O oznanjevanju Božje besede
Papež Benedikt XV. – 1917
Patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim redovnikom v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.
Častitljivi bratje, zdravje in apostolski blagoslov.
Ko je Jezus Kristus s svojo smrtjo na oltarju križa izvršil Odrešenje človeškega rodu, je bila njegova želja, da bi ljudi vodil k poslušnosti svojim zapovedim in si tako pridobil večno življenje. Za dosego tega cilja ni uporabil drugega sredstva kot glas svojih oznanjevalcev, katerih naloga je bila vsem ljudem oznanjati, kaj morajo verjeti in storiti, da bi bili odrešeni. “Bogu je bilo všeč, da je po neumnosti našega oznanjevanja odrešil tiste, ki so verovali.” [Kor 1,21] Zato je izbral svoje apostole in potem ko jim je z močjo Svetega Duha vlil v zavest darove, ki so bili skladni z njihovim visokim poklicem: “Pojdite v svet,” jim je rekel, “in oznanjujte evangelij.” [Marko xvi, 15] Njihovo oznanjevanje je prenovilo obličje zemlje. Če je namreč Kristusova vera um ljudi od vseh vrst zmot umaknila k resnici in njihova srca od degradacije pokvarjenosti pridobila k odličnosti in lepoti vsake kreposti, je to gotovo storila prav s tem oznanjevanjem. “Vera torej prihaja s poslušanjem, poslušanje pa s Kristusovo besedo.” [Rim x,17] Ker se torej po Božji volji stvari ohranjajo zaradi istih vzrokov, zaradi katerih so nastale, je očitno, da je oznanjevanje modrosti, ki nas je uči krščanska vera, Božje sredstvo za nadaljevanje dela večnega odrešenja in da ga je treba upravičeno obravnavati kot zadevo največje in najbolj pomembne skrbi. Zato mora biti to oznanjevanje predmet naše posebne skrbi in pozornosti, še posebej, če je na kakršen koli način morda izgubilo nekaj svoje prvotne popolnosti ali je bila oslabljena njegova učinkovitost.
- Tu je torej, častitljivi bratje, drugim nesrečam tega časa dodano breme, s katerim smo preizkušeni bolj kot kdorkoli drug. Če se namreč ozremo okoli sebe in preštejemo tiste, ki se ukvarjajo z oznanjevanjem Božje besede, ugotovimo, da jih je morda več kot kdaj koli prej. Če po drugi strani preučimo stanje javne in zasebne morale, ustave in zakone narodov, bomo ugotovili, da se nadnaravno na splošno zanemarja in pozablja, da se postopoma oddaljuje od strogih meril krščanske kreposti in da ljudje vse bolj zdrsnejo nazaj v sramotne prakse poganstva.
- Vzroki za to zlo so različni in raznovrstni: nihče pa ne bo oporekal obžalovanja vrednemu dejstvu, da služabniki Besede zanje ne uporabljajo ustreznega zdravila. Ali je torej Božja beseda prenehala biti to, kar jo je opisal apostol, živa in učinkovita ter bolj prodorna od vsakega dvoreznega meča? Ali je dolgotrajna uporaba otopila njen rob? Če to orožje ne učinkuje povsod, je gotovo treba krivdo pripisati tistim služabnikom evangelija, ki z njim ne ravnajo tako, kot bi morali. Nihče namreč ne more trditi, da so apostoli živeli v boljših časih kot mi, da so bili njihovi umi bolj naklonjeni evangeliju ali da so naleteli na manj nasprotovanja Božjemu zakonu.
- Glede na resnost te teme, zavedajoč se odgovornosti apostolske službe in opozorjeni z njo, poleg tega spodbujeni z zgledom naših dveh neposrednih predhodnikov, se torej zavedamo, da si moramo povsod resno prizadevati, da bi oznanjevanje Božje besede vrnili k normi in idealu, h katerima mora biti usmerjeno po zapovedi Kristusa, našega Gospoda, in zakonih Cerkve.
Najprej moramo, častitljivi bratje, poiskati vzroke za naše odklone od prave poti v tej zadevi. Zmanjšamo jih lahko na tri: bodisi da tisti, ki je izbran za pridiganje, ni prava oseba, bodisi da svoje službe ne opravlja s pravim namenom ali na pravi način.
