Humani Generis

O izvoru človeka

Papež Pij XII. – 1950

Našim častitljivim bratom, patriarhom, primasom, nadškofom, škofom in drugim lokalnim redovnikom, ki uživajo mir in občestvo s Svetim sedežem.

Častitljivi bratje, pozdrav in apostolski blagoslov

1. Nesoglasja in zmote med ljudmi glede moralnih in verskih vprašanj so vedno povzročale globoko žalost vsem dobrim ljudem, predvsem pa pravim in zvestim sinovom Cerkve, zlasti danes, ko vidimo, da so načela krščanske kulture napadena z vseh strani.

2. Ni presenetljivo, da so takšna nesoglasja in napake vedno obstajale zunaj Kristusovega ovčjega krdela. Kajti čeprav, absolutno gledano, človeški razum s svojo naravno močjo in svetlobo lahko pride do resničnega in gotovega spoznanja o edinem osebnem Bogu, ki s svojo previdnostjo bdi nad svetom in ga upravlja, in tudi do naravnega zakona, ki ga je Stvarnik zapisal v naša srca, še vedno obstaja nemalo ovir, ki razumu preprečujejo učinkovito in plodno uporabo njegove naravne sposobnosti. Resnice, ki so povezane z Bogom ter odnosi med Bogom in ljudmi, popolnoma presegajo razumski red in zahtevajo samoodpovedovanje in samoodpovedovanje, da bi se lahko uresničile in vplivale na praktično življenje. Človeški razum pri spoznavanju takšnih resnic ovirajo tako delovanje čutov in domišljije kot slabe strasti, ki izhajajo iz izvirnega greha. Zato se ljudje v takih zadevah zlahka prepričajo, da je tisto, česar ne želijo verjeti, napačno ali vsaj dvomljivo.
3. Zaradi tega je treba imeti božje razodetje za moralno potrebno, da bi tiste verske in moralne resnice, ki po svoji naravi v sedanjem stanju človeškega rodu niso izven dosega razuma, vsi ljudje zlahka spoznali s trdno gotovostjo in brez vsake zmote[1].
4. Poleg tega ima človeška pamet včasih težave pri oblikovanju sodbe o verodostojnosti katoliške vere, ne glede na številna čudovita zunanja znamenja, ki jih je dal Bog in ki zadostujejo, da bi zgolj z naravno lučjo razuma z gotovostjo dokazali božanski izvor krščanske vere. Človek namreč lahko zaradi predsodkov, strasti ali slabe vere zavrača in se upira ne le dokazom zunanjih dokazov, ki so na voljo, temveč tudi spodbudam dejanske milosti.
5. Če kdo preuči stanje zunaj krščanskega krdela, bo zlahka odkril glavne smeri, ki jim sledi nemalo učenih ljudi. Nekateri nepremišljeno in nerazsodno menijo, da evolucija, ki niti na področju naravoslovja ni bila v celoti dokazana, pojasnjuje izvor vsega tega, in drzno podpirajo monistično in panteistično mnenje, da je svet v nenehnem razvoju. Komunisti so se z veseljem podpisali pod to mnenje, da bi lahko, ko bodo človeške duše prikrajšane za vsako idejo o osebnem Bogu, še učinkoviteje branili in širili svoj dialektični materializem.
6. Takšna izmišljena načela evolucije, ki zavračajo vse, kar je absolutno, trdno in nespremenljivo, so utrla pot novi napačni filozofiji, ki je v konkurenci idealizma, imanentizma in pragmatizma dobila ime eksistencializem, saj se ukvarja le z obstojem posameznih stvari in zanemarja vsakršno upoštevanje njihovih nespremenljivih bistev.
7. Obstaja tudi neki historizem, ki pripisuje vrednost samo dogodkom človekovega življenja in tako na ravni filozofskih spekulacij kot še posebej krščanskih dogem spodkopava temelje vsake resnice in absolutnega zakona.
8. V vsej tej zmedi mnenj nam je v tolažbo, da nekdanji privrženci racionalizma danes pogosto želijo vrniti k izviru božansko posredovane resnice ter priznati in izpovedati Božjo besedo, kakor jo vsebuje Sveto pismo, kot temelj verskega nauka. Toda hkrati je obžalovanja vredno, da nemalo izmed njih, kolikor trdneje sprejemajo Božjo besedo, toliko bolj zmanjšujejo vrednost človeškega razuma in kolikor bolj povzdigujejo avtoriteto Boga Razodevalca, toliko bolj ostro zavračajo učiteljski urad Cerkve, ki jo je Kristus, naš Gospod, ustanovil za ohranjanje in razlago Božjega razodetja. Takšna drža ni le v očitnem nasprotju s Svetim pismom, ampak jo kot napačno kaže tudi izkušnja. Pogosto se namreč tisti, ki se ne strinjajo z resnično Cerkvijo, odkrito pritožujejo nad svojim nestrinjanjem v zadevah dogem in tako nehote pričajo o nujnosti žive učiteljske oblasti.
