Papež Benedikt XV. – 1914
POZIV K MIRU
Našim častitljivim bratom patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim lokalnim ordinarijem v miru in občestvu z Apostolskim sedežem.
Častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.
- Povzdignjeni po nepojmljivem načrtu Božje previdnosti brez lastnih zaslug na prestol kneza apostolov, smo prisluhnili besedam Kristusa, našega Gospoda, ki jih je namenil Petru: “Pasite moja jagnjeta, pasite moje ovce” (Jn xxii. 15-17), kot da so izrečene nam samim, in takoj s prisrčno ljubeznijo uprli oči v čredo, ki nam je zaupana v oskrbo – resda neštevilno čredo, ki na različne načine obsega ves človeški rod. Celotno človeštvo je bilo namreč osvobojeno suženjstva greha s prelitjem krvi Jezusa Kristusa kot odkupnine in ni nikogar, ki bi bil izključen iz koristi tega Odrešenja: zato ima Božji Pastir en del človeškega rodu že srečno zavetje znotraj ovčje ovce, druge pa bo po njegovih besedah ljubeče spodbujal, naj vstopijo vanjo: “in druge ovce imam, ki niso iz te ovčje črede; tudi te moram pripeljati in bodo slišale moj glas” (Jn x. 16).
- Ne skrivamo, častitljivi bratje, da je bilo prvo čustvo, ki smo ga začutili v svojem srcu, gotovo spodbujeni z Božjo dobroto, neizrekljivo hrepenenje ljubeče želje po odrešenju vsega človeštva, pri prevzemu pontifikata pa je bila naša iskrena želja tista, ki jo je imel sam naš Gospod Jezus Kristus, ko se je pripravljal na smrt na križu: “Sveti Oče, ohrani v svojem imenu tiste, ki si mi jih dal” (Janez xvii. 11).
- Toda takoj ko smo z višine apostolskega dostojanstva lahko s kratkim pogledom pregledali potek človeških zadev, so se naše oči srečale z žalostnimi razmerami v človeški družbi in ni bilo mogoče, da nas ne bi napolnila grenka žalost. Kajti kaj bi lahko preprečilo, da ne bi bila duša skupnega Očeta vseh najgloblje prizadeta ob predstavi, ki jo je prikazala Evropa, ne, ves svet, morda najbolj žalostni in žalostni predstavi, o kateri obstaja kakršen koli zapis. Vsekakor se zdi, da so prišli dnevi, ki jih je napovedal Kristus, naš Gospod: “Slišali boste o vojnah in govorice o vojnah, kajti narod se bo dvignil proti narodu in kraljestvo proti kraljestvu” (Mt xxiv, 6.7). Na vseh straneh vlada strašni fantom vojne: v glavah ljudi je le malo prostora za druge misli. Borci so največji in najbogatejši narodi na svetu; kaj čudnega torej, če si, dobro opremljeni z najhujšim orožjem, ki ga je izumila sodobna vojaška znanost, prizadevajo uničiti drug drugega s prefinjenostjo groze. Stopnja uničenja in pokola je brezmejna; zemlja je iz dneva v dan prelita z novo prelito krvjo in prekrita s trupli ranjenih in pobitih. Kdo bi si ob tem, ko jih vidimo, kako so polni sovraštva drug do drugega, mislil, da so vsi iz enega skupnega rodu, iste narave, vsi člani iste človeške družbe? Kdo bi prepoznal brate, katerih oče je v nebesih? A medtem ko se z neštetimi četami bije besna bitka, se žalostne kohorte vojne, žalosti in stiske zgrinjajo nad vsako mesto in vsak dom; iz dneva v dan narašča ogromno število vdov in sirot, s prekinitvijo komunikacij pa je zastala trgovina, opuščeno je kmetijstvo, umetnost je zamrla; bogati so v težavah, revni v skrajni bedi; vsi so v stiski.
- Pod vplivom tega velikega zla smo menili, da je naša dolžnost, da na samem začetku našega vrhovnega pontifikata spomnimo na zadnje besede našega predhodnika slavnega in svetega spomina ter z njihovo ponovno ponovitvijo začnemo svojo apostolsko službo; kralje in vladarje smo prosili, naj upoštevajo poplave solz in krvi, ki so se že izlile, ter pohitijo, da bi narodom povrnili blagoslove miru. Bog naj s svojim usmiljenjem in blagoslovom omogoči, da bo kmalu odmevala vesela novica, ki so jo angeli prinesli ob rojstvu božanskega Odrešenika človeštva, ko bomo njegov namestnik začeli opravljati svoje delo: “na zemlji mir ljudem dobre volje” (Lk ii. 14). Prosimo tiste, v katerih rokah so usode narodov, naj prisluhnejo našemu glasu. Zagotovo obstajajo tudi drugi načini in sredstva, s katerimi je mogoče popraviti kršene pravice. Naj se jih pošteno in z dobro voljo poskuša, orožje pa naj se medtem odloži. Te besede izrekamo iz ljubezni do njih in vsega človeštva, brez kakršnegakoli osebnega interesa. Naj ne dovolijo, da bi bile te besede prijatelja in očeta izrečene zaman.
