Quanta Cura

Obsodba trenutnih napak

Papež Pij IX. – 1864

Našim častitljivim bratom, vsem patriarhom, primasom, nadškofom in škofom, ki imajo naklonjenost in občestvo Svetega sedeža.

Častitljivi bratje, zdravje in apostolski blagoslov.

S kakšno skrbnostjo in pastoralno budnostjo so rimski papeži, naši predhodniki, ki so izpolnjevali dolžnost in službo, ki jim jo je zaupal sam Gospod Kristus v osebi presvetlega Petra, kneza apostolov, da hranijo jagnjeta in ovce, in niso nikoli prenehali vestno hraniti celotne Gospodove črede z besedami vere in z odrešilnim naukom ter jo varovati pred zastrupljenimi pašniki, je temeljito znano vsem in zlasti vam, častitljivi bratje. Resnično, naši predhodniki, zagovorniki pravičnosti, ki so se še posebej zavzemali za odrešenje duš, si niso nikoli bolj prizadevali, kot da so s svojimi modrimi pismi in konstitucijami razkrili in obsodili vse tiste herezije in zmote, ki so zaradi nasprotovanja naši božji veri, nauku katoliške Cerkve, čistosti morale in večnemu odrešenju ljudi pogosto vzbujale hude viharje in nesrečno prizadevale Cerkev in državo. Zaradi tega so se naši predhodniki z apostolsko trdnostjo nenehno upirali nizkotnim podvigom hudobnih ljudi, ki so kot razbesneli morski valovi, ki se penijo in obljubljajo svobodo, medtem ko so sužnji pokvarjenosti, so si s svojimi zavajajočimi mnenji in najbolj škodljivimi spisi prizadevali porušiti temelje katoliške vere in civilne družbe, odstraniti med ljudmi vso krepost in pravičnost, razdvajati ljudi, zlasti neizkušeno mladino, jo zapeljati v pasti zmote in jo nazadnje iztrgati iz naročja katoliške Cerkve.

2. Toda zdaj, kot vam je dobro znano, častitljivi bratje, že, komaj smo bili povzdignjeni na ta Petrov stol (po skritem nasvetu Božje previdnosti, gotovo ne po naših zaslugah), ko smo z največjo žalostjo Naše duše videli resnično strašno nevihto, ki jo je sprožilo toliko slabih mnenj, in (tudi) videli najhujše nesreče, ki jih nikoli ni bilo dovolj obžalovati in so zaradi toliko zmot prevevale krščansko ljudstvo, v skladu z dolžnostjo Naše apostolske službe, in po slovitem zgledu Naših predhodnikov smo povzdignili svoj glas in v številnih objavljenih encikličnih pismih in alokcijah, izrečenih v konzistoriju, ter drugih apostolskih pismih obsodili glavne zmote te najbolj nesrečne dobe ter vzbudili vašo občudovanja vredno škofovsko budnost in vedno znova opominjali in spodbujali vse sinove katoliške Cerkve, nam najbolj drage, naj se povsem gnusijo in bežijo pred okužbo tako hude kuge. Zlasti v našem prvem encikličnem pismu, ki smo vam ga napisali 9. novembra 1846, in v dveh alokucijah, ki smo jih izrekli v konzistoriju, in sicer decembra 1846, ko smo vam poslali pismo, v katerem smo vas prosili, da se v tem primeru odzovete. 9. junija 1854 in 9. junija 1862, smo obsodili pošastna mnenja, ki prevladujejo zlasti v tej dobi in prinašajo največjo izgubo duš in škodo sami civilni družbi; ki so hudo nasprotna ne le katoliški Cerkvi, njenemu odrešilnemu nauku in častivrednim pravicam, temveč tudi večnemu naravnemu zakonu, ki ga je Bog vtisnil v srca vseh ljudi, in pravemu razumu; iz njih pa izvirajo skoraj vse druge zmote.
