O Svetem srcu
Papež Pij XI. – 1932
Častitljivim bratom patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim ordinarijem krajev, ki imajo mir in občestvo z Apostolskim sedežem.
Častitljivi bratje, zdravje in apostolski blagoslov.
Zbrani s Kristusovo ljubeznijo smo v svojem encikličnem pismu Nova impendet drugega oktobra lani otroke Katoliške cerkve – in pravzaprav vse ljudi dobrega srca – spodbudili k pobožnemu posnemanju v ljubezni in koristnem delovanju, da bi tako nekoliko omilili strašno zlo, ki izhaja iz gospodarske krize in povsod stiska človeško družbo. Naše povabilo je bilo zaradi dejavne liberalnosti vseh toplo sprejeto z izjemnim soglasjem. Ker pa je stiska vse večja in so množice ljudi, ki trpijo zaradi prisilnega brezdelja, skoraj povsod vedno večje; ker pa te težave izkoriščajo uporniki in jih obračajo v korist svojih različnih frakcij, je prišlo do tega, da so javne ustanove same v najbolj kritičnem položaju, tako da civilni družbi grozi zelo resna nevarnost nemirov in splošnega preobrata. V tem stanju stvari, častitljivi bratje, spodbujeni s Kristusovo ljubeznijo, se ponovno obračamo na vse vas in vernike, ki so vam zaupani v oskrbo, in pravzaprav na vse ljudi, ter vse in vsakogar spodbujamo, naj si z vsemi svojimi močmi, združenimi v duhu ljubezni, prizadevajo, da bi z vsemi mogočimi močmi preprečili nesreče, ki so zdaj prizadele civilno družbo, in še hujše nesreče, ki ji grozijo v prihodnosti.
- Kdor pozorno premisli o dolgotrajnem in trpkem nizu trpljenja, nesrečni dediščini greha, s katero kot s številnimi stopnjami zaznamujemo pot padlega človeka na tem smrtnem romanju, komajda najde priložnost od potopa naprej, ko je bil človeški rod tako globoko in tako pogosto preizkušan s tako številnimi in tako velikimi telesnimi in duševnimi stiskami, kot so tiste, ki jih z obžalovanjem opazujemo v sedanjih težavah; saj so tudi najhujše nesreče in katastrofe, ki so pustile neizbrisne sledove v zapisih in življenju narodov, uničile zdaj eno, zdaj drugo ljudstvo. Toda v tem nemirnem času sta pomanjkanje denarja in gospodarska kriza tako pritisnila na celotno človeštvo, da bolj ko se trudi, da bi se osvobodilo, bolj čuti, da je nerazrešljivo priklenjeno. Iz tega sledi, da danes ni naroda, države, družbe ali družine, ki je te nesreče ne bi bolj ali manj utesnjevale, ali pa se zdi, da jo bo propad drugih potegnil na dno. Še več, prav ti ljudje, zelo redki, za katere se zdi, da odkar so obdarjeni z velikim bogastvom, nadzorujejo vlado sveta, prav ti redki, ki so bili in so zaradi svoje zasvojenosti s pretiranim dobičkom v veliki meri vzrok za tako veliko zlo; prav ti ljudje – pravimo – so pogosto z malo časti prvi, ki so uničeni, saj se do lastne pogube polastijo dobrin in premoženja mnogih; tako lahko vidimo, kako se sodba, ki jo je Sveti Duh izrekel glede posameznih krivih ljudi, zdaj potrjuje na vsem svetu: “Po čem človek greši, po tem se tudi muči” (Modrost xi. 17).
- Obžalujoč to nesrečno stanje stvari iz svoje notranjosti, smo prisiljeni kot zaradi določene nujnosti, da po svoji šibkosti izrazimo iste besede, ki so prihajale iz ljubezni presvetega Srca Jezusovega, in tako vzkliknemo: (Marko viii. 2): “Usmiljen sem nad množico” (Marko viii. 2). Vendar je treba še bolj obžalovati samo korenino, iz katere izhaja to najbolj nesrečno stanje stvari; kajti če je bila sodba Svetega Duha, ki jo je razglasil sveti apostol Pavel: “Želja po denarju je korenina vsega zla,” vedno v tesnem skladu z dejstvi, je to v sedanjem času bolj kot kdajkoli prej res. Kajti ali ni pohlep po pokvarljivih dobrinah, ki ga je že poganski pesnik upravičeno in upravičeno zasmehoval kot strašno lakoto po zlatu, “auri sacra fames”; ali ni to umazano iskanje lastne koristi, ki je zelo pogosto edini motiv za vzpostavljanje vezi med posamezniki ali družbami; in nazadnje, ali ni ta pohlep, ne glede na ime ali slog, glavni razlog, zakaj zdaj na našo žalost vidimo, da je človeštvo prišlo v sedanje kritično stanje? Iz nje namreč izhajajo prvi poganjki medsebojnega sumničenja, ki izčrpavajo moč vsakega človeškega trgovanja; od tod prihajajo iskre zavisti, ki dobrine drugih obravnava kot izgubo zase; od tod prihaja ta nizkotna in pretirana samoljubnost, ki vse ureja in podreja lastni koristi, koristi drugih pa ne le zanemarja, ampak jih celo tepta; in končno, od tod tudi krivično motenje zadev in neenaka delitev “posesti, zaradi česar se bogastvo narodov kopiči v rokah peščice zasebnikov, ki – kot smo vas opozorili lani v našem encikličnem pismu Quadragesimo anno – po svoji volji nadzorujejo trgovino vsega sveta in s tem delajo ljudem ogromno škodo.