- Kajti dolžnost oznanjevanja je, kot uči tridentinski koncil, “najpomembnejša dolžnost škofov”. [Sess., xxiv, De. ref., c. iv] In apostoli, katerih nasledniki so škofje, so nanjo gledali kot na nekaj posebno njihovega. Sveti Pavel piše: “Kristus nas namreč ni poslal, da bi krščevali, ampak da bi oznanjali evangelij. [I Kor 1,17] Tudi drugi apostoli so bili tega mnenja: “Ni razumno, da bi zapustili Božjo besedo in služili mizam.” [Apd VI,2] Toda čeprav je oznanjevanje pravilna dolžnost škofov, morajo, ker je nemogoče, da bi jo vedno ali povsod mogli osebno opravljati, saj jih raztresajo številne skrbi, s katerimi se srečujejo pri upravljanju svojih cerkva, to dolžnost nujno izpolniti prek drugih. Zato ni mogoče dvomiti, da so vsi, ki so poleg škofov tako zaposleni, zaposleni pri opravljanju škofovske dolžnosti. Naj bo torej to prvi predpisani zakon: da nihče na lastno odgovornost ne sme prevzeti službe pridiganja. Za izpolnjevanje te dolžnosti mora imeti vsakdo zakonito poslanstvo, to poslanstvo pa lahko podeli samo škof. “Kako naj oznanjajo, če niso poslani?” [Rim x,15] Apostole pa je poslal in poslal tisti, ki je najvišji pastir in škof naših duš [I Pt ii,25]; prav tako je bilo poslanih dvainsedemdeset prvih učencev; ne, sv. Pavel sam, čeprav ga je Kristus postavil za izvoljeno posodo, da bi nosil njegovo ime pred pogani in kralji [Apd ix,15], je začel svoj apostolat šele potem, ko so mu starešine v poslušnosti ukazu Svetega Duha: “Ločite mi Savla za delo” [Apd xiii,2], naložili roke in ga poslali naprej. Ista praksa se je nenehno uporabljala v prvih dneh Cerkve. Kajti vsi brez izjeme, tako tisti, ki so se odlikovali v duhovniškem redu, kot Origen, kot tisti, ki so bili pozneje povzdignjeni v škofovsko dostojanstvo, kot Ciril Jeruzalemski, Janez Krizostom, Avguštin in drugi starejši cerkveni zdravniki, so se službe oznanjevanja lotili z odobritvijo in avtoriteto svojih škofov.
- Toda zdaj, častitljivi bratje, se zdi, da je navada precej drugačna. Med našimi svetimi govorniki je preveč takšnih, za katere bi lahko upravičeno uporabili pritožbo, ki jo Gospod poda prek preroka Jeremija: “Nisem poslal prerokov, pa so tekli.” (Jer. xxiii,21) Kajti človek, ki se zaradi svojega posebnega nagnjenja duha ali katerega koli drugega razloga odloči, da bo prevzel služenje besede, ima do prižnic naših cerkva lahek dostop kot do vadbišča, kjer lahko vsakdo vadi po mili volji. Zato je vaša dolžnost, častitljivi bratje, da poskrbite, da takšna huda zloraba izgine, in ker boste morali Bogu in njegovi Cerkvi izstaviti račun o tem, kako hranite svojo čredo, nikomur ne dovolite, da bi se nepovabljen prikradel v ovčji hlev in pasel Kristusove ovce po lastni želji. Zato naj v vaših škofijah odslej ne pridiga nihče drug kot na vaš poziv in z vašo odobritvijo.
Tu torej želimo, da bi čim bolj upoštevali, komu nalagate tako sveto dolžnost. Po odloku tridentinskega koncila smejo škofje za to službo izbrati samo tiste, ki so “primerni”, tj. tiste, ki “lahko opravljajo službo oznanjevanja s koristjo za duše”.
