O miru in krščanski spravi
Papež Benedikt XV. – 1920
Patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in redovnikom v miru in občestvu s Svetim sedežem.
Častitljivi bratje, zdravje in apostolski blagoslov.
- Mir, čudovit Božji dar, katerega ime je, kot pravi sveti Avguštin, najslajša beseda za naš sluh ter najboljša in najbolj zaželena lastnina [1]; mir, ki so ga več kot štiri leta izprosile goreče želje vseh dobrih ljudi, molitve pobožnih duš in solze mater, končno začenja sijati nad narodi. Tega smo resnično najsrečnejši od vseh in se srčno veselimo. Toda to veselje našega očetovskega srca motijo številne grenke skrbi, kajti čeprav je v večini krajev na neki način vzpostavljen mir in podpisane pogodbe, ostajajo kali nekdanjih sovražnosti; in dobro veste, častitljivi bratje, da ni trdnega miru ali trajnih pogodb, čeprav so bile sklenjene po dolgih in težkih pogajanjih in ustrezno podpisane, če se ne vrne medsebojna ljubezen, ki bi pomirila sovraštvo in pregnala sovražnost. To je torej, častitljivi bratje, zaskrbljujoče in nevarno vprašanje, o katerem želimo govoriti in predlagati priporočila, ki naj bi jih posredovali vašemu ljudstvu.
- Kar zadeva nas same, nikoli, odkar smo bili po skritih Božjih načrtih povzdignjeni na Stol, nismo nehali že od samega začetka vojne po svojih močeh storiti vse, da bi vsi narodi sveta čim prej obnovili prisrčne odnose. V ta namen nismo nikoli prenehali moliti, ponavljati opominov, predlagati načinov dogovora, poskušati vse načine, da bi z božjo pomočjo odprli pot do pravičnega, častnega in trajnega miru; hkrati pa smo z vso očetovsko skrbjo povsod blažili to strašno breme žalosti in vseh vrst nesreč, ki so spremljale to neizmerno tragedijo.
- In zdaj, tako kot nas je od začetka Našega nemirnega pontifikata ljubezen do Jezusa Kristusa vodila, da smo si prizadevali tako za vrnitev miru kot za ublažitev vojnih grozot, tako nas zdaj, ko je sklenjen primerjalni mir, ta ista ljubezen spodbuja, da spodbujamo vse otroke Cerkve in vse človeštvo, naj očistijo svoja srca grenkobe ter dajo prostor medsebojni ljubezni in sožitju.
- Ni nam treba dolgo dokazovati, da bi družba tvegala veliko izgubo, če bi se med podpisanim mirom med narodi nadaljevala prikrita sovražnost in sovraštvo. Ni treba omenjati izgube vsega, kar ohranja in spodbuja civilno življenje, kot so trgovina in industrija, umetnost in književnost, ki cvetijo le, kadar so narodi v miru. Še pomembneje pa je, da bi bila huda škoda povzročena obliki in bistvu krščanskega življenja, katerega bistvo je dobrodelnost in katerega oznanjevanje se imenuje evangelij miru. [2]
- Dobro veste, in na to smo vas pogosto opozarjali, da Jezus Kristus ničesar ni tako pogosto in skrbno vcepljal svojim učencem kot prav to zapoved medsebojne ljubezni kot tisto, ki vsebuje vse druge. Kristus jo je imenoval nova zapoved, njegova lastna, in želel, da bi bila znamenje kristjanov, po katerem bi se razlikovali od vseh drugih; na predvečer njegove smrti pa je bila to njegova zadnja oporoka učencem, naj ljubijo drug drugega in tako skušajo posnemati neizrekljivo enotnost treh božjih oseb v Trojici. “Da bi bili eno, kakor smo mi eno … da bi bili popolni v enem”[3].