- Vendar pa ni samo sedanji krvavi spopad tisti, ki vznemirja narode in nas napolnjuje s skrbjo in zaskrbljenostjo. V najglobljem srcu človeške družbe divja še eno zlo, ki je vir groze za vse, ki resnično mislijo, saj je že prineslo in še bo prineslo mnogo nesreč narodom in ga lahko upravičeno štejemo za glavni vzrok sedanje strašne vojne. Kajti odkar so se pri upravljanju držav prenehali upoštevati zapovedi in prakse krščanske modrosti, je sledilo, da so se, ker so vsebovale mir in stabilnost institucij, nujno začeli krhati tudi sami temelji držav. Poleg tega so se tako spremenile ideje in morala ljudi, da se zdi, da je konec civilizacije, če nam Bog ne bo kmalu priskočil na pomoč, na dosegu roke. Tako vidimo, da v odnosih med ljudmi ni medsebojne ljubezni do soljudi; oblast vladarjev je deležna prezira; v odnosih med družbenimi razredi vlada nepravičnost; prizadevanje za minljive in pokvarljive stvari je tako močno, da so ljudje pozabili na druge in vrednejše dobrine, ki jih morajo pridobiti. Menimo, da lahko pod te štiri naslove uvrstimo vzroke za resen nemir, ki preveva celotno človeško družbo. Če si resnično želimo miru in harmonije v človeški družbi, se jih moramo vsi skupaj znebiti tako, da ponovno uveljavimo krščanska načela.
- Naš Gospod Jezus Kristus je prišel z nebes prav zato, da bi med ljudmi ponovno vzpostavil kraljestvo miru, ki ga je uničila hudičeva zavist, in Njegova volja je bila, da ne bi temeljilo na ničemer drugem kot na bratski ljubezni. To so njegove lastne besede, ki jih je pogosto ponavljal: “Novo zapoved vam dajem: To je moja zapoved, da se ljubite med seboj” (Jn xiv. 34); “To je moja zapoved, da se ljubite med seboj” (Jn xv. 12); “To vam zapovedujem, da se ljubite med seboj” (Jn xv. 17); kot da bi bila njegova edina naloga in namen pripeljati ljudi k medsebojni ljubezni. Za dosego tega učinka je uporabljal vse vrste argumentov. Vsem nam naroča, naj se ozremo v nebesa: “En je namreč vaš Oče, ki je v nebesih” (Mt xxiii 9); vse ljudi, brez razlike v narodnosti, jeziku ali idejah, uči, naj molijo z besedami: “Oče naš, ki si v nebesih” (Mt. VI. 9); še več, pravi nam, da naš nebeški Oče pri razdeljevanju blagoslovov narave ne razlikuje med našimi zaslugami: “ki daje svojemu soncu vzhajati nad dobrimi in slabimi ter dežuje nad pravičnimi in krivičnimi” (Mt v. 45). Zapoveduje nam, naj bomo bratje drug drugemu, in nas imenuje svoje brate: “Vsi ste bratje” (Mt xxiii. 8); “da bi bil On prvorojenec med mnogimi brati” (Rim vii. 29). Da bi nas še bolj spodbudil k bratski ljubezni, tudi do tistih, ki jih naš naravni ponos prezira, je Njegova volja, da v najbolj nizkotnih ljudeh prepoznamo dostojanstvo Njega samega: “Kolikor ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili” (Mt xxv. 40. Ali ni ob koncu svojega življenja najbolj goreče prosil svojega Očeta, da bi bili vsi, ki bi verovali vanj, eno v vezi ljubezni? “Kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi” (Jn xvii 21). In končno, ko je visel na križu, je nad vsemi nami izlil svojo kri, zaradi česar naj bi se, kot da bi bili strnjeni in primerno povezani v eno telo, med seboj ljubili z ljubeznijo, podobno tisti, ki jo ima en člen do drugega v istem telesu.
- Daleč drugačno od tega je ravnanje današnjih ljudi. Morda še nikoli ni bilo toliko govora o bratstvu med ljudmi kot danes; pravzaprav ljudje brez oklevanja razglašajo, da je prizadevanje za bratstvo eden največjih darov sodobne civilizacije, pri tem pa zanemarjajo nauk evangelija in postavljajo ob stran delo Kristusa in njegove Cerkve. Toda v resnici med ljudmi še nikoli ni bilo manj bratskega delovanja kot zdaj. Rasno sovraštvo je doseglo vrhunec; narode bolj kot meje deli zavist; znotraj enega in istega naroda, znotraj istega mesta divja goreča zavist razreda proti razredu; med posamezniki pa je samoljubje najvišji zakon, ki prevladuje nad vsem.
