O pragmatični ustavi
Papež Gregor XVI. – 1833
O “PRAGMATIČNI USTAVI”
Škofom pokrajine Zgornje Porenje.
Častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov.
Ker katoliški Cerkvi zaradi gnusnih izmišljij njenih sovražnikov grozijo hujše nadloge, bi morali papeži, ki so bili postavljeni na Petrov sedež, toliko hitreje ukrepati, da bi jih odvrnili. Na papeže je bila prenesena najvišja pristojnost, da hranijo in vodijo Cerkev. Naš predhodnik Pij VIII. je to jasno razumel. Proti nauku Cerkve in njeni božji avtoriteti so v cerkveni pokrajini Porenje poskušali storiti veliko drznih stvari – in ne zaman -. Takoj ko je Pij VIII. to spoznal, vam je konec junija 1830 poslal pismo, da bi vzbudil vašo pastoralno skrb, če bi bila ta res potrebna. To pismo vas je pozvalo, da z vso gorečnostjo varujete pravice Cerkve, bdite nad zdravim naukom in tistim, ki morajo ukrepati, pokažete, kako se z razumom in pravičnostjo zoperstaviti Cerkvi škodljivim idejam, za katere si morate goreče prizadevati, da bi jih preklicali. Bil je izredno zaskrbljen zaradi položaja teh cerkva, saj so reforme povzročile ogromen škandal. Od vas je zahteval čimprejšnji odgovor, ki bi potrdil njegove želje in pomiril njegovo žalost ali pa – te možnosti ne smemo dopustiti – bil v nasprotju z njegovo voljo, da bi lahko sprejel ukrepe, ki jih zahteva dolžnost njegove apostolske službe
- Ti pozivi in spodbude tako velikega papeža v tako resni zadevi bi vas morali vzpodbuditi. To je primerno za tiste, ki so bili poklicani, da sodelujejo pri upravljanju in obrambi Cerkve. Poleg tega je to, na kar Naš predhodnik ni nikoli pomislil in kar bi ga gotovo zelo vznemirilo, če bi bil še živ, rezervirano za Naše žalovanje. In to kljub dejstvu, da smo bili na njegovo mesto imenovani z veliko slabšimi zaslugami in da si ne želimo zasedati tega položaja. Ne moremo reči, da je zadeva, ki je tako nasprotna željam tega Svetega sedeža, prenehala. Ta sedež tako na splošno ni seznanjen s kakršnim koli vašim prizadevanjem med temi voditelji za dobrobit katoliške vere in s kakršnim koli rezultatom, ki ste ga dosegli. Še vedno pričakujemo natančnejša poročila, ki vam jih je Pij VIII. tako zelo priporočal, čeprav so minila že tri leta. Prav tako v resnici iz tega ne moremo sklepati, da niste zanemarili svoje dolžnosti, da je bilo v tistem času za rane, zadane katoliški Cerkvi, prineseno kakšno odrešilno zdravilo. Nasprotno, čaka nas priložnost za še hujšo žalost. Te zadeve so že ratificirane in v polni veljavi, v škodo Cerkve in v nasprotju s sporazumi, sklenjenimi med tem Svetim sedežem in združenimi voditelji. Cerkev je tako podvržena nedostojnemu suženjstvu, saj ji je bila nasilno odvzeta svoboda, ki ji jo je dal Kristus. Še več, njeno stanje v teh regijah se je poslabšalo zaradi novih vzrokov, ki prihajajo od vsepovsod, kar je stanje, o katerem mi (in vi) ne smemo razmišljati. Iz te družbe duhovnikov so se pojavili nekateri možje, ki govorijo slabe stvari. Brezsramno obsojajo to zlagano (kot ji pravijo) prenovo in obnovo reformatorjev ter s tem nepremišljeno razžalostijo to apostolsko stolico. To počnejo zato, da bi pritegnili privržence in prevarali neprevidne. Zato se v katerem koli klubu, kjer se zbirajo in imajo srečanja ali razprave, nikoli ne obotavljajo obravnavati Katoliško cerkev, kot pravijo, da bi jo reformirali.