3. Toda čeprav nismo pozabili pogosto prepovedati in obsoditi glavnih tovrstnih zmot, pa stvar katoliške Cerkve in odrešenje duš, ki nam jih je zaupal Bog, ter blaginja same človeške družbe v celoti zahtevajo, da ponovno vzbudimo vašo pastirsko skrb za iztrebljanje drugih slabih mnenj, ki izvirajo iz omenjenih zmot kot iz vrelca. Ta napačna in sprevržena mnenja je treba zaradi tega še toliko bolj zavračati, ker težijo predvsem k temu, da se ovira in (celo) odstrani tisti odrešilni vpliv, ki naj bi ga Katoliška cerkev v skladu z ustanovitvijo in ukazom svojega božanskega avtorja svobodno izvajala vse do konca sveta – ne le nad posamezniki, ampak tudi nad narodi, ljudstvi in njihovimi suverenimi knezi; in (težijo tudi) k temu, da bi odvzeli vzajemno skupnost in skladnost nasvetov med Cerkvijo in državo, ki se je vedno izkazala za ugodno in koristno tako za verske kot za civilne interese. 1
   Kajti dobro veste, častitljivi bratje, da se v tem času najde kar nekaj ljudi, ki si ob uporabi brezbožnega in absurdnega načela “naturalizma”, kot ga imenujejo, v civilni družbi drznejo učiti, da “najboljši ustroj javne družbe in (tudi) civilni napredek v celoti zahtevata, da se človeška družba vodi in upravlja brez upoštevanja vere bolje, kot če je ne bi bilo; ali vsaj brez razlikovanja med pravo in lažno vero”. In v nasprotju z naukom Svetega pisma, Cerkve in svetih očetov se ne obotavljajo trditi, da je “to najboljše stanje civilne družbe, v kateri ni priznana nobena dolžnost, ki bi pripadala civilni oblasti, da bi z uzakonjenimi kaznimi omejevala prestopnike katoliške vere, razen kolikor to zahteva javni mir”. Iz te popolnoma napačne ideje o družbeni vladi se ne bojijo spodbujati tistega zmotnega mnenja, ki je po svojih učinkih najbolj usodno za Katoliško cerkev in odrešenje duš in ga je naš predhodnik Gregor XVI. imenoval “norost”,2 namreč, da je “svoboda vesti in bogoslužja osebna pravica vsakega človeka, ki bi jo bilo treba zakonito razglasiti in uveljaviti v vsaki pravilno ustanovljeni družbi; in da imajo državljani pravico do popolne svobode, ki je ne sme omejevati nobena cerkvena ali civilna oblast, s katero lahko odkrito in javno izražajo in razglašajo vse svoje ideje, bodisi ustno, s tiskom ali na kakršen koli drug način.” A medtem ko to nepremišljeno trdijo, ne pomislijo in ne upoštevajo, da oznanjajo “svobodo pogube”,3 in da “če bo človeškim argumentom vedno dopuščeno svobodno razpravljanje, ne bo nikoli manjkalo ljudi, ki se bodo upali upreti resnici in zaupati tekočemu govoru človeške modrosti; medtem ko iz samega nauka našega Gospoda Jezusa Kristusa vemo, kako skrbno se morata krščanska vera in modrost izogniti temu najbolj škodljivemu blebetanju”.4