9. Katoliški teologi in filozofi, katerih resna dolžnost je, da branijo naravno in nadnaravno resnico ter jo vcepljajo v srca ljudi, si zdaj ne morejo privoščiti, da bi ta bolj ali manj zmotna mnenja prezrli ali zanemarili. Raje morajo te iste teorije dobro razumeti, tako zato, ker se bolezni ne zdravijo pravilno, če niso pravilno diagnosticirane, kot zato, ker je včasih tudi v teh napačnih teorijah vsebovana določena količina resnice, in končno zato, ker te teorije izzivajo bolj subtilno razpravo in vrednotenje filozofskih in teoloških resnic.
10. Če bi si filozofi in teologi prizadevali le za to, da bi iz skrbnega preučevanja teh naukov pridobili takšno korist, ne bi bilo razloga za kakršno koli posredovanje Učiteljske oblasti Cerkve. Vendar čeprav vemo, da se katoliški učitelji na splošno izogibajo tem napakam, je vendarle očitno, da se nekateri danes, tako kot v apostolskih časih, v želji po novostih in v strahu, da bi jih imeli za nepoznavalce najnovejših znanstvenih spoznanj, poskušajo umakniti od svete Učiteljske oblasti in so zato v nevarnosti, da se postopoma oddaljijo od razodete resnice in da s seboj v zmoto potegnejo tudi druge.
11. Opaziti je še eno nevarnost, ki je toliko resnejša, ker je bolj skrita pod masko kreposti. Veliko je takih, ki jih ob obžalovanju nesoglasij med ljudmi in intelektualne zmede zaradi nepremišljene gorečnosti za duše žene velika in goreča želja, da bi odpravili pregrado, ki ločuje dobre in poštene ljudi; ti zagovarjajo “eirenizem”, po katerem si z odlaganjem vprašanj, ki ločujejo ljudi, prizadevajo ne le združiti moči, da bi odbili napade ateizma, ampak tudi uskladiti stvari, ki si nasprotujejo na področju dogem. In kot so se v prejšnjih časih nekateri spraševali, ali ni tradicionalna apologetika Cerkve prej ovira kot pomoč pri pridobivanju duš za Kristusa, tako so danes nekateri dovolj predrzni, da se resno sprašujejo, ali bi bilo treba teologijo in teološke metode, kakršne z odobritvijo cerkvene oblasti najdemo v naših šolah, ne le izpopolniti, ampak tudi popolnoma reformirati, da bi tako spodbudili učinkovitejše širjenje Kristusovega kraljestva po vsem svetu med ljudi vseh kultur in verskih prepričanj.
12. Če bi bil njihov cilj le prilagajanje cerkvenega pouka in metod sodobnim razmeram in zahtevam z uvedbo nekaterih novih razlag, bi bilo komaj kaj razloga za zaskrbljenost. Toda zdi se, da nekateri zaradi navdušenja nad nepremišljenim “eirenizmom” kot oviro za obnovo bratske zveze obravnavajo stvari, ki temeljijo na zakonih in načelih, ki jih je dal Kristus, in prav tako na ustanovah, ki jih je ustanovil on, ali ki so obramba in podpora celovitosti vere in katerih odstranitev bi povzročila združitev vseh, vendar le njihovo uničenje.
13. Ta nova mnenja, ne glede na to, ali izvirajo iz zavržne želje po novosti ali iz hvalevrednega vzgiba, niso vedno predstavljena v enaki meri, z enako jasnostjo ali z enakimi izrazi, niti niso vedno soglasno sprejeta s strani njihovih avtorjev. Teorije, ki jih danes nekateri postavljajo precej prikrito, ne brez previdnosti in razlikovanja, jutri odkrito in brez zadržkov razglašajo drugi, bolj drzni, kar pri mnogih, zlasti med mladimi duhovniki, povzroči škandal in škodi cerkveni avtoriteti. Čeprav so v svojih objavljenih delih navadno previdnejši, se bolj odkrito izražajo v spisih, namenjenih zasebnemu kroženju, ter na konferencah in predavanjih. Poleg tega se ta mnenja ne širijo le med člani duhovščine ter v semeniščih in verskih ustanovah, ampak tudi med laiki, zlasti med tistimi, ki se ukvarjajo s poučevanjem mladih.
14. V teologiji nekateri želijo pomen dogem zmanjšati na minimum; in same dogme osvoboditi terminologije, ki se je v Cerkvi že zdavnaj uveljavila, in filozofskih konceptov, ki jih imajo katoliški učitelji, da bi se pri razlagi katoliškega nauka vrnili k načinu govora, ki ga uporabljajo v Svetem pismu in cerkveni očetje. Gojijo upanje, da se bo dogma, ko bo osvobojena elementov, za katere menijo, da so zunaj božjega razodetja, ugodno primerjala z dogmatičnimi mnenji tistih, ki so ločeni od enotnosti Cerkve, in da bodo na ta način postopoma prišli do vzajemne asimilacije katoliške dogme z nazori disidentov.