- Po besedah F. L. Mersyja, njihovega dekana, svetovalca in voditelja, so mnogi duhovniki iz mesta Offenburg nedolgo nazaj odkrito pokazali tovrstno zaslepljenost. V odobritev freiburškemu nadškofu niso več predlagali različnih točk reforme, ki so si jih izmislili na svojih srečanjih. V posameznih podeželskih kapitljih so širili iste ideje in vzbujali hudobno zaroto. Poleg tega so tu in tam pripravili pamflet s številnimi dodatki in si ga drznili natisniti pod krepkim naslovom: “Ali so v Katoliški cerkvi potrebne reforme?” Želimo si, da bi se duhovniki iz Offenburga zbrali ter javno in odkrito pokazali svojo predanost in da se drugi, tako iz freiburške škofije kot iz drugih cerkvenih pokrajin, zaradi tega ne bi obremenjevali! Želimo si, da bi se ta zelo zlobna razburjenost reformatorjev zadržala v mejah tega mesta! Toda že davno smo slišali in se zelo žalostno spominjamo, da se je to nezadovoljstvo razširilo na skoraj vse tiste kraje, zlasti v škofiji Rothenburg, in da je seglo celo zunaj cerkvene pokrajine Porenje.
- Veste, častitljivi bratje, od katerih napačnih načel so odvisni zgoraj omenjeni možje in njihovi privrženci in od kod izvira želja, ki jih spodbuja, da bi začeli izvajati revolucijo v Cerkvi. Ne zdi se nam odveč, da bi mnoge od teh stvari razjasnili in pojasnili na tem mestu. V teh krajih se je dolgo časa krepila in na široko širila napačna ideja. To idejo širi brezbožni in absurdni sistem brezbrižnosti do verskih zadev, ki trdi, da lahko krščanska vera sčasoma postane popolna. Medtem ko se pokrovitelji takšne lažne ideje bojijo prilagoditi pretresljivo možnost popolnosti resnicam vere, jo uveljavljajo v zunanji upravi in disciplini Cerkve. Še več, da bi v svojo zmoto vzbudili vero, si neupravičeno in prevarantsko prisvajajo avtoriteto katoliških teologov. Ti teologi tu in tam razglašajo razliko med naukom in disciplino Cerkve, ki utemeljuje to spremembo, da bo vedno trdna in ji nobena sprememba ne bo nikoli škodovala. Ko je to vzpostavljeno, kategorično izjavijo, da je v disciplini Cerkve v sedanjem času, v njeni vladi in v obliki njenega zunanjega bogoslužja veliko stvari, ki ne ustrezajo značaju našega časa. Te stvari, pravijo, je treba spremeniti, saj so škodljive za rast in razcvet katoliške vere, še preden bi zaradi njih utrpel škodo nauk o veri in morali. Zato z gorečnostjo za vero in prikazovanjem sebe kot zgled pobožnosti vsiljujejo reforme, si zamišljajo spremembe in se pretvarjajo, da bodo prenovili Cerkev.
- Resnično takšni reformatorji uporabljajo ta načela. Poleg tega jih razkrivajo in predlagajo v številnih brošurah, ki jih razširjajo zlasti v Nemčiji. To je zdaj zelo jasno razvidno iz knjižice, ki je bila natisnjena v Offenburgu. Še posebej je to jasno iz tistih stvari, ki jih je omenjeni F. L. Mersy, vodja tamkajšnjega vstajniškega shoda, nepremišljeno zbral v svoji ponovni izdaji iste knjige. Medtem ko so ti možje sramotno blodili v svojih mislih, so predlagali, da bi padli na zmote, ki jih je Cerkev obsodila v predlogu 78 konstitucije Auctorem fidei (objavil jo je naš predhodnik Pij VI. 28. avgusta 1794). Napadli so tudi čisti nauk, za katerega pravijo, da ga hočejo ohraniti varnega in zdravega; bodisi ne razumejo položaja bodisi se zvito pretvarjajo, da ga ne razumejo. Medtem ko trdijo, da je mogoče celotno zunanjo obliko Cerkve brez razlikovanja spreminjati, ali ne podvržejo spremembam tudi tistih elementov discipline, ki imajo podlago v božjem zakonu in so z naukom vere povezani v tesno vez? Ali zakon verujočega tako ne ustvarja zakona izvrševalca? Poleg tega, ali ne skušajo Cerkev narediti človeško s tem, da ji jemljejo nezmotljivo in božjo avtoriteto, po kateri jo vodi božja volja? In ali ne povzroči enakega učinka misel, da sedanja disciplina Cerkve temelji na napakah, nejasnostih in drugih tovrstnih nevšečnostih? In če se pretvarjamo, da ta disciplina vsebuje veliko stvari, ki niso neuporabne, ampak so v nasprotju z varnostjo katoliške vere? Zakaj si zasebniki prisvajajo pravico, ki pripada samo papežu?