- Če zdaj ta pretirana ljubezen do sebe in svojih z zlorabo upravičene skrbi za domovino in neupravičenim poveličevanjem čustev pobožnosti do lastnega naroda (te pobožnosti ne obsojamo, temveč jo posvečuje in krepi pravi red krščanske ljubezni) poseže v medsebojne odnose in vezi med narodi, je komaj kaj tako nenormalnega, da ne bi veljalo, da je brez krivde; tako da isto dejanje, ki bi ga vsi obsodili, kadar ga storijo zasebniki, velja za pošteno in vredno pohvale, kadar je storjeno iz ljubezni do države. Tako sovraštvo, ki mora biti usodno za vse, izpodriva božanski zakon bratske ljubezni, ki je vse narode in ljudstva povezal v eno družino pod enim Očetom, ki je v nebesih; pri upravljanju javnih zadev se teptajo božanski zakoni, ki so merilo vsega državljanskega življenja in kulture; trdni temelji pravice in vere, na katerih sloni država, so porušeni; in končno, ljudje pokvarijo in izbrišejo načela, ki so jih posredovali njihovi predniki in po katerih sta čaščenje Boga in strogo spoštovanje njegovega zakona najlepši cvet in najvarnejši steber države. Poleg tega – in to bi lahko imenovali najbolj nevarno od vseh teh zlih – sovražniki vsega reda, pa naj se imenujejo komunisti ali s kakšnim drugim imenom, v tej veliki motnji morale s skrajno drznostjo pretiravajo z zelo hudo stisko gospodarske krize, usmerjajo vsa svoja prizadevanja k enemu cilju, skušajo odvreči vsako uzdo z vratu in pretrgajo vezi vseh človeških in božjih zakonov ter vodijo kruto vojno proti vsej religiji in proti samemu Bogu; pri tem si prizadevajo, da bi iz misli ljudi, tudi iz najnežnejše dobe, popolnoma izkoreninili vse znanje in občutek za vero, saj dobro vedo, da če bi enkrat iz misli ljudi izbrisali božji zakon in znanje, ne bi bilo ničesar, česar si ne bi mogli prilastiti. In tako zdaj na lastne oči vidimo – o čemer nismo brali, da bi se zgodilo kje prej -, kako brezbožni ljudje, vznemirjeni od neizrekljivega besa, po vsem svetu brezsramno dvigajo prapor proti Bogu in proti vsej religiji.
- Res je, da hudobnih ljudi ni nikoli manjkalo, prav tako ne tistih, ki so zanikali obstoj Boga; toda teh zadnjih je bilo zelo malo in ker so bili sami in edinstveni, so se bodisi bali odkrito izraziti svoje hudobno mišljenje bodisi so menili, da je to neprimerno storiti. Psalmist, ki ga je navdihnil Božji Duh, je to nakazal v teh besedah: “Bedak pravi v svojem srcu: »Ni Boga.«”(Ps. xiii. 1, lii. 1); kot da bi nam pokazal takega brezbožnega človeka, kot osamljenca v množici, ki zanika, da Bog, njegov Stvarnik, obstaja, vendar ta greh zapira v svojo notranjost. Toda v naši dobi se ta najbolj pogubna zmota zdaj širi daleč naokoli med množico, namiguje se celo v ljudskih šolah in se odkrito kaže v gledališčih; in da bi se čim bolj razširila, si njeni zagovorniki pomagajo z najnovejšimi izumi, s tako imenovanimi kinematografskimi prizori, z gramofonskimi in radiofonskimi koncerti in predavanji; imajo svoje tiskarne, tiskajo knjige v vseh jezikih in zmagoslavno razkazujejo spomenike in dokumente svoje brezbožnosti. Tudi to ni dovolj; razpršeni med politične, gospodarske in vojaške stranke ter tesno povezani z njimi, prek svojih glasnikov, s pomočjo odborov, slik in letakov ter na vse druge možne načine, se marljivo trudijo s slabim delom širjenja svojih mnenj med vsemi razredi in družbami ter na javnih poteh; in da bi to nadaljevali, jim ob podpori avtoritete in dela njihovih univerz naposled uspe s silovitim delom pritrditi tiste, ki so se neprevidno pustili vključiti v njihovo telo. Ko pomislimo na vse to skrbno delo, posvečeno v korist nezakonitega cilja, se nam v mislih in na ustnicah spontano poraja tista najbolj žalostna pritožba Kristusa, našega Gospoda: “Otroci tega sveta so v svojem rodu modrejši od otrok luči” (Luka xvi. 8).