- “S koristjo za duše,” dobro opazimo, da beseda, ki izraža pravilo, ne pomeni zgovorno ali z ljudskim aplavzom, ampak z duhovnimi sadovi. To je cilj, zaradi katerega je ustanovljena služba Božje besede. Če bi zdaj radi, da natančneje opredelimo kvalifikacije tistih, ki jih je treba zares imeti za primerne, odgovarjamo: tistih, v katerih najdete znamenja Božjega poklica. Vse, kar je potrebno za sprejem v duhovništvo, je prav tako potrebno, če naj bi veljalo, da je nekdo primeren in primeren za službo oznanjevanja. “Nihče si te časti ne jemlje zase, ampak tisti, ki ga je poklical Bog.” [Heb 2,4] Takšna poklicanost se zlahka določi. Kristus, naš Gospod in Učitelj, ko se je nameraval povzpeti v nebesa, namreč nikakor ni naročil svojim apostolom, naj takoj odidejo v različne kraje in začnejo pridigati: “Toda ostanite v mestu,” je rekel, “dokler vas ne obudi moč z višav.” [Lk xxiv,49] To je torej znamenje, po katerem lahko spoznate, ali je kdo božansko poklican k tej nalogi: če je “navdan” z močjo od zgoraj. Kaj to pomeni, častitljivi bratje, lahko razberemo iz tega, kar se je zgodilo v primeru apostolov, takoj ko so prejeli moč od zgoraj. Ko se je namreč nad njih spustil Sveti Duh, da tu ne omenjam čudovitih darov, s katerimi so bili obdarjeni, so se iz krhkih neukih učencev spremenili v učene in popolne ljudi. Če ima torej duhovnik zahtevano znanje in krepost skupaj s tistimi potrebnimi naravnimi sposobnostmi, brez katerih bi skušal Boga, lahko velja, da ima pravo poklicanost za službo oznanjevanja, in ni razloga, da ga škof ne bi sprejel v to službo. Takšen je pomen tridentinskega koncila, ko odreja, da škof ne sme nikomur dovoliti pridiganja, če ni “odobrene kreposti in učenosti”. (Loc cit.) Zato je škofova dolžnost, da tiste, ki jim bo zaupal funkcijo pridiganja, dolgo in temeljito preverja, da bi ugotovil naravo in obseg njihove učenosti. Če kdo pri tej dolžnosti ravna malomarno in malomarno, se očitno pregreši v hudi zadevi in nanj pade odgovornost za zmote, ki jih lahko širi neizobražen pridigar, ali za škandal in slab zgled, ki ga lahko daje nevreden pridigar.
- Da bi vam olajšali nalogo v tej zadevi, častitljivi bratje, želimo, da bi se odslej o teh dveh točkah izrekala stroga sodba: o značaju, namreč, in učenosti tistih, ki si prizadevajo pridobiti pooblastilo za pridiganje, tako kot se to dela o značaju in učenosti tistih duhovnikov, ki bi radi poslušali spovedi. Kdor se torej izkaže za pomanjkljivega v obeh pogledih, mora biti brez kakršnegakoli razmisleka izključen iz funkcije, za katero ni usposobljen. To zahteva vaše dostojanstvo, saj so, kot smo rekli, pridigarji vaši namestniki. To zahteva tudi dobro Svete Cerkve, kajti če naj bo kdo “sol zemlje in luč sveta” [Mt v: 13, 14], je to zagotovo tisti, ki opravlja službo besede. Ob teh ustrezno postavljenih pravilih se morda zdi odveč nadaljevati in razlagati, kakšen naj bi bil namen in način svete funkcije oznanjevanja. Če namreč svoje svete govornike izberemo v skladu z normo, ki smo jo dali mi, ne more biti, da ne bi bili obdarjeni s potrebnimi vrlinami, da si ne bi zastavili vrednega namena ali da ne bi pri svojem oznanjevanju sledili pravi metodi. Kljub temu bo koristno, če nekoliko osvetlimo ti dve točki, da bo tako postalo jasneje, zakaj nekateri ne dosegajo ideala dobrega pridigarja.