- Zdaj bomo razpravljali o tistih delih discipline, ki veljajo za celotno Cerkev. Ker so brez cerkvenih navodil, se lahko spremenijo, vendar le po papežu, ki ga je Kristus postavil nad vso Cerkvijo, da bi presojal o nujnosti sprememb zaradi različnih okoliščin. Tako je sveti Gelasij zapisal: “Uravnotežite odloke kanonov in upoštevajte zapovedi svojih predhodnikov, da bi s skrbnim premislekom umirili tiste stvari, ki jih je zaradi zahtev časa treba omiliti zaradi obnove cerkva.” Dolgočasno vas je zadrževati z dolgim govorom, častitljivi bratje, o napačnih načelih, od katerih so odvisni reformatorji. Zmotam dodajajo nepremišljenost z običajnim besednim dovoljenjem takih ljudi, saj napadajo ta Sveti sedež, kot da bi preveč vztrajal pri zastarelih običajih in se ne bi globoko zazrl v značaj našega časa. Temu sedežu očitajo, da je v luči novih spoznanj postal slep in da komaj razlikuje stvari, ki se nanašajo na bistvo vere, od tistih, ki zadevajo le zunanjo obliko. Pravijo, da hrani vraževerje, spodbuja zlorabe in se končno obnaša, kot da nikoli ne skrbi za interese Katoliške cerkve v spreminjajočih se časih. Kam vse to vodi? Pravzaprav k temu, da se najsvetejši Petrov sedež, v katerega je Jezus Kristus položil temelj svoje Cerkve, požene v zavist. Njegova božanska oblast je podvržena sovraštvu ljudi, zveza drugih Cerkva z njim pa je prekinjena. Disidenti potem izgubijo upanje, da bi na tem apostolskem sedežu dosegli, kar hočejo. Trdijo, da bi morala Cerkev – en narod, kot jo imenujejo – vladati po svojih lastnih zakonih. Od tod nadaljujejo tako, da vsakemu posameznemu pastirju podelijo svobodno oblast, da prekliče ali razveljavi zakone celotne Cerkve, če to zahteva smotrnost njegove škofije. Kaj torej? Ker med vami ne zaznavajo nobene prednosti, skušajo te iste duhovnike osvoboditi pokorščine, ki pripada škofom. Ne bojijo se duhovnikom priznati pravice do upravljanja škofij. Povsem jasno je, da so ti možje, ki delujejo proti resnici vere, strmoglavili cerkveno hierarhijo, ki jo je vzpostavila božja volja in so jo določili očetje tridentinskega koncila. Jasno je tudi, da se želijo vrniti k prav tistim zmotam v predlogih 6, 7, 8 in 9, ki jih je prepovedala omenjena dogmatična konstitucija Auctorem fidei.
- Zdi se, da to jasno zadeva tiste duhovnike iz Offenburga. Obsojeni nauki so še posebej vsebovani v dodatkih, ki so vstavljeni v ponovno izdano brošuro, tako da ni prostora za dvom. Zdaj se zdi dobra zamisel, da bi posamično pregledali še nekatere od številnih drugih zmot, s katerimi ta brošura povsod prekipeva. Tu se prvič pojavijo ugovori promotorjev nizkotne zarote proti duhovniškemu celibatu. Ne upajo si odkrito kritizirati zakona o celibatu, kot to počnejo drugi; kljub temu pa govorijo z drznostjo, ki je enaka le njihovi napaki! Želijo, da bi duhovnike, ki niso kos spoštovanju zakona celibata in katerih nazori so že tako brezupno pokvarjeni, premestili v svetniški stan, da bi tako lahko znotraj Cerkve sklepali veljavne zakonske zveze. To je komajda v skladu z namenom očetov tridentinskega koncila, ki je bil pojasnjen na 7. zasedanju, kan. 9 o zakramentih na splošno, pa tudi v 23. zasedanju, 4. poglavju in 4. kanonu. Ne uide nam, s kakšnimi sredstvi bi lahko poskušali izkrivljati nauk tridentinskega koncila.