- Voditelji in avtorji te krivične frakcije zdaj delajo vse, kar je v njihovi moči, da bi sedanjo stisko in stisko vseh stvari obrnili sebi v prid; z neslavnimi izpadi skušajo ljudi prepričati, da sta Bog in religija kriva za vse to veliko zlo; in da je sam sveti križ Kristusa, našega Odrešenika, znamenje revščine in ponižnosti, mogoče primerjati z znamenji sodobnega poželenja po vladavini; kot da bi bila religija prijateljsko združena s temi skupinami teme, ki so vsemu svetu prinesle tako ogromno nesreče. S tem argumentom si ne brez usodnega učinka prizadevajo, da bi boj za vsakdanjo hrano, željo po majhnem posestvu, pošteni plači, častnem domu in končno tiste življenjske pogoje, ki niso nevredni človeka, pomešali z njihovo krivično vojno proti Bogu. Lahko dodamo, da ti isti ljudje, ki presegajo vsako mero, enako obravnavajo zakonite apetite narave in njene nebrzdane želje, dokler se zdi, da to koristi njihovim brezbožnim načrtom in ustanovam; kot da bi bili večni zakoni, ki jih je razglasil Bog, v nasprotju s človekovo srečo, čeprav jo ustvarjajo in ohranjajo; ali kot da bi človeška moč, pa naj jo še tako povečujejo najnovejši izumi umetnosti, lahko prevladala nad najmogočnejšo voljo Boga Najboljšega in Največjega ter dala svetu nov in boljši red.
- In zdaj res, kar je zelo žalostno, ogromne množice ljudi, ki so popolnoma izgubile stik z resnico, sprejemajo te zablode in v prepričanju, da se borijo za preživetje in kulturo, izrekajo silovite žaljivke proti Bogu in religiji. To ni usmerjeno samo proti katoliški religiji. Kajti to je uperjeno proti vsem, ki priznavajo Boga kot avtorja tega vidnega sveta in kot vrhovnega vladarja vseh stvari. Poleg tega si tajne družbe, ki so po svoji naravi vedno pripravljene pomagati sovražnikom Boga in Cerkve – pa naj bodo ti, kdor hočejo -, prizadevajo dodati nove ognje v to strupeno sovraštvo, iz katerega ne izvira mir ali sreča civilnega reda, ampak gotovo propad držav.
- Tako ta nova oblika brezboštva, medtem ko odpravlja vse zavore najmočnejšim človeškim poželenjem, najbolj predrzno razglaša, da na zemlji ne bo miru in sreče, dokler ne bo izkoreninjen zadnji ostanek vere in obglavljen zadnji njen privrženec – kakor da bi mislili, da bi se čudoviti koncert, v katerem vse ustvarjene stvari “kažejo Božjo slavo” (prim. Ps xviii. 2), kdaj lahko skrčil v večno tišino.
- Dobro vemo, častitljivi bratje, da bodo vsa ta prizadevanja izšla v nič, saj se bo brez dvoma in ob njemu določenem času “Bog dvignil in njegovi sovražniki bodo razpršeni” (Ps Ixvii, 2); vemo, da peklenska vrata ne bodo nikoli premagala (prim. Mt xvii, 2). 18); vemo, da bo naš božanski Odrešenik, kot je bilo o njem napovedano, “udaril zemljo s palico svojih ust” (prim. Izaija xi. 4); in za tiste nesrečne ljudi bo nastopila strašna ura, ko bodo padli “v roke živega Boga” (prim. Heb xi. 31).
- Naše neomajno upanje v to popolno zmago Boga in Cerkve dobiva vsakodnevno potrditev (takšno je neskončno Božje usmiljenje!) iz plemenite gorečnosti neštetih duš, ki jih vidimo obračati se k Bogu v vseh deželah in v vseh družbenih razredih. Zagotovo se namreč po vseh deželah širi zelo močan navdih Svetega Duha, ki spodbuja srca, zlasti mladih, da se povzpnejo na najvišje vrhove krščanskega zakona, in jih dviguje nad prazno upoštevanje ljudi ter jih pripravlja, da se lotijo tudi najtežjih dejanj. Ta božanski navdih, pravimo, vznemirja duše vseh, tudi tistih, ki tega niso hoteli, napolnjuje jih z intimno skrbjo in daje hrepenenje po Bogu tudi tistim, ki si tega ne upajo priznati. Na podoben način so Naše povabilo laikom, ki jih je pozvalo, naj se pridružijo gostiji Katoliške akcije, da bi postali deležni apostolata hierarhije, sprejele množice ubogljivih in velikodušnih v vseh deželah; število tistih, ki si z vsemi močmi prizadevajo braniti krščanski zakon in z njim uskladiti celotno življenje občestva, se tako v mestih kot na podeželju vsak dan povečuje; ti ljudje si prav tako prizadevajo z zgledom brezhibnega življenja potrjevati načela, ki jih oznanjajo. Ko pa vidimo toliko brezbožnosti, toliko teptanja najsvetejših ustanov, tako veliko uničevanje nesmrtnih duš in končno tako veliko zaničevanje božjega veličanstva, se ne moremo vzdržati, častitljivi bratje, da ne izlijemo najbolj grenke žalosti, ki nas tare, in da ne dvignemo glasu z vso močjo apostolskega srca v obrambo razžaljenih božjih pravic in svetih želja človeške duše v njeni popolni potrebi po Bogu; in to počnemo toliko lažje, ker se te sovražne vojske, razjarjene s hudičevim duhom, ne zadovoljijo z deklamacijami, ampak si z vsemi močmi prizadevajo, da bi čim prej uresničili svoje nizkotne načrte. Gorje človeškemu rodu, če bi Bog, ki ga narava, ki jo je ustvaril, tako zaničljivo obravnava, pustil odprto pot tem poplavam opustošenja in bi jih uporabil kot biče, s katerimi bi kaznoval svet!