- Apostoli, ki so hodili po stopinjah božanskega Učitelja in se ravnali po njegovih besedah in zapovedih, so neprestano spodbujali vernike: “Pred vsem imejte med seboj stalno medsebojno ljubezen”[4]. “Pred vsem tem pa imejte ljubezen, ki je vez popolnosti”[5]. “Dragi moji, ljubimo se med seboj, kajti ljubezen je Bog”[6]. Naši bratje v prvih krščanskih stoletjih so zvesto upoštevali te zapovedi Jezusa Kristusa in apostolov. Pripadali so različnim in rivalskim narodom, vendar so rade volje pozabili na razloge za spore in živeli v popolnem sožitju, takšna zveza src pa je bila v očitnem nasprotju s smrtonosnimi sovražnostmi, ki so takrat razjedale človeško družbo.
- Kar je bilo že povedano v prid dobrodelnosti, velja tudi za spodbujanje odpuščanja krivic, ki ga Gospod nič manj slovesno zapoveduje: “Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo, molite za tiste, ki vas preganjajo in obrekujejo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih in ki daje svojemu soncu vzhajati nad dobrimi in slabimi”[7]. Od tod to strašno strogo opozorilo apostola sv. Janeza. “Kdor sovraži svojega brata, je morilec. In veš, da noben morilec nima večnega življenja v sebi.”[8]
- Naš Gospod Jezus Kristus, ko nas uči, kako naj molimo k Bogu, nas sili, naj rečemo, da si želimo odpuščanja, ko odpuščamo drugim: “Odpusti nam naše grehe, kakor tudi mi odpuščamo svojim grešnikom.”[9] In če je upoštevanje tega zakona včasih težko in težavno, nam pri premagovanju težav ne pomaga le pravočasna pomoč milosti našega božanskega Odrešenika, ampak tudi njegov zgled. Ko je namreč visel na križu, je tako pred svojim Očetom opravičeval tiste, ki so ga tako krivično in hudobno mučili: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. “[10] Mi torej, ki bi morali prvi posnemati pobožnost in ljubečo dobroto Jezusa Kristusa, čigar namestnik smo, brez kakršnih koli lastnih zaslug; iz vsega srca in po njegovem zgledu odpuščamo vsem našim sovražnikom, ki so zavestno ali nevede na našo osebo in naše delo nalagali in še nalagajo vsakovrstne žaljivke, in vse zajemamo v svojo dobrodelnost in dobrohotnost ter ne zanemarimo nobene priložnosti, da bi jim storili vse dobro, kar je v naši moči. Tako bi morali kristjani, vredni tega imena, ravnati do tistih, ki so jim med vojno storili krivico.
- Krščanska ljubezen se ne bi smela zadovoljiti s tem, da sovražnikov ne sovražimo in jih ljubimo kot brate; zahteva tudi, da z njimi ravnamo prijazno in sledimo pravilu božanskega Učitelja, ki je “hodil in delal dobro ter ozdravljal vse, ki jih je zatiral hudič”[11], svoje smrtno življenje, katerega potek so zaznamovala dobra dela, pa je končal tako, da je zanje prelil svojo kri. Tako pravi sveti Janez: “V tem smo spoznali Božjo ljubezen, saj je On dal svoje življenje za nas, mi pa moramo dati svoje življenje za brate. Kdor ima premoženje tega sveta in vidi svojega brata v stiski, pa zapre svoje drobovje pred njim: kako v njem ostaja Božja ljubezen? Otročiči moji, ne ljubimo z besedami in jezikom, ampak z dejanji in v resnici.”[12]
- Resnično še nikoli ni bilo časa, ko bi morali “raztegniti meje dobrodelnosti” bolj kot v teh dneh vsesplošnega trpljenja in žalosti; morda še nikoli človeštvo ni tako potrebovalo tiste vsesplošne dobrodelnosti, ki izvira iz ljubezni do drugih ter je polna požrtvovalnosti in gorečnosti, kot je danes. Če se namreč ozremo naokoli, kjer se je razbesnela vojna, vidimo ogromna območja, ki so popolnoma opustošena, neobdelana in zapuščena; množice, ki nimajo hrane, obleke in zavetja; neštete vdove in sirote, ki jim je bilo odvzeto vse, ter neverjetno število oslabelih bitij, zlasti otrok in mladih, ki na svojih telesih nosijo posledice te krute vojne.