- Vidite, častitljivi bratje, kako nujno si je na vse mogoče načine prizadevati, da bi med ljudmi znova zavladala ljubezen Jezusa Kristusa. To bo vedno naš cilj; to bo ključna misel našega pontifikata. Tudi vas pozivamo, da si za to prizadevate. Nikoli ne prenehajmo ponavljati v ušesih ljudi in v svojih dejanjih poudarjati izrek svetega Janeza: “Ljubimo se med seboj” (I Janez iii. 23). Plemenite in hvalevredne so raznovrstne človekoljubne ustanove današnjega časa: vendar se izkaže, da prinašajo trajno korist, če prispevajo k spodbujanju resnične ljubezni do Boga in do bližnjega v srcih ljudi; če tega ne počnejo, nimajo prave vrednosti, kajti “kdor ne ljubi, ostaja v smrti”. (I Janez iii. 14).
- Drugi vzrok splošnega nemira razglašamo za odsotnost spoštovanja avtoritete tistih, ki izvajajo vladajočo oblast. Odkar se vir človeških moči išče poleg Boga, Stvarnika in vladarja vesolja, v svobodni volji ljudi, so vezi dolžnosti, ki bi morale obstajati med nadrejenimi in podrejenimi, tako oslabljene, da so skoraj prenehale obstajati. Neomejeno prizadevanje za neodvisnost in pretiran ponos sta si postopoma utrla pot povsod; ni se izognila niti domu, čeprav je naravni izvor vladajoče moči v družini jasen kot opoldansko sonce; še bolj obžalovanja vredno je, da se ni ustavila na stopnicah svetišča. Od tod tudi zaničevanje zakonov, nepokorščina množic, brezobzirno kritiziranje izdanih ukazov, nešteto načinov spodkopavanja oblasti; od tod tudi grozljivi zločini ljudi, ki se ne obotavljajo napadati lastnino ali življenja svojih soljudi, čeprav trdijo, da jih ne zavezujejo nobeni zakoni.
- Ob takšni sprevrženosti misli in dejanj, ki spodkopavajo sam ustroj človeške družbe, ne bi bilo prav, da mi, ki nam je božansko zaupano učenje resnice, molčimo: zato narode na zemlji opominjamo na ta nauk, ki ga nobeno človeško mnenje ne more spremeniti: “Ni oblasti, ki ni od Boga, in tiste, ki so, so od Boga določene” (Rim xiii 1). Kakršna koli oblast se torej izvaja med ljudmi, pa naj bo to oblast kralja ali nižje oblasti, izvira od Boga. Zato sveti Pavel določa obveznost, da je treba ubogati ukaze tistih, ki imajo oblast, ne kar tako, ampak versko, to je zavestno – razen če so njihovi ukazi v nasprotju z Božjimi zakoni: “Zato ne bodite podvrženi nujnosti, ne samo zaradi jeze, ampak tudi zaradi vesti” (Rim xiii. 5). V skladu z besedami svetega Pavla so tudi besede samega kneza apostolov: Petra (I. Peter ii. 13-14): “Bodite podrejeni vsakemu človeškemu bitju zaradi Boga: bodisi kralju kot nadrejenemu bodisi upraviteljem kot od njega poslanim” (I. Peter ii. 13-14). Iz tega načela apostol poganov sklepa, da se tisti, ki se prepirljivo upira legitimnemu izvajanju človeške oblasti, upira Bogu in si pripravlja večno kazen: “Kdor se torej upira oblasti, se upira Božji ureditvi, in kdor se upira, si kupuje prekletstvo” (Rim xiii. 2).
- Naj se knezi in vladarji narodov spomnijo te resnice in naj razmislijo, ali je za vlade ali države pametno in varno, da se ločijo od svete vere Jezusa Kristusa, iz katere njihova oblast dobiva takšno moč in podporo. Naj vedno znova razmislijo, ali je merilo politične modrosti, če si prizadevajo ločiti nauk evangelija in Cerkve od upravljanja države in javne vzgoje mladih. Žalostna izkušnja dokazuje, da človeška oblast propade, kadar je vera postavljena na stranski tir. Usoda, ki je po padcu doletela naše prve starše, je doletela tudi narode. Tako kot se je v njegovem primeru njegova volja komaj odvrnila od Boga, že so njegove neukročene strasti zavrnile vladavino volje; tako tudi, ko vladarji narodov prezirajo božjo avtoriteto, ljudstvo v zameno prezira njihovo človeško avtoriteto. Za zatrtje ljudskih vstaj je seveda še vedno mogoče uporabiti silo, toda kakšen je rezultat? Sila lahko zatre telo, ne more pa zatreti duš ljudi.
