O Cerkvi in državi
Papež Gregor XVI. – 1835
Švicarski duhovščini.
Častitljivi bratje in dragi sinovi, pozdrav in apostolski blagoslov.
Dolžnost apostolske službe, ki nam jo je zaupal Bog, zahteva, da nenehno bdimo nad Gospodovo čredo. Posebej usmerjamo vso svojo gorečnost in misli, da bi zagotovili čim večjo pomoč, kadar koli se zdi, da sta večno odrešenje ovac in katoliška vera v nevarnosti. Zavedamo se in obžalujemo dejstvo, da Naši sovražniki premeteno poskušajo marsikaj, in to ne brez uspeha. Njihova dela so odkrit udarec proti krščanski čredi in škoda za katoliško stvar. Ta žalost je še večja, ker tisti, ki želijo prevarati nepozorne, trdijo, da ne nameravajo ničesar odvzeti od celovitosti vere. Pretvarjajo se, da je njihov edini namen zaščita pravic laikov. Z lažno pretvezo javnega interesa skušajo uvesti, na široko razširiti, uveljaviti in nekako sankcionirati zmotne in hudobne nauke, ki jim sledijo.
- Zato so si drznili sklicati skupščino, da bi se posvetovali in izdelali pravilo, s katerim bi razkrili in opredelili vidike posvetne oblasti v cerkvenih zadevah. Že veste, da govorimo o tistih stvareh, ki so bile nizkotno izvedene januarja lani v Badnu v kantonu Aargau. Zaradi njih ste doživeli ostro žalost in še zdaj vas vznemirjajo in skrbijo. Ne moremo zamolčati dejstva, da smo na začetku vplivali na to, da nismo storili ničesar. Verjeli smo, da so se laiki na določenem kraju zbrali brez drugega namena, kot da bi preučevali tiste zadeve, ki zadevajo vero. Nadalje smo verjeli, da so želeli nadaljevati, da bi lahko razpravljali ne le o številnih vidikih cerkvene oblasti, ampak tudi zato, da bi lahko predlagali načrte tistim, ki imajo visoko civilno oblast; te osebe bi lahko nato načrte potrdile in sankcionirale z močjo zakona.
- Akte tega srečanja je nedavno objavil Gynopedius v Frauenfeldu. Ti akti vsebujejo imena ljudi, ki so bili navzoči na sestanku, govore, ki so jih nekateri med njimi imeli na sejah, in člene, ki so bili tam sprejeti. Ob branju teh govorov in člankov ter načel, ki so jih vsebovali, smo bili zgroženi. Takrat smo vedeli, da se v Katoliško cerkev uvajajo novosti, ki so v nasprotju z njenim naukom in disciplino ter vodijo v pogubo duš. Tega nikakor ne moremo dovoliti.
- On, ki je vse ustvaril in ki vlada s preudarno ureditvijo, je želel, da se v njegovi Cerkvi razcveti red. Želel je, da bi bili nekateri ljudje odgovorni in vladali, drugi pa bi bili podrejeni in ubogali. Zato ima Cerkev po svoji božji ustanovi moč magisterija, da uči in določa zadeve vere in morale ter razlaga Sveto pismo brez nevarnosti napake. Prav tako ima moč upravljanja, da ohranja in utrjuje v pravem nauku tiste, ki jih sprejme kot otroke, ter sprejema zakone o vseh stvareh, ki se nanašajo na odrešenje duš, opravljanje svete službe in božjega bogoslužja. Kdor nasprotuje tem zakonom, je kriv zelo hudega zločina.
- Ta moč poučevanja in vodenja v verskih zadevah, ki jo je Kristus dal svoji soprogi, pripada duhovnikom in škofom. Kristus ni vzpostavil tega sistema le zato, da Cerkev nikakor ne bi pripadala civilni vladi države, ampak tudi zato, da bi bila popolnoma svobodna in niti najmanj podvržena kakršni koli zemeljski nadvladi. Jezus Kristus svetega zaupanja razodetega nauka ni zaupal posvetnim voditeljem, temveč apostolom in njihovim naslednikom. Samo njim je rekel: “Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zavrača, zavrača mene.” Ti isti apostoli so oznanjali evangelij, širili Cerkev in vzpostavljali njeno disciplino ne v skladu z voljo posvetne oblasti, ampak celo navkljub njej. Še več, ko so jim voditelji sinagoge upali zapovedati molk, sta se Peter in Janez, ki sta uporabljala evangeljsko svobodo, odzvala: “Vi sami presodite, ali je v Božjih očeh prav, da poslušamo vas in ne Boga.” Če torej katera koli posvetna oblast nadvladuje Cerkev, nadzira njen nauk ali se vmešava tako, da ta ne more izdajati zakonov o sveti službi, božjem bogoslužju in duhovni blaginji vernikov, to počne v škodo vere in prevrača božji red Cerkve ter naravo oblasti.