- Ob vseh teh nesrečah, ki so prizadele človeški rod, človek neizogibno pomisli na popotnika iz evangelija [13], ki je na poti iz Jeruzalema v Jeriho padel med tatove, ki so ga oropali, ga zasuli z ranami in pustili napol mrtvega. Oba primera sta si zelo podobna; in kakor je k popotniku prišel dobri Samarijan, poln sočutja, ki mu je povil rane, ga polil z oljem in vinom, ga odpeljal v gostilno in prevzel vso skrb zanj; tako je tudi Jezus, katerega podoba je bil Samarijan, moral položiti roke na rane družbe.
- To delo, to dolžnost si Cerkev lasti kot dedinja in varuhinja duha Jezusa Kristusa – Cerkev, katere celoten obstoj je čudovito raznoliko tkivo vseh vrst dobrih del, Cerkev, “ta prava mati kristjanov v polnem pomenu besede, ki ima toliko nežnosti ljubezni in ljubezni do bližnjega, da lahko ponudi najboljša zdravila za različne nadloge, ki prizadenejo duše zaradi njihovih grehov”. Zato “obravnava in uči otroke z nežnostjo, mladino s trdnostjo, starce z veliko umirjenostjo, pri čemer ne upošteva le starosti, ampak tudi stanje duše vsakega od njih.”[14] Težko bi pretiravali z učinkom večstranske krščanske dobrodelnosti, ki mehča srce in tako omogoča vrnitev miru med narode.
- Zato vas, častitljivi bratje, prosimo in spodbujamo v usmiljenju in ljubezni Jezusa Kristusa, da si z vso gorečnostjo in prizadevnostjo prizadevate ne le spodbujati vernike, ki so vam zaupani v oskrbo, naj opustijo sovraštvo in odpustijo žalitve, ampak, kar je bolj neposredno praktično, da spodbujate vsa tista dela krščanske dobrohotnosti, ki prinašajo pomoč potrebnim, tolažbo trpečim in zaščito šibkim, ter da dajete primerno in ustrezno pomoč vseh vrst vsem, ki so utrpeli škodo zaradi vojne. Naša posebna želja je, da bi svoje duhovnike kot služabnike miru spodbujali k vztrajnemu spodbujanju te ljubezni do bližnjega in celo do sovražnikov, ki je bistvo krščanskega življenja, in da bi s tem, ko “so vse za vse”[15] in dajejo zgled drugim, povsod vodili vojno proti sovražnosti in sovraštvu ter tako storili nekaj, kar je najbolj prijetno ljubečemu Jezusovemu Srcu in tistemu, ki mu, čeprav nevreden, pripada mesto na zemlji. V zvezi s tem je treba katoliške pisce in novinarje povabiti, naj se “kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, oblečejo v usmiljenje in dobroto”[16]. To dobroto naj pokažejo v svojih pismih tako, da se vzdržijo ne le lažnih in neutemeljenih obtožb, temveč tudi vsake nestrpnosti in grenkobe jezika, kar vse je v nasprotju s Kristusovo zakonodajo in samo ponovno odpira še neozdravljene rane, saj je že najmanjši dotik hud dražljaj za srce, katerega rane so sveže.
- Vse, kar smo tu povedali posameznikom o dolžnosti dobrodelnosti, želimo povedati tudi narodom, ki so se rešili bremena dolgotrajne vojne, da bi, ko bodo, kolikor je mogoče, odpravljeni vsi vzroki nesoglasij in brez škode za pravice pravičnosti, ponovno vzpostavili prijateljske odnose med seboj. Evangelij nima enega zakona ljubezni za posameznike in drugega za države in narode, ki so dejansko le zbirke posameznikov. Ker je vojne zdaj konec, se zdi, da so ljudje poklicani k splošni spravi ne le zaradi dobrodelnosti, ampak tudi zaradi nujnosti; narode naravno povezujejo potrebe, ki jih imajo drug do drugega, in vezi medsebojne dobre volje, ki se danes krepijo zaradi razvoja civilizacije in čudovitega povečanja komunikacij.