15. Poleg tega trdijo, da bo, ko bo katoliški nauk zreduciran na to stanje, najden način za zadovoljevanje sodobnih potreb, ki bo omogočal, da se dogme izražajo tudi s pojmi sodobne filozofije, bodisi imanentizma, idealizma, eksistencializma ali kateregakoli drugega sistema. Nekateri bolj drzni trdijo, da je to mogoče in treba storiti, ker menijo, da skrivnosti vere nikoli niso izražene z resnično ustreznimi pojmi, temveč le s približnimi in vedno spremenljivimi pojmi, v katerih je resnica do neke mere izražena, vendar je nujno popačena. Zato se jim ne zdi absurdno, ampak povsem nujno, da teologija nadomešča stare pojme z novimi v skladu z različnimi filozofijami, ki jih sčasoma uporablja kot svoja orodja, tako da človeško izraža božje resnice na različne načine, ki so si celo nekoliko nasprotni, a še vedno enakovredni, kot pravijo. Dodajajo, da je zgodovina dogem sestavljena iz poročanja o različnih oblikah, v katere je bila odeta razodeta resnica, oblikah, ki so si sledile v skladu z različnimi nauki in mnenji, ki so se pojavili v teku stoletij.
16. Iz tega, kar smo že povedali, je razvidno, da takšne predpostavke ne le vodijo k temu, kar imenujejo dogmatični relativizem, ampak da ga dejansko vsebujejo. Prezir do nauka, ki se ga običajno uči, in izrazi, s katerimi se izraža, so mu močno naklonjeni. Vsi se zavedamo, da je terminologijo, ki se uporablja v šolah, in celo tisto, ki jo uporablja Učiteljska oblast same Cerkve, mogoče izpopolniti in dodelati; vemo tudi, da Cerkev sama ni vedno uporabljala istih izrazov na enak način. Očitno je tudi, da Cerkev ne more biti vezana na vsak filozofski sistem, ki je obstajal kratek čas. Kljub temu stvari, ki so jih s skupnimi prizadevanji sestavili katoliški učitelji v teku stoletij, da bi dosegli določeno razumevanje dogem, zagotovo ne temeljijo na tako šibkih temeljih. Te stvari temeljijo na načelih in pojmih, izpeljanih iz resničnega poznavanja ustvarjenih stvari. V procesu sklepanja je to znanje kot zvezda po Cerkvi dalo človeškemu umu razsvetljenje. Zato ni presenetljivo, da so nekatere od teh pojmov ekumenski koncili ne le uporabljali, ampak so jih celo sankcionirali, tako da je od njih napačno odstopati.
17. Od tod tudi zanemarjanje, zavračanje ali razvrednotenje tako številnih in tako velikih virov, ki so bili tolikokrat zasnovani, izraženi in izpopolnjeni z večnim delom ljudi, obdarjenih z nič kaj navadno nadarjenostjo in svetostjo, ki so delali pod budnim nadzorom svetega učiteljstva ter z lučjo in vodstvom Svetega Duha, da bi vedno natančneje podali resnice vere, da bi to počeli zato, da bi te stvari nadomestili z domnevnimi pojmi in z nekaterimi brezobličnimi in nestabilnimi načeli nove filozofije, načeli, ki so kot poljske rože danes v obstoju in jutri umrejo; to je največja nepremišljenost in nekaj, kar bi samo dogmo spremenilo v trstiko, ki jo stresa veter. Prezir do izrazov in pojmov, ki jih običajno uporabljajo sholastični teologi, sam po sebi vodi v slabitev tistega, kar imenujejo spekulativna teologija, disciplina, za katero ti možje menijo, da je brez prave gotovosti, ker temelji na teološkem sklepanju.
18. Žal ti zagovorniki novosti zlahka preidejo od zaničevanja sholastične teologije k zanemarjanju in celo zaničevanju Učiteljske oblasti same Cerkve, ki tako avtoritativno odobrava sholastično teologijo. To Učiteljsko oblast predstavljajo kot oviro za napredek in oviro na poti znanosti. Nekateri nekatoličani jo imajo za nepravično omejitev, ki nekaterim bolj usposobljenim teologom preprečuje, da bi reformirali svoj predmet. In čeprav mora biti ta sveta Učiteljska oblast v zadevah vere in morale za vse teologe najbližje in splošno merilo resnice, saj ji je Kristus, naš Gospod, zaupal celotno izročilo vere – Sveto pismo in Božje izročilo -, ki ga je treba ohranjati, varovati in razlagati, vendar je dolžnost, ki jo imajo verniki, da bežijo tudi pred zmotami, ki se bolj ali manj približujejo hereziji, in v skladu s tem “ohranjajo tudi konstitucije in dekrete, s katerimi je Sveti sedež prepovedal in prepovedal takšna slaba mnenja”,[2] včasih tako malo znana, kot da je ne bi bilo. Kar je v encikličnih pismih rimskih papežev razloženo o naravi in ustroju Cerkve, nekateri namerno in po navadi zanemarjajo, da bi dali veljavo nekemu nejasnemu pojmu, ki naj bi ga našli pri starih očetih, zlasti pri Grkih. Papeži, trdijo, ne želijo razsojati o tem, kar je predmet spora med teologi, zato se je treba sklicevati na zgodnje vire, nedavne konstitucije in odloke Učujoče Cerkve pa je treba razložiti iz spisov starih.