- Ko je oslabljeno dvojno načelo povezanosti celotnega družbenega telesa, to je povezanost članov med seboj z medsebojno ljubeznijo in njihova povezanost z glavo s poslušnim priznavanjem avtoritete, ali se lahko čudimo, častitljivi bratje, da je človeška družba kot da razdeljena na dve sovražni vojski, ki sta zagrizeno in nenehno sprti? Proti tistim, ki imajo lastnino, bodisi z dedovanjem bodisi z delom, se postavijo proletarci in delavci, ki jih razganja sovraštvo in zavist, ker, čeprav so po naravi enaki, ne zavzemajo enakega položaja kot drugi. Kdo jih bo prepričal, da iz tega, da so ljudje po svoji naravi enaki, ne sledi, da morajo vsi zavzemati enak položaj v skupnosti, če so enkrat prežeti z zmotami agitatorjev, ki so jim najbolj ustrežljivi? In nadalje, kdo jih bo kdaj prepričal, da je položaj vsakega posameznika takšen, kot si ga lahko ustvari sam z uporabo svojih naravnih danosti – če mu tega ne preprečijo okoliščine? Zato revni, ki se borijo proti bogatim, kot da bi si vzeli del dobrin drugih, ne ravnajo le v nasprotju s pravičnostjo in dobrodelnostjo, ampak tudi nerazumno, zlasti ker lahko sami s poštenim delom izboljšajo svoje premoženje, če se tako odločijo. Ni treba naštevati številnih posledic, ki niso manj pogubne za posameznika kot za skupnost in ki izhajajo iz tega razrednega sovraštva. Vsi vidimo in obžalujemo pogoste stavke, ki nenadoma prekinejo potek mestnega in nacionalnega življenja v njegovih najnujnejših funkcijah, vidimo sovražna zborovanja in nemirne množice, neredko se zgodi, da se uporabi orožje in prelije človeška kri.
- Na tem mestu nimamo namena ponavljati argumentov, ki jasno razkrivajo zmote socializma in podobnih doktrin. Naš predhodnik Leon XIII. je to najbolj modro storil v resnično nepozabnih enciklikah; in vi, častitljivi bratje, boste najbolj poskrbeli, da teh resnih zapovedi ne bomo nikoli pozabili, ampak jih bomo, kadarkoli bodo okoliščine to zahtevale, jasno razložili in vcepili v katoliških združenjih in kongresih, v pridigah in v katoliškem tisku. Še posebej pa – in ne oklevajmo se tega ponoviti – s pomočjo vseh argumentov, ki nam jih ponujajo evangeliji ali narava človeka samega ali pa upoštevanje interesov posameznika in skupnosti, si prizadevajmo vse ljudi opominjati, naj se v skladu z božjim zakonom ljubezni ljubijo z bratsko ljubeznijo. Bratska ljubezen ni namenjena temu, da bi odpravila razlike v stanjih in s tem razredih – to je prav tako nemogoče kot to, da bi imeli v živem telesu vsi člani enake funkcije in dostojanstvo -, vendar pa bo povzročila, da se bodo tisti, ki zasedajo višje položaje, na nek način spustili do tistih, ki so na nižjih položajih, in z njimi ne bodo ravnali le pravično, saj je to edino pravilno, temveč tudi prijazno, prijateljsko in potrpežljivo, revni pa se bodo na njihovi strani veselili njihove blaginje in se zanesljivo zanašali na njihovo pomoč – tako kot se mlajši sin v družini zanaša na pomoč in zaščito starejšega brata.
- Toda še vedno obstaja, častitljivi bratje, globlja korenina zla, ki smo ga doslej obžalovali, in če se prizadevanja dobrih ljudi ne bodo osredotočila na njeno izkoreninjenje, mirne stabilnosti in miroljubnosti človeških odnosov, ki si jo tako zelo želimo, ne bo mogoče doseči. Apostol nam sam pove, kaj je to: “Želja po denarju je korenina vsega zla” (I. Tim, vi. 10). Če kdo razmisli o slabostih, ki so trenutno v človeški družbi, bo videl, da vse izvirajo iz te korenine.
- Ko so brezbožne šole izoblikovale plastične misli otrok in ko je slabo dnevno ali periodično časopisje oblikovalo ideje neizkušenih množic in ko so se s pomočjo vseh drugih vplivov, ki usmerjajo javno mnenje, v zavest ljudi vcepila najbolj pogubna zmota, da človek ne sme upati na stanje večne sreče, ampak da mora biti srečen tukaj, tukaj spodaj, ko uživa bogastvo, čast in užitke: kaj čudnega, da ljudje, katerih narava je ustvarjena za srečo, z vso energijo, ki jih spodbuja k iskanju te dobrine, uničujejo vse, kar jih zadržuje ali ovira, da bi jo dosegli. In ker te dobrine niso enakomerno razdeljene med ljudi in ker je dolžnost državne oblasti, da prepreči, da bi svoboda, ki jo uživa posameznik, presegla svoje meje in posegla v to, kar pripada drugemu, se zgodi, da ljudje sovražijo javno oblast in da se zavist nesrečnežev razplamti proti srečnejšim. Tako izbruhne boj enega razreda državljanov proti drugemu, pri čemer si eni na vsak način prizadevajo pridobiti in vzeti, kar želijo imeti, drugi pa si prizadevajo obdržati in povečati, kar imajo.