- Resnično, kot smo že rekli, se ta apostolski sedež med vojno ni nikoli naveličal učiti o odpuščanju prestopkov in bratski spravi med narodi v skladu s presvetlim zakonom Jezusa Kristusa ter v skladu s potrebami civilnega življenja in človeških odnosov; prav tako ni dopustil, da bi se sredi nesoglasij in sovraštva pozabilo na ta moralna načela. Zato zdaj, ko so mirovne pogodbe podpisane, s toliko večjim razlogom razglaša ta načela, kot jih je na primer pred kratkim razglasila v pismu nemškim škofom [17] in v pismu, naslovljenem na pariškega nadškofa [18].
- To soglasje med civiliziranimi narodi pa ohranja in spodbuja sodobna navada obiskov in srečanj, na katerih so voditelji držav in knezi navajeni obravnavati zadeve posebnega pomena. Zato bi glede na spremenjene okoliščine časa in nevarno gibanje dogodkov ter zaradi spodbujanja tega sožitja ne bili pripravljeni nekoliko omiliti strogosti pogojev, ki so jih upravičeno postavili Naši predhodniki, ko je bila strmoglavljena civilna oblast Apostolskega sedeža, proti uradnim obiskom voditeljev katoliških držav v Rimu. Toda hkrati uradno izjavljamo, da te koncesije, za katero se zdi, da jo svetujejo ali bolje rečeno zahtevajo resne okoliščine, v katerih se je znašla današnja družba, ne smemo razlagati kot tiho odpoved Apostolskemu sedežu, ki se je v nezakonitem položaju, v katerem se je znašel, odrekel svojim nedotakljivim pravicam, saj je privolil v to. Raje izkoristimo to priložnost, da iz istih razlogov obnovimo proteste, ki so jih Naši predhodniki že večkrat izrazili, ne da bi jih k temu gnali človeški interesi, temveč v izpolnjevanju svete dolžnosti, ki jim je bila naložena, da branijo pravice in dostojanstvo tega apostolskega sedeža; ponovno zahtevajo, in zdaj, ko je med narodi vzpostavljen mir, še bolj vztrajno, da se “tudi za glavo Cerkve odpravi to nenormalno stanje, ki na toliko načinov tako zelo škoduje miru med ljudmi.”[19]
- Ker so stvari tako obnovljene, red, ki ga zahtevata pravičnost in ljubezen, ponovno vzpostavljen in narodi spravljeni, je zelo zaželeno, častitljivi bratje, da bi se vse države, če odmislimo medsebojno sumničavost, združile v eno ligo ali bolje v nekakšno družino narodov, ki bi bila namenjena tako ohranjanju lastne neodvisnosti kot tudi varovanju reda človeške družbe. K takšnemu združenju narodov poleg drugih razlogov posebej poziva splošno priznana potreba po prizadevanju za odpravo ali zmanjšanje velikanskega bremena vojaških izdatkov, ki ga države ne morejo več nositi, da bi preprečili te pogubne vojne ali vsaj čim bolj odpravili nevarnost zanje. Tako bi bil vsakemu narodu zagotovljena ne le neodvisnost, temveč tudi celovitost njegovega ozemlja znotraj njegovih pravičnih meja.