4. In ker je tam, kjer je bila vera odstranjena iz civilne družbe ter nauk in avtoriteta božjega razodetja zavržena, se zatemni in izgubi sam pristni pojem pravičnosti in človekove pravice, mesto resnične pravičnosti in zakonite pravice pa zavzame materialna sila, od tod je razvidno, zakaj si nekateri ob popolnem zanemarjanju in neupoštevanju najzanesljivejših načel zdravega razuma drznejo razglašati, da je “volja ljudi, ki se kaže v tako imenovanem javnem mnenju ali na kak drug način, najvišji zakon, prost vsakršnega božjega in človeškega nadzora; in da imajo v političnem redu izvršena dejstva že zaradi same okoliščine, da so izvršena, moč pravice. ” Toda kdo ne vidi in jasno ne zaznava, da človeška družba, ko je osvobojena vezi vere in prave pravičnosti, v resnici ne more imeti drugega cilja kot pridobivanje in kopičenje bogastva in da (družba v takih okoliščinah) pri svojem delovanju ne sledi nobenemu drugemu zakonu, razen neukročeni želji po služenju svojemu užitku in interesom? Zato tovrstni ljudje z grenkim sovraštvom preganjajo verske redove, čeprav so ti izredno dobro zaslužni za krščanstvo, civilizacijo in literaturo, in kričijo, da ti nimajo nobenega zakonitega razloga, da bi jim bilo dovoljeno obstajati; in tako (ti hudobni ljudje) ploskajo obrekovanjem heretikov. Kajti, kot je najbolj modro učil naš predhodnik Pij VI, “ukinitev redovnic je škodljiva za tisto stanje, v katerem se odkrito izpovedujejo evangeljski nasveti; škodljiva je za način življenja, ki ga Cerkev hvali kot skladnega z apostolskim naukom; škodljiva je za same slavne ustanovitelje, ki jih častimo na naših oltarjih in ki teh družb niso ustanovili drugače kot po božjem navdihu. “5 In (ti nesrečneži) tudi brezbožno razglašajo, da je treba državljanom in Cerkvi odreči dovoljenje, “s katerim lahko odkrito dajejo miloščino zaradi krščanske ljubezni”; in da je treba razveljaviti zakon, “po katerem so na določene določene dneve zaradi božjega čaščenja prepovedana služnostna dela”; in to z najbolj zavajajočim izgovorom, da omenjeno dovoljenje in zakon nasprotujeta načelom najboljše javne ekonomije. Poleg tega se ne zadovoljijo z odstranitvijo vere iz javne družbe, ampak jo želijo pregnati tudi iz zasebnih družin. Ker učijo in izpovedujejo najbolj usodno zmoto “komunizma in socializma”, trdijo, da “domača družba ali družina črpa celotno načelo svojega obstoja samo iz civilnega prava in da so zato samo od civilnega prava odvisne vse pravice staršev do svojih otrok, zlasti pa pravice do zagotavljanja vzgoje”. S temi brezbožnimi mnenji in spletkami ti najbolj prevarantski možje predvsem težijo k temu, da bi iz poučevanja in vzgoje mladih popolnoma izrinili zdravilni nauk in vpliv katoliške Cerkve ter da bi nežne in prožne misli mladih ljudi okužili in pokvarili z vsemi najbolj škodljivimi zmotami in pokvarjenostjo. Kajti vsi, ki so si prizadevali, da bi zmedli svete in posvetne stvari, spodkopali pravilni družbeni red in odpravili vse pravice, človeške in božje, so (kot smo nakazali zgoraj) vedno posvečali vse svoje nizkotne načrte, naprave in prizadevanja, da bi prevarali in pokvarili neprevidno mladino ter vse svoje upanje položili v njeno pokvarjenost. Zato nikoli ne prenehajo z vsemi zlobnimi metodami napadati duhovščine, tako posvetne kot redovne, od katerih (kot vidno pričajo najzanesljivejši zgodovinski spomeniki) je krščanstvu, civilizaciji in literaturi obilno priteklo toliko velikih koristi, ter razglašati, da je treba “duhovščini, ki je sovražna resničnemu in koristnemu napredku znanosti in civilizacije, odvzeti celotno nalogo in dolžnost poučevanja in vzgoje mladih”.