- Namen, ki naj ga imajo sveti govorniki pri opravljanju svoje dolžnosti pred očmi, je mogoče razumeti iz dejstva, da lahko in morajo o sebi reči, kot je to storil sveti Pavel: “Za Kristusa smo torej veleposlaniki.” [II Kor 5,20] Če so torej Kristusovi veleposlaniki, bi morali imeti pri opravljanju svoje službe enak namen, kot ga je imel Kristus, ko jim ga je podelil, ne, prav takega, kot ga je imel Kristus sam, ko je živel na zemlji. Ne apostoli ne pridigarji, ki so sledili apostolom, namreč niso imeli drugačnega poslanstva od Kristusovega: “Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošiljam vas.” (Janez xx,21) Zdaj vemo, zakaj je Kristus prišel z neba, saj izrecno pravi: “Zaradi tega sem prišel na svet, da bi pričeval o resnici.” (Janez xviii,37) “Prišel sem, da bi imeli življenje.” (Janez x,10)
- Oba ta namena morajo torej uresničevati ljudje, ki se posvetijo sveti službi oznanjevanja. Razširjati morajo luč resnice, ki jo je spoznal Bog, v tistih, ki jih poslušajo, pa morajo oživljati in hraniti nadnaravno življenje. Z eno besedo, s prizadevanjem za odrešenje duš morajo pospeševati Božjo slavo. Tako kot bi bilo napačno kogar koli imenovati zdravnik, ki ne opravlja zdravilske dejavnosti, ali kogar koli imenovati profesor neke umetnosti, ki te umetnosti ne poučuje, lahko tistega, ki pri svojem pridiganju zanemarja, da bi ljudi vodil k popolnejšemu spoznavanju Boga in na pot večne odrešitve, imenujemo prazno razglabljanje, ne pa oznanjevalec evangelija. In če ne bi bilo takšnih deklamatorjev! Kakšen je motiv, ki jih največkrat presune. Nekatere žene želja po prazni slavi in njeno zadovoljevanje: “Razmišljajo, kako bi izrazili visoke, ne pa praktične misli, zaradi česar jih šibki um občuduje, namesto da bi delali za odrešenje svojih poslušalcev. Sramujejo se preprostega in jasnega, da ne bi mislili, da ne znajo ničesar drugega. Sram jih je dajati mleko majhnim otrokom. [Gillebertus Abb. In Cant. Canticor. Serm xxvii, 2.] Medtem ko je Jezus Kristus s ponižnostjo svojih poslušalcev dokazal, da je On tisti, ki ga ljudje pričakujejo: “Ubogim se oznanja evangelij.” [Mt xi,5] Kako se taki možje trudijo, da bi si s svojimi pridigami pridobili ugled zaradi velikosti in bogastva mest ter sijaja velikih cerkva, v katerih pridigajo? Ker pa so med resnicami, ki jih je razodel Bog, tudi take, ki prestrašijo šibkost naše pokvarjene narave in ki zato ne morejo pritegniti množice, se jim skrbno izogibajo in obravnavajo teme, v katerih, če se to mesto strinja, ni nič svetega. Neredko se zgodi, da sredi razprave o večnih stvareh preidejo na politiko, zlasti če kakšna tovrstna vprašanja ravno takrat močno zaposlijo misli njihovih poslušalcev. Zdi se, da imajo samo en cilj, da bi ugajali svojim poslušalcem in si pridobili naklonjenost tistih, za katere sveti Pavel pravi, da jih “srbijo ušesa”. [Odtod ta neukročena in nedostojna gesta, kakršno lahko vidimo na odru ali na zborovanju, to izmuzljivo znižanje glasu ali tragični izbruhi; ta dikcija, značilna za novinarstvo; te pogoste aluzije na profano in nekatoliško literaturo, ne pa na Sveto pismo ali svete očete; končno ta glasnost govora, ki jo pogosto uporabljajo, s katero zbadajo ušesa in pridobijo občudovanje svojih poslušalcev, vendar jim ne dajo nobene lekcije, ki bi jo odnesli domov. Kako žalostno so ti pridigarji zavedeni! Če priznamo, da so deležni aplavza neizobraženih, za katerega si prizadevajo s tako veliko naklonjenostjo in ne brez svetoskrunstva, ali je to res vredno, če upoštevamo, da jih obsoja vsak preudaren človek in, kar je še huje, da se upravičeno bojijo Kristusove stroge sodbe?
- Vendar pa vsi, ki se oddaljujejo od pravega pravila in norme, častitljivi bratje, pri svojem pridiganju ne iščejo drugega kot ljudski aplavz. Pogosto pridigarji, ki se poslužujejo teh prijemov, to počnejo, da bi dosegli kak drug in še manj časten cilj. Pozabljajo na Gregorjev izrek: “Duhovnik ne pridiga, da bi jedel, ampak naj bi jedel, da bi pridigal” [In I Regum, lib. iii], ni malo takih, ki se, ker menijo, da niso primerni za druga dela, s katerimi bi se lahko dostojno preživljali, lotijo pridiganja ne zato, da bi dostojno opravljali sveto službo, ampak da bi zaslužili. Vidimo torej, da vse svoje pozornosti ne posvečajo temu, da bi iskali, kje je mogoče pričakovati večje sadove za duše, ampak kje pridiganje prinaša donosnejši zaslužek.