- Ta načela so trdna, nespremenljiva ter podprta z avtoriteto in izročilom starih očetov. Kordovski škof Osij je pisal cesarju Konstanciju: “Ne vmešavaj se v cerkvene zadeve in nam ne daj ukazov v zvezi s temi zadevami. Raje se od nas naučite tega: Bog ti daje cesarstvo, nam pa zaupa cerkveno oblast. Kdor vam na skrivaj poskuša cesarstvo odvzeti, nasprotuje Bogu. Iz istega razloga pazite, da cerkvene oblasti ne bi pritegnili k sebi in postali krivi velikega zločina.” Krščanski voditelji so se tega zavedali in menili so, da je to veličastno javno priznati. Med njimi je bil tudi veliki voditelj Bazilij, ki je na osmi sinodi dejal: “Kaj naj še rečem o vas, laikih? Ničesar drugega nimam povedati, razen tega, da vam ni dovoljeno govoriti o cerkvenih zadevah. Dolžnost patriarhov, papežev in duhovnikov, ki jim je bila zaupana dolžnost upravljanja, je, da te zadeve raziskujejo in preučujejo. Oni imajo moč zavezovanja in razvezovanja ter posvečanja. Oni so tisti, ki imajo cerkvene in nebeške ključe, ne pa tisti, ki jih je treba hraniti, posvečati, vezati in razvezovati.”
- Na srečanju v Badnu pa so o zadevi razpravljali drugače. Članki, ki so iz njega izšli, napadajo zdrav nauk o cerkveni oblasti in vodijo samo Cerkev v škandalozno in krivično suženjstvo. Pri razglasitvi odlokov o dogmah je podvržena celo presoji posvetne oblasti, njeni disciplinski zakoni pa so razglašeni za brez moči in učinka, razen če so objavljeni v soglasju s posvetno oblastjo, z dodanim predlogom glede kazni za tiste, ki jih ne spoštujejo. Kaj torej? Ta ista civilna oblast je pooblaščena, da odobri ali nasprotuje obhajanju škofijskih sinod, da pregleduje sinode, nadzoruje semenišča in potrjuje sistem njihovega notranjega upravljanja, ki so ga vzpostavili škofje, ter odstranjuje klerike s cerkvenih dolžnosti, da urejajo verski in moralni pouk ljudstva in končno, da urejajo vse, kar se po njihovem mnenju nanaša na zunanjo disciplino Cerkve, čeprav so te stvari lahko duhovne narave ali značaja in zadevajo bogoslužje in odrešenje duš.
- Ničesar ni, kar bi bolj pripadalo Cerkvi, in ničesar, kar bi Jezus Kristus hotel bolj skrbno rezervirati za njene pastirje, kot je podeljevanje zakramentov, ki jih je ustanovil. Moč soditi o njihovem podeljevanju imajo samo tisti, ki jih je postavil za služabnike svojega dela na zemlji. Zlobno je, če si civilna oblast kar koli v tej sveti službi prisvoji zase! Zlobno je, če civilna oblast v zvezi z njo kar koli predpisuje ali naroča služabnikom zakramentov! Zlobno je, če skuša s svojimi zakoni nasprotovati pravilom, ki so nam jih v pisni obliki ali po ustnem izročilu posredovala zgodnja Cerkev glede podeljevanja zakramentov krščanskemu ljudstvu. Naš predhodnik sveti Gelasij je v svojem pismu cesarju Anastaziju dejal: Anastazij: “Veš, najbolj usmiljeni sin, da smeš vladati človeškemu rodu. Kljub temu se podrejaj škofom in pri njih išči sredstva za svoje odrešenje. Pri prejemanju nebeških zakramentov in njihovem ustreznem razdeljevanju veš, da moraš biti bolj podrejen kot vladati. Zato veste, da ste v teh stvareh odvisni od njihove presoje in da oni ne želijo biti podvrženi vaši oblasti.” Neverjetno in nazorno se zdi, da je srečanje v Badnu napredovalo do te mere, da je bila celo pravica in urad podeljevanja zakramentov pripisana posvetni oblasti. Članki, ki so bili nepremišljeno napisani glede zakramenta zakona v Kristusu in Cerkvi, se vsekakor nagibajo v to smer, kakor tudi podpora sklepanju mešanih zakonskih zvez. Zahteva, da katoliški duhovniki blagoslavljajo te zakonske zveze, pri tem pa ne upoštevajo verskih razlik med zakoncema, in grožnje s kaznijo za tiste, ki tega nočejo storiti, ponazarjajo to težnjo.