19. Čeprav se te stvari zdijo dobro povedane, še vedno niso brez napak. Res je, da papeži običajno puščajo teologom prosto pot v tistih zadevah, o katerih na različne načine razpravljajo možje z zelo visoko avtoriteto na tem področju; vendar zgodovina uči, da mnoge zadeve, o katerih je bilo prej mogoče razpravljati, zdaj ne dopuščajo več razprave.
20. Prav tako ne smemo misliti, da to, kar je razloženo v encikličnih pismih, samo po sebi ne zahteva soglasja, saj papeži pri pisanju takih pisem ne izvajajo najvišje moči svoje učiteljske oblasti. Te zadeve namreč poučujejo z običajno učiteljsko oblastjo, o kateri je res, da lahko rečemo: “Kdor posluša vas, posluša mene”;[3] in na splošno to, kar je razloženo in vcepljeno v encikličnih pismih, že iz drugih razlogov spada h katoliškemu nauku. Če pa papeži v svojih uradnih dokumentih namenoma izrečejo sodbo o zadevi, ki je bila do tedaj sporna, je očitno, da te zadeve po mišljenju in volji istih papežev ni več mogoče šteti za vprašanje, o katerem bi lahko razpravljali teologi.
21. Res je tudi, da se morajo teologi vedno vračati k virom božjega razodetja: pripada jim namreč, da pokažejo, kako je nauk žive Učiteljske oblasti izrecno ali implicitno mogoče najti v Svetem pismu in izročilu. 4. Poleg tega vsak vir božansko razodetega nauka vsebuje toliko bogatih zakladov resnice, da jih res ni mogoče nikoli izčrpati. Zato teologija s preučevanjem svetih virov ostaja vedno sveža; po drugi strani pa se špekulacija, ki zanemarja globlje raziskovanje zaklada vere, izkaže za neplodno, kot vemo iz izkušnje. Vendar zaradi tega tudi pozitivna teologija ne more biti enakovredna zgolj zgodovinski znanosti. Skupaj z viri pozitivne teologije je namreč Bog svoji Cerkvi dal živo Učiteljsko oblast, da bi razjasnila in pojasnila tisto, kar je v depoju vere vsebovano le nejasno in implicitno. Tega zaklada vere naš božanski Odrešenik ni dal v avtentično razlago vsakemu od vernikov, niti teologom, ampak samo Učiteljski oblasti Cerkve. Če pa Cerkev res izvaja to funkcijo poučevanja, kar se je skozi stoletja pogosto dogajalo, bodisi na običajen bodisi na izreden način, je jasno, kako napačen je postopek, ki bi skušal pojasniti, kar je jasno, s pomočjo tega, kar je nejasno. Dejansko je treba uporabiti povsem nasprotni postopek. Zato je naš predhodnik nesmrtnega spomina Pij IX, ki je učil, da je najplemenitejša naloga teologije pokazati, kako je nauk, ki ga je opredelila Cerkev, vsebovan v virih razodetja, dodal te besede in to z zelo dobrim razlogom: “v tistem smislu, v katerem ga je opredelila Cerkev”.
22. Če se vrnemo k zgoraj omenjenim novim mnenjem, pa nekateri predlagajo ali predlagajo marsikaj celo proti božanskemu avtorstvu Svetega pisma. Nekateri gredo namreč tako daleč, da sprevračajo smisel opredelitve vatikanskega koncila, da je Bog avtor Svetega pisma, in ponovno predlagajo že večkrat obsojeno mnenje, ki trdi, da se imuniteta pred napako nanaša samo na tiste dele Svetega pisma, ki obravnavajo Boga ali moralne in verske zadeve. Zmotno govorijo celo o človeškem smislu Svetega pisma, pod katerim se skriva božanski smisel, za katerega pravijo, da je edini nezmotljivi pomen. Pri razlagi Svetega pisma ne bodo upoštevali analogije vere in izročila Cerkve. Tako ocenjujejo nauk očetov in učiteljstva Cerkve po normi Svetega pisma, ki ga razlaga povsem človeški razum eksegetov, namesto da bi Sveto pismo razlagali po mišljenju Cerkve, ki jo je Kristus, naš Gospod, določil za varuhinjo in razlagalko celotnega zaklada božansko razodete resnice.
23. Poleg tega naj bi po njihovih izmišljenih mnenjih dobesedni smisel Svetega pisma in njegova razlaga, ki so ju pod budnim očesom Cerkve skrbno izdelali številni veliki eksegeti, zdaj popustila novi eksegezi, ki jo oni radi imenujejo simbolna ali duhovna. S to novo eksegezo bi se Stara zaveza, ki je danes v Cerkvi zapečatena knjiga, končno odprla vsem vernikom. S to metodo, pravijo, izginejo vse težave, ki ovirajo le tiste, ki se držijo dobesednega pomena Svetega pisma.