- Zato je potrebno, častitljivi bratje, da neomajno postavimo “zid za Izraelovo hišo” (Ezechiel xiii. 5) in da tudi mi združimo vse svoje sile v en sam trden pas proti tem sovražnim vrstam, ki so sovražne tako Bogu kot človeštvu. V tem boju se namreč spopadamo za največje vprašanje, ki ga je mogoče predlagati človeški svobodi: ali za Boga ali proti Bogu; tudi tu gre za razpravo, v kateri je udeležena usoda vsega sveta; kajti v vseh zadevah, v politiki, gospodarstvu, morali, disciplini, umetnosti, državi, civilni in domači družbi, na vzhodu in zahodu, povsod se srečujemo s to razpravo, njene posledice pa so nadvse pomembne. Tako se zgodi, da so celo mojstri tiste sekte, ki neumno pravi, da je svet samo materija, in se hvali, da je že z gotovostjo dokazala, da Boga ni – tudi ti so vedno znova prisiljeni sprožati razprave o Bogu, čeprav so mislili, da so ga popolnoma odpravili.
- Zato vse, tako posameznike kot države, v Gospodu pozivamo, naj zdaj, ko se odpirajo tako resne zadeve, kritična vprašanja o dobrobiti vsega človeštva, odložijo to nizkotno in sebično upoštevanje zgolj lastne koristi, ki omadežuje tudi najbolj bistre ume in prekinja tudi najplemenitejše podvige, če le malo presežejo ozke meje lastnega interesa. Naj se torej vsi povežejo, če je treba, tudi za ceno hudih izgub, da bi rešili sebe in celotno človeško družbo. V tem združevanju misli in sil bi zagotovo morali imeti prvo mesto tisti, ki se ponašajo s krščanskim imenom, in se pri tem spominjati znamenitih zgledov iz apostolske dobe, ko je “množica vernikov imela le eno srce in eno dušo” (Apd iv, 32). poleg njih pa bi morali vsi, ki iskreno priznavajo Boga in ga iz srca častijo, nuditi svojo pomoč, da bi se človeštvo rešilo velike nevarnosti, ki preži na vse. Ker mora namreč vsa človeška oblast nujno sloneti na priznanju Boga kot na trdnem temelju vsakega civilnega reda, si morajo tisti, ki nočejo, da bi se vse stvari prevrnile in vsi zakoni razveljavili, močno prizadevati, da sovražnikom vere preprečijo uresničitev načrtov, ki jih tako odkrito in vehementno razglašajo.
- Prav tako se ne zavedamo, častitljivi bratje, da moramo v tem boju za naše oltarje uporabiti tudi vse zakonito človeško orožje, ki nam je pripravljeno v roke. Zato smo se v Našem encikličnem pismu Quadragesimo anno po zgledu našega predhodnika Leona XIII. slavnega spomina tako odločno zavzemali za enakopravnejšo delitev zemeljskih dobrin in navedli vse tisto, s čimer je mogoče najučinkoviteje obnoviti zdravje in živahnost celotne človeške družbe ter njenim delavnim članom zagotoviti mir in spokojnost. Ker je Stvarnik vseh stvari v misli smrtnih ljudi vcepil najbolj gorečo željo po doseganju določene častne sreče že na tej zemlji, je krščanski zakon vedno z naklonjenostjo gledal in dejavno spodbujal vsa zakonita prizadevanja za pospeševanje napredka prave znanosti in za vodenje ljudi po pravi poti k višjemu stanju.