- Te stvari bi bilo treba obsoditi, ker civilna oblast sprejema zakone o obhajanju božansko določenega zakramenta in si drzne ukazovati duhovnikom v tako resni zadevi. Še bolj pa bi jih bilo treba grajati, ker spodbujajo absurdno in brezbožno idejo, ki jo imenujejo “indiferentizem”; dejansko so od nje odvisni kot od nujne. Poleg tega nasprotujejo katoliški resnici in cerkvenemu nauku, ki prepoveduje mešane zakonske zveze kot sramotne zaradi občestva v svetih stvareh in zaradi resne nevarnosti sprevrženosti katoliškega zakonca in sprevržene vzgoje bodočih otrok. Prav tako Cerkev nikoli ni podelila svobodne moči za sklenitev takšne zakonske zveze, če niso bili dodani pogoji, ki bi preprečevali vzroke za nevarnost in izkrivljenost.
- Jezus Kristus je svoji Cerkvi podelil najvišjo oblast upravljanja vere in vodenja krščanske družbe. Ta ni podvržena civilni oblasti. Apostol v pismu Efežanom uči, da je Kristus to cerkveno oblast vzpostavil v korist edinosti. In kaj je ta edinost, če za celotno Cerkev ni zadolžena ena oseba, ki jo varuje in združuje vse njene člane v eni izpovedi vere ter jih povezuje v eno vez ljubezni in občestva? Modrost božanskega Zakonodajalca je odredila, da se nad vidno telo postavi vidna glava, da bi “ko bi bila tako vzpostavljena, bila odstranjena možnost delitev”. Zato, čeprav za vse škofe, ki jih je Sveti Duh postavil za upravitelje Božje Cerkve, velja skupno dostojanstvo in je v zadevah ranga vendarle enaka moč, v hierarhiji nimajo vsi enakega položaja in nimajo vsi enakega obsega pristojnosti. Če uporabimo besede svetega Leona Velikega; “Med svetimi apostoli je obstajala podobnost časti, a razlika v moči: čeprav je bila izvolitev vseh enaka, je bila le enemu dana prednost med drugimi … ker je Gospod hotel, da zakrament evangeljske dolžnosti pripada službi apostolov; zato ga je postavil predvsem v svetega Petra, glavo vseh apostolov.” To je med vsemi apostoli podelil samo Petru, ko mu je obljubil ključe nebeškega kraljestva in mu zaupal dolžnost hranjenja Gospodovih ovac in jagnjet ter dolžnost krepitve bratov. Želel je, da se to razširi tudi na Petrove naslednike, ki jih je z enako pravico postavil nad Cerkev. To je bilo vedno trdno in enotno mnenje vseh katoličanov. Cerkvena dogma je, da ima papež, naslednik svetega Petra, ne le častni primat, ampak tudi primat oblasti in jurisdikcije nad celotno Cerkvijo. V skladu s tem so mu škofje podrejeni.
- Po besedah svetega Leona, ki še naprej govori o Svetem sedežu Petra: “Potrebno je, da se Cerkev po vsem svetu združi in drži središča katoliške edinosti in cerkvenega občestva, tako da bi vsak, ki si drzne odstopiti od Petrove edinosti, razumel, da ni več udeležen pri božanski skrivnosti.” Sveti Hieronim dodaja: “Kdor jé jagnje zunaj te hiše, je nesvet. Tisti, ki niso bili v Noetovi barki, so umrli v potopu.” Tako kot tisti, ki se ne zbira s Kristusom, tako tudi tisti, ki se ne zbira s Kristusovim namestnikom na zemlji, očitno razprši. Kako se lahko nekdo, ki uničuje sveto oblast Kristusovega namestnika in krši njegove pravice, zbira z njim? Prav zaradi teh pravic je papež središče edinosti, ima primat v redu in jurisdikciji ter vso moč vzgajanja, vladanja in upravljanja vesoljne Cerkve.