- Trdijo, da po mnenju tridentinskega koncila tisti, ki je bil nekoč duhovnik, ne more po lastni presoji ponovno postati laik. To lahko stori le z avtoriteto Cerkve, pri čemer z besedo “Cerkev” razumejo vsakega škofa, ki mu dajo moč, da duhovnike reducira v laiški stan. Nato trdijo, da lik, ki je vtisnjen v zakrament zakramentov in za katerega je koncil dejal, da je neizbrisen, onemogoča ponovitev zakramenta zakramentov. Niti najmanj pa ne prepoveduje, pravijo, da bi duhovnik postal laik na zgoraj omenjeni način. Končno se skorajda ne ustrašijo tega, da bi isti lik uvrstili med stvari, o katerih so se pred kratkim dogovorili sholastiki. Poleg tega, ko si izmislijo take stvari, kaj drugega lahko v resnici počnejo, če ne zlobno zasmehujejo in nasprotujejo resničnemu pomenu prej omenjenih odlokov tridentinskega koncila in celotne Cerkve o njih ter tako kopičijo napako na napako?
- Nič manj se ne oddaljujejo od zdravega nauka v stvareh, ki jih pogumno predlagajo glede moči in uporabe odpustkov. Odkrito ali z dvoumnostmi predlagajo misel, da se odpustki težko nanašajo na časne bolečine greha, ki ostajajo in jih je treba odtehtati bodisi v tem bodisi v prihodnjem življenju. Do enajstega stoletja, pojasnjujejo, ni bilo drugih kazni razen kanoničnih, ki naj bi jih Cerkev odpravila. Prvič so bile v času svetih vojn kazni, ki jih je Bog naložil grešniku, podvržene moči ključev. Takrat, nadaljujejo, se je pojavilo veliko izkrivljanje cerkvene discipline. Zaklad, vzpostavljen z zaslugami Jezusa Kristusa in zadoščenji svetnikov, ki ga prejšnja stoletja niso poznala, je odkril papež Klement V. Nazadnje so bili odpustki uporabljeni le v ta namen, da bi spomnili na sedanje kazni Cerkve in stare kanonične kazni ter tako napeljali grešnike k pokori. Kam bi lahko šli od tod, če ne zato, da bi obudili prepovedane Luthrove predloge 17 in 19, 6 Petra Osma, 60 Baiusa in končno 40, 41 in 42 citirane konstitucije Auctorem fidei ter v njih brezsramno obnovili sovražne zmote?
- Ti možje želijo popolnoma reformirati sveto ustanovo zakramentalne pokore. Nesramno obrekujejo Cerkev in jo lažno obtožujejo zmote, zato je treba njihovo brezsramnost še toliko bolj obžalovati. Trdijo, da je Cerkev s tem, ko je odredila letno spoved, dovolila odpustke kot dodatni pogoj za izpolnitev spovedi ter dovolila zasebno evharistijo in vsakodnevna dela pobožnosti, oslabila to odrešilno izročilo ter mu odvzela moč in učinkovitost. Cerkev je steber in temelj resnice – vso to resnico uči Sveti Duh. Ali naj bi Cerkev lahko ukazovala, popuščala ali dovoljevala stvari, ki težijo k uničenju duš ter sramotijo in škodujejo zakramentu, ki ga je ustanovil Kristus? Tisti zagovorniki novih zamisli, ki želijo v ljudeh spodbujati pravo pobožnost, bi morali upoštevati, da z zmanjšanjem pogostnosti zakramentov ali njihovo popolno ukinitvijo vera počasi usiha in nazadnje propade.