24. Vsakdo vidi, kako tuje je vse to načelom in normam razlage, ki so jih upravičeno določili naši predhodniki lepega spomina, Leon XIII. v encikliki “Providentissimus” in Benedikt XV. v encikliki “Spiritus Paraclitus”, pa tudi mi sami v encikliki “Divino Affflante Spiritu”.
25. Ni presenetljivo, da so tovrstne novosti že obrodile smrtonosne sadove v skoraj vseh vejah teologije. Zdaj se dvomi, da lahko človeški razum brez božjega razodetja in pomoči božje milosti z argumenti, ki izhajajo iz ustvarjenega vesolja, dokaže obstoj osebnega Boga; zanika se, da je imel svet začetek; trdi se, da je stvarjenje sveta nujno, saj izhaja iz nujne liberalnosti božje ljubezni; zanika se, da ima Bog večno in nezmotljivo predznanje o svobodnih dejanjih ljudi – vse to v nasprotju z odloki vatikanskega koncila[5].
26. Nekateri se sprašujejo tudi o tem, ali so angeli osebna bitja in ali se materija in duh bistveno razlikujeta. Drugi uničujejo zastonjskost nadnaravnega reda, saj Bog, pravijo, ne more ustvariti intelektualnih bitij, ne da bi jih uredil in poklical k blaženemu videnju. To pa tudi ni vse. Ob neupoštevanju tridentinskega koncila nekateri sprevračajo sam pojem izvirnega greha, skupaj s pojmom greha na splošno kot prekrška proti Bogu, pa tudi pojem zadoščenja, ki ga je za nas opravil Kristus. Nekateri celo pravijo, da bi bilo treba nauk o transsubstanciaciji, ki temelji na zastarelem filozofskem pojmovanju snovi, tako spremeniti, da bi se resnična Kristusova navzočnost v sveti evharistiji skrčila na nekakšen simbolizem, pri čemer bi bile posvečene vrste le učinkovita znamenja Kristusove duhovne navzočnosti in njegove tesne povezanosti z vernimi člani njegovega mističnega telesa.
27. Nekateri pravijo, da jih ne zavezuje nauk, razložen v našem encikličnem pismu izpred nekaj let in utemeljen na virih razodetja, ki uči, da sta Kristusovo mistično telo in Rimskokatoliška cerkev ena in ista stvar.[6] Nekateri potrebo po pripadnosti pravi Cerkvi, da bi dosegli večno odrešenje, zreducirajo na nesmiselno formulo. Drugi končno omalovažujejo razumsko naravo verodostojnosti krščanske vere.
28. Jasno je, da so se te in podobne zmote prikradle med nekatere Naše sinove, ki jih je prevarala nepremišljena gorečnost za duše ali lažna znanost. Tem smo z žalostjo prisiljeni ponovno ponoviti že dobro znane resnice in skrbno opozoriti na jasne zmote in nevarnosti zablod.
29. Znano je, kako visoko Cerkev ceni človeški razum, kajti razumu pripada, da z gotovostjo dokaže obstoj Boga, osebnega in enega; da iz božjih znamenj nedvomno dokaže same temelje krščanske vere; da pravilno izrazi zakon, ki ga je Stvarnik vtisnil v človeška srca; in končno, da bi prišel do nekega pojma, res zelo plodnega pojma o skrivnostih[7] Toda razum lahko varno in dobro opravlja te naloge le, če je ustrezno usposobljen, to je, če je prežet s tisto zdravo filozofijo, ki je že dolgo časa tako rekoč dediščina, ki so jo posredovale prejšnje krščanske dobe, in ki ima poleg tega še višjo avtoriteto, saj je Učiteljska oblast Cerkve v luči božjega razodetja sama pretehtala svoja temeljna načela, ki so jih po malem razvili in opredelili možje velikih genijev. Ta filozofija, ki jo priznava in sprejema Cerkev, namreč varuje pristno veljavnost človeškega znanja, neomajna metafizična načela zadostnega razloga, vzročnosti in dokončnosti ter končno zmožnost uma, da doseže določeno in nespremenljivo resnico.
30. Seveda se ta filozofija ukvarja z mnogimi stvarmi, ki se niti neposredno niti posredno ne dotikajo vere ali morale in jih zato Cerkev prepušča svobodni razpravi strokovnjakov. Vendar to ne velja za mnoge druge stvari, zlasti za tista načela in temeljne postulate, ki smo jih pravkar omenili. Vendar pa lahko tudi pri teh temeljnih vprašanjih našo filozofijo oblečemo v primernejšo in bogatejšo obleko, jo poživimo z učinkovitejšim izrazoslovjem, ji odvzamemo nekatere sholastične pripomočke, ki se nam zdijo manj koristni, jo preudarno obogatimo s sadovi napredka človeškega uma. Nikoli pa je ne smemo zrušiti, onesnažiti z napačnimi načeli ali jo imeti za velik, a zastarel relikt. Kajti resnica in njen filozofski izraz se ne moreta spreminjati iz dneva v dan, še najmanj, kadar gre za samoumevna načela človeškega uma ali tiste predloge, ki jih podpirata modrost vekov in božje razodetje. Kakršno koli novo resnico je iskreni človeški um sposoben najti, zagotovo ne more nasprotovati že pridobljeni resnici, saj je Bog, najvišja Resnica, ustvaril in vodi človeški razum ne zato, da bi lahko vsak dan nasprotoval novim resnicam pravilno uveljavljenim, ampak da bi po odpravi napak, ki so se morda prikradle, lahko gradil resnico na resnici v istem redu in strukturi, ki obstajata v resničnosti, ki je vir resnice. Zato naj noben kristjan, bodisi filozof bodisi teolog, ne sprejema z veseljem in lahkoto vsake novosti, ki se mu iz dneva v dan porodi, ampak naj jo pretehta s skrbno previdnostjo in uravnoteženo presojo, da ne bi izgubil ali pokvaril resnice, ki jo že ima, kar bi pomenilo veliko nevarnost in škodo za njegovo vero.