- Cerkev gotovo ne bo zavrnila svoje goreče pomoči državam, združenim pod krščanskim zakonom, pri vseh njihovih podvigih, ki jih navdihujeta pravičnost in ljubezen, kolikor je sama najpopolnejši vzor univerzalne družbe. V svoji organizaciji in ustanovah ima čudovito orodje, da bi to bratstvo med ljudmi, ne le za njihovo večno odrešenje, ampak tudi za njihovo materialno blaginjo, pripeljala do zanesljive pridobitve večnih blagoslovov. Zgodovina uči, da so se, ko je Cerkev s svojim duhom prežela starodavne in barbarske narode Evrope, postopoma zmanjšale številne in raznolike razlike, ki so jih razdvajale, in ugasnili so njihovi prepiri; sčasoma so oblikovali homogeno družbo, iz katere je zrasla krščanska Evropa, ki je pod vodstvom in okriljem Cerkve, čeprav je ohranila raznolikost narodov, težila k enotnosti, ki je bila naklonjena njeni blaginji in slavi. Na tej točki je sv. Avguštin dobro pravi: “To nebeško mesto v svojem življenju tukaj na zemlji k sebi kliče državljane vseh narodov in iz vseh ljudstev oblikuje eno samo raznoliko družbo; ne nadlegujejo ga razlike v običajih, zakonih in ustanovah, ki služijo doseganju ali ohranjanju miru na zemlji; ničesar ne raztrga ali uniči, temveč vse varuje in se vsemu prilagaja; ne glede na to, kako se te stvari razlikujejo med narodi, so vse usmerjene k istemu cilju miru na zemlji, dokler ne ovirajo izvajanja vere, ki uči častiti resničnega vrhovnega Boga. “[20] Isti sveti zdravnik pa Cerkev nagovarja na naslednji način: “Državljane, narode in vse ljudi ti, če se spomniš na njihov skupni izvor, ne le združuj med seboj, ampak jih naredi za brate.”[21]
- Če se vrnemo k temu, kar smo povedali na začetku, se z naklonjenostjo obračamo na vse Naše otroke in jih v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa pozivamo, naj pozabijo na medsebojne razlike in prekrške ter se povežejo v vezi krščanske ljubezni, iz katere nihče ni izključen in znotraj katere nihče ni tujec. Vneto spodbujamo vse narode, naj pod navdihom krščanske dobrohotnosti med seboj vzpostavijo resnični mir in se povežejo v zavezništvo, ki bo pravično in zato trajno. In končno Pozivamo vse ljudi in vsa ljudstva, naj se v mislih in srcih povežejo s Katoliško cerkvijo in prek nje s Kristusom, Odrešenikom človeškega rodu, da bi jim lahko v resnici namenili besede svetega Pavla Efežanom: “Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili včasih daleč, postali bližnji po Kristusovi krvi. On je namreč naš mir, ki je oba naredil eno in porušil srednji zid pregrade … in v sebi ubil sovraštva. In ko je prišel, je oznanjal mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki so bili blizu”[22].
- Nič manj primerne niso besede, ki jih je isti apostol namenil Kološanom: “Ne lažite drug drugemu in se znebite starega človeka z njegovimi dejanji. in oblecite novega, tistega, ki se obnavlja v spoznanje po podobi tistega, ki ga je ustvaril. Kjer ni ne pogana ne Juda, ne obreza ne neobreza, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega. Kristus je vse in v vsem.”[23]
- Medtem pa v zaupanju v varstvo Marije, Device Brezmadežne, za katero smo nedolgo nazaj ukazali, naj se vsesplošno kliče kot “Kraljica miru”, pa tudi v priprošnjo treh blaženih, ki smo jim odredili čast svetnikov, ponižno prosimo Svetega Duha Parakleta, naj “milostno podeli Cerkvi darove edinosti in miru”[24] in naj z novim izlitjem svoje ljubezni prenovi obličje zemlje za odrešenje vseh. V znamenje teh nebeških darov in kot obljubo naše očetovske naklonjenosti vam, častitljivi bratje, vsem vašim duhovnikom in ljudstvu iz vsega srca izročamo apostolski blagoslov.
Dano v cerkvi svetega Petra v Rimu 23. maja, na praznik binkošti, leta 1920 in v šestem letu našega pontifikata.
OPOMBE:
- Civitate Dei. 1. xix, c. 11.
- Ef. vi, 15.
- Janez xvii, 21-23.
- Prvi Peter iv, 8.
- Kol. iii, 14.
- l Janez iv, 7.
- Mt v, 44, 45.
- Janez iii, 15.
- Matej VI, 12.
- Luka xxiii, 34.
- Apostolska dela x, 38.
- I Janez iii, 16-18.
- Luka x, 30 in naslednje.
- Avguštin de moribus Ecc. Cat. Iib. i, c. 30.
- I Kor. ix 22.
- Kol. iii, i2.
- Litterae Apost. Diuturni, xv Jul., MCMXIX.
- Epist. Amor Ille Singularis, vii Oct., MCMXIX.
- Litt. Enc. Ad Beatissimi, i november, MCMXIV.
- De Civitate Dei, lib. xix, cap. 17.
- De moribus Ecc. Cat. i, cap. 30.
- Ef. ii, 13 in naslednji.
- Kol. iii, 9-11.
- Se reta in Solemn. Corpus Christi.