5. Drugi pa si medtem, obujajoč zlobne in tako pogosto obsojene izume inovatorjev, s pomenljivo predrznostjo drznejo podrediti volji civilne oblasti vrhovno oblast Cerkve in tega apostolskega sedeža, ki ji jo je dal sam Kristus, ter zanikati vse tiste pravice iste Cerkve in sedeža, ki zadevajo zadeve zunanjega reda. Ne sramujejo se namreč trditi, “da zakoni Cerkve ne zavezujejo vesti, če jih ne razglasi civilna oblast; da dejanja in odloki rimskih papežev, ki se nanašajo na vero in Cerkev, potrebujejo sankcijo in odobritev civilne oblasti ali vsaj njeno soglasje; da apostolske konstitucije,6 s katerimi so obsojene tajne družbe (ne glede na to, ali se v njih zahteva prisega o tajnosti ali ne) in s katerimi so njihovi obiskovalci in privrženci obsojeni na anatemo, nimajo nobene veljave v tistih delih sveta, kjer civilna oblast tovrstna združenja dopušča; da izobčenje, ki so ga izrekli tridentinski koncil in rimski papeži proti tistim, ki napadajo in si prisvajajo pravice in lastnino Cerkve, temelji na zamenjavi duhovnega in posvetnega reda in je usmerjeno v zasledovanje povsem posvetnih dobrin; da Cerkev ne more odrediti ničesar, kar bi zavezovalo vest vernikov glede njihove uporabe posvetnih stvari; da Cerkev nima pravice s posvetnimi kaznimi omejevati tistih, ki kršijo njene zakone; da je v skladu z načeli svete teologije in javnega prava uveljavljati in zahtevati za civilno vlado lastninsko pravico na dobrinah, ki so v lasti Cerkve, verskih redov in drugih pobožnih ustanov. ” Prav tako se ne sramujejo odkrito in javno izpovedovati maksime in načela heretikov, iz katerih izhaja toliko sprevrženih mnenj in zmot. Ponavljajo namreč, da “cerkvena oblast ni po božji pravici ločena od civilne oblasti in od nje neodvisna ter da takšnega razlikovanja in neodvisnosti ni mogoče ohraniti, ne da bi bistvene pravice civilne oblasti napadla in si jih prisvojila Cerkev”. Prav tako ne moremo z molkom mimo drznosti tistih, ki, ne da bi držali zdravega nauka, trdijo, da je “brez greha in brez žrtvovanja katoliške izpovedi mogoče zavrniti privolitev in poslušnost tistim sodbam in odlokom apostolskega sedeža, katerih cilj je razglašen za splošno dobro Cerkve ter njene pravice in disciplino, le da se ne dotika dogmatike vere in morale.” Vendar ni nikogar, ki ne bi jasno in razločno videl in razumel, kako hudo je to v nasprotju s katoliško dogmo o polni moči, ki jo je od Boga dal sam Kristus, naš Gospod, rimskemu papežu za hranjenje, vodenje in upravljanje vesoljne Cerkve.
6. Sredi tako velike sprevrženosti pokvarjenih mnenj smo torej mi, ki se dobro spominjamo svoje apostolske službe in smo zelo zaskrbljeni za našo najsvetejšo vero, za zdrav nauk in odrešenje duš, ki nam ga je zaupal Bog, ter (zaskrbljeni tudi) za dobrobit same človeške družbe, menili, da je prav ponovno dvigniti svoj apostolski glas. Zato s svojo apostolsko avtoriteto zavračamo, prepovedujemo in obsojamo vsa nenavadna in slaba mnenja in nauke, ki so posamično navedeni v tem pismu, ter želimo in zapovedujemo, da jih vsi otroci katoliške Cerkve temeljito upoštevajo kot zavržene, prepovedane in obsojene.
7. Poleg tega pa dobro veste, častitljivi bratje, da v teh časih sovražniki resnice in pravičnosti ter najbolj zagrizeni sovražniki naše vere, ki zavajajo ljudi in zlonamerno lažejo, širijo razne in druge brezbožne nauke s pomočjo škodljivih knjig, brošur in časopisov, raztresenih po vsem svetu. Prav tako vam ni neznano, da se tudi v tej naši dobi najdejo ljudje, ki so zaradi satanovega duha prišli do take stopnje brezbožnosti, da se ne ustrašijo zanikati našega vladarja in Gospoda Jezusa Kristusa ter s hudobno vztrajnostjo obrekovati njegovo božanskost. Tu pa ne moremo drugače, kot da vas, častitljivi bratje, pohvalimo z veliko in zasluženo hvalo, ker niste pozabili z vso gorečnostjo dvigniti svojega škofovskega glasu proti tako veliki brezbožnosti.