31. Če kdo vse to dobro premisli, bo zlahka razumel, zakaj Cerkev zahteva, da se bodoči duhovniki učijo filozofije “po metodi, nauku in načelih angelskega doktorja”,[8] saj je, kot dobro vemo iz izkušenj stoletij, Akvinskega metoda edinstvena tako za poučevanje študentov kot za razkrivanje resnice; njegov nauk je v skladu z božjim razodetjem in je najbolj učinkovit tako za varovanje temeljev vere kot za varno in koristno nabiranje sadov zdravega napredka[9].
32. Kako obžalovanja vredno je torej, da to filozofijo, ki jo Cerkev sprejema in časti, nekateri zaničujejo in jo brez sramu označujejo za zastarelo po obliki in racionalistično, kot pravijo, po načinu mišljenja. Pravijo, da ta filozofija zagovarja napačno predstavo, da lahko obstaja metafizika, ki je absolutno resnična; v resnici pa, pravijo, resničnosti, zlasti transcendentne resničnosti, ni mogoče bolje izraziti kot z različnimi nauki, ki se medsebojno dopolnjujejo, čeprav so si na nek način nasprotni. Naša tradicionalna filozofija je torej s svojim jasnim razlaganjem in reševanjem vprašanj, z natančno opredelitvijo pojmov, z jasnimi razlikovanji lahko, priznavajo, uporabna kot priprava na sholastično teologijo, kar je povsem v skladu s srednjeveško miselnostjo; vendar ta filozofija težko ponuja metodo filozofiranja, ki bi ustrezala potrebam naše sodobne kulture. Končno trdijo, da je naša večna filozofija le filozofija nespremenljivih bistev, medtem ko se mora sodobni um ozirati na obstoj stvari in na življenje, ki je vedno v gibanju. Medtem ko prezirajo našo filozofijo, hvalijo druge filozofije vseh vrst, starodavne in sodobne, orientalske in okcidentalne, s čimer se zdi, da namigujejo, da je mogoče s katoliško dogmo uskladiti katero koli filozofijo ali teorijo, po potrebi z nekaj dodatki in popravki. Noben katoličan ne more dvomiti, kako napačno je to, zlasti kadar gre za tiste izmišljene teorije, ki jih imenujejo imanentizem, idealizem ali materializem, bodisi zgodovinski ali dialektični, ali celo eksistencializem, bodisi ateistični ali preprosto tisti, ki zanika veljavnost razuma na področju metafizike.
33. Nazadnje tej filozofiji, ki jo poučujejo v naših šolah, očitajo, da v procesu spoznavanja obravnava le razum, zanemarja pa delovanje volje in čustev. To preprosto ni res. Krščanska filozofija nikoli ni zanikala koristnosti in učinkovitosti dobrih dispozicij duše za dojemanje in sprejemanje moralnih in verskih resnic. Pravzaprav je vedno učila, da je pomanjkanje teh dispozicij dobre volje lahko razlog, da je intelekt pod vplivom strasti in slabih nagnjenj lahko tako zamegljen, da ne vidi jasno. Sveti Tomaž namreč meni, da lahko razum na neki način zaznava višje dobrine moralnega reda, naravne ali nadnaravne, kolikor doživlja določeno “sorodnost” s temi dobrinami, pa naj bo ta “sorodnost” povsem naravna ali posledica milosti;[10] in jasno je, kako zelo lahko tudi to nekoliko nejasno zaznavanje pomaga razumu pri njegovih raziskavah. Vendar je eno priznati moč dispozicij volje, ki pomaga razumu, da pridobi bolj gotovo in trdno spoznanje moralnih resnic; nekaj povsem drugega pa je reči, kot to počnejo ti inovatorji, ki nerazločno mešajo spoznanje in dejanje volje, da imata apetitivna in afektivna sposobnost določeno moč razumevanja in da se človek, ker s svojim razumom ne more zanesljivo odločiti, kaj je resnično in kaj je treba sprejeti, obrne na svojo voljo, s katero svobodno izbira med nasprotnimi mnenji.