- Vendar pa spričo tega satanskega sovraštva do religije, ki nas spominja na “skrivnost hudobije” (Tes 2,7), o kateri govori sveti Pavel, zgolj človeška sredstva in ukrepi ne zadostujejo, in menili bi, da smo v svoji apostolski službi pomanjkljivi, če človeštvu ne bi pokazali na tiste čudovite skrivnosti svetlobe, ki edine vsebujejo skrito moč za podreditev neukročenih sil teme. Ko je Naš Gospod, ki se je spustil s sijaja Thabora, ozdravil dečka, ki ga je mučil hudič in ki ga učenci niso mogli ozdraviti, je na njihovo ponižno vprašanje “Zakaj ga nismo mogli pregnati?” Odgovoril je z nepozabnimi besedami: (Mt xvii. 18, 20). “Takšnih se ne izžene drugače kot z molitvijo in postom” (Mt xvii. 18, 20). Zdi se Nam, častitljivi bratje, da te božje besede najdejo posebno uporabo v zlu našega časa, ki ga je mogoče odvrniti le z molitvijo in pokoro.
- Zavedajoč se torej našega stanja, da smo v bistvu omejeni in popolnoma odvisni od Vrhovnega bitja, se pred vsem drugim zatecimo k molitvi. Po veri vemo, kako velika je moč ponižne, zaupljive in vztrajne molitve. Nobenemu drugemu pobožnemu delu niso bile dane tako obsežne, tako splošne in tako slovesne obljube kot molitvi: “Prosite in vam bo dano, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo. Kajti vsakdo, ki prosi, dobi, kdor išče, najde, in kdor trka, se mu bo odprlo” (Mat. vii. 7). “Resnično, resnično, povem vam: če Očeta kaj prosite v mojem imenu, vam bo to dal” (Io. xvi. 23).
- In kateri cilj bi bil bolj vreden naše molitve in bolj v skladu z občudovanja vredno osebo tistega, ki je edini “posrednik Boga in ljudi, človek Jezus Kristus” (I Tim. ii. 5), kot prositi ga, naj na zemlji ohrani vero v enega živega in resničnega Boga? Takšna molitev že v sebi nosi del svojega odgovora; kajti v samem dejanju molitve se človek združi z Bogom in tako rekoč na zemlji ohranja živo idejo o Bogu. Človek, ki moli, že s svojo ponižno držo pred svetom izpoveduje svojo vero v Stvarnika in Gospoda vseh stvari; združen z drugimi v molitvi priznava, da ima ne le posameznik, ampak celotna človeška družba nad seboj najvišjega in absolutnega Gospoda.
- Kakšna predstava za nebo in zemljo ni Cerkev v molitvi! Stoletja brez prekinitve, od polnoči do polnoči, se na zemlji ponavlja božanska psalmodija navdihnjenih kitic; ni ure dneva, ki je ne bi posvetila posebna liturgija; ni stopnje življenja, ki ne bi imela svojega dela v zahvaljevanju, hvaljenju, prošnji in spravljanju v skupni rabi Kristusovega mističnega telesa, ki je Cerkev. Tako molitev sama po sebi zagotavlja Božjo navzočnost med ljudmi v skladu z obljubo božanskega Odrešenika: “Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi” (Mt xviii. 20).
- Poleg tega bo molitev odpravila temeljni vzrok današnjih težav, ki smo ga omenili zgoraj, to je nenasitni pohlep po zemeljskih dobrinah. Človek, ki moli, se ozira navzgor na nebeške dobrine, o katerih premišljuje in po katerih hrepeni; vse njegovo bitje je potopljeno v kontemplacijo čudovitega reda, ki ga je vzpostavil Bog in ki ne pozna ne besa zemeljskih uspehov ne jalovega tekmovanja v vedno večji hitrosti; in tako se bo tako rekoč samodejno ponovno vzpostavilo tisto ravnovesje med delom in počitkom, katerega popolna odsotnost v današnji družbi je vzrok za resne nevarnosti za življenje na fizični, gospodarski in moralni ravni. Če bi se torej tisti, ki so zaradi pretirane proizvodnje industrijskih dobrin zapadli v brezposelnost in revščino, odločili, da bodo namenili ustrezen čas molitvi, ni dvoma, da bi se delo in proizvodnja kmalu znašla v razumnih mejah in da bi se spor, ki danes deli človeštvo na dva velika tabora, ki se borita za minljive interese, spremenil v plemenito in mirno tekmovanje za nebeške in večne dobrine.
- Na podoben način se bo odprla pot do miru, po katerem hrepenimo, kot lepo ugotavlja sveti Pavel v odlomku, kjer pridruži zapoved molitve svetim željam za mir in odrešenje vseh ljudi: “Zato najprej želim, da bi bile prošnje, molitve, priprošnje in zahvale namenjene vsem ljudem; kraljem in vsem, ki so na visokih položajih, da bi živeli tiho in mirno življenje v vsej pobožnosti in čistosti. To je namreč dobro in sprejemljivo pred Bogom, našim Odrešenikom, ki hoče, da se vsi ljudje rešijo in pridejo do spoznanja resnice” (I Tim. ii. 1-4). Prosimo za mir za vse ljudi, še posebej pa za tiste, ki imajo v človeški družbi resno odgovornost vladanja; kajti kako bi lahko dajali mir svojim ljudstvom, če ga nimajo sami? In prav molitev je tista, ki bo po apostolovih besedah prinesla dar miru; molitev, naslovljena na nebeškega Očeta, ki je Oče vseh ljudi; molitev, ki je skupni izraz družinskih čustev, tiste velike družine, ki se razteza prek meja katere koli države in celine.