- Kristus, naš Gospod, je, predvidevaje sedanje stanje stvari, v svoji vzvišeni pridigi na gori odločno navedel, kaj so resnične “blaginje” človeka v svetu; in s tem lahko rečemo, da je postavil temelje krščanske filozofije. Tudi v očeh nasprotnikov vere so polne neprimerljive modrosti in tvorijo najpopolnejši verski in moralni sistem; zagotovo bi vsi priznali, da pred Kristusom, ki je sama Resnica, o teh zadevah ni bil nikoli izrečen noben nauk s tako težo in dostojanstvom ali s tako globino ljubezni.
- Celotna skrivnost te božje filozofije je v tem, da imajo dobrine, ki jih imenujemo dobrine tega zemeljskega življenja, res videz dobrega, ne pa resničnosti; in da torej človek ne more biti srečen, če jih uživa. V božjem načrtu so bogastvo, slava in užitek tako daleč od tega, da bi človeku prinesli srečo, da se mora, če hoče biti zares srečen, zaradi Boga raje odpovedati vsemu temu: “Blagor vam, ubogi … Blagor vam, ki zdaj jokate; … Blagor vam, ko vas bodo ljudje sovražili in ko vas bodo ločili, vas zasmehovali in vaše ime zavrgli kot hudobijo” (Lk. vi. 20-22). To pomeni, da bomo z žalostmi, trpljenjem in nesrečami tega življenja, ki jih potrpežljivo prenašamo, kot je prav, da jih prenašamo, vstopili v posest tistih resničnih in neminljivih dobrin, ki jih je “Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo” (1 Kor 2,9). Ta najpomembnejši nauk naše vere mnogi spregledajo, nemalo pa jih je nanj povsem pozabilo.
- Zato ga je treba, častitljivi bratje, ponovno obuditi v zavesti vseh, saj na noben drug način posamezniki in narodi ne morejo doseči miru. Pozivajmo torej tiste, ki doživljajo kakršno koli stisko, naj ne strmijo v zemljo, na kateri smo kot romarji, ampak naj dvignejo oči v nebesa, kamor gremo: “Kajti tu nimamo trajnega mesta, ampak iščemo prihodnje” (Hebrej xiii. 14). Sredi preizkušenj, s katerimi Bog preizkuša njihovo vztrajnost v njegovi službi, naj pogosto pomislijo na nagrado, ki jim je pripravljena, če v preizkušnji zmagajo: “Kajti to, kar je trenutno trenutna in lahka naša stiska, nam nadpovprečno veliko pomeni za večno težo slave” (II Kor 4,17). Z vsemi mogočimi sredstvi si moramo prizadevati, da bi med ljudmi oživili vero v nadnaravne resnice ter hkrati spoštovanje, željo in upanje na večne dobrine. Vaša glavna prizadevanja, častitljivi bratje, prizadevanja duhovščine in vseh dobrih katoličanov v različnih društvih bi morala biti pospeševanje Božje slave in resnične blaginje človeštva. Sorazmerno z rastjo te vere med ljudmi se bo zmanjševalo tisto vročično pehanje za praznimi dobrinami tega sveta in korak za korakom, s povečevanjem bratske ljubezni, bodo prenehali družbeni nemiri in spopadi.
- Zdaj preusmerimo misli od človeške družbe k neposrednim zadevam Cerkve, saj je nujno, da Naša duša, prizadeta od zla časa, išče tolažbo vsaj v eni smeri. Poleg teh svetlih dokazov o božji moči in nezmotljivosti, ki jih uživa Cerkev, nam nemajhen vir tolažbe predstavljajo izjemni sadovi dejavne daljnovidnosti našega predhodnika, papeža Pija X., ki je na apostolski sedež vrgel sijaj najsvetejšega življenja. Kot rezultat njegovih prizadevanj vidimo oživitev verskega duha v duhovščini po vsem svetu, poživitev pobožnosti krščanskega ljudstva, spodbujanje dejavnosti in discipline v katoliških združenjih, ustanovitev in povečanje števila škofijskih sedežev; poskrbeti za izobraževanje cerkvenih študentov v skladu s kanonskimi zahtevami in kolikor je to potrebno glede na potrebe časa; rešiti pouk svete znanosti pred nevarnostmi nepremišljenih novosti; glasbeno umetnost pripeljati do tega, da bo dostojno služila dostojanstvu svetih nalog; vero širiti daleč naokoli z novimi poslanstvi oznanjevalcev evangelija.