34. Ni presenetljivo, da ta nova mnenja ogrožajo dve filozofski znanosti, ki sta po svoji naravi tesno povezani z naukom vere, to sta teodiceja in etika; menijo, da naloga teh dveh znanosti ni z gotovostjo dokazovati kar koli o Bogu ali katerem koli drugem transcendentalnem bitju, temveč pokazati, da so resnice, ki jih vera uči o osebnem Bogu in o njegovih zapovedih, popolnoma skladne z življenjskimi potrebami in jih morajo zato vsi sprejeti, da bi se izognili obupu in dosegli večno odrešitev. Vsa ta mnenja in trditve so odkrito v nasprotju z dokumenti naših predhodnikov Leona XIII. in Pija X. in jih ni mogoče uskladiti z odloki vatikanskega koncila. Teh odklonov od resnice res ne bi bilo treba obžalovati, če bi vsi, tudi na področju filozofije, svojo pozornost z ustreznim spoštovanjem usmerili k Učiteljski oblasti Cerkve, ki ima po božji ustanovi nalogo ne le varovati in razlagati depozit božansko razodete resnice, temveč tudi bdeti nad samimi filozofskimi znanostmi, da katoliške dogme zaradi napačnih mnenj ne bi utrpele škode.
35. Zdaj nam preostane, da spregovorimo o tistih vprašanjih, ki se sicer nanašajo na pozitivne znanosti, vendar so vseeno bolj ali manj povezana z resnicami krščanske vere. Pravzaprav nemalo ljudi vztrajno zahteva, da katoliška vera te znanosti čim bolj upošteva. To bi bilo gotovo hvalevredno v primeru jasno dokazanih dejstev; vendar je treba biti previden, kadar gre prej za hipoteze, ki imajo nekakšno znanstveno podlago in v katere je vključen nauk, vsebovan v Svetem pismu ali izročilu. Če takšna domnevna mnenja neposredno ali posredno nasprotujejo nauku, ki ga je razodel Bog, potem zahteve, da jih je treba priznati, nikakor ni mogoče sprejeti.
36. Iz teh razlogov Učiteljska oblast Cerkve ne prepoveduje, da se v skladu s sedanjim stanjem humanističnih znanosti in svete teologije opravljajo raziskave in razprave s strani ljudi, izkušenih na obeh področjih, v zvezi z naukom o evoluciji, kolikor se sprašuje o izvoru človeškega telesa, ki izhaja iz predobstoječe in žive snovi – katoliška vera nas namreč zavezuje, da trdimo, da so duše neposredno ustvarjene od Boga. Vendar je to treba storiti tako, da se razlogi za obe mnenji, torej za evoluciji naklonjena in nenaklonjena mnenja, pretehtajo in presodijo s potrebno resnostjo, zmernostjo in mero, in pod pogojem, da so se vsi pripravljeni podrediti presoji Cerkve, ki ji je Kristus zaupal poslanstvo verodostojne razlage Svetega pisma in obrambe verskih dogem[11] Nekateri pa nepremišljeno prestopijo to svobodo razprave, ko ravnajo tako, kot da bi bil izvor človeškega telesa iz predobstoječe in žive snovi že povsem gotov in dokazan z doslej odkritimi dejstvi in z utemeljevanjem teh dejstev ter kot da v virih Božjega razodetja ni ničesar, kar bi pri tem vprašanju zahtevalo največjo zmernost in previdnost.
37. Kadar pa gre za vprašanje drugega domnevnega mnenja, namreč za poligenizem, otroci Cerkve nikakor ne uživajo takšne svobode. Verniki namreč ne morejo sprejeti tistega mnenja, ki trdi, da so po Adamu na zemlji obstajali pravi ljudje, ki svojega izvora po naravni vrst niso dobili od njega kot od prvega starša vseh, ali da Adam predstavlja določeno število prvih staršev. Nikakor ni jasno, kako je mogoče takšno mnenje uskladiti s tistim, ki ga viri razodete resnice in dokumenti učiteljske oblasti Cerkve predlagajo glede izvirnega greha, ki izhaja iz greha, ki ga je dejansko storil posamezni Adam in ki se po rodu prenaša na vse ter je v vsakem kot njegov lastni[12].
38. Tako kot v bioloških in antropoloških znanostih tudi v zgodovinskih znanostih obstajajo tisti, ki pogumno prestopajo meje in varovala, ki jih je določila Cerkev. Na poseben način je treba obžalovati določeno preveč svobodno razlago zgodovinskih knjig Stare zaveze. Tisti, ki so naklonjeni temu sistemu, se v obrambo svoje zadeve neupravičeno sklicujejo na pismo, ki ga je papeška komisija za biblične študije pred kratkim poslala pariškemu nadškofu. [13] To pismo namreč jasno poudarja, da se prvih enajst poglavij Prve Mojzesove knjige, čeprav pravilno rečeno ne ustreza zgodovinski metodi, ki so jo uporabljali najboljši grški in latinski pisci ali kompetentni avtorji našega časa, vendarle nanaša na zgodovino v pravem pomenu, ki pa ga morajo eksegeti še naprej preučevati in ugotavljati; ista poglavja (poudarja Pismo) v preprostem in metaforičnem jeziku, prilagojenem miselnosti ljudstva, ki je le malo kulturno izobraženo, navajajo glavne resnice, ki so temeljnega pomena za naše odrešenje, in tudi ljudsko opisujejo izvor človeškega rodu in izvoljenega ljudstva. Če pa so starodavni sveti pisci kaj povzeli iz ljudskih pripovedi (in to lahko priznamo), ne smemo nikoli pozabiti, da so to storili s pomočjo božjega navdiha, zaradi katerega so bili pri izbiri in vrednotenju teh dokumentov imuni na vsako napako.