- Ljudje, ki v vsakem narodu molijo k istemu Bogu za mir na zemlji, ne bodo prižigali plamenov nesoglasij med narodi; ljudje, ki se v molitvi obračajo k božanskemu veličastvu, ne bodo v svoji državi vzpostavljali želje po prevladi; ne bodo spodbujali tiste pretirane ljubezni do države, ki iz lastnega naroda naredi svojega boga; ljudje, ki se ozirajo na “Boga miru in ljubezni” (II Kor 2,21), bodo v svoji državi spodbujali željo po prevladi, ne bodo spodbujali tiste pretirane ljubezni do države, ki iz lastnega naroda naredi svojega boga. xiii. 11), ki se k njemu obračajo s posredovanjem Kristusa, ki je “naš mir” (Ef 2,14), ne bodo nikoli počivali, dokler ne bo mir, ki ga svet ne more dati, končno prišel od dajalca vsakega dobrega daru na “ljudi dobre volje” (Lk 2,14).
- “Mir vam” (Io. xx. 26) je bil velikonočni pozdrav našega Gospoda svojim apostolom in prvim učencem; in ta blagoslovljeni pozdrav je od tistih prvih časov do današnjih dni vedno našel mesto v sveti liturgiji Cerkve, danes pa bi moral bolj kot kdaj koli prej potolažiti in osvežiti boleča in zatirana človeška srca.
- Molitvi pa moramo pridružiti tudi pokoro, duha pokore in prakso krščanske pokore. Tako nas uči naš božanski Učitelj, čigar prvo oznanilo je bila prav pokora: “(Mt 4,17). Enako uči celotno krščansko izročilo, celotna zgodovina Cerkve. V velikih nesrečah, v velikih stiskah krščanstva, ko je bila potreba po Božji pomoči najbolj pereča, so verniki bodisi spontano bodisi pogosteje po vodstvu in spodbudah svojih svetih pastirjev vedno vzeli v roke dve najmočnejši orožji duhovnega življenja: molitev in pokoro. Po tem svetem instinktu, po katerem se krščansko ljudstvo tako rekoč nezavedno ravna, če ga ne zavedejo sejalci plevela, in ki ni nič drugega kot “Kristusov um” (I Kor 2,16), o katerem govori apostol, so verniki v takih primerih vedno takoj začutili potrebo, da očistijo svojo dušo greha z obžalovanjem srca, z zakramentom sprave in da pomirijo božjo pravičnost tudi z zunanjimi deli pokore.
- Vsekakor vemo in skupaj z vami, častitljivi bratje, obžalujemo dejstvo, da sta v današnjem času zamisel in ime pokore in odpuščanja pri mnogih v veliki meri izgubila moč vzbujanja navdušenja srca in junaštva žrtvovanja. V drugih časih sta bila sposobna vzbuditi takšna čustva, saj sta se v očeh vernih ljudi zdela zapečatena z božjim znamenjem po podobi Kristusa in njegovih svetnikov: danes pa so nekateri, ki bi zunanje pokanje postavili na stranski tir kot stvar preteklosti; da ne omenjamo sodobnega predstavnika svobode, “samostojnega človeka”, kot ga imenujejo, ki prezira pokanje kot znamenje suženjstva. Dejstvo je, da se pojem potrebe po pokori in odpuščanju izgublja sorazmerno s slabšanjem vere v Boga, zamenjuje in izginja pa tudi pojem izvirnega greha in prvega upora človeka proti Bogu.
- Po drugi strani pa moramo mi, častitljivi bratje, na podlagi svoje pastirske službe ta imena in te ideje dvigniti v višave ter jih ohraniti v njihovem resničnem pomenu, v njihovem pristnem dostojanstvu in še bolj v njihovi praktični in nujni uporabi v krščanskem življenju. K temu nas spodbuja sama obramba Boga in religije, ki jo podpiramo, saj je pokora po svoji naravi priznanje in ponovna vzpostavitev moralnega reda v svetu, ki temelji na večnem zakonu, to je na živem Bogu. Kdor zadošča Bogu za greh, s tem priznava svetost najvišjih moralnih načel, njihovo notranjo zavezujočo moč in potrebo po sankciji proti njihovi kršitvi. Zagotovo je ena najnevarnejših zmot našega časa trditev, da se moralnost loči od religije, s čimer se odstrani vsakršna trdna podlaga za kakršno koli zakonodajo. Ta intelektualna napaka bi morda lahko ostala neopažena in se zdela manj nevarna, ko je bila omejena na peščico ljudi in je bila vera v Boga še vedno skupna dediščina človeštva ter se je tiho domnevala celo pri tistih, ki je niso več odkrito izpovedovali. Toda danes, ko se ateizem širi med množicami ljudi, postanejo praktične posledice takšne zmote strašno oprijemljive in v svetu se pojavijo resničnosti najbolj žalostne vrste. Namesto moralnih zakonov, ki izginejo skupaj z izgubo vere v Boga, se uveljavlja groba sila, ki tepe vsako pravico. Nekdanja zvestoba in poštenost ravnanja ter medsebojnega občevanja, ki so ju tako hvalili celo govorniki in pesniki poganstva, se zdaj umakneta špekulacijam tako o lastnih zadevah kot o zadevah drugih brez ozira na vest. Kako je mogoče ohraniti kakršno koli pogodbo in kakšno vrednost ima pogodba, v kateri manjka vsako jamstvo vesti? In kako je mogoče govoriti o jamstvih vesti, če sta izginila vsa vera v Boga in vsak strah pred njim? Če vzamemo to podlago, z njo pade tudi vse moralno pravo in ni več nobenega sredstva, ki bi ustavilo postopno, a neizogibno uničevanje narodov, družin, države in same civilizacije.