- Ker pa od takšnih ni mogoče pričakovati za Cerkev drugega kot škodo in diskreditacijo, morate, častitljivi bratje, ravnati nadvse previdno, tako da če odkrijete, da kdo zaradi lastne slave ali dobička zlorablja službo pridiganja, ga morate takoj odstraniti s te funkcije. Kajti človek, ki se ne obotavlja oskruniti tako svete službe s tako nedostojnim izkrivljanjem njenega cilja, se zagotovo ne bo obotavljal spustiti do kakršne koli nesramnosti in bo prinesel madež sramote ne le nase, ampak tudi na sveto službo, ki jo tako nedostojno opravlja.
- Enako strogost je treba pokazati do tistih, ki jim ne uspe pravilno pridigati, ker so zanemarili pridobitev vsega, kar je potrebno za primerno opravljanje te funkcije. Kakšni so ti pogoji, se lahko naučimo iz zgleda tistega, ki ga je Cerkev imenovala “pridigar resnice”, apostola svetega Pavla. Da bi po Božji milosti imeli še več njemu podobnih pridigarjev!
- Prva lekcija, ki se je naučimo od svetega Pavla, je torej ta, kako dobro je bil pripravljen in opremljen za oznanjevanje. Vendar zdaj ne mislimo na učenost, ki jo je vztrajno opravljal pod Gamalielom. Kajti znanje, ki ga je v njegovo dušo vlilo razodetje, je zameglilo in skoraj zasenčilo znanje, ki si ga je pridobil z lastnim prizadevanjem, čeprav je iz njegovih pisem razvidno, da slednje znanje zanj ni imelo majhne vrednosti. Učenje, kot smo rekli, je za pridigarja nujno potrebno, kajti če je brez luči učenja, zlahka pade v zmoto, saj je “nevednost mati vseh zmot”, kot resnicoljubno ugotavlja Četrti lateranski koncil. Vendar pa nas ne bi razumeli, da imamo v mislih vsako vrsto znanja, temveč le tisto, ki ga mora imeti duhovnik, to je znanje, če se na kratko izrazimo, ki je sestavljeno iz poznavanja samega sebe, Boga in svojih dolžnosti. Trdimo namreč, da bo duhovnik zaradi samospoznanja opustil svojo korist. Poznavanje Boga ga bo vodilo k temu, da bodo vsi drugi spoznali in ljubili Boga, poznavanje njegove službe pa ga bo vodilo k temu, da bo izpolnjeval svoje dolžnosti in učil druge, kako naj izpolnjujejo svoje. Če mu primanjkuje teh treh vrst znanja, ga bo vsako drugo učenje, ki ga ima, le napihovalo in bo neuporabno.
- Razmislimo zdaj, kakšna je bila apostolova duhovna priprava na pridiganje. Tri lastnosti njegove opreme, ki so najbolj vredne omembe, so naslednje: Najprej je bil človek, ki se je vedno popolnoma prilagodil Božji volji. Komaj ga je na poti v Damask zadela moč Gospoda Jezusa, že je izrekel krik, ki je tako vreden apostola: “Gospod, kaj hočeš, da storim?” [Apd ix,6] Kajti takrat in tam, kot tudi pozneje, je bil zaradi Kristusa ravnodušen do dela ali počitka, revščine ali bogastva, hvale ali zaničevanja, življenja ali smrti. Nobenega dvoma ni, da je v apostolatu tako napredoval, ker se je s tako popolno pokorščino prilagajal Božji volji. Zato mora biti tako kot sveti Pavel vsak pridigar, ki se posveča odrešenju duš, najprej tako goreč za Božjo službo, da ne čuti skrbi, kdo bodo njegovi poslušalci, kakšen uspeh bo imel ali kakšne sadove bo obrodil. Njegova skrb ne bi smela biti usmerjena v lastno korist, temveč v Božjo slavo.
