BULA PAPEŽA PIJA II.
- JANUAR 1460
Pij škof, služabnik Božjih služabnikov, za večni spomin na to zadevo.
- V našem času se je pojavila zavržna in v prejšnjih stoletjih nezaslišana zloraba, namreč da si mnogi ljudje, prežeti z duhom upora, drznejo pritožiti na bodoči koncil rimskega papeža, vikarja Jezusa Kristusa, ki mu je bilo v osebi blaženega Petra rečeno: “Pasi moje ovce” in “Karkoli boš zvezal na zemlji, bo zvezano tudi v nebesih”. Tega ne počnejo zato, ker bi si želeli dobiti razumnejšo sodbo, temveč zato, da bi se izognili posledicam svojih grehov, in vsakdo, ki ni nepoznavalec zakonov, lahko ugotovi, kako zelo je to v nasprotju s svetimi kanoni in kako škodljivo za krščansko skupnost. Kajti – če odmislimo druge stvari, ki najbolj očitno nasprotujejo tej pokvarjenosti – komu se ne bi zdelo smešno, ko se sklicujejo na to, česar ni in za čas katerega prihodnjega obstoja nihče ne ve? Revne na različne načine zatirajo močnejši, zločini ostajajo nekaznovani, prestopnikom se dopušča svoboda, vsa cerkvena disciplina in hierarhični red pa sta zmedena.
- V želji, da bi iz Kristusove Cerkve pregnali ta škodljivi strup, poskrbeli za odrešenje vseh, ki so nam bili zaupani, in da bi iz ovčjega hleva našega Odrešenika odvrnili vse razloge za škandal, zato po nasvetu vseh prelatov in pravnikov božjega in človeškega prava, ki se držijo kurije, ter na podlagi našega zanesljivega znanja obsojamo tovrstne pritožbe; in jih obsojamo kot zmotne in zavržne, jih odpravljamo in popolnoma razveljavljamo, če bi se odkrile kakršne koli take pritožbe, ki so trenutno ohranjene, ter izjavljamo in določamo, da so – kot nekaj ničnega in škodljivega – nepomembne. Zato zapovedujemo, da si nihče ne bo upal pod kakršno koli pretvezo vložiti takšno pritožbo na naše odredbe, sodbe ali ukaze in na odredbe naših naslednikov ali se držati takšnih pritožb, ki so jih vložili drugi, ali jih na kakršen koli način uporabiti.
- Če kdo, ne glede na to, kakšen je njegov status, čin, red ali položaj, tudi če ga krasi cesarsko, kraljevsko ali papeško dostojanstvo, po preteku dveh mesecev od dneva objave te bule v Apostolski pisarni to prekrši, bo “ipso facto” obsojen na anatemo, od katere ga lahko odreši le rimski papež, in to pod smrtno kaznijo. Za univerzo ali korporacijo velja cerkveni interdikt; kljub temu pa korporacije in univerze, tako kot zgoraj omenjene in vse druge osebe, doletijo kazni in obsodbe, ki jih poznajo prestopniki, ki so zagrešili “crimen laesae maiestatis”, in pospeševalci heretične pokvarjenosti. Poleg tega se z enako kaznijo kaznujejo tudi pisarji in priče, ki bodo priča tovrstnim dejanjem, in na splošno vsi, ki bodo zavestno dajali nasvete, pomoč ali usluge takim pritožnikom.
Zato nikomur ni dovoljeno, da bi z drznim sprevračanjem kršil ali nasprotoval tej listini naše volje, s katero smo obsodili, pokarali, odpravili, razveljavili, odredili, razglasili in odredili zgoraj omenjeno. Če pa bi kdo poskušal to storiti, naj ve, da si bo nakopal ogorčenje vsemogočnega Boga ter svetih Petra in Pavla, njegovih apostolov.
Dano v Mantovi, leta 1460 Gospodovega vnebovzetja, petnajsti dan pred kalendami februarja, v drugem letu našega pontifikata.