- Pokora je torej tako rekoč odrešilno orožje, dano v roke hrabrim Kristusovim vojakom, ki se želijo boriti za obrambo in obnovo moralnega reda v vesolju. Je orožje, ki udari naravnost v korenino vsega zla, to je v poželenje po materialnem bogastvu in brezobzirnih življenjskih užitkih. S prostovoljnimi žrtvami, s praktičnimi in celo bolečimi dejanji samoodpovedi, z različnimi deli pokore kristjan plemenitega srca ukroti nizkotne strasti, ki ga silijo k kršenju moralnega reda. Če pa sta gorečnost za božji zakon in bratska ljubezen v njem tako veliki, kot bi morali biti, potem ne izvaja kesanja le zase in za svoje grehe, ampak prevzame nase tudi odkupovanje grehov drugih, pri čemer posnema svetnike, ki so pogosto junaško postali žrtve odkupnine za grehe celih rodov, posnema celo božanskega Odrešenika, ki je postal Božje Jagnje, “ki jemlje grehe sveta” (lo. i. 29).
- Ali ni morda, častitljivi bratje, v tem duhu pokore tudi sladka skrivnost miru? “Brezbožnim ni miru” (Iz. Iviii. 22), pravi Sveti Duh, ker živijo v nenehnem boju in sporu z redom, ki sta ga vzpostavila narava in njen Stvarnik. Šele ko bo ta red ponovno vzpostavljen, ko ga bodo vsa ljudstva zvesto in spontano priznavala in izpovedovala, ko bodo notranje razmere narodov in njihovi zunanji odnosi z drugimi narodi temeljili na tej osnovi, šele takrat bo na zemlji mogoč stabilen mir. Toda za ustvarjanje tega ozračja trajnega miru ne bodo dovolj niti mirovne pogodbe, niti najbolj slovesni pakti, niti mednarodna srečanja ali konference, niti celo najbolj plemenita in nesebična prizadevanja katerega koli državnika, če ne bodo v prvi vrsti priznane svete pravice naravnega in božjega prava. Noben vodja javnega gospodarstva, nobena organizacijska moč ne bo mogla pripeljati družbenih razmer do mirne rešitve, če ne bo najprej na samem področju gospodarstva zmagalo moralno pravo, ki temelji na Bogu in vesti. To je temeljna vrednota vsake vrednote v političnem in tudi gospodarskem življenju narodov; to je najbolj zdrav “menjalni tečaj”. Če je ta stabilen, bo stabilno tudi vse drugo, saj ga zagotavlja nespremenljivi in večni Božji zakon.
- Tudi za ljudi posamezno je pokora temelj in nosilec resničnega miru, ki jih ločuje od zemeljskih in pokvarljivih dobrin, jih dviga k dobrinam, ki so večne, in jim tudi sredi pomanjkanja in nesreče daje mir, ki ga svet z vsem svojim bogastvom in užitki ne more dati. Ena najbolj prijetnih in radostnih pesmi, kar jih je bilo kdaj slišati v tej dolini solz, je nedvomno znamenita “Sončna pesem” svetega Frančiška. Človek, ki jo je sestavil, napisal in zapel, je bil eden največjih kesalcev, Ubožec iz Assisija, ki na zemlji ni imel popolnoma ničesar in je na svojem izmučenem telesu nosil boleče stigme svojega križanega Gospoda.
- Molitev in pokora sta torej dva močna navdiha, ki nam ju v tem času pošilja Bog, da bi k njemu pripeljali nazaj človeštvo, ki je zašlo s poti in blodi brez vodnika: sta navdiha, ki bosta razblinila in odpravila prvi in glavni vzrok vseh oblik nemirov in uporov, človekov upor proti Bogu. Toda ljudstva sama so poklicana, da se odločijo za določeno izbiro: ali se zaupajo tem dobrohotnim in dobrodelnim navdihom ter se ponižno in kesano obrnejo k Gospodu in Očetu usmiljenja, ali pa sebe in tisto malo, kar je na zemlji ostalo od sreče, izročijo milosti Božjega sovražnika, duhu maščevanja in uničenja.