39. Zato česar koli od ljudskih pripovedi so vnesli v Sveto pismo, nikakor ne smemo imeti za enakovredno mitom ali drugim podobnim stvarem, ki so bolj plod ekstravagantne domišljije kot tistega prizadevanja za resnico in preprostost, ki je v svetih knjigah, tudi v Stari zavezi, tako očitno, da je treba priznati, da so naši starodavni sveti pisci očitno boljši od starodavnih profanih pisateljev.
40. Resnično se zavedamo, da je večina katoliških doktorjev, katerih sadovi študija se zbirajo na univerzah, v semeniščih in v kolegijih redovnikov, daleč od tistih zmot, ki se danes bodisi zaradi želje po novostih bodisi zaradi neke nezmerne gorečnosti za apostolat odkrito ali prikrito širijo. Vemo pa tudi, da lahko takšna nova mnenja zapeljejo neprevidne; zato se raje upiramo začetkom, kot da bi dajali zdravilo, ko je bolezen že trdovratna.
41. Zato po zrelem razmisleku in premisleku pred Bogom, da nam ne bi zmanjkalo sredstev za našo sveto dolžnost, naročamo škofom in generalnim predstojnikom verskih redov, kar najresneje jih zavezuje vest, naj skrbno pazijo, da se takšna mnenja ne bodo širila v šolah, na konferencah ali v kakršnih koli spisih in da se jih na kakršen koli način ne bodo učili duhovniki ali verniki.
42. Učitelji v cerkvenih ustanovah naj se zavedajo, da ne morejo z mirno vestjo opravljati učiteljske službe, ki jim je zaupana, če pri poučevanju svojih učencev versko ne sprejemajo in natančno upoštevajo norm, ki smo jih mi določili. To dolžno spoštovanje in pokorščino, ki ju morajo pri svojem nenehnem delu izkazovati učiteljski oblasti Cerkve, naj vcepijo tudi v misli in srca svojih učencev.
43. Z vsemi močmi in napori naj si prizadevajo za nadaljnji napredek znanosti, ki jih poučujejo; vendar naj tudi pazijo, da ne prestopijo meja, ki smo jih določili za zaščito resnice katoliške vere in nauka. V zvezi z novimi vprašanji, ki sta jih v ospredje postavila sodobna kultura in napredek, naj skrbno raziskujejo, vendar s potrebno preudarnostjo in previdnostjo; končno naj ne mislijo, če se predajajo lažnemu “irenizmu”, da je mogoče disidente in blodeče srečno pripeljati nazaj v naročje Cerkve, če se celotna resnica, ki jo najdemo v Cerkvi, iskreno ne uči vseh brez okvare ali zmanjšanja.
44. Zanašajoč se na to upanje, ki se bo z vašo pastoralno skrbjo še povečalo, kot obljubo nebeških darov in znamenje naše očetovske naklonjenosti, iz vsega srca podeljujemo vsakemu od vas, častitljivi bratje, ter vaši duhovščini in ljudstvu apostolski blagoslov.

Dano v Rimu, v cerkvi svetega Petra, 12. avgusta 1950, v dvanajstem letu našega pontifikata.

OPOMBE:

• 1. Varic. D.B., 1876, Cont. De Fide cath., cap. 2, De revelatione.
• 2. C.l.C., can. 1324; prim. Vat., D.B., 1820, Cont. De Fide cath., cap. 4, De Fide et ratione, post canones.
• 3. Luka, X, 16.
• 4. Pij IX, Inter gravissimas, 28. oktobra 1870, Acta, zv. 1, str. 260.
• 5. Prim. Conc. Vat., Const. De Fide cath., cap. 1, De Deo rerum omnium creatore.
• 6. Prim. Litt. Enc. Mystici Corporis Christi, A.A.S., zv. XXXV, str. 193 sq.
• 7. Prim. Conc. Vat., D.B., 1796.
• 8. C.l.C. can. 1366, 2.
• 9. A.A.S., letnik XXXVIII, 1946, str. 387.
  10. Prim. S. Thom., Summa Theol., II-II, quaest. 1, čl. 4 ad 3 et quaest. 45, čl. 2, in c.
  11. Prim. Allocut Pont. članom Akademije znanosti, 30. november 1941: A.A.S., zvezek XXXIII, str. 506.
  12. Prim. Rim., V, 12-19, Conc. Trid., sess, V, can. 1-4.
• 16. januar 1948: A.A.S., zvezek XL, str. 45-48.