- Naš predhodnik je zares dobro zaslužen za Cerkev in hvaležni potomci bodo ohranili spomin na njegova dejanja. Ker pa je po Božjem dovoljenju polje “dobrega moža hiše” vedno izpostavljeno slabim praksam “sovražnika”, ne bo nikoli prišlo do tega, da ne bi bilo potrebno nobeno delo, da bi preprečili, da bi rast “petelinov” škodovala dobremu pridelku; in če uporabimo zase Božje besede preroku: “Glej, danes sem te postavil nad narode in nad kraljestva, da boš koreninil in rušil … gradil in sadil” (Jerem 1,10), si bomo stalno in vztrajno prizadevali, kolikor bo v naši moči, preprečevati vse vrste zla in spodbujati vse, kar je dobro, dokler knez pastirjev ne bo hotel zahtevati poročila o našem opravljanju službe.
- Ker zdaj prvič nagovarjamo vse vas, častitljivi bratje, se nam zdi primeren trenutek, da omenimo nekatere pomembne točke, ki jim predlagamo posvetiti posebno pozornost, da bi s takojšnjo združitvijo vaših prizadevanj z našimi hitreje dosegli želene dobre rezultate.
- Uspeh vsake človeške družbe, ne glede na to, s kakšnim namenom je ustanovljena, je povezan z usklajenostjo članov v interesu skupne zadeve. Zato si moramo resno prizadevati, da bi pomirili nesoglasja in spore med katoličani, ne glede na njihovo naravo, in preprečili nastanek novih nesoglasij, da bi med vsemi vladala enotnost idej in delovanja. Sovražniki Boga in Cerkve se dobro zavedajo, da je vsak notranji spor med katoličani zanje prava zmaga. Zato je njihova običajna praksa, da ko vidijo močno združene katoličane, skušajo s spretnim sevanjem semen razdora to združitev razbiti. In če ne bi rezultat pogosto upravičil njihovih upov in močno škodil interesom vere! Zato naj nihče ne prestopi te zapovedi, kadar koli je zakonita oblast enkrat dala jasen ukaz, ker se mu ne zdi primerna; ampak naj vsakdo svoje mnenje podredi avtoriteti tistega, ki mu je nadrejen, in ga uboga po svoji vesti. Spet drugič, naj si noben posameznik v knjigah, tisku ali javnih govorih ne prisvaja položaja avtoritativnega učitelja v Cerkvi. Vsi vemo, komu je Bog podelil učiteljsko oblast v Cerkvi: ta ima torej popolno pravico govoriti, kakor želi in kadar se mu zdi primerno. Dolžnost drugih je, da ga spoštljivo poslušajo, ko govori, in izvajajo, kar reče.
- Kar zadeva zadeve, v katerih brez škode za vero ali disciplino – v odsotnosti avtoritativnega posredovanja apostolskega sedeža – obstaja prostor za različna mnenja, je nedvomno pravica vsakega, da izrazi in zagovarja svoje mnenje. Toda v takih razpravah naj se ne uporabljajo izrazi, ki bi lahko pomenili resno kršitev ljubezni; vsak naj svobodno zagovarja svoje mnenje, vendar naj to počne z ustrezno zmernostjo, tako da se nihče ne bo imel za upravičenega, da tistim, ki se zgolj ne strinjajo z njegovimi idejami, pripiše oznako nelojalnosti veri ali disciplini.
- Poleg tega je naša volja, da se katoličani vzdržijo nekaterih poimenovanj, ki so se v zadnjem času začela uporabljati za razlikovanje ene skupine katoličanov od druge. Izogibati se jih je treba ne le kot “profanih besednih novosti”, ki niso v skladu z resnico in pravičnostjo, ampak tudi zato, ker povzročajo velike težave in zmedo med katoličani. Takšna je narava katolištva, da ne dopušča več ali manj, ampak ga je treba ohraniti kot celoto ali pa ga kot celoto zavrniti: “To je katoliška vera, če je ne veruje zvesto in trdno, človek ne more biti odrešen.”. (Atan. veroizpoved). Izpovedi katolištva ni treba dodajati nikakršnih opredeljevalnih izrazov: povsem dovolj je, da vsakdo izjavi: “Kristjan je moje ime in katoličan moj priimek.” Naj si le prizadeva, da bi bil v resnici to, za kar se imenuje.