8. Zato se v tem našem pismu ponovno najbolj ljubeznivo obračamo na vas, ki ste nam med našimi hudimi stiskami zaradi občudovanja vredne vere in pobožnosti, v kateri se odlikujete, ter zaradi tiste čudovite ljubezni, zvestobe in poslušnosti, s katero ste tako kot mi povezani, največja tolažba, veselje in tolažba. in temu apostolskemu sedežu v najbolj harmonični naklonjenosti, si naporno in vztrajno prizadevate izpolnjevati svojo najtehtnejšo škofovsko službo. Kajti od vaše izrazite pastoralne gorečnosti pričakujemo, da boste s podvojeno skrbnostjo, ko boste vzeli meč duha, ki je Božja beseda, in okrepljeni z milostjo našega Gospoda Jezusa Kristusa, vsak dan bolj skrbno skrbeli, da se bodo verniki, ki so vam zaupani, “vzdržali škodljivega besedičenja, ki ga Jezus Kristus ne goji, ker to ni nasad njegovega očeta. “7 Nikoli tudi ne prenehajte omenjenim vernikom privzgajati, da iz naše vzvišene vere, njenega nauka in prakse na človeka obilno prekipeva vsa resnična blaginja in da so srečni ljudje, katerih Bog je njihov Gospod.8 Učite, da “kraljestva počivajo na temelju katoliške vere;9 in da nič ni tako smrtonosno, tako hiter padec, tako izpostavljeno vsem nevarnostim (kot to, kar obstaja), če v prepričanju, da nam zadostuje samo to, da smo ob rojstvu prejeli svobodno voljo, ne iščemo ničesar več od Gospoda; to je, če pozabimo na svojega Stvarnika in se odrečemo njegovi moči, da bi lahko pokazali svojo svobodo. “10 In spet ne zamudite učiti, “da kraljeva oblast ni bila dana samo za upravljanje sveta, ampak predvsem za zaščito Cerkve”;11 in da ni ničesar, kar bi bilo knezom in kraljem v večjo korist in slavo, kot če, kot je naš drugi nadvse modri in pogumni predhodnik, sveti Feliks, naročil cesarju Zenonu, “dovolijo katoliški Cerkvi, da izvaja svoje zakone, in ne dovolijo, da bi kdo nasprotoval njeni svobodi. Gotovo je namreč, da je ta način ravnanja koristen za njihove interese, namreč da se tam, kjer gre za vprašanje v zvezi z Božjimi razlogi, v skladu z njegovim določilom učijo podrejati kraljevo voljo Kristusovim duhovnikom in je ne povzdigovati nad njihovo. “12
9. Toda če je vedno, častitljivi bratje, zdaj predvsem sredi tako velikih nesreč tako Cerkve kot civilne družbe, sredi tako velike zarote proti katoliškim interesom in temu apostolskemu sedežu ter tako velike množice zmot, je povsem nujno, da se z zaupanjem približamo prestolu milosti, da bi dosegli milost in našli milost v pravočasni pomoči. Zato smo menili, da je dobro vzbuditi pobožnost vseh vernikov, da bi skupaj z nami in vami neutrudno molili in prosili usmiljenega Očeta luči in usmiljenja z najbolj gorečimi in ponižnimi molitvami ter v polnosti vere vedno bežali k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, ki nas je v svoji krvi odkupil Bogu, ter goreče in nenehno prosimo njegovo najslajše Srce, žrtev najbolj goreče ljubezni do nas, da bi vse pritegnil k sebi z vezmi svoje ljubezni in da bi vsi ljudje, ki jih je zanetila njegova najsvetejša ljubezen, hodili dostojno po njegovem srcu, v vsem ugajali Bogu in obrodili sadove v vsakem dobrem delu. Ker pa so molitve ljudi nedvomno bolj všeč Bogu, če ga dosežejo iz misli, ki so osvobojene vseh madežev, smo sklenili, da bomo Kristusovim vernikom z apostolsko radodarnostjo odprli nebeške zaklade Cerkve, ki so nam bili zaupani, da bi ti verniki, bolj goreče razvneti k pravi pobožnosti in očiščeni z zakramentom pokore od nečistoče svojih grehov, z večjim zaupanjem izrekali svoje molitve Bogu ter dosegli njegovo usmiljenje in milost.