- Častitljivi bratje, predolgo bi trajalo, če bi nadaljevali s številnimi napačnimi zamislimi reformatorjev glede štipendije za maše, za katero so sklenili, da jo je treba odpraviti. Nasprotujejo praksi darovanja več maš za istega pokojnika, kar prevajajo kot nasprotje cerkvenemu nauku o neskončni vrednosti te iste žrtve novega zakona. Prav tako ne želimo razpravljati o njihovih napakah glede novega obreda, napisanega v domačem jeziku, ki bi ga radi bolj prilagodili značaju našega časa. Preskočili bomo tudi njihove zamisli o svetih društvih, javnih molitvah in svetih romanjih, ki jih na različne načine ne odobravajo. Dovolj naj bo, če navedemo, da te ideje ne izhajajo iz nobenega drugega pokvarjenega vira niti iz drugih načel kot tistih, ki jih je Cerkev slovesno obsodila že v večkrat citirani konstituciji Auctorem fidei, zlasti v propozicijah 30, 33, 66 in 78.
- Častitljivi bratje, nekoliko širše sledimo zgledom naših predhodnikov v podobnih situacijah, kot se zdi, da to zahteva vzrok apostolske dolžnosti. Odločili smo se, da bomo o teh stvareh razpravljali zato, da bi z razkritjem zmot teh ljudi postalo znano, kam lahko pripelje zlobna strast do uvajanja novosti v Cerkev. Kar zadeva ostalo, je dovolj, če namignemo, da nas grenkoba časa, v katerem se katolištvo zdaj nahaja, utesnjuje z mnogimi tegobami. Žalujemo za čisto soprogo brezmadežnega Jagnjeta, Jezusa Kristusa, saj jo plenijo napadi notranjih in zunanjih sovražnikov ter zlo, ki jo zatira in spravlja v to sramotno ujetništvo. Z neskončnimi solzami obžalujemo, kar počnejo otroci, ki se sramotno oddaljujejo od naročja ljubeče matere in o njej izrekajo laži.
- Naj nas ne zapusti duh! Naj ne zadušimo svojega apostolskega glasu v tako resni katoliški nujnosti! Naj ne dovolimo, da bi Gospodovo čredo plenili in Kristusove ovce požrle vse poljske zveri, medtem ko mi moč, razsodnost in krepost Gospodovega duha odlagamo kot nemi psi, ki ne znajo lajati. Vedite torej, častitljivi bratje, da smo pripravljeni prenesti vse, kar nam grozi. Ne bomo se umaknili, dokler se Katoliški cerkvi ne povrne izvirna svoboda, ki v celoti pripada njeni božanski konstituciji, in dokler se ne zamašijo usta obrekovalcem. Ne moremo storiti drugega, kot da vzbudimo vašo stanovitnost in krepost ter vas odločno nagovarjamo, da se zavzamete za stvar Božjega duha in Cerkve. Deležni ste dela skrbi, katere polnost nam je dana. Vaša dolžnost je, da zaščitite sveto depo vere in svetega nauka. Vaša dolžnost je, da vsako profano reformo odženete daleč stran od Cerkve in se z vsem srcem zoperstavite tistim, ki skušajo posegati v pravice tega Svetega sedeža. Zato potegnite meč duha, ki je Božja beseda. Pridigajte, kot vam je vtisnil apostol Pavel v osebi svojega učenca Timoteja. Bodite trdni v dobrih in slabih časih. Očitajte, prosite, grajajte z vso potrpežljivostjo in učenjem. Nič naj vas ne odvrne od tega, da bi se vrgli v vsak spopad za Božjo slavo, za zaščito Cerkve in za odrešenje duš, ki so vam zaupane v oskrbo. Razmišljajte o Njem, ki je prenašal podobno nasprotovanje grešnikov. Če se bojite drznosti hudobnežev, se spomnite, da se odloča o moči škofovstva in božji moči upravljanja Cerkve. Tako vam preostane le, da se spomnite resnih dolžnosti svoje službe in težke presoje, ki visi nad vsakim, ki ima oblast. Nadzorniki Izraelove hiše naj še posebej nekaj časa premišljujejo pri Gospodovih nogah. Verjamemo, da se bo v vas takrat prebudila gorečnost, da bi pomagali katoliški veri in jo zaščitili pred brezbožnimi pastmi njenih sovražnikov. V tej gorečnosti boste morda pokazali še večje rezultate od tistih, o katerih smo pisali. Popolnoma odločni in osveženi v tej veri vam in ljudem, zaupanim vaši veri, ljubeče podeljujemo apostolski blagoslov kot znamenje vsake dobre stvari.
Dano v Rimu, pri Mariji Veliki, pod obročem ribiča, 4. oktobra 1833, v tretjem letu našega pontifikata.