- Toda takšna gorečnost za Božjo službo zahteva dušo, ki je tako pripravljena na stiske, da se ne bo izogibala nobenemu delu ali težavam, in to je druga lastnost, ki je bila vidna pri svetem Pavlu. Ko mu je namreč Gospod rekel: “Gospod je rekel, da se boš trudil za to, da boš delal,” je Pavel dejal: “Pokazal mu bom, kako veliko mora trpeti zaradi mojega imena” [Apd ix,16], je tako goreče sprejel trpljenje, da je lahko zapisal: “V vseh naših stiskah sem izredno vesel.” [II Kor 2,4] Če je to potrpežljivo prenašanje stisk pri pridigarju vidno, to dejansko izniči vse človeške slabosti v njem in si od Boga pridobi milost, da obrodi sadove, ter si za svoj apostolat neverjetno pridobi naklonjenost krščanskega ljudstva. Po drugi strani pa le malo uspeha pri premikanju src dosežejo tisti, ki, kamor koli gredo, neskromno hrepenijo po življenjskem udobju in se, če le imajo pridige, lotijo komaj kakšnega drugega dela svete službe, zaradi česar se zdi, da iščejo svoje udobje, ne pa dobrega za duše.
- Tretjič, “duh molitve”, kot ga imenujemo, je za pridigarja nujen, nam pravi apostol. Komaj je bil sam poklican k apostolatu, že je začel s svojimi prošnjami k Bogu. “Kajti glej, on moli.” [Apd ix,11] Kajti odrešenja duš ne dosežemo z obilnim tokom besed, ne s prefinjenimi argumenti, ne z nasilnimi govori. Pridigar, ki se zadovolji s temi sredstvi, ni nič drugega kot “zveneči medenina ali cimbale”. [1 Kor xiii,1] Kar daje človekovim besedam življenje in moč ter zaradi njih čudovito spodbuja odrešenje duš, je Božja milost: “Bog je dal rast.” [I Kor iii,6] Toda Božja milost se ne pridobi s študijem in prakso: pridobi se z molitvijo. Zato tisti, ki je malo predan molitvi ali jo povsem zanemarja, zaman porablja svoj čas in delo za pridiganje, saj v Božjih očeh njegove pridige ne koristijo ne njemu ne tistim, ki ga poslušajo.
- Da bi torej na kratko izrazili, kar smo pravkar povedali, navedimo te besede svetega Petra Damiana: “Za pridigarja sta potrebni zlasti dve stvari: namreč da so njegove besede bogate z duhovno modrostjo in da njegovo življenje izstopa po sijaju svoje pobožnosti. Če pa duhovnik ne more biti hkrati svet v življenju in bogat v učenosti, je svetost življenja nedvomno boljša od preproste učenosti. Kajti zgled svetega življenja je močnejši od zgovornosti in učenega dostavljanja…. Duhovnik, ki opravlja službo oznanjevanja, mora povzročiti, da z njegovih ustnic pršijo dež nebeške modrosti in da iz njegovega življenja sijejo žarki pobožnosti, tako kot je angel, ko je pastirjem povedal o rojstvu našega Gospoda, obenem sijal z velikim sijajem in z besedami izražal novico, ki jo je prišel oznanit.” [Epp. Lib. i, Ep. i ad Cinthium Urbis Praef.]
- Če pa se vrnemo k svetemu Pavlu, če ga vprašamo, o katerih temah je imel navado govoriti, ko je pridigal, jih vse strne v te besede: “Kajti sam nisem sodil, da bi med vami vedel kaj drugega kot Jezusa Kristusa in njega križanega.” [I Kor 2,2] Da bi ljudje vedno bolje poznali Jezusa Kristusa in da bi to znanje vplivalo ne le na njihovo vero, ampak tudi na njihovo življenje, je bil cilj vseh prizadevanj tega apostolskega moža. To je bil cilj vsakega utripa njegovega apostolskega srca. Zato je vse Kristusove nauke in zapovedi, tudi strožje, tako oznanjal sv. Pavel tako, da ni omejeval, zamolčal ali omilil tistega, kar je Kristus učil glede ponižnosti, samoodpovedi, čistosti, zaničevanja sveta, poslušnosti, odpuščanja sovražnikom in podobno, niti se ni bal svojim poslušalcem povedati, da morajo izbirati med služenjem Bogu in služenjem Belialu, saj ne morejo služiti obema, da jih ob odhodu s tega sveta čaka strašna sodba; da se z Bogom ne morejo pogajati; lahko upajo na večno življenje, če