- S solzami v očeh priznavamo, da je bil na srečanju v Badnu opravljen poskus, da bi to dosegli. Samo papež in noben škof nima pravice, da prenese dneve, ki jih je Cerkev določila za praznovanje praznikov in obhajanje postov, in da razveljavi zapoved udeležbe pri maši. To je bilo jasno določeno v konstituciji Auctorem fidei, ki jo je naš predhodnik Pij VI. objavil 28. avgusta 1794 proti piarovcem.
- Postavke, ki jih vsebujejo badenski členi, so v nasprotju s tem in so veliko bolj škodljive, saj glede vprašanja discipline pridržujejo pravico civilni oblasti. Poseben privilegij, da izvzame verske skupnosti, ki živijo po pravilih, iz pristojnosti škofov in te skupnosti neposredno podredi sebi, pripada papežu – to pravico so papeži uporabljali od najstarejših časov. Členi Badenske konvencije to pravico kratijo. Ne omenjajo, da bi bilo treba prositi in pridobiti dovoljenje Svetega sedeža. Tako se lahko posvetna oblast loti načrtov, s katerimi bi po odpravi izjeme za samostanske redove v Švici redovne kongregacije podredili oblasti redovnih škofov.
- Temu bi morali dodati tiste stvari, za katere navajajo, da so bile odobrene v zvezi s pravicami škofov. Če te stvari poglobljeno preučimo in se sklicujemo na načela, iz katerih izhajajo členi, sprejeti na konferenci v Badnu, se zdi, da potrjujejo, da jurisdikcije škofov ne more in ne sme nihati vrhovna oblast papeža. Prav tako ne bi smela biti omejena s kakršnimi koli omejitvami. Prav tako ne bi smeli izpustiti tistih stvari, ki so bile predlagane v zvezi bodisi s postavitvijo metropolitanskega sedeža bodisi z združitvijo nekaterih od teh škofij z drugo katedralno cerkvijo, ki se nahaja zunaj meja Švice. Pravice Svetega sedeža v tej zadevi niso bile upoštevane. Tako je civilna oblast ravnala, kot da bi bila pri teh resnih vprašanjih popolnoma svobodna, da bi po svoji pravici vzpostavila stvari, za katere je menila, da so koristne za duhovne potrebe ljudi. Prehajamo še mnoge druge stvari, ki bi bile preveč utrujajoče, da bi jih naštevali posamično. Vendar pa povzročajo veliko škodo temu Petrovemu sedežu ter ogrožajo, kršijo in zaničujejo njegovo dostojanstvo in avtoriteto.
- Ker so razmere takšne in se Cerkev sooča s tako velikim in odkritim kršenjem zdravega nauka in cerkvenih pravic ter s tako veliko in resno nevarnostjo za katoliško stvar v teh krajih, se nam je spodobilo, da smo kmalu po izvedbi srečanja v Badnu s te svete gore povzdignili svoj glas in vsem, ki so sodelovali na konferenci, odkrito kritizirali, očitali in obsodili te članke. Svojo odločitev o njihovi hudobiji smo do zdaj odlagali, ker smo upali, da jih bodo tisti, ki upravljajo civilne zadeve, popolnoma zavrnili in obsodili. Zadeva se večinoma ni uresničila v skladu z Našim pričakovanjem. Nasprotno, Mi smo z veliko žalostjo izvedeli, da so bili sprejeti zakoni, ki so te člene potrdili in jih zaščitili z javnim odlokom.
- V Naši vlogi učitelja in univerzalnega zdravnika bi morali vestno paziti, da ne bi kdo zaradi Našega ravnanja prišel v zmoto in sklepal, da členi badenskega shoda niso v nasprotju z naukom in disciplino Cerkve. Vemo, da ne moremo več oklevati ali molčati. Ker gre za zelo resno zadevo, smo te člene podvrgli skrbnemu pregledu. Slišali smo nasvete in prejeli mnenja kardinalov Svete rimske cerkve ter po svoji volji in z zanesljivim znanjem skrbno preučili celotno zadevo. S polnostjo apostolske moči smo omenjene člene badenskega zasedanja pokarali in obsodili, ker vsebujejo napačne, nepremišljene in zmotne trditve; ker zmanjšujejo pravice Svetega sedeža, rušijo vladavino Cerkve in njeno božjo ustavo ter podrejajo cerkveno službo posvetni nadvladi; in ker izhajajo iz obsojenih izhodišč. Odrejamo, da jih je treba za vedno šteti za obsojene.
