Obsodba trgovine s sužnji
Papež Gregor XVI. – 1839
Postavljeni na vrh apostolske oblasti in, čeprav brez zaslug, na mestu Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki je, ker je po največji ljubezni postal človek, sklenil umreti za odrešenje sveta, smo presodili, da sodi k naši pastoralni skrbi, da se potrudimo in odvrnemo vernike od nečloveške trgovine s sužnji črncev in vseh drugih ljudi. Odkar se je po svetu, predvsem med kristjani, razširila luč evangelija, so ti nesrečni ljudje, ki so v tako velikem številu in predvsem zaradi posledic vojn padli v zelo kruto suženjstvo, gotovo doživeli olajšanje svoje usode. Apostoli, ki jih je navdihoval božji Duh, so, resnici na ljubo, same sužnje spodbujali, naj ubogajo svoje gospodarje po mesu, kot da bi ubogali Kristusa, in naj iskreno izpolnjujejo božjo voljo; gospodarjem pa so naročili, naj se do sužnjev vedejo lepo, naj jim dajejo, kar je pravično in pošteno, in naj se vzdržijo groženj, saj vedo, da je skupni gospodar njih in sužnjev v nebesih in da pri njem ni razlik med ljudmi.
Ker pa je evangeljski zakon vsesplošno in resno zapovedoval iskreno ljubezen do vseh in glede na to, da je naš Gospod Jezus Kristus izjavil, da ima za storjeno ali zavrnjeno vse, kar je dobrega in usmiljenega storjeno ali zavrnjeno malim in potrebnim, iz tega seveda sledi, ne le da bi morali kristjani za svoje brate šteti svoje sužnje in predvsem krščanske sužnje, ampak da bi se bolj nagibali k temu, da bi osvobodili tiste, ki si to zaslužijo; kar je bilo v navadi početi predvsem ob velikonočnih praznikih, kot nam pravi Gregor iz Nise. Ni manjkalo kristjanov, ki so se zaradi goreče ljubezni “sami vrgli v suženjstvo, da bi odrešili druge”, in o številnih primerih, ki jih je spoznal naš predhodnik Klement I., zelo svetega spomina, izjavlja, da so mu bili znani. Sčasoma, ko se je megla poganskega praznoverja bolj razpršila in so se po zaslugi vere, ki je delovala z ljubeznijo, omehčale navade barbarskih ljudi, je končno prišlo do tega, da v večjem številu krščanskih narodov že nekaj stoletij ni več sužnjev. Toda – to pravimo z globoko žalostjo – med verniki so se pozneje našli ljudje, ki so se v osamljenih in oddaljenih deželah, sramotno zaslepljeni z željo po nizkotnem zaslužku, brez oklevanja odločili, da bodo Indijance, črnce in druga nesrečna ljudstva spravili v suženjstvo, ali pa so z uvajanjem ali razvijanjem trgovine s tistimi, ki so jih drugi naredili za sužnje, podpirali njihovo nedostojno početje. Seveda številni rimski papeži slavnega spomina, naši predhodniki, v skladu s svojimi dolžnostmi niso pozabili strogo obsoditi tega načina delovanja kot nevarnega za duhovno blaginjo tistih, ki se ukvarjajo s tem prometom, in sramote za krščansko ime; predvidevali so, da se bo zaradi tega neverna ljudstva vedno bolj krepila v svojem sovraštvu do prave vere.
Prav na te prakse je usmerjeno apostolsko pismo Pavla III. z žigom ribiča, dano 29. maja 1537 in naslovljeno na kardinala nadškofa v Toledu, nato pa še eno, podrobnejše pismo, ki ga je Urban VIII. 22. aprila 1639 naslovil na Collector Jurium apostolske zbornice na Portugalskem. V slednjem so strogo in posebej obsojeni tisti, ki bi si drznili “spraviti v suženjstvo Indijance vzhodne in južne Indije”, jih prodati, kupiti, zamenjati ali podariti, ločiti od žena in otrok, jim odvzeti blago in lastnino, jih voditi ali prevažati v druge regije, ali jim na kakršen koli način odvzeti svobodo, jih obdržati v suženjstvu ali dajati nasvete, pomoč, naklonjenost in sodelovanje tistim, ki tako ravnajo, ne glede na izgovor ali opravičilo, ali ki razglašajo in učijo, da je tak način ravnanja dovoljen, in na kakršen koli način sodelujejo pri navedenih dejanjih.
Benedikt XIV. je potrdil in obnovil kazni zgoraj omenjenih papežev v novem apostolskem pismu, ki ga je 20. decembra 1741 naslovil na škofe Brazilije in nekaterih drugih regij ter v njem v isti namen spodbudil skrbnost samih guvernerjev. Drugi od naših predhodnikov, pred Benediktom XIV., Pij II., ko se je za njegovega življenja portugalska oblast širila na Novo Gvinejo, je 7. oktobra 1462 škofu, ki je odhajal v to deželo, poslal pismo, v katerem škofu samemu ne daje le sredstev, da bi tam bolj uspešno opravljal sveto službo, ampak ob isti priložnosti resno opozarja kristjane, ki bi morali novince spraviti v suženjstvo.
V našem času je Pij VII., ki ga je gnal isti verski in dobrodelni duh kot njegove predhodnike, goreče posredoval pri tistih, ki so imeli oblast, da bi zagotovil, da bi se trgovina s sužnji vsaj med kristjani prenehala. Kazni in skrb, ki so jo namenjali naši predhodniki, so z Božjo pomočjo v nemajhni meri prispevali k zaščiti Indijancev in drugih omenjenih ljudstev pred krutostjo napadalcev ali pohlepom krščanskih trgovcev, vendar pa uspeh ni bil tako velik, da bi se Sveti sedež lahko veselil popolnega uspeha svojih prizadevanj v tej smeri; saj trgovino s sužnji, čeprav se je v več okrožjih zmanjšala, še vedno prakticirajo številni kristjani. Zato v želji, da bi odstranili takšno sramoto z vseh krščanskih narodov, po temeljitem premisleku o celotnem vprašanju in po nasvetu mnogih naših častitljivih bratov kardinalov Svete rimske cerkve ter po sledeh naših predhodnikov opozarjamo in v Gospodu iskreno opominjamo verne kristjane vseh stanov, da si v prihodnje nihče ne bi upal nikogar ovajati, ga oropati njegovega premoženja, spraviti v suženjstvo ali dajati pomoč in naklonjenost tistim, ki se predajajo tem praksam, ali izvajati tisti nečloveški promet, s katerim črnce, kot da niso ljudje, ampak živali, potem ko so jih na kakršen koli način spravili v suženjstvo, brez kakršne koli razlike, v nasprotju s pravicami pravičnosti in človečnosti, kupujejo, prodajajo in jih včasih posvečajo najtežjemu delu. Poleg tega se v upanju na dobiček prvim lastnikom črncev predlagajo nakupi, kar v teh regijah povzroča nesoglasja in skoraj nenehne spore.
Na podlagi naše apostolske oblasti torej obsojamo vse zgoraj omenjene prakse kot popolnoma nevredne krščanskega imena. Z isto avtoriteto formalno prepovedujemo in strogo ukazujemo vsem cerkvenim ali laičnim osebam, da bi si drznile zagovarjati trgovanje s črnci kot dovoljeno, ne glede na to, pod kakšnim izgovorom ali pretvezo, ali da bi na kakršen koli način javno ali zasebno objavljale ali poučevale mnenja, ki so v nasprotju s tem, kar smo navedli v tem apostolskem pismu.