- Nič nam torej ne preostane drugega, kot da ta ubogi svet, ki je prelil toliko krvi, izkopal toliko grobov, uničil toliko del, prikrajšal toliko ljudi za kruh in delo, povabimo, pravimo, nič drugega nam ne preostane, kot da ga povabimo z ljubeznivimi besedami svete liturgije: “Obrni se k Gospodu, svojemu Bogu.”
- Kakšno primernejšo priložnost lahko navedemo, častitljivi bratje, za takšno združitev molitve in pokore kot bližajoči se praznik Srca Jezusovega? Pravi duh te slovesnosti, kot smo obširno pokazali pred štirimi leti v Našem encikličnem pismu Miserentissimus, je duh ljubečega pokore, zato je bila Naša volja, da se na ta dan vsako leto v neskončnost v vseh cerkvah sveta opravi javno dejanje pokore za vse žalitve, ki ranijo to božansko Srce.
- Naj bo torej letošnji praznik Srca Jezusovega za vso Cerkev praznik svetega rivalstva pokore in prošenj. Naj verniki v velikem številu hitijo k evharistični tabli, hitijo k vznožju oltarja, da bi se poklonili Odrešeniku sveta, pod zavesami zakramenta, ki ga boste, častitljivi bratje, ta dan slovesno izpostavili v vseh cerkvah, naj izlijejo temu usmiljenemu Srcu, ki pozna vse žalosti človeških src, polnost njihove žalosti, trdnost njihove vere, zaupanje njihovega upanja in gorečnost njihove ljubezni. K njemu naj molijo, pri tem pa naj posredujejo tudi mogočno pokroviteljstvo Device Marije, posrednice vseh milosti, zase in za svoje družine, za svojo deželo, za Cerkev; naj molijo za Kristusovega namestnika na zemlji in za vse druge pastirje, ki z njim delijo strašno breme duhovnega upravljanja duš; naj molijo za svoje brate, ki verujejo, za brate, ki se motijo, za nevernike, za nevernike, celo za sovražnike Boga in Cerkve, da bi se spreobrnili, in naj molijo za vse ubogo človeštvo.
- Ta duh molitve in pokore naj vsi verniki z vso gorečnostjo in intenzivnostjo ohranjajo v celotni oktavi, v katero dostojanstvo nam je bilo všeč povzdigniti ta praznik; in v tej oktavi naj se na način, ki ga bo vsak od vas, častitljivi bratje, glede na krajevne okoliščine smatral za primernega predpisati ali svetovati, izvajajo javne molitve in druge pobožne vaje za namene, ki smo se jih na kratko dotaknili zgoraj, “da bi dosegli milost in našli milost v pravočasni pomoči”. (Hebr. iv. 16).
- Naj bo to za vse krščansko ljudstvo res oktava pokore in svete strogosti; naj bodo to dnevi umirjanja in molitve. Naj se verniki vzdržijo vsaj zabave in razvedrila, pa naj bo še tako zakonito; tisti, ki so v lažjih razmerah, naj v duhu krščanskega odrekanja prostovoljno odštejejo nekaj od zmerne mere svojega običajnega načina življenja in naj izkupiček tega odrekanja raje namenijo revnim, saj je miloščina tudi odlično sredstvo za zadovoljevanje božje pravice in pridobivanje božjega usmiljenja. Revni in vsi tisti, ki se v tem času soočajo s težko preizkušnjo brezposelnosti in pomanjkanja hrane, pa naj v podobnem duhu pokore z večjo resignacijo sprejmejo pomanjkanje, ki jim ga nalagajo ti težki časi in stanje družbe, ki jim ga je v svojem nepojmljivem, a vedno ljubečem načrtu namenila Božja Previdnost. S ponižnim in zaupljivim srcem naj iz Božje roke sprejmejo posledice revščine, ki so še hujše zaradi stiske, v kateri se zdaj bori človeštvo; naj se velikodušneje dvignejo celo do božanske vzvišenosti Kristusovega križa in ob tem razmišljajo, da je delo med največjimi vrednotami življenja, pa je svet vendarle rešila ljubezen do trpečega Boga; naj se tolažijo z gotovostjo, da bodo njihove žrtve in preizkušnje, ki jih prenašajo v krščanskem duhu, učinkovito pospešile uro usmiljenja in miru.
- Božansko Srce Jezusovo ne more ne biti ganjeno ob molitvah in žrtvah svoje Cerkve in bo končno reklo svoji soprogi, ki joče pri njegovih nogah pod težo toliko žalosti in gorja: “Velika je tvoja vera; naj se ti zgodi, kar hočeš.” (Mat. xv. 28).
- S tem zaupanjem, okrepljeni s spominom na križ, sveti simbol in dragoceno orodje našega svetega odrešenja, katerega slavno iznajdbo danes praznujemo, vam, častitljivi bratje, vaši duhovščini in ljudstvu, vsemu katoliškemu svetu, z očetovsko ljubeznijo izročamo apostolski blagoslov.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, na praznik odkritja svetega križa, tretji dan maja leta 1932, enajstega leta našega pontifikata.