- Poleg tega Cerkev od tistih, ki so se posvetili pospeševanju njenih interesov, zahteva nekaj povsem drugega kot ukvarjanje z nekoristnimi vprašanji; zahteva, da vso svojo energijo posvetijo ohranjanju nedotaknjene in z nobenim pridihom zmote neomadeževane vere ter najtesneje sledijo tistemu, ki ga je Kristus določil za varuha in razlagalca resnice. Danes je mogoče najti, in to v nemalem številu, ljudi, o katerih apostol pravi, da: “ker jih srbijo ušesa, ne bodo prenašali zdravega nauka, ampak si bodo po svojih željah kopičili učitelje in res odvrnili svoj sluh od resnice, ampak se bodo usmerili v pravljice” (II Tim. iv. 34). Zaljubljeni in prevzeti z vzvišeno predstavo o človeškem razumu, s katerim je dobri Božji dar gotovo neverjetno napredoval pri preučevanju narave, prepričani v lastno presojo in prezirljivi do avtoritete Cerkve, so dosegli tako stopnjo nepremišljenosti, da se ne obotavljajo meriti z merilom lastnega uma celo skrite Božje stvari in vse, kar je Bog razodel ljudem. Od tod so nastale pošastne zmote “modernizma”, ki ga je naš predhodnik upravičeno razglasil za “sintezo vseh herezij” in ga slovesno obsodil. S tem obnavljamo to obsodbo v vsej njeni polnosti, častitljivi bratje, in ker kuga še ni povsem izkoreninjena, temveč preži tu in tam na skritih krajih, vse pozivamo, naj bodo previdno tu in tam na skritih krajih, vse pozivamo, naj bodo previdno na preži pred vsako okužbo s tem zlom, za katero lahko uporabimo besede, ki jih je Job uporabil v drugih okoliščinah: “To je ogenj, ki požre vse do uničenja in izkorenini vse, kar izvira” (Job xxxi. 12). Prav tako si ne želimo, da bi se katoličani izogibali le napakam modernizma, temveč tudi težnjam ali temu, kar imenujemo duh modernizma. Tisti, ki jih ta duh okuži, razvijejo strasten odpor do vsega, kar spominja na starodavnost, in postanejo goreči iskalci novosti v vsem: v načinu opravljanja verskih nalog, v upravljanju katoliških ustanov in celo v zasebnih vajah pobožnosti. Zato je Naša volja, da bi zakon naših prednikov še vedno ostal posvečen: “Naj ne bo novosti; držite se tega, kar je bilo posredovano.” V zadevah vere se je tega treba nedotakljivo držati kot zakona; lahko pa služi kot vodilo tudi v zadevah, ki so podvržene spremembam, vendar bi tudi v takih primerih pravilo veljalo: “Stare stvari, a na nov način.”
- Ker ljudi, častitljivi bratje, na splošno spodbujajo, da odkrito izpovedujejo svojo katoliško vero in svoje življenje usklajujejo z njenim naukom, bratsko opominjanje in dober zgled soljudi, smo zelo veseli, ko se ustanavlja vedno več katoliških združenj. Ne le, da upamo, da jih bo vedno več, ampak si želimo, da bi pod našim pokroviteljstvom in spodbudo vedno cvetela; in zagotovo bodo cvetela, če se bodo vztrajno in zvesto držala navodil, ki jih je ali jih bo dal ta apostolski sedež. Vsi člani društev, ki podpirajo interese Boga in njegove Cerkve, naj se vedno spominjajo besed Božje modrosti: “Poslušen človek bo govoril o zmagi” (Prg xxi. 8), kajti če ne bodo poslušni Bogu in izkazovali spoštovanja Glavi Cerkve, bodo zaman iskali božjo pomoč, zaman pa se bodo tudi trudili.
- Da pa bi vsa ta priporočila prinesla rezultate, ki jih upamo, veste, častitljivi bratje, kako potrebno je preudarno in vztrajno delo tistih, ki jih Kristus, naš Gospod, pošilja kot “delavce na svojo žetev”, to je duhovščine. Zato ne pozabite, da mora biti vaša glavna skrb, da duhovnike, ki jih že imate, spodbujate v svetosti, ki jim pripada, in dostojno oblikujete svoje cerkvene študente za tako sveto službo z najboljšo razpoložljivo izobrazbo in usposabljanjem. In čeprav vaša skrbnost v tem pogledu ne zahteva nobene spodbude, vas vseeno spodbujamo in celo prosimo, da tej zadevi namenite kar najbolj skrbno pozornost. Nič ne more biti bolj pomembno za dobro Cerkve; ker pa sta Naša predhodnika lepega spomina, Leon XIII. in Pij X., o tej temi že odločno pisala, ni potrebe po naših nadaljnjih nasvetih. Prosimo vas le, da zaradi vaših vztrajnih opominov zapisov teh modrih pontifikov, še posebej pa Pija X. “Spodbude duhovščini”, ne bi pozabili, ampak bi jih vedno skrbno upoštevali.