10. S temi pismi torej na podlagi naše apostolske oblasti podeljujemo vsem in edinim vernikom katoliškega sveta občni odpustek v obliki jubileja, in sicer samo v obdobju enega meseca za vse prihajajoče leto 1865 in ne dlje; ki ga boste določili vi, častitljivi bratje, in drugi zakoniti ordinariji krajev, na enak način in v enaki obliki, kot smo ga podelili na začetku našega vrhovnega pontifikata z našimi apostolskimi pismi v obliki kratkega sporočila z dne 20. novembra 1846, naslovljenega na vse vaše škofovske ordinarije, z začetkom: “Arcano Divinae Providentiae consilio” in z vsemi istimi možnostmi, ki smo jih dali v teh pismih. Želimo pa, da se upoštevajo vse stvari, ki so bile predpisane v omenjenih pismih, in da se izvzamejo tiste, ki smo jih tam tako izjavili. In to dovolimo ne glede na kar koli nasprotnega, tudi na stvari, ki so vredne posamezne omembe in odstopanja. Da pa bi odpravili vse dvome in težave, smo ukazali, da vam pošljemo kopijo omenjenih pisem.
11. “Prosimo,” častitljivi bratje, “Božje usmiljenje iz najglobljega srca in z vsem svojim umom, kajti On sam je dodal: ‘Ne umaknem svojega usmiljenja od njih’. Prosimo in bomo prejeli; in če se pri prejemanju pojavi zamuda in počasnost, ker smo hudo užalili, potrkajmo, kajti tistemu, ki trka, se odpre, če le na vrata potrkajo naše molitve, stokanje in solze, v katerih moramo vztrajati in vztrajati, in če je molitev soglasna … naj vsak moli k Bogu ne samo zase, ampak za vse svoje brate, kakor nas je Gospod naučil, naj molimo. “13 Da pa bi Bog lažje ugodil molitvam in željam nas, vas in vseh vernikov, z vsem zaupanjem uporabimo za zagovornico ali zagovornika pri njem brezmadežno in presveto Devico Marijo, Božjo Mater, ki je po vsem svetu pobila vse herezije in ki je kot najbolj ljubeča Mati vseh nas “vsa sladka . … in polna usmiljenja … vsem se kaže kot lahkotna, vsem se kaže kot najbolj usmiljena, z največjo naklonjenostjo obžaluje potrebe vseh “14 in stoji kot Kraljica na desnici svojega edinorojenega Sina, našega Gospoda Jezusa Kristusa, v pozlačenih oblačilih, obdana z raznolikostjo, in lahko od njega doseže vse, kar hoče. Prav tako si prizadevajmo za priprošnjo presvetlega Petra, kneza apostolov, in Pavla, njegovega tovariša apostola, ter vseh svetnikov v nebesih, ki so zdaj postali Božji prijatelji, prišli v nebeško kraljestvo in so kronani nosijo svoje palme ter so prepričani o svoji nesmrtnosti in skrbijo za naše odrešenje.
12. Nazadnje, ko iz svojega velikega srca prosimo za Vas od Boga obilje vseh nebeških darov, iz svojega najglobljega srca najbolj ljubeznivo podeljujemo apostolski blagoslov, ki je obljuba naše znamenjske ljubezni do Vas, do Vas, častitljivi bratje, in do vseh klerikov in vernih laikov, ki so zaupani Vaši skrbi.
    Dano v Rimu, od svetega Petra, osmega decembra, leta 1864, desetega od dogmatične opredelitve o brezmadežnem spočetju Device Marije, Božje matere.
    

V devetnajstem letu našega pontifikata.

1. Gregor XVI., enciklika Mirari vos, 15. avgust 1832.

• 2. Prav tam.
• 3. Avguštin, pismo 105 (166).
  Leon, Pismo 14 (133), razdelek. 2, ured. Bal.
• 5. Pismo kardinalu De la Rochefoucaultu, 10. marec 1791.
• 6. Klement XII, “In eminenti”; Benedikt XIV, “Providas Romanorum”; Pij VII, “Ecclesiam”; Leon XII, “Quo graviora”.
• 7. Ignacij M. Filadelfijcem, 3.
• 8. Ps 143.
• 9. Celestin, 22. pismo sinodi. Ephes. apud Const., str. 1200.
  10. Inocenc. 1, epistola 29 ad Episc. conc. Carthag. apud Coust., str. 891.
  11. Leon, pismo 156 (125).
      Pij VII., enciklika Diu satis, 15. maj 1800.
  13. Ciprijan, epist. 11.
  14. Bernard, Serm. “de duodecim praerogativis B. M. V. ex verbis Apocalyp.”