O državljanski poslušnosti
Papež Gregor XVI. – 1832
Vsem nadškofom in škofom, ki prebivajo v Poljskem kraljestvu.
Častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.
Ko je do naših ušes prišlo prvo poročilo o nesrečah, ki so tako hudo opustošile vaše cvetoče kraljestvo, smo istočasno izvedeli, da so jih povzročili nekateri snovalci prevar in laži. Pod pretvezo vere in z uporom proti zakoniti oblasti knezov so z žalovanjem napolnili domovino, ki so jo osvobodili dolžne poslušnosti oblasti. Obilo solz smo prelili k Božjim nogam, žalostni zaradi krutega zla, s katerim je bil prizadet del naše črede. Nato smo ponižno molili, da bi Bog vašim pokrajinam, ki jih vznemirjajo tako številni in tako hudi nesporazumi, omogočil ponovno vzpostaviti mir in vladavino zakonite oblasti.
- Takoj smo vam želeli poslati enciklično pismo, da bi razumeli, da tudi nas stiska teža vaših težav. Upali smo, da bomo vaši pastirski skrbi dodali nekaj tolažbe in moči, s katero bi se lahko z novo in bolj gorečo vnemo lotili širjenja trdnejših naukov in prepričevanja svojih dragocenih privržencev, tako v duhovščini kot med laiki. To pismo vas zaradi časovnih težav ni nikoli doseglo; zato vam zdaj, ko je Bog ponovno vzpostavil tišino in mir, ponovno odpiramo svoje srce. Upamo, da bomo z Božjo pomočjo čim bolj razvneli vašo gorečnost in skrbnost, da boste svojo čredo prizadevno varovali pred resničnimi vzroki preteklih težav. Goreče pazite, da prevaranti in promotorji novosti v vaši čredi ne bodo še naprej širili napačnih naukov in lažnih dogem. Pod pretvezo skupnega dobrega, kot je njihova navada, izkoriščajo lahkovernost tistih, ki so naivni in nepremišljeni, da bi jih imeli za slepe služabnike in podpornike pri motenju miru v kraljestvu in pri rušenju družbenega reda.
- Vsekakor je treba goljufije teh bodočih učiteljev razkriti z jasnimi besedami za dobro in poučevanje vernikov. Zmotnost njihovega mišljenja je treba povsod pogumno ovreči z besedami Božjega pisma in pričevanjem cerkvenega izročila. Iz teh najčistejših virov (iz katerih bi morali katoliški duhovniki črpati načrt svojega življenja in gradivo za svoje pridige ljudem) nas najbolj jasno učijo, da je poslušnost, ki so jo ljudje dolžni izkazovati oblastem, ki jih je ustanovil Bog, absolutna zapoved, ki je nihče ne more kršiti, razen če je slučajno zapovedano kaj, kar je v nasprotju z božjimi ali cerkvenimi zakoni. “Vsakdo,” pravi apostol, “naj bo podrejen višjim oblastem, kajti ni oblasti, razen od Boga, in tiste, ki obstajajo, je določil Bog. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božji postavitvi… zato morate biti podrejeni ne le zaradi jeze, ampak tudi zaradi vesti” (Rim 13,1.2.5). Podobno uči vse vernike tudi sveti Peter (1 Pt 2,13): “Zaradi Boga bodite pokorni vsakemu človeškemu bitju, bodisi kralju kot vrhovnemu ali po njem poslanim upraviteljem …”, kajti (pravi) takšna je Božja volja, da bi z dobrim delom utišali nevednost neumnih ljudi. Z upoštevanjem teh opominov so si prvi kristjani tudi v času preganjanj zaslužili dobro samega rimskega cesarja in varnost države. “Krščanski vojaki,” pravi sveti Avguštin, “so služili nevernemu cesarju: ko je bilo treba govoriti o Kristusu, niso priznavali nikogar razen Njega, ki je v nebesih. Razlikovali so med večnim in posvetnim gospodarjem, vendar so bili tudi posvetnemu gospodarju podrejeni zaradi večnega gospodarja” (sv. Avgust. O Ps 124).
- Sveti očetje so vedno učili ta nauk. Katoliška Cerkev ga je učila in ga še vedno uči. Ker so ga učili, so prvi kristjani živeli in delovali tako, da zločin strahopetnosti in dezerterstva sicer je okužil pogansko vojsko, ni pa nikoli okužil kristjanov. Tertulijan o tem poroča: “V tem pogledu je bilo treba upoštevati, da je bilo v preteklosti v vojni zvesto, da je bilo v vojni zvesto: “Kar zadeva cesarjevo veličastvo, smo kristjani deležni slabega ugleda. Kljub temu med ljudmi, kot so Albinus, Niger ali Kasij, ne najdemo kristjanov. Toda prav med temi ljudstvi, ki so še nedavno prisegala na svoje bogove, darovala žrtve za varnost cesarja in države ter pogosto obsojala kristjane, so se našli državni sovražniki. Noben kristjan ni sovražnik, zagotovo ne cesarja. Ker vemo, da je cesarja določil Bog, je nujno, da ga ljubimo in spoštujemo ter da mu želimo vse dobro.” Razumemo, da te stvari poznate. Ne nameravamo jih povedati, kot da bi se morda bali, da ne boste širili in propagirali trdnejšega nauka o poslušnosti, ki jo morajo imeti podložniki do svojega zakonitega kneza. Kljub temu smo jih povedali, da bi zlahka razumeli, da želimo, da bi vsi kleriki vašega kraljestva zasijali v čistosti nauka, sijaju znanja in svetosti življenja, da bi se v očeh in presoji vseh zdeli brez madeža. Upamo, da bo tako vse potekalo bolj srečno. Vaš cesar se bo do vas vedel prijazno; nikoli ne bo odrekel svojega pokroviteljstva za dobro katoliške vere in bo vedno potrpežljivo prisluhnil vašim prošnjam. Tisti, ki so modri, vas bodo spremljali z bogato zasluženo hvalo, tisti, ki vam nasprotujejo, pa se vas bodo bali, vendar ne bodo imeli nič slabega povedati o nas. Medtem pa, dvigajoč roke k nebu, prosimo Boga za vas, da bi vsakega izmed vas vsak dan bolj in bolj bogatil in napolnjeval z obiljem nebeških kreposti. Ker vas imamo vedno v svojem srcu, vas spodbujamo, da bi dopolnili naše veselje. Če si delite isto ljubezen, naj tudi podobno razmišljate in soglasno zaznavate iste stvari. Naj vsi oznanjate, kot se spodobi, zdrav nauk in zdrave besede; ohranite, kar vam je bilo zaupano, in bodite enotni, združeni v duhu, ter skupaj delajte za vero. Na koncu neprestano molite k Bogu za nas. Z največjo ljubeznijo podeljujemo apostolsko blagoslovitev vam in čredi, ki vam je zaupana, kot obljubo očetovske ljubezni.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 9. junija 1832, v drugem letu našega pontifikata.