- Medtem ko nameravamo zaradi Naše apostolske dolžnosti na te stvari odkrito opozoriti, nam preostane, da z očetovsko naklonjenostjo spregovorimo vam, ki ste prevzeli del njegovega upravljanja, katerega polnost nam je Knez pastirjev zaupal. Kako velike preizkušnje pritiskajo na Naše srce med številnimi nadlogami, ki v teh slabih časih oblegajo Katoliško cerkev! Doživeli smo veliko žalost, zlasti zaradi stvari, ki so bile pred kratkim drzno poskušene. Dovolj bi moralo biti, da na to usmerimo vašo pozornost, in ne bi bilo treba razlagati podrobnosti.
- V Naši žalosti ne smemo zanemariti omembe, da nam je to, kar ste storili pri varovanju katoliške zadeve in skrbi za odrešenje črede, zaupane vaši oskrbi, prineslo veliko tolažbo. Zato se zahvaljujemo Očetu usmiljenja in Bogu vse tolažbe, ki nas je z vami tolažil, ko nas je stiskala takšna stiska. Vzbuditi moramo vašo predanost. Spodbujamo vas, da se z večjo gorečnostjo borite za Božjo stvar in Cerkev, saj so sovražnikovi napadi vse hujši. Vaša dolžnost je, da se postavite kot zid, da ne bo mogoče postaviti drugega temelja kot tistega, ki je bil že položen. Vaša dolžnost je tudi, da ohranjate vero neomadeževano. Obstaja še eno sveto zaupanje, ki ga morate odločno braniti, in sicer svete zakone, s katerimi Cerkev določa svojo disciplino, in pravice tega apostolskega sedeža. Zato ravnajte v skladu s položajem, ki ga zasedate, v skladu z dostojanstvom, ki vam pripada, v skladu z avtoriteto, ki ste jo prejeli, v skladu z zakramentom, s katerim ste se zavezali v slovesnem posvečenju. Odenite meč duha, ki je Božja beseda. Obsojajte, prosite, grajajte z vso potrpežljivostjo in učenjem. Delajte in se borite za katoliško vero, za božjo oblast in zakone Cerkve, za Petrov sedež ter njegovo dostojanstvo in pravice, “da ne bi ostali na varnem samo tisti, ki so pošteni, ampak tudi, da bi bili tisti, ki so jih zapeljali, poklicani nazaj iz zmote”.
- Poleg tega, da bi želeni izid izhajal iz teh skrbi in del, ki so jih prevzeli Naši častitljivi bratje, nagovarjamo tudi tiste med vami, ki ste služabniki zakramentov, pastirji duš in oznanjevalci božje besede. Vaša dolžnost je, da ste z njimi popolnoma združeni v volji, da se vžigate z isto gorečnostjo in da ste z njimi usklajeni pri tem delu, da bi bilo ljudstvo zaščiteno pred vsako nevarnostjo zmote in okužbe. Potrudite se, da bodo vsi mislili enako in da nihče ne bo dovolil, da bi ga čudni nauki zapeljali na kriva pota. Vsak naj se izogiba profanim novostim, naj se drži katoliške vere ter se podredi moči in oblasti Cerkve. Vsakdo naj se vedno močneje veže na to stolico, ki jo je močan Jakobov Odrešenik postavil kot železen steber in bronast zid proti sovražnikom vere. Te sovražnike bi morali sprejeti kot ljudi, ki jih je treba vzgajati v Kristusovem zakonu in zakonu Cerkve.
- Očitno bi moralo biti, da je treba posvetno oblast in tiste zakone, ki jih je izdala glede blaginje civilne družbe, ubogati ne le zaradi strahu pred jezo, ampak tudi zaradi vesti. Nikoli pa zaradi tega ni dovoljeno sramotno opuščati vere. Ker so duhovi ljudi tako vzgojeni, menite, da je vaše delo namenjeno tako miru državljanov kot blaginji Cerkve; teh dveh stvari ni mogoče ločiti ene od druge.
- Naj usmiljeni Bog, od katerega prihaja vsak popoln dar, izpolni te naše želje. Naj bo Naš apostolski blagoslov, ki ga z ljubeznijo podeljujemo vam, častitljivi bratje, Našim bratom v Gospodu in vernikom, znamenje dobrih stvari, ki si jih goreče želimo za ta del katoliške črede.
Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 17. maja 1835, v petem letu našega pontifikata.
