavniki pri vzpostavljanju svetovnega miru, saj si prizadevajo za obnovo in širjenje Kristusovega kraljestva. Samo v tem Kristusovem kraljestvu lahko najdemo tisto pravo človeško enakost, po kateri so vsi ljudje oplemeniteni in zveličani s samosvojo plemenitostjo in veličino, saj je vsak oplemeniten z dragoceno Kristusovo krvjo. Kar zadeva tiste, ki so na oblasti, so po zgledu našega Gospoda Jezusa Kristusa le služabniki dobrega, služabniki Božjih služabnikov, zlasti bolnih in tistih, ki potrebujejo pomoč.
59. Vendar so prav te družbene spremembe, ki so ustvarile in povečale potrebo po sodelovanju med duhovniki in laiki, o kateri smo pravkar govorili, same po sebi prinesle nove in najresnejše težave in nevarnosti. Kot posledica pretresov, ki jih je povzročila velika vojna ter njene politične in družbene posledice, so napačne ideje in nezdrava čustva kot nalezljiva bolezen tako zajela ljudski um, da se resno bojimo, da tudi nekateri med najboljšimi našimi laiki in duhovniki, ki jih je zapeljal lažni videz resnice, ki ga imajo nekateri od teh naukov, niso povsem varni pred zmoto.
60. Mnogi verjamejo ali trdijo, da verjamejo in se držijo katoliškega nauka o vprašanjih, kot so družbena oblast, pravica do lastništva zasebne lastnine, o odnosih med kapitalom in delom, o pravicah delovnega človeka, o odnosih med Cerkvijo in državo, vero in državo, o odnosih med različnimi družbenimi razredi, o mednarodnih odnosih, o pravicah Svetega sedeža in prerogativah rimskega papeža in škofa, o socialnih pravicah Jezusa Kristusa, ki je stvarnik, odrešitelj in Gospod ne le posameznikov, ampak tudi narodov. Kljub tem protestom govorijo, pišejo in, še več, ravnajo, kot da ne bi bilo več treba slediti ali da ne bi še vedno ostali v polni veljavi nauki in slovesne izjave, ki jih je mogoče najti v številnih dokumentih Svetega sedeža, zlasti v dokumentih Leona XIII, Pija X in Benedikta XV.
61. Obstaja vrsta moralnega, pravnega in družbenega modernizma, ki ga obsojamo nič manj odločno kot teološki modernizem.
62. Nenehno je treba imeti v mislih te nauke in izjave, ki smo jih izrekli; nič manj ni treba ponovno obuditi tistega duha vere, nadnaravne ljubezni in krščanske discipline, ki edini lahko privede do pravilnega razumevanja teh načel in do njihovega spoštovanja. To je še posebej pomembno pri mladih, zlasti pri tistih, ki si prizadevajo za duhovništvo, da v skoraj vsesplošni zmedi, v kateri živimo, vsaj ne bi bili, kot piše apostol, “premetavani in premetavani z vsakim vetrom nauka po človeški zlobi in zvijači, s katero se pripravljajo prevarati”. (Efežanom iv, 14)
63. Iz tega apostolskega središča Kristusove Cerkve obračamo oči k tistim, ki žal v velikem številu bodisi ne poznajo Kristusa in njegove odrešitve bodisi ne sledijo v celoti njegovemu nauku ali pa so ločeni od edinosti njegove Cerkve in so tako brez njegove zgibanke, čeprav je Kristus tudi njih poklical v članstvo v svoji Cerkvi. Vikar dobrega pastirja, ko vidi, da je toliko njegovih ovac zašlo s poti, ne more drugače, kot da se spomni na preproste, a izrazite Kristusove besede, besede, ki jih skozi vse preveva hrepenenje, rojeno iz božanske želje: “Imam še druge ovce, ki niso iz te ovčje staje: tudi te moram pripeljati.” (Jn x, 16) Ne more se ne veseliti čudovite prerokbe, ki je z veseljem napolnila tudi Jezusovo Srce. “In zaslišale bodo moj glas in bo ena ovčja čreda in en pastir.” Naj Bog, in Mi se pridružujemo vam in vsem vernikom v tej molitvi, kmalu uresniči svojo prerokbo, tako da to tolažilno vizijo prihodnosti spremeni v sedanjo resničnost.
64. Eden od izjemnih izrazov te verske enotnosti in srečna napoved za prihodnost je to povsem nepričakovano, a dobro znano dejstvo, ki vam je znano, častitljivi bratje, dejstvo, ki morda ni prijetno za nekatere, a je gotovo zelo tolažilno tako za nas kot za vas, namreč da so se v zadnjem času predstavniki in vladarji praktično vseh narodov, ki jih je gnala skupna in instinktivna želja po združitvi in miru, obrnili na ta apostolski sedež, da bi se tesneje povezali z nami ali da bi v nekaterih primerih obnovili prijateljske vezi, ki so nas že prej povezovale. Tega dejstva se veselimo ne le zato, ker povečuje ugled Svete Cerkve, ampak tudi zato, ker je z vseh strani, zlasti pa iz dejanskih izkušenj, vedno bolj očitno, kako velike možnosti za mir in srečo, tudi tukaj spodaj, ima taka zveza z Nami za človeško družbo. Čeprav je Cerkev od Boga zavezana predvsem doseganju duhovnih in neminljivih ciljev, zaradi zelo tesne in nujne povezanosti stvari med seboj takšno poslanstvo služi tudi pospeševanju časne blaginje narodov in posameznikov, celo bolj, kot če bi bila ustanovljena predvsem za pospeševanje teh ciljev.