se bodo v celoti držali njegovega zakona, če pa bodo zanemarjali svoje dolžnosti in se predajali strastem, ne bodo mogli pričakovati drugega kot večni ogenj. Naš “pridigar resnice” si namreč nikoli ni domišljal, da bi se moral izogibati takšnim temam, ker so se zaradi pokvarjenosti dobe njegovim poslušalcem zdele prestroge. Zato je jasno, kako nevredni pohvale so tisti pridigarji, ki se bojijo dotakniti določenih točk krščanskega nauka, da ne bi s tem spravili v slabo voljo svojih poslušalcev. Ali zdravnik svojemu bolniku predpiše nekoristna zdravila samo zato, ker bolnik zavrača učinkovita? Preizkus moči in spretnosti govornika je njegov uspeh, da poslušalci sprejmejo strogo resnico, ki jo oznanja. Kako je apostol razvijal teme, ki jih je obravnaval? “Ne s prepričljivimi besedami človeške modrosti.” [I Kor 2,4] Popolnoma jasno je, častitljivi bratje, kako pomembno je za vse, da se tega temeljito zavedajo, saj vidimo, da nemalo naših svetih pridigarjev v svojih pridigah spregleda Sveto pismo, očete in doktorje Cerkve” in argumente, ki temeljijo na sveti teologiji, ter se večinoma sklicujejo le na razum. To je nedvomno narobe, kajti v nadnaravnem redu zgolj človeška sredstva niso v nikakršno pomoč. Vendar je mogoče ugovarjati: Ljudje ne zaupajo pridigarju, ki vztraja pri Božjih razodetjih. Ali je to res? Pri nekatoličanih, seveda. Toda ko so Grki iskali modrost, forsooth, tega sveta, jim je apostol kljub temu oznanjal križanega Kristusa. Če pa svojo pozornost usmerimo na katoličane, tudi tisti ljudje med njimi, ki so nam neprijazni, na splošno v srcu ohranjajo korenine vere. Njihov razum je zaslepljen, ker je njihova duša pokvarjena. Nazadnje, kakšen cilj je imel sveti Pavel s svojim pridiganjem? Ne zato, da bi ugajal ljudem, ampak Kristusu. “Če bi bil všeč ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik.” [Ker je njegovo srce gorelo od Kristusove ljubezni, ni iskal ničesar drugega kot Kristusovo slavo. O, da bi bili vsi, ki se ukvarjajo s službo Besede, resnični ljubitelji Jezusa Kristusa. Ko bi vsi lahko ponavljali te besede svetega Pavla: “Za katere Jezus Kristus] sem pretrpel izgubo vsega,” [Flp iii,8] in “zame živeti je Kristus”. [Samo tisti, ki sami žarijo od ljubezni, vedo, kako lahko zaneti ogenj v srcih drugih. Zato je sveti Bernard dal pridigarju ta nasvet: “Če si moder, bodi rezervoar in ne kanal, sam bodi poln tega, kar pridigaš, in ne misli, da je dovolj, da to izliješ za druge.” [In Cant. Serm. 18] Doktor nato dodaja: “V tem primeru je treba razložiti, kaj je za vas, da bi se lahko naučili, kaj je za vas: “Danes imamo v Cerkvi veliko kanalov, a kako malo je rezervoarjev!”
- Častitljivi bratje, z vso močjo in glavnino si moramo prizadevati, da se takšno stanje stvari v prihodnosti ne bi zgodilo. Vaša dolžnost je namreč, da z zavračanjem nesposobnih ter spodbujanjem, usposabljanjem in vodenjem sposobnih dosežete, da zdaj ne bo manjkalo pridigarjev, ki so ljudje po Božjem srcu.
- Na priprošnjo presvete Device, Avgustove Matere same Utelešene Besede in Kraljice apostolov, naj se Jezus Kristus, usmiljeni in večni Pastir duš, zaveže, da bo naklonjeno gledal na svojo čredo, napolnil duhovščino z apostolskim duhom in dal, da bo veliko takih, ki si bodo vneto prizadevali, “da bi se pokazali Bogu primerni delavci, ki se jih ni treba sramovati, saj pravilno ravnajo z besedo resnice.” [II Tim 2,15].
- Kot obljubo nebeških milosti in v pričevanje naše dobre volje vam, častitljivi bratje, ter vaši duhovščini in ljudstvu z ljubeznijo izročamo apostolski blagoslov.
Dano pri svetem Petru v Rimu petnajstega junija, na praznik Srca Jezusovega, leta devetnajststo sedemnajst, v tretjem letu našega pontifikata.