- Ostaja še ena zadeva, ki je ne smemo zamolčati, in sicer da duhovnike vsega sveta kot Naše najdražje sinove spomnimo, kako nujno je za njihovo lastno odrešenje in za rodovitnost njihove svete službe, da so čim tesneje povezani s svojim škofom in mu čim bolj zvesti. Duh nepokorščine in neodvisnosti, ki je tako značilen za naš čas, kot smo obžalovali zgoraj, ni v celoti prizanesel tudi služabnikom svetišča. Neredko se zgodi, da pastirji Cerkve naletijo na žalost in nasprotovanje tam, kjer bi imeli pravico iskati tolažbo in pomoč. Tisti, ki so tako nesrečno opustili svojo dolžnost, naj si vedno znova prikličejo v spomin, da je oblast tistih, ki jih je “Sveti Duh postavil za škofe, da vodijo Božjo Cerkev” (Apd xx. 28), božanska oblast. Naj se spomnijo, da če se, kot smo videli, tisti, ki se upirajo katerikoli zakoniti oblasti, upirajo Bogu, toliko bolj brezbožno ravnajo tisti, ki nočejo ubogati škofa, ki ga je Bog z izvajanjem svoje oblasti posvetil s posebnim značajem. “Ker mi ljubezen,” je zapisal sveti Ignacij Mučenec, “ne dopušča, da bi molčal o vas, sem vas zato naprej spodbujal, da bi tekli v skladu z Božjo mislijo: kajti tudi Jezus Kristus, naše neločljivo življenje, je Očetova misel, tako kot so škofje, ki so naseljeni v najbolj oddaljenih delih zemlje, v mislih Jezusa Kristusa. Tako se torej spodobi, da tečete v skladu z mislijo škofa” (Ep. ad Ephes. iii.). Te besede znamenitega mučenca očetje in doktorji Cerkve ponavljajo skozi stoletja.
- Poleg tega imajo škofje zaradi težav današnjega časa zelo težko breme, še težja pa je njihova skrb za odrešenje črede, ki jim je zaupana v oskrbo: “Bdijo namreč kot tisti, ki morajo izstaviti račun za vaše duše” (Hebrej xiii. 17). Ali ne gre potemtakem označiti za krute tiste, ki z zavračanjem dolžne poslušnosti povečujejo to breme in njegovo grenkobo? “Kajti to ni primerno za vas” (Hebrej xiii. 17), bi jim rekel apostol, in to zato, ker je “Cerkev ljudstvo, združeno s svojim škofom, čreda, ki se drži svojega pastirja” (sv. Ciprijan: Ep. 66 [al. 69]), iz česar sledi, da ni s Cerkvijo tisti, ki ni s škofom.
- In zdaj, častitljivi bratje, ob koncu tega pisma se naše misli spontano obračajo k temi, s katero smo začeli; in z najbolj gorečimi molitvami prosimo za konec te najbolj pogubne vojne zaradi človeške družbe in Cerkve; za človeško družbo, da bi po sklenitvi miru lahko napredovala v vseh oblikah resničnega napredka; za Cerkev Jezusa Kristusa, da bi končno osvobojena vseh ovir lahko šla naprej in prinašala tolažbo in odrešenje tudi v najbolj oddaljene dele zemlje.
- Cerkev že dolgo ne uživa popolne svobode, ki jo potrebuje – odkar je bil suverenemu papežu, njeni glavi, odvzet tisti ščit, ki ga je božanska previdnost v teku stoletij vzpostavila za obrambo te svobode. Ko je bilo to varovalo odstranjeno, so med katoličani, kar je bilo neizogibno, nastale velike težave: vsi od blizu in daleč, ki se razglašajo za sinove rimskega papeža, upravičeno zahtevajo jamstvo, da je skupni oče vseh pri opravljanju svoje apostolske službe popolnoma svoboden od vsake človeške oblasti in da je tudi videti, da je. In tako, medtem ko si iskreno želimo, da bi bil med narodi kmalu sklenjen mir, je tudi Naša želja, da bi se končal nenormalni položaj glave Cerkve, položaj, ki je v mnogih pogledih zelo škodljiv za sam mir med narodi. S tem in iz istih razlogov obnavljamo številne proteste, ki so jih proti takšnemu stanju stvari podali Naši predhodniki, ki jih k temu niso gnali človeški interesi, temveč svetost naše službe, da bi branili pravice in dostojanstvo apostolskega sedeža.
- Nam, častitljivi bratje, ker je v Božjih rokah volja knezov in tistih, ki lahko končajo trpljenje in uničenje, o katerih smo govorili, preostane, da v prošnji k Bogu in v imenu vsega človeškega rodu povzdignemo glas in vzkliknemo: “Daj, Gospod, mir v naših dneh.” Naj On, ki je rekel o sebi: “Jaz sem Gospod … (Izaija xli. 6-7), pomirjen z našimi molitvami, hitro umiri vihar, v katerem se nahajata civilna in verska družba; in naj nam bo naklonjena blažena Devica, ki je rodila “kneza miru”; naj vzame pod svojo materinsko skrb in varstvo našo ponižno osebo, naš pontifikat, Cerkev in duše vseh ljudi, odkupljenih z božansko krvjo njenega Sina.
33 Z največjo ljubeznijo vam, častitljivi bratje, vaši duhovščini in vašemu ljudstvu podeljujemo apostolski blagoslov kot znanilca nebeških darov in obljubo naše naklonjenosti.
Dano v Sv. Petru v Rimu na praznik vseh svetih, prvega novembra tisoč devetsto štirinajstega, prvega leta našega pontifikata.