65. Cerkev si ne želi in si tudi ne bi smela želeti, da bi se brez utemeljenega razloga vmešavala v vodenje povsem civilnih zadev. Po drugi strani pa ne more dovoliti ali dopuščati, da bi država pod pretvezo določenih zakonov nepravičnih predpisov škodovala pravicam reda, ki je nadrejen državnemu, posegala v ustavo, ki jo je Cerkvi dal Kristus, ali kršila pravice samega Boga nad civilno družbo.
66. Častitljivi bratje, mi sami izrekamo besede, ki jih je Benedikt XV. lepega spomina uporabil v zadnji alokciji, ki jo je izrekel na konzistoriju enaindvajsetega novembra lani, ko je govoril o pogodbah, za katere nas prosijo ali nam jih predlagajo različne države: “Nikakor ne moremo dovoliti, da bi se v te pogodbe prikradlo kaj, kar bi škodovalo dostojanstvu ali svobodi Cerkve, saj je zelo pomembno, da se varnost in svoboda Cerkve varujeta ves čas, še posebej pa v današnjih časih, in to v trajnem interesu same človeške družbe.”
67. Na tem mestu je komaj treba povedati, kako boleče je za Nas ugotoviti, da v tej galaksiji prijateljskih sil, ki nas obkrožajo, manjka ena, Italija, Naša draga domovina, dežela, kjer je Božja roka, ki vodi tok zgodovine, postavila stol svojega namestnika na zemlji, v tem mestu Rim, ki ga je On naredil za prestolnico čudovitega rimskega cesarstva, saj je postal prestolnica vsega sveta, ker ga je postavil za sedež suverenosti, ki presega meje narodov in držav, saj zajema vsa ljudstva vsega sveta. Sam izvor in božanska narava te suverenosti zahtevata, nedotakljive pravice vesti milijonov vernikov po vsem svetu pa zahtevajo, da ta sveta suverenost ne sme biti in se nikoli ne sme zdeti podvržena nobeni človeški oblasti ali zakonu, četudi je to zakon, ki razglaša določena jamstva za svobodo rimskega papeža.
68. Pravih jamstev svobode, ki nikakor niso škodljiva, ampak nasprotno, prinašajo neizmerno korist Italiji, ki jih je Božja previdnost, vladarica in razsodnica človeštva, podelila suverenosti Kristusovega namestnika tukaj spodaj, teh jamstev, ki so se stoletja tako čudovito ujemala z božjimi načrti za zaščito svobode rimskega papeža, niti Božja previdnost sama ni pokazala, niti človeška iznajdljivost še ni odkrila nadomestka, ki bi nadomestil izgubo teh pravic; te garancije so bile in so še vedno kršene. Zato je nastalo nenormalno stanje, ki je močno vznemirilo in še vedno vznemirja vest katoličanov v Italiji in po vsem svetu.
69. Zato mi, ki smo zdaj dediči in varuhi idealov in svetih dolžnosti naših častitljivih predhodnikov in smo kot oni edini pooblaščeni za tako pomembno zadevo ter za svoje odločitve odgovorni le Bogu, v obrambo pravic in dostojanstva apostolskega sedeža protestiramo, kakor so pred nami protestirali oni, proti takšnemu stanju stvari, ne zato, ker bi nas gnala kakšna zaman zemeljska ambicija, ki bi se je morali sramovati, ampak iz občutka dolžnosti do samega diktata vesti, pri čemer se vedno zavedamo dejstva, da bomo tudi mi nekega dne umrli in da bomo morali božanskemu sodniku podati strašen obračun za službo, ki nam jo je zaupal v oskrbo.
70. V vsakem primeru se Italiji ni in se tudi v prihodnje ne bo treba bati Svetega sedeža. Papež, ne glede na to, kdo bo, bo vedno ponavljal besede: “Mislim na mir in ne na trpljenje” (Jeremija xxix, 11), misli na resnični mir, ki temelji na pravičnosti in mu omogoča, da resnicoljubno reče: “Pravičnost in mir sta se poljubila.” (Psalmi lxxxiv, 11) Božja naloga je, da to srečno uro prikliče in jo oznani vsem; ljudje modrosti in dobre volje gotovo ne bodo dovolili, da bi udarila zaman. Ko bo prišla, se bo izkazalo, da je to slovesna ura, ki bo imela velike posledice ne le za obnovo Kristusovega kraljestva, ampak tudi za pomiritev Italije in sveta.
71. Najbolj goreče molimo in prosimo tudi druge, naj molijo za to tako želeno pomiritev družbe, zlasti v tem trenutku, ko se po dvajsetih stoletjih bližata dan in ura, ko bodo ljudje po vsem svetu slavili ponižen in krotek prihod med nas sladkega Kneza miru, ob čigar rojstvu so pele nebeške vojske: “Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem dobre volje.” (Luka ii, 14)
72. Kot napoved tega miru za človeštvo naj apostolski blagoslov, ki ga kličemo nad vami in vašo čredo, nad vašo duhovščino, nad vašim ljudstvom, nad njihovimi družinami in domovi, prinese srečo živim, mir in večni počitek umrlim. Iz globin našega srca v znamenje naše očetovske ljubezni podeljujemo apostolski blagoslov vam, vaši duhovščini in vašemu ljudstvu.

Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, triindvajsetega decembra leta 1922, prvega dne našega pontifikata.